VSL Sklep II Ip 423/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I) zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi in (II) odločilo, da dolžnika sama krijeta svoje stroške ugovornega postopka.

2Dolžnika sta se zoper sklep pritožila. Pritožbo sta vložila iz vseh pritožbenih razlogov.

3Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6Pravno podlago za dopustitev izvršbe v korist prevzemnika terjatve predstavlja prvi odstavek 24. člena ZIZ, ki določa, da sodišče dovoli izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

7Pritožnik neutemeljeno navaja, da Sporazum o potrditvi prenosa terjatev, sklenjen med upnikom po izvršilnem naslovu in upnikom iz predloga za izvršbo, ni listina iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Citirana določba ZIZ kot dokaz o prehodu terjatve ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. To je sicer lahko pogodba o prenosu terjatev sama, vendar to ni nujno; zadošča predložitev sporazuma, s katerim odstopnik in prevzemnik terjatve potrdita, da je bila terjatev prenesena na prevzemnika. Dolžnik je varovan z načelom nevtralnosti njegovega položaja (421. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Določbo 24. člena ZIZ bi bilo napačno razlagati kot materialnopravno določbo, kot to meni pritožba. ZIZ je v 24. členu procesni predpis, ki določa dokazno pravilo, kako se dokazuje prehod terjatve na prevzemnika terjatve, in katerega bistvo je, da se prenos terjatve dokazuje le s posebno kvalificiranimi listinami (ne z vsemi listinami in ne s personalnimi dokazi). Sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih - konkretno v OZ (primerjaj 417. člen in nadaljnji). Terjatev se prenese s pogodbo, če niso podane posebne okoliščine iz prvega odstavka 417. člena OZ. Dolžnika se o prenosu le obvesti (primerjaj 419. člena OZ), kar pa je pomembno izključno zaradi pravilne izpolnitve obveznosti. Ker je procesno pravo (24. člen ZIZ) le odraz materialnopravnih upravičenj, ki jih določa OZ in ne ZIZ, je sporazum, s katerim odstopnik in prevzemnik potrdita, da je bila terjatev cedirana na prevzemnika, in na katerem je podpis zakonitega zastopnika notarsko overjen, listina iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je v tem delu sprejelo pravilno odločitev, ki jo je tudi pravilno obrazložilo. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba posebej opredeliti do pritožnikove navedbe, da je bil sporazum podpisan 17. 3. 2016, pri notarju pa overjen šele 20. 9. 2016. Sicer pa je sedaj na to še izrecno odgovorilo višje sodišče zgoraj, ko je navedlo, da je treba 24. člen ZIZ razlagati kot procesni in ne materialni predpis. Potreba po tem, da je listina, ki bi izkazala prehod terjatve, sestavljena v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIZ, je nastala šele z vložitvijo predloga za izvršbo (ki je bil vložen 22. 9. 2016).

8Kaj drugega tudi ne izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, II Ips 315/2012, ki se poleg vsega nanaša tudi na drugačno dejansko stanje, ker je šlo za vprašanje dokazovanje prehoda obveznosti.

9Pritožnik tudi ne more uspeti z navedbo, da so listine, s katerimi se izkazuje prehod terjatve, nenavadne oziroma vzbujajo dvom. Končajo se s točko 3.2. na strani 3, podpis strank je na strani 7. Vprašanje je sploh, ali podpisi pripadajo k listini Sporazum o potrditvi prenosa terjatev. Najprej v predloženih listinah ni nobenega razloga za dvom. Poleg tega je trditev dana v smislu zbujanja dvoma nasploh (pritožnik se tudi sprašuje, kako bi sodišče ravnalo, če bi bil upnik fizična oseba in ne upnik iz tega postopka), predvsem pa neživljenjska in izhaja iz dolžnikove domneve, kako bi morale listine izgledati. Predvsem pa ni podprta z nobenim konkretnim dokaznim predlogom (procesno trditveno in dokazno breme je upnik namreč v tem delu uspel prevaliti na dolžnika, ki pa nasprotnega ni zmogel; glede v pritožbi izpostavljenega zaslišanja drugodolžnika je višje sodišče razloge zavzelo v nadaljevanju).

10Pritožnik navaja, da odstop od terjatve ne more učinkovati, ker (glavni) dolžnik K. ni prejel obvestila o odstopu terjatve prevzemniku. Po mnenju pritožbe bi namreč moral biti dolžnik najprej notificiran, da je bila terjatev prevzeta, šele nato bi prevzemnik lahko od pogodbe odstopil oziroma uresničil odstopno upravičenje.

11Tako pravno stališče je zmotno. Dolžnika je k izpolnitvi opominjal že upnikov pravni predhodnik in ga vselej poučil o pravici do odstopa od pogodbe (glej opomine k odgovoru na ugovor). Odstopno upravičenje je tako nastopilo že z opomini upnikovega pravnega predhodnika in ni bilo potrebno, da bi moral biti dolžnik o prenosu terjatve najprej notificiran, da bi nato upnik naknadno sploh lahko uspešno uresničil enostransko oblikovalno upravičenje - odstopno upravičenje. Pritožnik tudi ne zatrjuje pravnega temelja za tako stališče. V zakonu (OZ) ga ni. Iz spodaj navedenega bo tudi razvidno, da gre v tem delu le za teoretično razpravo, saj je iz celotnega dokaznega gradiva razvidno, da je upnik (in njegov pravni predhodnik) opomine in odpoved dolžnikoma vročal, naslovnika (prvo- in drugodolžnika) pa pisanj enostavno nista osebno sprejemala (vse povratnice so se pošiljatelju vrnile z oznak »ni dvignil«).

12Ni utemeljena pritožbena navedba, da je celo sodišče ugotovilo, da upnik odpovedi kreditne pogodbe sploh ni poslal drugodolžniku. Sodišče je v zadnjem stavku 45. robne številke le reklo, da upniku te vročitve niti ne bi bilo treba opraviti. Tu gre torej za pravno stališče, ki je tudi sicer pravilno. Pritožnik (drugodolžnik) sicer s tem stališčem pritožbeno razpravlja in opozarja, da je kot solidarni porok povsem izenačen z glavnim dolžnikom, vendar po nepotrebnem. Sodišče prve stopnje je namreč prej v isti robni številki ugotovilo, da je bila odstopna izjava vročena tudi drugodolžniku, za tako dejansko ugotovitev pa je imelo podlago v obeh vročilnicah k odstopu od pogodbe, ki sta prilogi predloga za izvršbo.

13Pritožnik tudi ne more uspeti z argumentom, da prvo- in drugodolžnik nista prejela ne opominov ne odpovedi pogodbe iz razloga, ker upnik ni predložil dokazov, da so bili opomini in odstop dejansko vročeni. V spisu je kar sedem opominov in odpoved pogodbe. Za vsakega od njih je izkazana povratnica za prvo- in drugodolžnika (da je bil pisanje naslovljeno na njiju, a ga nista dvignila). V vsakem opominu, ki so bili poslani v času treh mesecev, je bil določen osemdnevni rok za izpolnitev, sicer bo upnik od pogodbe odstopil. Zato trditev, da bi moral biti ta rok 15 dni ter še, da sodišče materialnega prava v tem delu ni pravilno ugotovilo, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede roka za naknadno izpolnitev pravilno ugotovilo (stranki sta v točki 17/3 notarskega zapisa določili, da ima upnik pravico zahtevati vračilo celotnega dolga pred iztekom pogodbenega roka, če kreditojemalec kljub opominu in določilu naknadnega roka zamuja s plačilom katere koli obveznosti za več kot 15 dni; glej tudi določbo prvega odstavka 82. člena OZ) in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi sicer to ni pomembno, glede na zgoraj navedeno opominjanje skozi daljše časovno obdobje. Če stranki naknadni rok pogodbeno natančno ne določita, se uporablja zakon, v tem primeru prvi odstavek 108. člena OZ. Upnik je izdal več opominov v obdobju treh mesecev. V vsakem od njih je določil rok osmih dni, kar je vsekakor primeren rok iz prvega odstavka 108. člena OZ.

14Sodišče prve stopnje je glede same vročitve pisanj na način »ni dvignil« v robni številki 43 zavzelo pravilne razloge, s katerimi se višje sodišče strinja. Glede na pritožbo dodaja le, da je pomembno, da je izkazano, da sta bila opomin (s tem je upnik pridobil odstopno upravičenje) in odstopna izjava vročeni dolžniku na način iz petega odstavka 20.a člena ZIZ. Načelo vestnosti in poštenja zahteva, da je takrat, ko naslovnik onemogoči sprejem (kar se je zgodilo v tem primeru, ko pisanj ni prevzel), treba šteti, da je sprejem opravljen, ko je pošiljatelj poskušal vročiti potrebna pisanja.¹

15Pritožnik navaja, da bi sodišče moralo zaslišati drugodolžnika, ker ga ni, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaslišanje stranke je eno izmed dokaznih sredstev in ne drži, da mora sodišče zaslišanje stranke vselej izvesti (glej drugi odstavek 213. člena ZPP). Le če sodišče nedopustno zavrne izvedbo dokaza, lahko pride od zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje drugodolžnika zavrnilo iz razloga, ker ni podanih zadostnih trditev: glede na umestitev očitno trditev, ki se nanašajo na višino terjatve. Razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga je sicer napačen, ker ta dokazni predlog (ki je bil tudi sicer pomanjkljiv, saj na 5. strani ugovora ni jasno napisano, katero dejstvo želi stranka z njim dokazovati) ni bil podan zaradi dokazovanja višine terjatve (temu je bil namenjen dokazni predlog po postavitvi izvedenca; glej navedeno v podrejenih ugovornih navedbah). Glede na umestitev v ugovoru je bil podan zaradi dokazovanja trditev v zvezi z odstopom terjatve in zapadlostjo, za kar pa tega dokaza ni bilo treba izvesti, ker je bila rešitev tega dela ugovora odvisna od uporabe pravnih pravil in ne ugotovitve dejanskega stanja (to velja tudi glede odstopa terjatve, ker pritožnik ni niti zatrjeval, da bi kaj o zatrjevanem odstopu vedel povedati). Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo. Da je sodišče dolžno izvesti dokaz, mora dolžnik v ugovoru najprej zadostiti trditvenemu bremenu, sicer predlaganega dokaza, ki bi bil v informativne namene, ne sme izvesti (če bi, bi storilo relativno bistveno kršitev določb postopka). V ugovoru je dolžnik navedel enako kot sedaj v pritožbi, to je, da če od celotnega zneska 600.000 EUR odštejemo znesek plačil (396.312,28 EUR), zapadla glavnica znaša 203.750,27 EUR in ne 314.448,03 EUR. Sodišče prve stopnje je višino obveznosti natančno pojasnilo v robni številkah 28. do 40 in 52 do 58 in pojasnilo, da obveznost sestavljajo poleg glavnice še stroški, opomin in obresti; pojasnilo je tako njihovo višino kot temelj. Trditve upnika so bile v tem delu konkretizirane, zato se lahko dolžnik temu uspešno upre le, če najprej poda konkretne nasprotne trditve (primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP), glede katerih se nato izvaja dokazni postopek. Tega pa pritožnik na prvi stopnji ni storil. Tudi v tem delu torej zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka ni podana. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, zakaj ugovorne navedbe, da upnikov obračun ni podpisan ali žigosan, vsekakor pa ni sestavljen v soglasju z dolžnikom, nosi pravilne.

16Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Odločitev o pritožnikovih stroških temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.

¹ Primerjaj stališče Vesne Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, točka 1.3. na strani 234. Če ta argument velja v fazi sklepanja pogodbe, velja še toliko bolj v fazi izpolnjevanja pogodbe.