VSRS Sklep X Ips 283/2017

Revizija se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-275/2017/21 (1312-11) z dne 18. 8. 2017 (I. točka izreka sodbe in sklepa). Z omenjenim sklepom je tožena stranka na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III), odločila, da ne bo obravnavala prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje te prošnje. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo tožniki (v nadaljevanju revidenti) vlagajo revizijo, katere dovoljenost utemeljujejo s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da skladno s četrtim odstavkom 83. člena ZUS-1¹ revizija ni dovoljena, če jo je vložil nekdo, ki te pravice nima.² V obravnavani zadevi so revidenti vložili revizijo po pooblaščenki (z ustreznim novim pooblastilom - v prilogi A3), ki kot vlagateljica in podpisnica revizije ni navedla, da ima opravljen pravniški državni izpit (ki ga tudi ni predložila). Vendar pa je zatrjevala, da je svetovalka za begunce. Glede na to, da je iz seznama svetovalcev za begunce na spletni strani Ministrstva za pravosodje, veljavnega v času vložitve revizije, razvidno, da ima opravljen pravniški državni izpit, Vrhovno sodišče revizije ni zavrglo skladno z določbo 367. č člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.³, ⁴

4Revizija ni dovoljena.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

6Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.⁵

7Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.⁶

8Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino konkretne zadeve. Od rešitve tega vprašanja mora biti odvisna odločitev v konkretni zadevi, hkrati pa mora biti vprašanje pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj preko sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.⁷

9Revidenti kot pomembna pravna vprašanja navajajo sledeča vprašanja:

◦ Ali z opravo osebnega razgovora na podlagi 14. do 17. člena Direktive 2013/32/EU oziroma na podlagi 37. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), na državo članico, ki takšen osebni razgovor opravi, preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito oziroma kdaj se šteje, da je država članica začela z obravnavanjem prošnje za mednarodno zaščito?

◦ Ali je za prehod odgovornosti po drugem odstavku 1. točke 17. člena Uredbe Dublin III obvezno, da država članica to dejstvo (prevzem odgovornosti) navede v sistemu Eurodac? in

◦ Ali se za novo dejstvo šteje tudi trditev o pravilni uporabi materialnega prava, ki temelji na presoji dejstev, ki so upravnemu organu znana in ki izhajajo neposredno iz upravnega spisa?

10Po presoji Vrhovnega sodišča navedena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja, zaradi katerih bi bilo revizijo mogoče dovoliti.

11Že na podlagi branja besedila druge alineje prvega odstavka 46. člena ZMZ-1 je jasno, da pristojni organ opravi osebni razgovor pred odločitvijo o prošnji, če je obravnavana kot nedopustna. V takem primeru jo lahko s sklepom zavrže, med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi Dublin III (četrta alineja 51. člena ZMZ-1). To pomeni, da zgolj z opravo osebnega razgovora na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno prvo vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, ki bi zahtevalo vsebinsko presojo revizije.

12Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je upravni organ zavrgel prošnjo revidentov za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj na podlagi meril v Uredbi Dublin III. To pomeni, da se Republika Slovenija za obravnavo prošenj revidentov ni odločila, zaradi česar vprašanje prehoda odgovornosti po drugem odstavku 1. točke 17. člena Uredbe Dublin III nima podlage v izpodbijani sodbi. Glede na navedeno drugo revizijsko vprašanje za odločitev ni bistveno, saj ni del procesnega dejanskega stanja te zadeve.⁸

13Tretje postavljeno vprašanje prav tako ni pomembno pravno vprašanje, ker je odgovor nanj povsem jasen in ne potrebuje dodatne razlage Vrhovnega sodišča.⁹ Že z branjem dikcije 52. člena ZUS-1 je namreč mogoče ugotoviti, da se nanaša le na prepozno navedena dejstva in dokaze in ne na trditve o pravilni uporabi materialnega prava. Sicer pa tudi navedeno, na splošni ravni zastavljeno vprašanje ni del procesnega dejanskega stanja te zadeve in se vsebinsko navezuje na drugo vprašanje.¹⁰

14Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (89. člen ZUS-1).

¹ Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Po drugem odstavku 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (uporaba določbe tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, je izrecno izključena). Stranka lahko torej v upravnem sporu v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja tudi po svetovalcu za begunce (ki v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) daje podporo in zagotavlja pravno pomoč tudi v postopkih na Vrhovnem sodišču), če ima ta opravljen pravniški državni izpit.
³ Glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek. ZPP pa v 367. č členu določa, da se revizija zavrže, če ji ni priložen dokaz iz četrtega odstavka 86. člena ZPP, torej potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu.
⁴ V zvezi z navedenim glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 58/2017 z dne 5. 4. 2017, kjer je tožečo stranko prav tako zastopala ista pooblaščenka.
⁵ Razloge za to je pojasnilo v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
⁶ Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013 in druge.
⁷ Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.
⁸ V zvezi z uporabo diskrecijske klavzule je Vrhovno sodišče sicer že presodilo, da iz smisla te določbe ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca da se nanjo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti (in ne obveznost), da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III (32. točka odločbe I Up 291/2016 z dne 10.3.2017).
⁹ Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že npr. v zadevi X Ips 201/2011 revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, ko je besedilo zakonskih določb, na katere se vprašanje nanaša, jasno.
¹⁰ Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da revidenti niso zatrjevali odgovornosti Republike Slovenije po prvem odstavku 17. člena Uredbe Dublin III v postopku pred upravnim organom. Zato je sodišče prve stopnje iste tožbene ugovore štelo za nedopustno tožbeno novoto.