52. člen ZOR

Tožnica ni dokazala, da bi bila (bodisi na pravnoposlovni podlagi bodisi na podlagi pravil o priposestvovanju) izključna lastnica dela parcele, na kateri stoji gospodarsko poslopje. Četudi je nagib za sklenitev darilne pogodbe najti v želji darovalcev, da toženki (hčerki oziroma sestri) omogočita, da v hiši zgradi dom za svojo družino, je odločilno, da darovalca z opredelitvijo solastniškega deleža glede hiše nista omejila toženkinih lastninskih upravičenj na preostalem delu nepremičnine. O takšni omejitvi tudi ni mogoče sklepati na podlagi pogodbenih določil o predkupni pravici in služnosti. Ugotovljena dejstva ne podpirajo tožbene teze o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožnica glede na vsebino darilne pogodbe ni imela pogodbenega temelja za priposestvovanje. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da ni bila v dobri veri, saj ni uživala dolgotrajne mirne (izključne) posesti v prepričanju, da je (izključna) lastnica.

Tožeča stranka ni bila dolžna izpeljati konkurenčnega postopka oddaje javnega naročila, kar v pritožbi ni (več) problematizirano. Na podlagi tega je bila odločitev tožeče stranke o tem, na kakšen način bo izbirala svoje pogodbene partnerje, interna stvar. To upravičenje v konkretnem primeru zagotovo sodi v polje ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude

Za opredelitev pravne narave pogodbe je odločilna njena vsebina, ne pa naslov pogodbe. Čeprav je v pogodbi navedeno, da darovalca darujeta in odstopata obdarjencema svojo polovico na nepremičninah, je iz nadaljnjih določil pogodbe nedvomno razvidno, da pogodbene stranke skupaj gradijo stanovanjsko hišo, ki je na dan sklenitve pogodbe pod streho (torej v tretji gradbeni fazi), da jo bodo skupaj dogradile in postale njeni solastniki ter se v hišo tudi skupaj vselile, kar je bilo v celoti realizirano. Z dokončanjem stanovanjske hiše v času trajanja zakonske zveze prve tožnice in toženca je bila izdelana nova stvar, zato vračilo nepremičnine v naravi ni več mogoče. Pravni standard nove stvari je izpolnjen, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Če gre samo za obsežna prenovitvena dela (npr. za povečanje hiše, drugačno razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer, pri čemer hiša ohranja prvotni namen) ne gre za novo stvar. Če gre pa za spremembo namembnosti zgradbe (če npr. iz zemljišča z golimi zidovi nastane stanovanjska hiša, primerna za bivanje, in se

Predlog se zavrne.

Z razvezo zakonske zveze toženca in tožnikove hčerke je odpadel nagib, zaradi katerega je tožnik tožencu daroval. Nagib predstavlja del pravne podlage darilne pogodbe, saj brez tega nagiba tožnik tožencu ne bi daroval. Odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe in s tem kondikcijski zahtevek. Premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je ovrednoteno po stanju v času daritve in cenah na dan odločanja.

Zapustnik ni zavezan celotne oporoke napraviti v isti listini, torej na enem kosu papirja, temveč je vsebina lahko zapisana na več listih. Ker zakon ne zahteva, da bi bilo razpolaganje s premoženjem za primer smrti storjeno v enem pravnem poslu, je dopustno, da oporočitelj oporočno besedilo tudi dopolnjuje. Razni dostavki, dodatki in dopolnila niso prepovedani, seveda pa morajo biti tudi ti sestavljeni v eni izmed oblik, ki jih zakon predpisuje za veljavnost oporoke. Gre torej za novo oporoko, katere vsebina pa je le v dopolnitvi predhodne oporoke. S kasneje dodanim besedilom lahko tako oporočitelj denimo razpolaga z novo pridobljenim premoženjem, posamezna določila oporoke razveljavi ali pa delitev premoženja podrobneje določi. V kolikor je vsebina listin komplementarna in v tesni medsebojni zvezi, je šteti, da predstavlja enovito izjavo poslednje volje. Pri tem ni bistveno, ali so posamezne listine nastale v večjem časovnem razmaku.

Vprašanje pravnega interesa (določba prvega odstavka 109. člena ZOR je govorila o zainteresirani osebi) se pri pogodbeni stranki, ki uveljavlja ničnost pogodbe, sploh ne more resno zastavljati, saj je izven vsakega dvoma, da ima taka oseba interes, tudi pravni, da vloži tožbo za ugotovitev njene ničnosti. Vprašanje pravnega interesa je problematično le pri tretjih osebah, ki niso pogodbene stranke. V tej zadevi je zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe pogodbena stranka. Zato ni dvoma, da gre za „zainteresirano osebo“ po določbi prvega odstavka 109. člena ZOR. Revident spregleduje, da nakup poslovnega deleža še ne pomeni nakupa sredstev kapitalske družbe. Že pri vrednotenju likvidacijske vrednosti gospodarske družbe (v primeru nedelujočega podjetja) se poleg vrednosti sredstev upoštevajo tudi obveznosti gospodarske družbe. Revident bi zato moral opreti revizijo na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj o vrednosti poslovnega deleža in ne neposredno na vrednost nepremičnin. Zgolj s poudarjanjem, da je vrednost zemljišč presegala višino kupnine za poslovni delež, v tem sporu ne more uspeti.

Držijo sicer razlogi sodišča prve stopnje, da zgolj neupoštevanje dejstva, da predmet darilne pogodbe spada v skupno premoženje, še ne pomeni nedopustnega nagiba. Vendar je tožnica trdila tudi, da je toženec vedel, da je pokojni s tožnico v letu 1989, torej štiri leta pred sklenitvijo sporne pogodbe, sklenil zakonsko zvezo; da sta v stanovanju od tedaj ves čas bivala; da je pokojni stanovanje v času zakonske zveze kupil le nekaj mesecev pred sklenitvijo darilne pogodbe in kot bistveno, da je toženec sklenil darilno pogodbo v istem časovnem obdobju, kot je vložil tožbo na razvezo, kar po mnenju tožnice kaže na očitni namen strank pogodbe, da ji odtegneta pripadajoči delež, za kar je gotovo vedel tudi toženec. Nemoralni nagib, ki lahko vpliva na veljavnost neodplačne pogodbe, je tako tožnica opredeljevala z dovolj konkretnimi trditvami.

Sodišče prve stopnje zaradi pravil o objektivnih mejah pravnomočnosti sicer ne more biti neposredno vezano na razloge dejanske in pravne narave iz druge sodbe, je pa treba sodbo upoštevati vsaj kot pravno relevantno dejstvo. V konkretnem primeru to pomeni, da obveznosti vrnitve prejetega na podlagi pogodbe, ki je bila ugotovljena za nično, ni mogoče presojati brez ustreznega upoštevanja razloga za ničnost pogodbe. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z odločilnim vprašanjem in sicer, ali je toženec na podlagi nične kupoprodajne pogodbe sploh kaj prejel in če je, ali to predstavlja kupnino.

Podlaga pogodbe je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Po svoji vsebini je podlaga glavni namen oziroma razlog sklenitve pogodbe.

Tožnik je zatrjeval, da je pogodbo sklenil pod vplivom sile in grožnje, da se njegovemu predniku ni bilo treba lastninsko preoblikovati po ZLPP in da je s pogodbo prišlo do prenosa stavbnih (ne pa kmetijskih zemljišč). Te navedbe zaradi njihove nesklepčnosti ob uporabi 51. in 52. člena ZOR ne utemeljujejo zatrjevane posledice – ničnosti sporne pogodbe.

Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, izpodbojen.

V primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne. Nujni dedič lahko uveljavlja, da je sklenjena pogodba nična, ker je bila fiktivna, da je bila sklenjena zato, da bi se ga izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilo. Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov. Za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.

V skladu z načelom vestnosti in poštenja je treba prehod stvari v upnikovo last široko razlagati. Upoštevati je treba tudi denarni ekvivalent, ki ga bo upnik pridobil s prodajo stvari, če ta presega vrednost dolžnikovega dolga iz obligacijskega razmerja, glede katerega je bilo ustanovljeno zavarovanje terjatve.

Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim je bila sklenjena na podlagi takšnih pravnih dejstev, ki toženca niso upravičevala do njene sklenitve in posledično vknjižbe pravice uporabe nanj. Ker je bila sklenjena brez (veljavne) pravne podlage, je pogodba nična, ravnanja, opravljena na njeni podlagi, pa neveljavna.

Pogodba o odstopu terjatve je veljavno sklenjena v trenutku, ko pride do soglasja volj med odstopnikom in prevzemnikom terjatve. Dolžnik pri tem ne sodeluje in njegova privolitev zato ni potrebna. Posledica izostanka obvestila dolžniku je le ta, da zanj velja do obvestila prejšnje razmerje in lahko svoj dolg pravilno izpolni odstopniku.

Zahteve iz 140. člena ZTVP-1 se ne sme a priori izključiti samo zato, ker ima razmerje elemente prodajne pogodbe. Zahteve po varnem in skrbnem poslovanju borzno posredniških družb se ne nanašajo le na ravnanje borzno posredniških družb v fazi izpolnjevanja pogodb, temveč tudi v fazi sklepanja pogodb s svojimi strankami.

Nosilni razlog, ki je privedel do ničnosti obeh pogodb (ne le posameznih pogodbenih določb), je bilo dejstvo, da pogodbi nista izključevali možnosti izigravanja prepovedi 69. člena ZTLR (nista imeli določb, ki bi obvarovale dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel v lastnino stvar, ki je vredna več, kot je njegova terjatev). Ker pogodba ni nična zato, ker po svoji vsebini in namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, ni podlage za uporabo 2. odstavka 104. člena ZOR.

Ker je bil razlog za daritev pridobitev stanovanjskega kredita, po pridobitvi stanovanjskega kredita takšen razlog niti ni mogel odpasti.