VSL Sodba I Cp 2270/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 782.052,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, v roku 8 dni od prejema sodbe, vse v roku 15 dni in mu povrniti pravdne stroške; odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti 20,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici pa tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 11. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. V spisu se ne nahaja originalno potrdilo, niti fotokopija, o deponiranem generalnem pooblastilu za oba pooblaščenca toženke. Tudi iz odgovora na tožbo ni moč razbrati, da je dokument podpisal lastnoročno z imenom in priimkom A. A. Tako je zaključiti, da sta bili pravdni dejanji (odgovor na tožbo in zastopanje na prvem naroku) opravljeni brez pooblastilnega razmerja in se ju ne sme upoštevati. V posledici bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Vloga toženke je bila nepopolna, saj na koncu vloge ni lastnoročno podpisana z imenom in priimkom na način, da bi bilo iz podpisa možno razbrati, da gre za podpis A. A. ali zakonitega zastopnika toženke. V posledici bi jo sodišče moralo zavreči. Sodišče na naslovu Tavčarjeva 9, Ljubljana odloča o vseh sporih tožnika zoper različne tožence, vodi pa tudi kazenski postopek. Iz tega je že pojmovno izključeno, da bi sodišče in razpravljajoči sodniki odločali objektivno, temveč jim je mogoče očitati subjektivno naravnanost v vseh obravnavanih primerih. Zato meni, da je podan razlog za nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Gre za dvom v objektivno nepristranskost sodišča. Kot rečeno toženka ni izkazala pravilnosti svojega zastopanja, zato je že iz tega razloga napačna tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Tožnik ni bil opozorjen na procesno pravico grajanja bistvenih kršitev določb postopka iz 286.b člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokaznih predlogov ter v zvezi s kršitvijo nepristranskosti sodišča (66. in 70. člen ZPP). Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se ne more preizkusiti. Tožnik je jasno poudarjal, da se sklicuje na kršitev določb 1022. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upnik ni izpolnil svoje dolžnosti, saj poroka ni obvestil o priglasitvi svoje terjatve v stečaj glavnega dolžnika, zaradi česar odgovarja za škodo, ki mu je nastala. Tožnik se ni skliceval na opustitev, ker ga toženka ni obvestila o začetku stečajnega postopka, kot to zmotno trdi sodišče. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da so bile nepremičnine prodane pod običajno tržno vrednostjo zato, ker ni bilo višjih ponudb, ne pa zaradi nizke izklicne cene. Namen in cilj zakonodajalca pri določbah o postavitvi izklicnih cen je prav v tem, da se zasleduje tudi interes dolžnika, da se njegove stvari na dražbi ne bi prodajale daleč pod tržno vrednostjo. Če bi bila za nepremičnine postavljena razumna izklicna cena, bi bile posledično zagotovo prodane za višjo ceno, česar pa sodišče sploh ni presojalo. Povsem nepojasnjeno ostaja tudi stališče sodišča glede zavrnitve dokaznih predlogov tožnika, pri čemer mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, tožbeni zahtevek pa je bil materialnopravno pravilno zavrnjen.

6Očitki o neizkazanosti pooblastil za toženko so neutemeljeni. Če se pooblaščenec sklicuje na točno določeno generalno pooblastilo, ki je deponirano na sodišču, na ta način izkaže svoje pooblastilo, kar sta v konkretnem primeru storila oba pooblaščenca (A. A., ki je vložil odgovor na tožbo in B. B., ki je toženko zastopal na naroku). V odgovoru na tožbo in na prvem naroku sta pooblaščenca navedla številko veljavnega generalnega pooblastila in s tem zadostila pogojem iz prvega odstavka 98. člena ZPP o predložitvi oziroma izkazu pooblastila. Glede na ugovore tožnika je sodišče pooblastili tudi samo preverilo (primerjaj tretji odstavek stran 6 sodbe) in jih upravičeno zavrnilo.

7Odgovor na tožbo, ki ga je vložila toženka po pooblaščencu ni bil nepopoln, saj je na njem tako na prvi kot na zadnji strani žig toženke s podpisom njenega pooblaščenca, iz vloge pa tudi jasno izhaja, da je to A. A., ki se tudi sklicuje na točno določeno generalno pooblastilo. Pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma v to, da je na vlogi njegov podpis. Sodišče prve stopnje tako ni imelo nobene podlage za to, da bi o zadevi odločalo z zamudno sodbo.

8V zvezi s pritožbenimi trditvami o pristranosti sodišča ter potrebnostjo, da se zadeva delegira drugemu krajevno pristojnemu sodišču, pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da tožnik pred sodiščem prve stopnje ni vložil ne predloga za izločitev sodnice (oziroma sodnika) v smislu 72. člena ZPP¹, ne predloga za delegacijo pristojnosti iz razloga smotrnosti oziroma drugih tehtnih razlogov po 67. členu ZPP². Tudi sodišče prve stopnje višjemu sodišču ni predlagalo delegacije pristojnosti po 66. členu ZPP³. Če torej pritožnik s pritožbenimi navedbami meri na izločitev sodnice, ki je v zadevi odločala (oziroma drugih sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani) ali na možnost prenosa zadeve v odločanje drugemu stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču, je tak predlog prepozen. V zadevi je bila namreč že izdana sodba. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da večje število vodenih postopkov samo po sebi ne pomeni podlage za dvom v nepristranskost sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani in s tem podlage za njihovo izločitev, prav tako pa tudi ne za delegacijo pristojnosti. Smiselno zatrjevana kršitev iz 2. točke 339. člena ZPP v konkretnem primeru zato ni bila storjena.

9Po 12. členu ZPP mora sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Kršitev te dolžnosti pomeni relativno bistveno kršitev postopka. To pomeni, da nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnik mora poleg trditve, da je bila ta določba kršena, pojasniti tudi to, glede česa in zakaj je kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. V konkretnem primeru pritožnik tega v pritožbi ni navedel in je trditev o storjeni kršitvi že iz tega razloga neupoštevna. Da mora izločitev sodnika oziroma delegacijo pristojnosti predlagati do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje, tožnik morda res ni vedel, vendar pa sodišču tudi ni z ničemer nakazal, da ima glede nepristranskega vodenja postopka kakršnekoli pomisleke. Sodišče prve stopnje ga zato o možnosti, ki jo daje 72. oziroma 67. člen ZPP ni bilo dolžno poučevati.

10Pritožnik ne pove katerih (z njegove strani predlaganih) dokazov sodišče ni izvedlo, niti kako naj bi opustitev izvedbe teh dokazov vplivala na pravilnost odločitve. Že iz tega razloga so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s pomanjkanjem razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov. Poleg tega je potrebno takšno kršitev pravočasno grajati v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP. Tožnik je za dolžnost uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka takoj ko je to mogoče, vedel, kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave z dne 22. 5. 2017, ko se je skliceval prav na to določbo.

11Odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna. V stečaju glavnega dolžnika je upnik dolžan priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega (prvi odstavek 1022. člena OZ). V konkretnem primeru je toženka kot upnica svojo terjatev v stečaju zoper glavnega dolžnika⁴ priglasila, ni pa o tem obvestila tožnika, ki je za dolžnikovo terjatev jamčil kot porok. Tožnik trdi, da če bi vedel za stečajni postopek in za dejstvo, da je toženka svojo terjatev v stečajni postopek priglasila, bi v postopku sodeloval in imel s tem možnost vplivati na določitev vrednosti nepremičnin. Te so bile prodane daleč pod tržno vrednostjo, toženka pa zoper cenitev neupravičeno ni ugovarjala.

12Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se začetek stečajnega postopka javno objavi na način, da je dostopen vsem in toženka o začetku stečajnega postopka tožnika ni bila dolžna obveščati. Toženka je svojo terjatev zoper glavnega dolžnika priglasila in je bila ta po neprerekanih trditvah toženke v odgovoru na tožbo, delno tudi poplačana⁵, poplačilo pa upoštevano pri izračunu terjatve (kar je toženka izkazovala z izpiskom odprtih postavk na dan 14. 12. 2016, priloga B2). S pavšalno navedbo, da temu ni tako, tožnik ne more biti uspešen.

13Poleg tega so bile trditve tožnika o nastali škodi povsem pavšalne in neizkazane, na kar je opozorila že toženka v odgovoru na tožbo. Tako na primer ni niti navedel, do kakšne razlike med doseženo prodajno ceno in z njegove strani zatrjevano pravo vrednostjo naj bi prišlo in do kakšnega poplačila bi bila toženka upravičena v primeru prodaje po višji ceni in za koliko bi se v tem primeru tožnikova obveznost do toženke zmanjšala. Tudi ni navedel, da je v posledici prodaje za nižjo vrednost toženki že karkoli plačal in bil za to oškodovan. V primeru, če upnik v stečaju glavnega dolžnika svoje terjatve ne priglasi in o tem ne obvesti poroka, je porokova škoda enaka znesku, ki bi ga upnik prejel iz razdelitvene mase, saj bi bila za ta del zmanjšana njegova obveznost. Glede takšne škode pa po povedanem tožnik ni zmogel niti trditvene, še manj pa dokazne podlage.

14Sodišče prve stopnje je glede na vse povedano tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo ter v posledici pravilno odločilo, da je tožnik toženki dolžan povrniti tudi pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Po tej določbi lahko izločitev poimensko določenega sodnika zahteva tudi stranka. To mora storiti takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe.
² Vrhovno sodišče lahko po tej določbi na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.
³ Če zaradi izločitve sodnika sodišče ne more postopati, sporoči okrajno ali okrožno sodišče na podlagi 66. člena ZPP to višjemu sodišču, višje sodišče pa vrhovnemu sodišču, ki odloči, da naj postopa v zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja.
⁴ Družbo C. d.o.o., katere zakoniti zastopnik je bil tožnik.
⁵ Delno s poplačilom v višini 30.730,75 EUR, delno pa s prevzemom dveh nepremičnin, ki jih v stečajnem postopku ni bilo mogoče unovčiti, pri čemer je prevzemna cena znašala 10.000,00 EUR.