VSM Sodba in sklep II Kp 47717/2012

I. Ob reševanju pritožbe pooblaščenke žene obdolženega Z.Z., L.Z., in po ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega D.Z. se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

1. Kazenski postopek zoper obdolženega Z.Z. zaradi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) se po 139. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavi.

2. Zoper obdolženega D.Z. se po 4. točki 357. člena ZKP

zavrne obtožba,

da je naklepoma pomagal Z.Z. pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, ker mu je dal na razpolago sredstva za izvršitev kaznivega dejanja, kar je storil tako, da je družbo F. d.o.o., dne 16. 10. 2008, na P. podpisal pod točko 1.) sodbe sodišča prve stopnje navedeni asignacijski pogodbi, na podlagi katerih je P.b. d.d., delno plačilo kupnine v znesku 780.000,00 EUR po prodajnih pogodbah, navedenih pod točko 1) namesto na transakcijski račun družbe F. d.o.o. nakazala na njegov račun štev. 251055124631163, pri P.b. d.d., nato pa denar pridobljen z opisanim kaznivim dejanjem prikril tako, da je iz navedenega transakcijskega računa v obdobju od 24. 10. 2007 do 27. 11. 2007 opravil prenakazila in gotovinske dvige v skupnem znesku nakazane delne kupnine;

s čemer bi naj storil kaznivo dejanje pomoči pri oškodovanju upnikov pod drugem odstavku 234. člena v zvezi s 27. členom KZ.

II. Oškodovana Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Finančna uprava RS, Finančni urad se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče na Ptuju kot sodišče prve stopnje obdolženega Z.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena KZ, D.Z. pa kaznivega dejanja pomoči pri oškodovanju upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s 27. členom KZ. Po 50. členu KZ je obema obdolženima izreklo pogojni obsodbi s tem, da je obdolženemu Z.Z. določilo kazen dve leti zapora ter obdolženemu D.Z. pa eno leto in šest mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi štirih let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP sta obdolženca dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka v višini 1.382,23 EUR ter plačati sodno takso, in sicer obdolženi Z.Z. v višini 450,00 EUR, obdolženi D.Z. pa v višini 200,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP morata obdolžena odškodovani Republiki Sloveniji, Ministrstvu za finance, Finančni upravi RS, Finančnemu uradu, nerazdelno plačati 242.746,52 EUR, v presežku je bila oškodovanka s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila pooblaščenka žene obdolženega Z.Z., L.Z. in zagovornik obdolženega D.Z. Oba sta se pritožila, kot sta zapisala iz vseh izpodbojnih razlogov, s tem da je pooblaščenka predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in kazenski postopek zoper obdolženega Z.Z. ustavi, zagovornik pa, da sodbo spremeni tako, da obdolženega D.Z. obtožbe oprosti, ali da obtožbo zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbeno sodišče je po opravljeni seji ugotovilo naslednje:

4Kot to izhaja že iz razlogov sodbe je obdolženi Z.Z. 11. 8. 2017 umrl. V času torej, ko je bila sodba že razglašena in še preden je bila pisno izdelana. Ker je obdolženčeva smrt povsem samostojni razlog za ustavitev kazenskega postopka po 139. členu ZKP, v posledici opravičuje izdajo posebnega sklepa, ne glede na fazo, v kateri se posamezni postopek nahaja (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 290). Pritožbeno sodišče je bilo tako dolžno ravnati po zapovedanem ter mimo (nepravnomočne) sodbe in brez da bi preizkusilo izpodbojne razloge po pritožbi pooblaščenke žene obdolženega Z.Z., kazenski postopek zoper tega obdolženca ustaviti.

5Drugače je bilo v zvezi s pritožbo zagovornika obdolženega D.Z., ko se je bilo treba s pritožnikom strinjati, da kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki bi ga naj po obtožbi storil ta obdolženi, zaradi zastaranja ni več dovoljen.

6Dejanje bi naj bilo storjeno v času veljavnosti Kazenskega zakonika (Ur. l. št. 63/1994), ki je za kazniva dejanja, za katera je bila predpisana kazen nad leto zapora, določal, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je od storitve preteklo pet let (4. točka prvega odstavka 111. člena KZ) oziroma v vsakem primeru, če je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona (šesti odstavek 112. člena KZ). Ker bi naj obdolženi D.Z. po obtožbi storil kaznivo dejanje pomoči pri oškodovanju upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s 27. členom KZ, za katero je bila predpisana kazen do petih let zapora, v obdobju od 16. 10. 2007 do 27. 11. 2007, je pritrditi pritožniku, da je od storitve kaznivega dejanja do predložitve zadeve pritožbenemu sodišču preteklo že toliko časa, da kazenski pregon zaradi zastaranja ni več dopusten. Ker pa gre pri dopustnosti za enega izmed pogojev, brez katerega o obtožbi ni mogoče vsebinsko odločiti, je pritožbeno sodišče moralo, skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP sodbo spremeniti ter obtožbo zoper obdolženega D.Z. po 4. točki 357. člena ZKP zavrniti.

7Odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka temeljita na trtjem odstavku 105. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter sta posledica zgoraj obrazloženih odločb pritožbenega sodišča.