VSL Sodba PRp 18/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 262,50 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega, da je kršil določbo tretjega odstavka 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in storil prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, za kar mu je izreklo globo 1.250,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B, naložilo pa mu je tudi plačilo sodne takse kot stroškov postopka.

2Proti sodbi se pritožuje obdolženec po zagovornikih in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni ter postopek o prekršku ustavi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Pritožba posebej pritožbenega razloga ne navaja, meni pa, da odločitev ni pravilna in zakonita, zato jo izpodbija v celoti. Obširno uveljavlja nedoslednosti v obdolžilnem predlogu, ki so vezane na opis prekrška ter opozarja, da je prekrškovni organ v uvodu zapisal, da je vozil osebni avtomobil 1. 10. 2017 ob 01.10 uri, v nadaljevanju pa, da naj bi mu bil ob isti uri odrejen tudi strokovni pregled alkoholiziranosti, kar pa že izkustveno ni mogoče. Glede vprašanja časa storitve prekrška je tako izrek sodbe v nasprotju sam s seboj, ker iz izreka izhaja, da naj bi prekršek storil ob 01.10 uri, iz nadaljevanja opisa pa, da naj bi v času čakanja 15 minut pobegnil s kraja kontrole. Prav tako je priča A. A. izpovedala, da traja približno 5 minut, da se opravi identifikacija voznika in osnovno preverjanje, zaradi česar ni mogoče, da bi bil obdolženemu ob 01.10 uri že odrejen strokovni pregled in ki naj bi ga obdolženec odklonil s pobegom. Tudi če bi držale obtožbe na račun pobega obdolženega, torej prekrška ni mogel storiti v času, kot mu ga očita obdolžilni predlog, pri čemer je še priča B. B. trdila, da je kolegu posebej rekla "naj točno zapiše čas". Dogodka ni spremljala nobena tretja oseba, zato je moralo sodišče odločati le na podlagi izjav oseb, ki so bile v postopku udeležene in imajo vsaka svoj interes za izid postopka ter je sodišče nekritično sledilo izpovedbi policista A. A., čeprav je iz dokaznega postopka mogoče razbrati več okoliščin, ki ne opravičujejo takšnega ravnanja sodišča; zapisnik pa je tudi pripravila in podpisala samo priča A. A. sama. Priča B. B. pa se ni spomnil ključnih svojih ravnanj v zvezi z obravnavo obdolženega, pač pa se je spomnil kup podrobnosti v zvezi z zaustavljanjem obdolženega. Primerjava izpovedb obeh policistov tako pokaže, da se je dejstev, ki so bila v škodo obdolženemu, spomnil le tisti, ki je izpolnil zapisnik in gre za pripravljeno zgodbo prekrškovnega organa. Okoliščina, da poteka dogodka, kot ga je opisala priča A. A. ni mogla potrditi niti priča B. B., izničuje dokazno vrednost izpovedbe priče A. A. ter je v kombinaciji s časovno nedoslednostjo obdolžilnega predloga po prepričanju obdolženega podan več kot razumen dvom v utemeljenost obdolžilnega predloga, zaradi česar je potrebno postopek ustaviti. Kolikor bi si potek dogodkov sledil tako, kot to trdi prekrškovni organ, bi do storitve prekrška ne moglo priti pred 01.25 uro ter so tako obtožbe na račun obdolženega neresnične in nedokazane.

3Na pritožbo odgovarja predlagatelj Postaja prometne policije Ljubljana, ki meni, da je sodišče utemeljeno in pravilno oprlo odločitev na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, v katerem je konsistentno opisan potek dogodkov, zapisnik pa je policist tudi podpisal ter je zapisnik tako na podlagi prvega odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) javna listina ter dokaz o poteku postopka in vsebini dejanj postopka in danih izjav. Glede časa storitve prekrška pa pripominja, da čas prekrška ni niti zakonski znak in tudi ni odločilna okoliščina dejanja obdolženca, pri čemer so zakonski znaki, način storitve ter odločilne okoliščine iz opisa dejanskega stanu obdolžilnega predloga jasno razvidni in je konkretni dogodek mogoče ugotoviti. Meni še, da je sodišče pravilno upoštevalo obteževalno okoliščino (predhodno obravnavanost v obdobju treh let pred storitvijo prekrška) in kot olajševalno okoliščino njegove premoženjske razmere, ko je obdolžencu izreklo globo 1.250,00 EUR in predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (preizkus na podlagi 159. člena Zakona o prekrških, ZP-1) ter pregledu spisovnega gradiva višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do nobene od bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti do kršitve materialnega prava na škodo obdolženca, prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

6Po stališču pravne teorije (in prakse Vrhovnega sodišča, ki oblikuje sodno prakso tudi na področju prava o prekrških) je čas izvršitve sicer pomembna okoliščina v zvezi s številnimi vprašanji (na primer glede zastaralnih rokov in glede vprašanja uporabe zakona); nedvomno pa v konkretnem primeru ne predstavlja znaka prekrška, kot to zmotno nakazuje pritožba. V vsakem primeru je potrebno izhajati iz konkretnih znakov prekrška, zato je potrebno v obravnavanem upoštevati, da se obdolžencu očita storitev prekrška kot vozniku osebnega avtomobila, ki je postopal v nasprotju z odredbo policista, ter tako sodba pravilno navaja čas, ko je bil obdolženec udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega avtomobila (1. 10. 2017 ob 01.10 uri) ter pravilno v izreku konkretizira, da je prišlo do zavrnitve odredbe policista za opravo preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v času čakanja 15 minut s tem, da je obdolženec enostavno pobegnil s kraja kontrole. Tako je dejanje v obdolžilnem predlogu (in v izreku sodbe) pravilno časovno in krajevno omejeno, s čimer je bila obdolžencu omogočena pravica do zagovora in obrambe kot tudi pravica do pritožbe. Sicer pa tudi pritožba ne uveljavlja, da bi bil obdolženec prikrajšan v svojih pravicah, temveč gre pri pritožbenih navedbah bolj za "iskanje dlake v jajcu". Iz spisovnega gradiva je tudi razvidno, da je obdolženec obdolžilni predlog (z vsemi navedbami in konkretnim opisom, kdaj in v kakšnih okoliščinah se mu očita prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP) prejel hkrati z vabilom za narok, poleg tega je iz zapisnika o zaslišanju obdolženca (l.št. 21) razvidno, da je sodnica obdolžencu povedala, česa je obdolžen in ga vprašala, kaj lahko navede v svoj zagovor ter je obdolženec tudi podal obširen zagovor, v katerem je potrdil, da je 1. 10. 2017 ob 01.10 uri vozil osebni avto LJ ... po hitri cesti H3 iz smeri ... proti ..., ko je "verjetno nekoliko zavijugal levo in desno", prav tako je potrdil, da mu je policist vzel dokumente, ga vprašal, če je kaj pil, nato se je policist z dokumenti usedel v policijsko vozilo, medtem ko je on sam s kraja stekel med bloke. Sicer pa pritožba tudi protispisno navaja, da ne držijo obtožbe na račun pobega obdolženca, ker je obdolženec v zagovoru (zapisnik o njegovem zaslišanju na l.št. 21) potrdil, da mu je policist rekel, naj počaka v avtomobilu, ko je šel z njegovimi dokumenti v policijsko vozilo, vendar tega ni upošteval in je stekel s kraja med bloke. Zaradi navedenega zagovora obdolženca pritožbeno sodišče tudi ne dvomi o tem, da je bilo dejansko stanje z izvedenimi dokazi pravilno ugotovljeno in pritožba neutemeljeno (smiselno) uveljavlja pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1. Pritožba po svoje ocenjuje izpovedbo prič A. A. in B. B., vendar se višje sodišče strinja z oceno izpovedbe prič, kot jo je podalo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. To je najprej ocenilo posamezno izpovedbo nato pa še v povezavi z vsemi drugimi, kar pomeni, da je postopalo v skladu z dokaznimi pravili, pri čemer ima po določilih 71. člena ZP-1 sodišče pravico do proste presoje dokazov. Pritrditi je dokazni oceni (na straneh 5 in 6 sodbe), da sta obe priči skladno izpovedali, da je bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti z alkotestom in tudi, da obdolženec ni odgovoril na vprašanje, kdaj je popil zadnjo alkoholno pijačo, zato mu je bilo odrejeno, da počaka 15 minut, da potem opravi preizkus, prav tako sta obe priči skladno povedali, da so na kraju čakali približno 10 minut, ko je obdolženec stekel med avtomobile na parkirišče in nato naprej; taki izpovedbi prič pa potrjuje še zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki predstavlja dokaz po določilih 80. člena ZUP. Zaradi navedenih dokazov tudi višje sodišče ne more slediti navajanju obrambe, da policist B. B. ni potrdil izpovedbe svojega kolega A. A., ob tem ko zapisnik o zaslišanju priče B. B. (l.št. 28 in 29) izkazuje, da je bil priči predočen zagovor obdolženca in je izjavil: "Zagotovo sva mu odredila preizkus alkoholiziranosti z alkotestom in ga s tem v zvezi tudi vprašala, ali je minilo že 15 minut od zadnje zaužite alkoholne pijače, kar pa obdolženec ni hotel povedati, to je bil tudi razlog, da smo čakali 15 minut." Tako na podlagi izpovedbe obeh prič in navedb zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti pritožbeno sodišče ne dvomi o tem, da sta policista obdolžencu odredila preizkus alkoholiziranosti po izdihanem zraku, kar je bil tudi razlog, da se je obdolženec odločil za pobeg namesto za opravo preizkusa alkoholiziranosti, predvsem ob dejstvu, da se je zavedal, da ne sme storiti prekrška, saj ima pogojno odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za 8 mesecev, kot je povedal v svojem zagovoru. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ter pravilne ocene posameznega dokaza in vseh skupaj je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec kot voznik osebnega avtomobila (ob 01.10 uri) ob postopku policistov odklonil odrejeni preizkus alkoholiziranosti po izdihanem zraku, ker je (namesto da bi po izteku 15 minut opravil preizkus alkoholiziranosti) že pred tem pobegnil s kraja zaustavitve in preizkusa. Ker po četrtem odstavku 107. člena ZPrCP za odklonitev preizkusa ali strokovnega pregleda šteje poleg neposredne odklonitve tudi ravnanje udeleženca v cestnem prometu, s katerim ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa oziroma strokovnega pregleda ali poškoduje oziroma uniči vzorec za analizo, je tako obdolženec s pobegom namesto oprave odrejenega preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku storil prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo; na tem temelju pa so bile obdolžencu izrečene ustrezne kazenske sankcije. Globa je bila obdolžencu izrečena le 50,00 EUR nad spodnjo predpisano mero; za tako odmero (v sicer predpisanem razponu 1.200,00 do 5.000,00 EUR) pa je sodišče navedlo ustrezne razloge na strani 6, saj je utemeljeno izpostavilo predkaznovanost kot obteževalno okoliščino. Prav tako je utemeljeno in zakonito obdolžencu izreklo poleg glavne sankcije (globe) še predpisano stransko sankcijo in sicer obvezno predpisanih 18 kazenskih točk.

7Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

8Na podlagi 147. člena ZP-1 in določil Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je pritožbeno sodišče obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker obdolženec niti ni predlagal oprostitve, poleg tega je iz generalij v spisu razvidno, da je prejemnik družinske pokojnine. Pri odmeri zneska sodne takse je pritožbeno sodišče upoštevalo tar. št. 8132, 8111 in 8114 ZST-1. V izreku navedeni znesek sodne takse bo moral obdolženec plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se mu bo sodna taksa prisilno izterjala.