VDSS Sklep Pdp 137/2018

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba in sklep ter izpodbijana dopolnilna sodba se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklep A., z dne 19. 3. 2015, št. ..., o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklep Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 10. 6. 2015, št. ..., nezakonita in se razveljavita (I. točka) in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 23. 6. 2015 ter z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja traja do vključno 30. 3. 2017, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od vključno 1. 9. 2015 do vključno 4. 4. 2016 (II. točka). Zavrnilo je reintegracijski zahtevek (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna prijaviti tožnika v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ Slovenije in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. za čas od vključno 24. 6. 2015 do vključno 30. 3. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od vključno 1. 9. 2015 do 4. 4. 2016 (IV. točka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku za čas od vključno 24. 6. 2015 do vključno 30. 3. 2017 obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.338,00 EUR, zmanjšano za prejete plače pri drugem delodajalcu v bruto zneskih, navedenih v V. točki izreka, od bruto zneskov nadomestil plače odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter mu obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2016 v bruto znesku 790,73 EUR, zmanjšanem za bruto znesek regresa, ki ga je tožnik prejel pri drugem delodajalcu v višini 197,67 EUR, od pripadajočega zneska obračunati in odvesti akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2016 dalje do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 (V. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v bruto znesku 14.270,08 EUR, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, za bruto 7.135,04 EUR višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (VI. točka izreka). Z izpodbijano dopolnilno sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja in vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 31. 3. 2017 do vrnitve na delo (VII. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom pa je zavrglo del tožbe z zahtevkom za obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2017 do dneva odločitve sodišča prve stopnje ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.413,75 EUR.

2Tožnik vlaga pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje ter zoper dopolnilno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa tožniku prisodi celotno zahtevano denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V pritožbah nasprotuje zaključku sodišča o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja in zavrnitvi reintegracije. Tožnik meni, da bi ga moralo sodišče prve stopnje vrniti nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom regresa za letni dopust za leto 2017 in nadaljnja leta. Trdi, da sodišče pri odmeri denarnega povračila ni upoštevalo vseh okoliščin, ki jih je uveljavljal. Predvsem pa je sodišče dalo premajhno težo trajanju zaposlitve pri toženi stranki. Upoštevati bi moralo, da gre pri delu na kmetiji za odmeno pomoči, ki jo nudi tožnikov oče pri preživljanju družine. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazan pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika in priče B.B., ni pa upoštevalo nasprotnih trditev tožene stranke in izpovedi direktorja tožene stranke C.C.. Tožena stranka navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke in njenih dokazov (izpovedi C.C. kot predstojnika delodajalca in plana dela po deloviščih) ter jih ni vestno in skrbno ocenilo, kot to določa 8. člen ZPP. Ugotovljena kršitev je tako hude narave, da je pri toženi stranki ustvarila nezaupanje v vestno in pravilno izpolnjevanje delovnih obveznosti tožnika. Tožnikovo ravnanje je škodljivo in v nasprotju z interesi delodajalca, ki se zavzema za sankcioniranje kaznivih dejanj, poleg tega pa negativno vpliva na ostale zaposlene. Za izvajanje nalog pravosodnega policista je pomembno zaupanje v zakonitost ravnanja. Ob upoštevanju, da se je tožnik pri storjeni kršitvi smehljal, je izkazan izrazito neprimeren odnos do zaprtih oseb. O izgubi zaupanja zaradi kršitve brizganja solzivca v hrano pripornikom je kot pristojna oseba za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja izpovedal direktor. Po ugotovitvi odpovednega razloga je tožnik sicer res nadaljeval z opravljanjem dela, saj se tožena stranka zaradi pomanjkanja kadrov ni odločila za ukrep prepovedi opravljanja dela. Tožnik je opravljal druga dela (ki jih tožena stranka našteva), ni pa več opravljal dela na pripornem oddelku oziroma samostojno sodeloval pri razdeljevanju hrane zaprtim osebam, kar je razvidno iz plana dela po deloviščih. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da prihaja v nasprotje s tem, ko se je pri odločanju o zavrnitvi reintegracijskega zahtevka oprlo na izpoved direktorja C.C., njegovo izpoved o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka v zvezi z utemeljenostjo odpovedi pa je v celoti prezrlo. V nadaljevanju tožena stranka podaja obširne navedbe, s katerimi nasprotuje izračunu in višini denarnega povračila namesto reintegracije. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožbe so utemeljene.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih v pritožbah uveljavljata stranki, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju sicer pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in da je tožnik naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti, s tem ko je v hrano (pasulj), namenjeno kosilu zaprtih oseb, brizgal plinski razpršilec - solzivec. Nato pa je ob upoštevanju izpovedi tožnika in priče B.B. zaključilo, da tožena stranka ni uspela izkazati (pravilno: dokazati) drugega pogoja za izredno odpoved, tj. da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ne da bi se v skladu z napotili pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu Pdp 377/2016 z dne 6. 10. 2016 opredelilo do izpovedi C.C., ki kot direktor tožene stranke skrbi za zakonitost dela in zagotavljanje ter varovanje človekovih pravic zaprtih oseb na področju celotne Republike Slovenije. Z zaprtimi osebami je treba ravnati človeško, spoštovati njihovo osebno dostojanstvo ter varovati njihovo telesno in duševno celovitost. Zaprte osebe morajo dobivati hrano, ki zadošča za ohranitev njihovega zdravja in popolne telesne sposobnosti.

7V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) je pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Prvi pogoj (vse okoliščine primera) je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve; drugi pogoj (interesi obeh strank) pa ima osebni značaj, zanj pa je predvsem pomembno, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno.

8Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi ni izpolnjen, ker je tožnik kljub priznanju kršitve 26. 2. 2015 vse do prenehanja delovnega razmerja 23. 6. 2015 opravljal svoje delo. ZDR-1 v tretjem odstavku 110. člena določa, da delodajalec v primeru iz prve, druge in pete alineje prvega odstavka tega člena lahko delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka, torej ne določa, da to mora storiti. Odločitev o tem prepušča delodajalcu, ki ima od ugotovitve razloga za izredno odpoved na voljo tridesetdnevni rok za podajo odpovedi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 117/2017 z dne 24. 11. 2016). Poleg tega je treba upoštevati, da ima javni uslužbenec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede na določbo tretjega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) možnost vložiti pritožbo, ki zadrži izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja, tako da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje šele po odločitvi drugostopenjskega organa o njegovi pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno opravljanje dela v času od ugotovitve odpovednega razloga do prenehanja delovnega razmerja zaradi pomanjkanja kadrov ne dokazuje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno do izteka odpovednega roka.

9Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev s tem, da je direktor tožene stranke C.C., ki vodi delo tožene stranke, v izpovedi vztrajal, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom zaradi izgube zaupanja ni bilo mogoče do izteka odpovednega roka, kar izhaja že iz dokončnega sklepa o izredni odpovedi, do česar se sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ni konkretno opredelilo (kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP). V 8. členu ZPP je določeno, da odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. Prosta dokazna ocena sodišču ne omogoča, da jo izvede zgolj na podlagi notranjega prepričanja, pač pa z ustrezno skrbnostjo in obrazložitvijo. Tožena stranka utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje kljub napotilom pritožbenega sodišča ni konkretno opredelilo do njenih navedb in izpovedi C.C. ni dokazno ovrednotilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje bi morala biti vestna in skrbna ter pripeljati do zaključkov o ugotovitvah dejanskega stanja. Ker tega sodišče ni storilo, navedeno predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ta kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je bila z njo preprečena celovita in izčrpna presoja okoliščin in interesov, ki lahko dokazujejo oziroma omogočajo zaključek o obstoju pogojev za zakonitost izredne odpovedi.

10Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbam strank ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje ter odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom (356. člen ZPP), saj je le tako mogoče zagotoviti učinkovit potek sojenja glede na to, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališča, ki nasprotujejo napotilom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa.

11Sodišče prve stopnje bo v ponovnem sojenju po potrebi dopolnilo že izvedeni dokaz z zaslišanjem C.C. ter z upoštevanjem njegove izpovedi, teže in narave kršitve, ki predstavlja kršitev človekovih pravic zaprtih oseb, in stališč, navedenih v predhodnem razveljavitvenem sklepu Pdp 377/2016 z dne 6. 10. 2016, ponovno oblikovalo dokazno oceno o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.