VSM Sodba IV Kp 39861/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.D. se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati 390,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 39861/2015 z dne 18. 8. 2017 obdolženega M.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je po navedenem zakonskem določilu določilo kazen enajst mesecev zapora, in kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, za katerega mu je po tem zakonskem določilu določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je po 53. členu KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora, po 86. členu KZ-1 pa odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši tako, da obdolženec opravi delo v splošno korist v trajanju 900 ur, ki jih mora opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. Izvrševanje dela v splošno korist vodi in nadzoruje Center za socialno delo M. po predpisih o socialnem varstvu v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje, pri določitvi dela obdolžencu v okviru razpoložljivih del pri izvajalskih organizacijah se upošteva obdolženčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove nujne interese glede neodložljivih družinskih in poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničitev teh obveznosti. Dogovor o začetku opravljanja del, ki ga sklenejo obdolženec, Center za socialno delo M. in organizacija, pri kateri bo delo opravljeno, se šteje za poziv za nastop kazni, Center za socialno delo M. pa obvesti sodišče, če obdolženec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist. Če obdolženec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Po 56. členu KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen zapora oziroma ure dela v splošno korist vštelo čas, ki ga je prestal v priporu od 4. 8. 2017 od 19.15 ure do 18. 8. 2017 do 14.30 ure. V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku je odločilo, da je obdolženec po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan oškodovancem sam ali nerazdelno z družbo E. d.o.o. - v stečaju plačati priglašene zneske, kot so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe, deloma pa je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom, prav tako pa sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, dolžan pa je plačati tudi krivdne stroške, nastale v zvezi z vročanjem vabil na glavno obravnavo po pooblaščenem vročevalcu ter stroške zagovornika odvetnika A.K., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi odločb o premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da jo spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami.

3Pritožbenemu predlogu, da obdolženca in zagovornika obvesti o seji senata, pritožbeno sodišče ni ugodilo, ker ni spoznalo, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, pritožba pa tudi ni pojasnila, kako bi njuna navzočnost k razjasnitvi stvari prispevala (445. člen ZKP).

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za odločitev, da obdolžencu naloži (nerazdelno z družbo E. d.o.o.) plačilo zakonskih zamudnih obresti v korist D.B., N.C., M.M., D.K. in Ž.R., saj obdolženec s temi plačili sam, pa tudi ne istočasno z družbo E. d.o.o., ni prišel v zamudo, saj bodo zneski, ki so naloženi v plačilo v njegovo breme, zapadli šele z dnem pravnomočnosti napadene sodbe. Na podlagi kazenske odgovornosti lahko oškodovanci zahtevajo zakonske zamudne obresti šele od dne vložitve predloga za sodno izvršbo, torej nikakor ne pred pravnomočnostjo kazenske sodbe.

6Pritožba nima prav. Obdolženec je dolžan povrniti škodo, ki jo je navedenim oškodovancem povzročil s kaznivim dejanjem, ti pa imajo pravico ne le do povrnitve glavnice, za katero so oškodovani, temveč tudi do zakonskih zamudnih obresti. Pritožba pravilno navaja, da sodišče v pridruženem postopku, ko odloča o premoženjskopravnem zahtevku, uporabi določbe Obligacijskega zakonika, po 378. členu navedenega zakona pa dolžnik v primeru zamude poleg glavnice dolguje še zamudne obresti¹. V obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih je sodišče prve stopnje tako pravilno pojasnilo, potem ko je o njih pravilno odločilo, da je dolžan obdolženec, ki je za neizplačilo zneskov na dan zapadlosti odgovoren, te oškodovancem, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti, povrniti. Ne drži torej, kot navaja pritožba, da zamudne obresti oškodovancem pripadajo šele od pravnomočnosti sodbe.

7Neizvršljiva, nepravilna in nezakonita je po oceni pritožbe napadena sodba zaradi odločitve, da mora obdolženec oškodovancu S.J. plačati neto znesek regresa za leto 2015, ki ga obračuna od zneska 263,58 EUR bruto, oškodovancu M.M. pa neto znesek regresa za leto 2015, ki ga mora obračunati iz zneska 65,89 EUR bruto, saj ne more vedeti, kakšna sta ta zneska in koliko je torej dolžan. Preračun obveznosti iz bruto v neto zneske plačila je zapleten, zato bi moralo sodišče v sodbi navesti konkretno višino neto zneska, ki ga je obdolženec dolžan plačati. Tudi navedenemu ni mogoče pritrditi. Obdolženec je bil direktor in dejansko poslovodeča oseba družbe E. d.o.o. in bi moral odrediti in poskrbeti za ustrezno plačilo bruto in neto zneska že takrat, ko sta ta zneska zapadla v plačilo, zato je sklicevanje na njegovo neznanje glede tega neutemeljeno.

8Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno razsodilo, da je obdolženec dolžan nerazdelno z družbo E. d.o.o. - v stečaju plačati oškodovancem D.B., N.C. in M.M. navedene zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšna odločitev je za obdolženca škodljiva, brez pravne podlage in nezakonita ter odločena v korist navedene družbe v stečaju, saj bo slednja od obdolženca, če bo oškodovancem karkoli izplačano, zahtevala povrnitev tega, kar je plačala, morebitne zneske, plačane po sodbah delovnega sodišča oškodovancem, pa bo uveljavljala v pobot njenih dolgov v razmerju do obdolženca, ki z družbo nikoli ni bil ne pravno ne ekonomsko povezan, sicer pa takšen očitek iz napadene sodbe tudi ne izhaja.

9Ni ji mogoče pritrditi. Obdolženec je krivdo po obtožbi priznal, iz izreka sodbe pa je razvidno, da je bil v času storitve kaznivega dejanja direktor družbe E. d.o.o. in njena dejansko poslovodeča oseba ter da zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in je prikrajšal delavce za pravice, ki jim pripadajo, ko jim ni plačal plač oziroma dela plač, nadomestila plač, regresa, socialnih prispevkov in sorazmernega dela regresa. Zato ne drži pritožbena trditev, da z navedeno družbo ni bil povezan in da škode, ki jo je s svojim ravnanjem povzročil, oškodovancem ni dolžan povrniti. Odločitev v sodbi, da je to dolžan storiti nerazdelno z družbo E. d.o.o. - v stečaju, nikakor ni v njegovo škodo, temveč v korist, saj lahko oškodovanci, čeprav je storilec kaznivega dejanja, dolgovano terjajo ne le od njega, temveč tudi od navedene gospodarske družbe.

10Pritožba ni utemeljena niti, ko graja odločbo o stroških kazenskega postopka, kjer je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženec dolžan plačati potrebne izdatke in nagrado za zagovornika odvetnika A.K., ki je bil postavljen po uradni dolžnosti zaradi pripora, odrejenega obdolžencu. Pri tem navaja, da je zagovornik sam vlagal pravna sredstva in tako povzročil stroške, zato jih obdolženec ni dolžan plačati, ker ni odgovoren za to, da zagovornik s pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora ni uspel. Pritožbena graja zagovornikovega ravnanja, ko je vložil pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, je neutemeljena, saj je to pričakovan odziv zagovornika, pri čemer je okoliščino, da je bila ta sploh potrebna, povzročil obdolženec sam. Pripor je bil namreč zoper njega odrejen zato, ker se ni odzival na vabila sodišča, kar je bil dolžan storiti.

11Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je pritožbeno sodišče, potem, ko pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe, sodno takso pa je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7113, 7122 in 7301 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 61787/2010 z dne 8. 12. 2016.