VSK Sodba II Kp 18072/2015

I. Pritožbi zagovornika obtoženega M. H.se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu ob nespremenjeni kazni 1 (enega) leta zapora, enotna kazen ne izreče, odločba o vštevanju hišnega pripora, pripora in že prestane kazni v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 60610/2010 pa razveljavi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obtoženega M. H. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 in mu po istih zakonskih določilih izreklo kazen enega leta zapora. Upoštevaje enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 60610/2010 z dne 12.12.2004, ki je postala pravnomočna dne 11.5.2015 in kazen enega leta zapora, izrečeno v matičnem kazenskem postopku, je sodišče obtožencu na podlagi določbe prvega odstavka 55. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dveh let in šestih mesecev zapora. V tako izrečeno enotno kazen je sodišče obtožencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, ki ga je prestal v hišnem priporu in priporu v kazenski zadevi opr. št. I K 60610/2010 od 15.2.2009 od 14.45 ure do 4.11.2009 in že prestano kazen v slednje navedeni zadevi. Po prvem in četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ter upoštevaje določbo 97. člena ZKP, je sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem, ko je o nagradi in potrebnih izdatkih zagovornika sklenilo, da obremenjujejo proračun.

2Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev določb Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti očitanega mu dejanja, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je deloma utemeljena.

4Uvodoma pritožnik zatrjuje, da je sodišče med sojenjem prekršilo določilo 23. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja vsakomur sodno varstvo oz. da je deležen nepristranskega sojenja. To kršitev pritožnik vidi v tem, ker je predsednik senata sklenil po uradni dolžnosti pridobiti prekrškovni spis Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. PR 39/2015 in ga na glavni obravnavi tudi izvedel kot dokaz. Obramba v zvezi s tem zatrjuje, da je predsednik senata prevzel akuzatorno funkcijo oz. funkcijo kazenskega pregona, kar pa ni v njegovi domeni. To utemeljuje s tem, da je predsednik senata na glavni obravnavi izvedel in ocenjeval dokaz, ki ga ni predlagal nihče. S pritožnikom se glede povedanega ni mogoče strinjati. Sodišče je vezano na načelo ugotavljanja materialne resnice in lahko, če meni, da je to potrebno, pridobiva in izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti, za kar ima podlago v določbi petega odstavka 329. člena ZKP, v kateri je določeno, da sme senat odločiti, da se izvedejo tudi dokazi, ki niso bili predlagani ali ki jih je predlagatelj umaknil. Tudi sicer je potrebno v zvezi s tem povedati, da je iz zapisnika z glavne obravnave dne 25.3.2016 videti, da obramba izvedbi tega dokaza ni nasprotovala, še več, na glavni obravnavi je predsednika senata celo zaprosila za dodaten čas za pregled prekrškovnega spisa. Prav tako pritožbenemu sodišču ni jasno, od kod pritožniku ocena, da predstavljajo dokazi, vsebovani v spisu PR 39/2015, ključne dokaze, ki so v končni posledici pripeljali do obsodilne sodbe oz. da bi sodnik, v kolikor nebi ravnal tako, kakor je, moral zoper obtoženca zaradi pomanjkanja dokazov izreči oprostilno sodbo. Glede na vse zgoraj navedeno je tako na dlani, da o nikakršni kršitvi ustavne pravice do sodnega varstva oz. nepristranskega sojenja ni mogoče govoriti in se tako izkaže zagovornikova pritožba v tem delu kot neutemeljena.

5V nadaljevanju pritožnik meni, da je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, sploh kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Očitek kršitve pritožnik utemeljuje s tem, da iz druge alineje sodbenega izreka ni videti, katero uradno dejanje naj bi policist B. sploh opravljal, kakor tudi to ne, kje naj bi bil ta del kaznivega dejanja storjen. V zvezi s temi očitki pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu zagovornikova pritožba neutemeljena. Iz opisa kaznivega dejanja je videti, da gre za enoten historični dogodek, ki se je pričel odvijati najprej na počivališču D., nato pa nadaljeval v prostorih PP N.. Nikakršnega dvoma ni o tem, da sta policista I. K. in M. M., po tem, ko sta z voznikom oz. obtožencem opravila preizkus alkoholiziranosti, odredila njegovo pridržanje. Po določbi 1. točke prvega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa policist pridrži voznika motornega vozila, pri katerem je bilo s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola ugotovljeno, da ima v organizmu več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Pri obtožencu je preizkus alkoholiziranosti pokazal 0,69 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čimer se je strinjal tudi obtoženec, tako, da sta policista povsem zakonito in upravičeno obtožencu odredila pridržanje, čemur pa se je obtoženec pričel upirati in groziti policistu I. K.. Zaradi tega sta policista I.K. in M.M. poklicala na pomoč intervencijsko vozilo, s katerim sta se na D. pripeljala policista J.B. in M.J.. Šele po prihodu intervencijskega vozila so vsi policisti uspeli obtoženca obvladati in ga posaditi v intervencijsko vozilo ter ga odpeljati na PP N., kjer pa se obtoženec še vedno ni pomiril in policista B. dvakrat pljunil v obraz ter brcnil v predel dimelj. Na podlagi zgoraj navedenega opisa dogajanja, ki ga potrdijo tudi vsi štirje zaslišani policisti, ni nikakršnega dvoma o tem, da je tudi policist B. opravljal uradno dejanje pridržanja, ki je bilo zaključeno s tem, ko so policisti na PP N. obtoženca tudi dejansko pridržali. Nikakršnega dvoma tudi ni o tem, da je obtoženec policista B., s tem, ko ga je ob namestitvi v intervencijsko vozilo, z glavo udaril v predel obraza oz. spodnjo ustnico, napadel že na počivališču D., kamor se je policist B. pripeljal z intervencijskim vozilom prav zaradi tega, da bi skupaj s policistko M.J. policistoma I.K. in M.M. nudil potrebno pomoč. Policisti so potrdili tudi to, da je obtoženec policistu B. grozil ves čas, tudi že pred prihodom slednjega na kraj odreditve pridržanja. V kontekst izvajanja pridržanja pa gre umestiti tudi obtoženčevo početje na PP N.. Pridržanje je bilo namreč odrejeno ne pa še realizirano v ožjem pomenu besede, saj bi obtoženec v nasprotnem primeru tistega dela dejanja, ki se je odvijalo na PP N. na škodo polista B., sploh ne mogel storiti. Na podlagi vsega zgoraj navedenega je tako na dlani, da je tudi policist B. opravljal uradno dejanje pridržanja obtoženca na podlagi zgoraj navedene določbe Zakona o pravilih cestnega prometa, kar je iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi tudi jasno razvidno in da se tedaj zagovornikova pritožba izkaže kot neutemeljena.

6Zagovornik v nadaljevanju svoje pritožbe navaja, da naj bi si obtoženec zagotovil prevoz z D. in da tedaj pridržanje oz. poznejša intervencija policistov sploh ni bila potrebna. Po določbi drugega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (in ne Zakona o nalogah in pooblastilih policije, tako, kakor je to napak navedeno v pritožbi), lahko policist od pridržanja odstopi oz. pridržanja ne odredi, če je mogoče na drug ustrezen način preprečiti udeležbo voznika motornega vozila v cestnem prometu. Ta možnost je bila obtožencu tudi predočena, v posledici česar je obtoženec poklical B.A., tako, kakor je to, zaslišana kot priča, povedala sama in kar sta potrdila tudi policista M.M. in I.K.. Slednja je na kraj dogajanja, t.j. na počivališče D. tudi dejansko prišla, pa vendarle so policisti pridržanje vseeno odredili. Pri oceni o tem, ali pridržanje odrediti ali pa vozniku omogočiti, da izkoristi možnost iz 3. točke drugega odstavka Zakona o pravilih cestnega prometa policisti upoštevajo zlasti med postopkom ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine, ravnanje voznika motornega vozila med postopkom in ugotovljeno količino alkohola. Jasno je, da je bilo prav ravnanje obtoženca med postopkom tisti odločilni faktor, zaradi katerega so se policisti odločili, da kljub temu, da si je obtoženec priskrbel nadomestni prevoz, pridržanje vseeno izpeljejo. Sicer pa je potrebno povedati, da je možnost neodreditve pridržanja po drugem odstavku 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v zakonu predvidena le alternativno in neodreditev pridržanja ni obligatorna, tudi če si obtoženec prevoz na naslov, na katerem dejansko biva, zagotovi, pri čemer je vprašanje, kdaj se je B.A. na kraj dogajanja na D. dejansko pripeljala, povsem nebistveno in da tedaj tudi v dejstvene sklepe prvostopenjskega sodišča pritožbeno ne dvomi.

7Prav pa ima pritožnik v tistem delu, ko graja njegovemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo oziroma odločbo o enotni kazni. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče pri izrekanju enotne kazni dveh let in petih mesecev zapora upoštevalo tudi kazen eno leto in šestih mesecev zapora, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 60610/2010 z dne 12.12.2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 60610/2010 z dne 9.4.2015 in s katero je bila izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora ter posledično obtožencu izreklo enotno kazen dveh let in petih mesecev zapora. Pri tem pa je sodišče v obtoženčevo škodo prekršilo kazenski zakon. Zgoraj navedena sodba je bila namreč že upoštevana pri izreku enotne kazni enega leta in desetih mesecev zapora s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. II K 9511/2016 z dne 30.3.2016, ki je postala pravnomočna dne 23.4.2016. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbi zagovornika v tem delu ugoditi in navedeno kršitev sanirati tako, kakor je razvidno iz izreka te odločbe.

8Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Preizkus, opravljen v tej smeri je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri izreku enoletne zaporne kazni vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in nje odmero pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da v ta del sodbe, kolikor se nanaša na sedaj obravnavano kaznivo dejanje, posegati ni potrebno.

9Tudi preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP odločiti tako, kakor je videti iz izreka.

10Zagovornik je s pritožbo deloma uspel, zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.