9. člen ZMZ-1

Pritožnik v pritožbi navaja, da se naroka ni udeležil, ker ni uspel najti Upravnega sodišča. To po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja upravičenega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo. Tožnik se je dolžan pravočasno seznaniti z lokacijo sodišča in si prihod organizirati tako, da je - razen če nastopijo nenadne in nepredvidljive okoliščine - na naroku pravočasno. Poleg tega pritožnika zastopa svetovalka za begunce, ki mu je po prvem odstavku 9. člena ZMZ-1 dolžna nuditi tako podporo kot tudi pravno pomoč v postopkih po ZMZ-1 na Upravnem sodišču. Od strokovne pooblaščenke se zato pričakuje, da svoji stranki, ki si prizadeva pridobiti mednarodno zaščito, zagotovi vse potrebne informacije za učinkovito uveljavljanje njenih pravic.

Pritožnik v pritožbi ponavlja tožbene trditve, da so njegove zdravstvene težave in nezmožnost pridobitve ustrezne zaposlitve ter zaradi tega grozeča mu revščina, v primeru vrnitve v izvorno državo, razlogi za podelitev mednarodne zaščite. Zatrjevane okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da pritožnikova revščina, za katero zatrjuje, da je oz. bo posledica sistemskih pomanjkljivosti, tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Obvezno zastopanje po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne izhaja iz določb ZMZ-1, saj 9. člen tega zakona prosilcem za mednarodno zaščito pooblaščenca zagotavlja le v postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da obveznost zagotoviti pooblaščenca v upravnem postopku ne izhaja niti iz določb Procesne direktive.

Stranke v pritožbi ne morejo neposredno uveljavljati kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, saj to ni pritožbeni razlog. Te kršitve lahko uveljavljajo le posredno, prek pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, kadar uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1. V pritožbenem postopku Vrhovno sodišče nato preverja utemeljenost teh očitkov in ugotavlja, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo pravilnost in zakonitost postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani upravni akt, ter to svojo presojo tudi obrazložilo. Nujni predpogoj za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta torej je, da pritožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjuje bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Pritožnik navaja procesno kršitev, ki je povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja, vendar bi to lahko in moral uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da se taka kršitev odpravi (glej 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Šele v primeru, če bi bil pri tem neuspešen, bi navedeno lahko vodilo do uveljavljanja procesne kršitve s strani sodišča prve stopnje v tem pritožbenem postopku. V pritožbenem postopku sta lahko predmet presoje samo izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje in z njo povezano postopanje tega sodišča, zato je na pritožniku, da opredeli, katero kršitev ZUS-1 je bilo v tem postopku mogoče očitati sodišču prve stopnje. Tega pa pritožnik v svoji pritožbi ne navede, temveč svoje očitke še nadalje usmerja zgolj zoper ravnanje tožene stranke, kar pa glede na vsebino ugovorov ne more voditi do ugoditve pritožbi. Iz določb ZMZ-1 ne izhaja zahteva, da bi moral imeti prosilec pooblaščenca že v upravnem postopku, saj 9. člen tega zakona prosilcem za mednarodno zaščito pooblaščenca zagotavlja le v postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem. Obveznost zagotoviti pooblaščenca v upravnem postopku pa ne izhaja niti iz določb Procesne direktive.

Tudi v postopku mednarodne zaščite je treba upoštevati pravico do domneve nedolžnosti in do obrambe, ki vključuje - sicer v omejenem smislu - tudi privilegij zoper samo-obtožbo iz 48. člena Listine v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine tudi v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec ima v postopku mednarodne zaščite ali v postopku naknadne prošnje obveznost, da predloži dokaze ali/in da navede nova dejstva v zvezi z njegovim strahom pred preganjanjem ali resno škodo, hkrati pa ga ob tem v primeru okoliščin, ki kažejo na uporabo izključitvene klavzule, varuje domneva nedolžnosti v upravnem postopku in upravnem sporu. Privilegij zoper samo-obtožbo je nujno v tovrstnih postopkih omejen z določbo 21. člena ZMZ-1 oziroma z določbo 64. člena ZMZ-1, ki nalaga prosilcu obveznost, da utemelji subjektivni strah pred preganjanjem ali resno škodo tudi v zvezi z novimi dejstvi in dokazi. O tem pravnih implikacijah domneve nedolžnosti mora biti prosilec v postopku ustrezno obveščen. To pravno implikacijo domneve nedolžnosti pa je tožena stranka spregledala v tem primeru, saj je tožnik utemeljeval razlog, da ni strahu pred smrtno kaznijo v Pak

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Na prosilcu je dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede na navedeno prosilčevo dolžnost zatrjevana kršitev pravil postopka, da tožniku v okviru postopka o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka niso bila postavljena podrobnejša vprašanja, v obravnavani zadevi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, še posebej zato, ker s tem povezani tožbeni ugovor izhaja iz nepravilnega izhodišča, da je tožnik izkazal, da za nepravočasno uveljavljanje ni kriv. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1)

Tožnik ni izkazal ekonomske ali socialne diskriminacije, prav tako pa ni niti navedel, da bi bil v Alžiriji kot Berber podvržen diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, kot izhaja iz Priročnika UNHCR. Sodišče zato ugotavlja, da tudi v tem delu tožnik ni izkazal vzročne zveze med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja (osmi odstavek 27. člena ZMZ-1).

Kršitev pravil postopka, ki bi bila podana, če bi se izkazalo, da tožnik ni prejel brošure z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito, v obravnavani zadevi ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Ob takem stanju stvari pa sodišču ni bilo treba presojati navedb tožene stranke, da je tujec, ki v Republiki Sloveniji želi vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, o postopku mednarodne zaščite informiran z videoposnetkom. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko. Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Če je oseba v izvorni državi preganjana, res ni mogoče pričakovati, da jo bo zapustila na legalen način in z dokumenti, vendar pa je pomembno ali izpolni svojo sodelovalno obveznost v upravnem postopku glede potrjevanja njegove identitete. Toženka pravilno opozarja, da si tožnik ni prizadeval k ugotovitvi njegove istovetnosti, tj. k temu, da bi pridobil kak osebni dokument. Svetovalec za begunce daje podporo in zagotavlja pravno pomoč v postopkih na Upravnem sodišču Republike Slovenije in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, ne pa tudi v upravnem postopku. Ob podaji prošnje je bil tožnik vprašan, ali želi odvetnika oziroma pravnega zastopnika, vendar je odvrnil, da ne. Sodišče se ne strinja s toženkino presojo, da predhodno obnašanje tožnika zadostuje za sklep o utemeljeni nevarnosti pobega. Treba je ugotoviti konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje na nevarnost pobega, torej take okoliščine, ki kažejo prav na to, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila. Toženka ima sicer prav, da se pričakuje, da bo oseba, ki potrebuje zaščito, to poiskala v zanjo prvi varni državi in da ne bo imela „ciljne države“. Vendar zgolj na podlagi tega, da tožnik ni

Plačilo nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcem za begunce je vezano na zagotavljanje pomoči v zvezi s postopkom pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem. Pri tem lahko prosilec za podporo in pravno pomoč izbere le enega svetovalca iz imenika svetovalcev ter se z njim dogovori in ga pooblasti za zastopanje. V konkretnem primeru, ko med strankama ni sporno, da je tožeča stranka imela (določen čas) pooblastilo prosilca za mednarodno zaščito za zastopanje, bi morala tožena stranka kot pristojni organ, glede na določbo 9. člena ZMZ-1, najprej preveriti ali je v zadevi prosilca, za katero je bila prvotno za zastopanje pooblaščena tožeča stranka, že pravnomočno odločeno ali ne, ter v nadaljevanju po potrebi ugotoviti trajanje pooblastilnega razmerja ter obseg storitev in stroškov, ki/če jih je svetovalka za begunce opravila v času veljavnega pooblastilnega razmerja za prosilca in v skladu z ugotovljenim odločiti o zahtevi tožeče stranke.

Na podlagi 5. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcev za begunce so za dejanja pravne pomoči pred Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem svetovalci upravičeni do nagrade in povračila stroškov, pri čemer se smiselno uporabljajo drugi odstavek 25. člena, 36. člen ter 1., 2. in 3. poglavje 3. dela in 6. del tarife, razen tarifne številke 6002, iz Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Slednjega je nadomestila OT, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 22, dne 9. 1. 2015, veljati pa je začela naslednjega dne po objavi, tj. 10. 1. 2015. V konkretnem primeru se torej uporablja Splošni del ter tarifna številka 30 (XIII. Upravni spor) in tarifna številka 27 (X. Izvršilni postopek) iz Posebnega dela OT, ker Pravilnik ne določa drugače. Iz tožbenih navedb je razvidno, da se tožnica ne strinja le z zavrnilnim delom. Sodišče je zato izpodbijani sklep presojalo le v tem delu, v katerem pa je tožnica uspela. Sodišče je meritorno odločilo o pravici v sporu polne jurisdikcije, v skladu z načelom ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena

Prosilcu za mednarodno zaščito je treba za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno.

Tako odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, kot tudi svetovalec za begunce, ne glede na to, ali gre za odvetnika ali ne, sta zavezana opravljati svoje delo strokovno, pošteno in vestno. Oba nudita pravno pomoč pred sodišči, pri čemer je delo svetovalca za begunce omejeno na Upravno in Vrhovno sodišče v zvezi s postopki po ZMZ-1. Oba zasledujeta pravne interese in koristi svoje stranke oziroma prosilca za mednarodno pomoč in izvajata storitve brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno gre po presoji sodišča za enako vsebino in naravo njunega dela, kar skladno z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS terja enako obravnavo tudi glede odmere nagrad - tj. enako uporabo določb ZOdv, ki se nanašajo na plačilo za delo za zastopanje pred sodišči, pri odmeri nagrade za delo in povračilu stroškov, tako za odvetnike, kot tudi svetovalce za begunce.

Če sodišče meni, da je bilo preteklo preganjanje povezano z zakonsko predvidenim razlogom preganjanja, potem je upravni organ v ponovljenem postopku na to stališče vezan (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in je nelogično napotilo, naj toženka ponovno presodi, ali ravnanje subjektov preganjanja temelji na enem od razlogov iz 27. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče ne upošteva odgovora na pritožbo, ki sta ga prosilca za mednarodno zaščito vložila sama in ne preko strokovnega pooblaščenca (svetovalca za begunce ali osebe s PDI) saj njune okoliščine ne dajejo razumne podlage za sklepanje o kakršnikoli možnosti, da bi sama imela opravljen zahtevani pravniški državni izpit.