378. člen OZ-UPB1

Toženka je v pritožbi navajala tudi, da naj bi plačilo, ki ga zahteva tožnica v tem postopku, plačala A. A. v zadevi II P 420/2025. Toženka teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, niti v pritožbi ni navedla, zakaj teh navedb in dokazov, ki jih je priložila pritožbi, ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, oziroma v roku 8 dni po vročitvi pripravljalne vloge tožnice z dne 26. 6. 2025. V skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Zgoraj navedenih pritožbenih navedb in priloženih dokazov pritožbeno sodišče zato ni smelo upoštevati pri odločanju.

Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ uporabiti tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana, ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini oz. v višjem znesku. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne dajatve pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, če bi bila odločba pravilna in zakonita.

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev. Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.

Denarne dajatve iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in ostalih področij socialne varnosti so javnopravne narave. Uveljavljajo se po postopkih in na način, določen z zakonom. Abstraktne zakonske pravice se konkretizirajo z izdajo posamičnega upravnega akta, pravice pa se priznavajo in dajatve odmerjajo z upravnimi odločbami. To velja tudi za pravico do zdravljenja v tujini, ki ima za posledico plačilo storitev. Zamudne obresti so delno urejene le na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vsa ostala področja sistema socialne varnosti pa so glede tega popolnoma podnormirana. Zato je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zakonske zamudne obresti pravilno presojalo ob uporabi relevantnih določb OZ-a in jih zakonito dosodilo od datuma vložitve tožbe dalje. Ni nikakršnega dvoma, da pri pravici do zdravljenja v tujini, glede katere sta z ne izpodbijanim delom sodbe odpravljena zavrnilna posamična upravna akta, rok za izpolnitev obveznosti iz naslova povračila stroškov ni določen. Za začetek teka zamudnih obresti je zato potrebno upoštevati datum zahteve za izpolnitev, t.j. datum vložene tožbe. Tožena stranka je lahko prišla v zamudo z izpolnitvijo d

Čeprav je sodišče prve stopnje presodilo, da je s strani toženca s posekom štirih dreves prišlo do protipravnega vznemirjanja tožnice, pa to ne zadošča za utemeljenost negatornega varstva. Upoštevaje konkretne ugotovljene okoliščine enkratno vznemirjanje nima za posledico tožničine negatorne zaščite. Vendarle je potrebno upoštevati, da je bila v času, ko je sporna drevesa toženi posekal, meja parc. št. 98/1 še delno neurejena. Na neurejenost meje se je vseskozi skliceval toženi in zatrjeval, da je drevesa posekal v prepričanju, da so rasla na zemljišču s parc. št. 98/2, ki je v lasti njegovih žene in hčerke. Tudi iz tožbenih trditev ne izhaja, da bi brez posredovanja sodišča verjetno prišlo do ponovnega posega na zemljišče, ki je v lasti tožnice.

V obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih je sodišče prve stopnje tako pravilno pojasnilo, potem ko je o njih pravilno odločilo, da je dolžan obdolženec, ki je za neizplačilo zneskov na dan zapadlosti odgovoren, te oškodovancem, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti, povrniti. Obdolženec je krivdo po obtožbi priznal, iz izreka sodbe pa je razvidno, da je bil v času storitve kaznivega dejanja direktor družbe E. d.o.o. in njena dejansko poslovodeča oseba ter da zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in je prikrajšal delavce za pravice, ki jim pripadajo, ko jim ni plačal plač oziroma dela plač, nadomestila plač, regresa, socialnih prispevkov in sorazmernega dela regresa. Zato ne drži pritožbena trditev, da z navedeno družbo ni bil povezan in da škode, ki jo je s svojim ravnanjem povzročil, oškodovancem ni dolžan povrniti. Odločitev v sodbi, da je to dolžan storiti nerazdelno z družbo E. d.o.o. - v stečaju, nikakor ni v njegovo škodo, temveč v korist, saj lahko oškodovanci, čeprav je storilec kaznivega dejanja, dolgovano terjajo ne le od njega, temveč tudi od navedene gosp

Ne glede na neutemeljenost pritožbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, sodbo na podlagi pripoznave je dopustno izdati le tedaj, če tožena stranka delno ali v celoti pripozna tožbeni zahtevek, kar pomeni, da mora dati nedvoumno izjavo, da pripoznava tožbeni zahtevek (316. člen ZPP). Plačila po tožbenem zahtevku ne predstavljajo takšne nedvoumne izjave. Da mora izjava biti pisna in jasna kaže določba tretjega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da pripoznavo tožbenega zahtevka na naroku ali v pisni vlogi lahko tožena stranka tudi brez privolitve tožeče stranke prekliče do izdaje sodbe. Pripoznati se mora torej tožbeni zahtevek, ne pa utemeljenost vtoževane terjatve. Tožena stranka je z delnimi plačili pripoznala utemeljenost terjatve. Ker tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka na način kot to določa 316. člen ZPP, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Sodišče prve stopnje pa sodi po stanju ob koncu glavne obravnave (311. člen ZPP) in ko je ugotovilo, da je tožena stranka delno plačala vtoževano terjatev, je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek za plačani del ni utemeljen (II. točka izreka sodbe), nedvomno pa iz spisovnega gra