1026. člen OZ

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Ni nujno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice. To je odvisno od prave volje pogodbenih strank. Izdana menica ni bila indosirana in ni postala abstraktna, kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom (s pogodbo o garanciji). V takem primeru so ugovori iz temeljnega posla dopustni (16. člen ZM in 233. člen OZ). Toženka je zaradi kavzalnosti menične obveznosti ohranila ugovore iz temeljnega posla. Terjatev, za zavarovanje katere je bila menica izdana, je nastala 29. 10. 2013, ko je bila garancija unovčena. Od tega dne dalje bi tožnica od toženke kot solidarne porokinje lahko zahtevala plačilo, zato je zastaralni rok začel teči naslednjega dne (336. člen OZ). Ker terjatev izvira iz gospodarske pogodbe, zastaralni rok znaša tri leta (349. člen OZ). Če tek roka ne bi bil pretrgan, bi se iztekel 29. 10. 2016 in bi bila menica z dospelostjo 31. 3. 2017 unovčena po izteku zastaralnega roka. OZ glede zahteve iz določbe 1026. člena na zahteva posebne obličnosti in je zahteva lahko podana tudi ustno. Ker zahteva v pisni obliki ni bila zatrjevana, sodišče prve stopnje dejstva, ali je bila zahteva dejansko podana

Ker izdana menica ni bila indosirana, ni postala abstraktna; kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom. Ker je menična obveznost ostala kavzalna (vezana na temeljni posel), je tožena stranka ohranila ugovore iz temeljnega posla. V obravnavani zadevi je sporno, ali je - zaradi kavzalnosti - tudi toženčeva menična obveznost postala naturalna.

Med pravdnima strankama je sporno, ali pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika učinkuje tudi zoper toženca kot poroka (tretji odstavek 1034. člen OZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Za pretrganje zastaranja namreč ni pomembno, ali je tožeča stranka izvršilni predlog zoper glavnega dolžnika oprla na pogodbo o medsebojnem sodelovanju ali pa na neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe o pristopu k dolgu, temveč je ključno, ali je v izvršilnem postopku izterjevala iste terjatve kot jih vtožuje v tem postopku. Ta pogoj je izpolnjen, saj so bili predmet dogovora v pogodbi o pristopu k dolgu in s tem predmet izterjave v izvršilnih postopkih zoper glavnega dolžnika prav računi, ki so razvidni iz seznama računov na dan 18. 2. 2016, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo zoper toženca.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je bistvo solidarnega poroštva v upravičenju upnika, da sam izbira, ali bo izpolnitev (zapadle) obveznosti terjal od glavnega dolžnika ali od poroka. Gre torej za pravni položaj, ko je v razmerju do upnika položaj poroka izenačen s položajem glavnega dolžnika. Za obveznost izpolnitve upnikove terjatve zato odgovarja več solidarnih sodolžnikov. Položaj upnika glede prijave takšne terjatve v stečajnem postopku nad solidarnim sodolžnikom pa je urejen v tretjem odstavku 296. člena ZFPPIPP. Razvezni pogoj, kot je opredeljen v tretjem odstavku 296. člena ZFPPIPP, je treba razumeti kot okoliščino, ki se nanaša na obseg poplačila upnika v stečajnem postopku. Sam razvezni pogoj temelji na predpostavki, da je terjatev ob začetku stečaja obstajala, česar v konkretnem primeru (tudi v reviziji) tožeča stranka ni izpodbijala. Opredelitve razveznega pogoja pri prijavi terjatve na podlagi drugega odstavka 296. člena ZFPPIPP zato ni mogoče razlagati kot formalne predpostavke za popolnost prijave terjatve, ob pomanjkanju katere bi bil dopusten zaključek o neobstoju same prijavljene terjatve.

Dolžnik se je za obveznost glavnega dolžnika zavezal kot solidarni porok in plačnik. To pomeni, da ga lahko upnik terja za celo obveznost vse dotlej, dokler je bodisi glavni dolžnik bodisi on popolnoma ne poravnata oziroma dokler se v celoti ne poplača iz zastavljene nepremičnine. Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku. V takšnem primeru porokova poroštvena obveznost v razmerju do upnika ne preneha, temveč je porokov pravni položaj zavarovan s tem, da ima porok zoper upnika odškodninski zahtevek. Vprašanje zastaralnega roka za terjatve, ki so ugotovljene z izvršljivim notarskim zapisom, sicer ni posebej urejeno z nobenim pravnim predpisom, vendar je sodna praksa to prikrito pravno praznino zapolnila z zakonsko analogijo z določbo prvega odstavka 356. člena OZ. Sodišče lahko ugovor zastaranja tako upošteva le, če se dolžnik nanj obrazloženo sklicuje.

Dokazni predlogi za zaslišanje so nesubstancirani, tovrstnih dokazov pa sodišče ni dolžno izvesti. Domnevna sporočila upniku o neizpolnjevanju obveznosti, sploh v primeru, ko so obvestila nedokazana in navedbe o njih dokazano nekonsistentne, ne predstavljajo poziva upniku v skladu z dikcijo določbe 1026. člena OZ. Odtujitev predmeta leasinga, pri čemer nobena stranka ne zatrjuje, da je imel odtujitelj kakršnokoli pravico na predmetu leasinga, ne predstavlja pravno varovane pravice tretjega na stvari in posledično pravne napake predmeta leasinga, zato pogodba s samo odtujitvijo predmeta leasinga s strani tretje osebe ni razdrta že po zakonu.

Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku (1025. člen OZ). V takšnem primeru porokova poroštvena obveznost v razmerju do upnika ne preneha, temveč je porokov pravni položaj zavarovan s tem, da ima porok zoper upnika zgolj odškodninski zahtevek.

Skladno s tretjim odstavkom 1019. člena OZ ima tožnica pravico zahtevati izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo). Navedbe toženca, da je bilo stanje na tekočem računu glavnega dolžnika pozitivno in da bi lahko tožnica zahtevala izpolnitev od glavnega dolžnika, so zato brezpredmetne, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

Upniku, ki je porokovemu pozivu sledil in glavnega dolžnika opomnil na izpolnitev zapadlih obveznosti, ni mogoče očitati, da je bil pri izterjavi dolga pasiven, posledično pa pogoj za uporabo določbe prvega odstavka 1026. člena OZ ni izpolnjen in porokova obveznost do upnika iz tega razloga ni prenehala.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno presojati skrbnosti ravnanja tožnice pri izterjavi obveznosti od glavne dolžnice, saj zakonska določba takšno varstvo poroka omogoča izrecno le v primeru, če poda po zapadlosti terjatve konkretno zahtevo upniku, pa ta nanjo ne reagira.

Določilo 1026. člena OZ varuje poroka pred upnikom, če je ob dospelosti terjatev, v razmerju do glavnega dolžnika pasiven, torej ko upnik ne terja izpolnitve obveznosti do glavnega dolžnika.

Dokazno breme toženčeve poroštvene zaveze za obveznost glavnega dolžnika je na tožniku, toženec pa lahko za svoj nasprotni uspeh dokazuje dejstva, s katerimi bo ovrgel resničnost tožnikovih trditev, kar pa ni dokazovanje negativnega dejstva. Prodaja predmetov leasinga ni vplivala na veljavnost sklenjenih pogodb, saj se je glavni dolžnik sam odpovedal njihovi uporabi, in ni ugasnila ali spremenila vsebine njegovih obveznosti, zato tudi niso prenehale od njih odvisne toženčeve poroštvene zaveze. Z zahtevo po 1026. členu OZ porok odpravi oziroma zmanjša svojo negotovost glede tega, ali bo moral dolg tudi plačati, in prepreči, da bi upnik s svojo malomarnostjo pri izterjavi svoje terjatve zakrivil njeno neizpolnitev s strani glavnega dolžnika.

Ni razloga, da bi tožeči stranki odrekli pravico do spremembe tožbe v postopku, v katerem sodišče odloča o veljavnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Takšno procesno dejanje tožeče stranke lahko pripelje do odločitve sodišča, s katero bo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine sicer razveljavilo (če se izkaže, da sklep o izvršbi ni bil utemeljeno izdan), kljub temu pa bo zahtevku tožeče stranke v primeru njegove utemeljenosti po drugi podlagi ugodilo (zahtevek je glede na identičnost tožbenega predloga v obravnavanem primeru podan v predlogu za izvršbo).

Prvi odstavek 1011. člena ZOR izgubi smisel, če upnik že sam terja izpolnitev obveznosti do glavnega dolžnika. Prvi odstavek 1011. člena ZOR varuje tudi solidarnega poroka, saj je posledica akcesorne narave poroštva negotovost posebno glede tega, ali bo moral dolg tudi plačati, torej ali mora imeti rezervirana sredstva za plačilo obveznosti.