37. člen ZMZ-1

Izjava prosilca v prošnji je tista, ki opredeljuje okvir odločanja upravnega organa, pri čemer je dolžnost pristojnih organov v postopku mednarodne zaščite, da prošnjo obravnavajo objektivno in nepristransko, prosilec pa je tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Po prvem odstavku 37. člena ZMZ-1 uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito, vendar pa to ne pomeni, da je dolžnost upravnega organa iskanje razlogov, ki bi utemeljevali pritožnikovo prošnjo. Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je torej, da prosilcu omogoči, da predstavi vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.

Ni razvidno, da je tožena stranka pred opravo dokazne ocene neskladij glede okoliščin nakupa zemljišča (kdo je bil prvi kupec zemljišča in kako je tožnik zanj plačal) in njegove nameravane uporabe ter glede časovnih okoliščin zapustitve Gane, dala tožniku možnost, da jih pojasni. Poleg tega se tožena stranka ni opredelila do njegovih izjav glede zatrjevanega preteklega preganjanja, z vidika presoje njihove verjetnosti pa ni opravila niti dokazne ocene tožnikovih izjav v zvezi z zatrjevano korupcijo. Šele v primeru, ko bi upoštevala tožnikovo pravico, da pojasni nekonsistentnosti v izjavah, in bi ustrezno spoštovala načelo proste presoje dokazov v zvezi z vsemi tožnikovimi izjavami, toženi stranki ne bi bilo treba preverjati informacij o izvorni državi, če bi presodila, da tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, ker njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne. V takem primeru informacije o izvorni državi namreč ne morejo nadomestiti subjektivnega pogoja.

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali. Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo. Listi

Glede nato, da tožnik zadnja 4 leta pred odhodom iz izvorne države, ko je delal v glavnem mestu, ni imel nobenih težav z B.B., tožena stranka meni, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb, da je šolanje prekinil zaradi revščine, ker je želel delati, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Iz načina vodenja razgovora izhaja, da je uradna oseba postavljala vprašanja na način, da bi tožnik lahko izpostavil, kolikor bi razlogi obstajali, tudi kakršnekoli druge razloge za zapustitev izvorne države, razen razlogov, ki jih je uveljavljal sam tožnik, zato neupravičeno ugovarja načinu izpraševanja s strani uradne osebe. Tožniku je nenazadnje tudi njegov pooblaščenec, ki je bil prisoten tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, lahko postavljal še dodatna vprašanja, torej tudi za razjasnitev ali dopolnitev dejanskega stanja.

Tožena stranka zmotno meni, da je dolžnosti, da prosilca seznani z določeno okoliščino, razrešena zato, ker gre za splošno znano dejstvo. To, da je neko dejstvo splošno znano, namreč pomeni le, da ga ni treba posebej dokazovati (drugi odstavek 165. člena ZUP). Pravica do izjave pa je stranki kršena, če se ni imela možnosti izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih.

Ugotovitev tožnikove splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je, da prosilcu omogoči predstaviti vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.

Tožniku so bile na osebnem razgovoru predočene vse (tri) različne izjave v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo oziroma razlogi, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Tožnik je odgovoril (le), da je navajal različne razloge zato, da bi v Sloveniji pridobil status begunca in česa drugega v zvezi s tem ni zatrjeval, niti ni imel nobenih dodatnih pojasnil. Tožnik s svojimi nekonsistentnimi izjavami v postopku ni izkazal splošne verodostojnosti.