139. člen ZKP

Iz konkretnih očitkov je jasno razvidno izkoriščanje oškodovank, ki se kaže v odrejanju dela, nadzoru, izkoriščanju denarne stiske, neposredni finančni koristi od prostitucije oškodovank ter finančnem kaznovanju (plačilo polovice denarja za dodatne zavrnjene storitve, plačilo nastanitve za dan, ko so bila dekleta bolna). Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, temveč je potrebno vedno presoditi tudi preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa.

Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne z odreditvijo vročitve obtožnega akta obdolžencu, zato sodišče prve stopnje, v kolikor po prejemu obtožnega predloga pri formalnem in materialnem preizkusu ugotovi pogoje za zavrženje obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP) ali razloge za ustavitev postopka določene v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP) obtožni predlog s sklepom zavrže, po odreditvi vročitve obtožnega akta obdolžencu pa ob izkazanih zakonsko določenih pogojih in smiselni uporabi določb rednega postopka s sklepom kazenski postopek ustavi. Pritožnik utemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje presojo, ali so podani razlogi za ustavitev postopka iz 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, opravi v fazi t. i. predhodnega preizkusa obtožnega predloga, ki ga mora opraviti takoj po prejemu obtožnega predloga in pred odreditvijo njegove vročitve obdolžencu, nadalje pravilno ugotavlja, da za ustavitev kazenskega postopka iz navedenega razloga v določbah 293. člena ZKP ni zakonske podlage. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da upoštevaje zahtevo po konkretizaciji objektivnih elementov kaznivega dejanja v op

Ob reševanju pritožb je pritožbeno sodišče kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo. Po 139. členu ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi. Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, to je od njegove uvedbe do pravnomočnosti sodbe.

Okoliščina, da je obsojenka po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti umrla, po presoji Vrhovnega sodišča ni ovira za odločanje o tem izrednem pravnem sredstvu, kar je stališče, ki ga sprejema tudi strokovna literatura. ZKP ne predpisuje, da bi imele osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP po obsojenčevi smrti dolžnost prevzeti postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, niti ne določa roka, v katerem bi to morale (smele) to storiti. V prvem odstavku 421. člena ZKP je določeno le, da lahko te osebe po obsojenčevi smrti vložijo zahtevo v njegovo korist v roku, kot ga predpisuje tretji odstavek 421. člena ZKP, kar pa v primerih, ko je zahteva s strani upravičenega vlagatelja že pravočasno vložena, nima nobenega pomena.

Izpodbijana odločba je posledica spremenjenih zakonskih določb (ZKP-N), po kateri je tožniku (prej s.p.) onemogočeno nadaljnje opravljanje dejavnosti vročenja, ki jo je pred tem opravljal od leta 2002 dalje. Sodišče se strinja s toženko, da je zakonska ureditev subjektov vročanja v diskreciji zakonodajalca.

Po 139. členu ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi. Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, to je od njegove uvedbe do pravnomočnosti odločbe.

Državno tožilstvo je zavrglo kazensko ovadbo oškodovanca kot tožilca zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 284. člena KZ-1. To pa pomeni, da oškodovanec kot tožilec razen za omenjeni kaznivi dejanji osumljencev ni smel preganjati še za druga kazniva dejanja. Oškodovanec kot tožilec lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katera je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona. Zato pritožnik (kot oškodovanec kot tožilec) torej osumljencev ni smel preganjati še za ostala kazniva dejanja, ki so tudi sicer v nepopolnem obtožnem predlogu samo našteta (kaznivo dejanja posebnega primera ponarejanja listin po prvem odstavku 252. člena, kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po drugem odstavku 253. člena in kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po drugem odstavku 259. člena KZ-1).

Ker je obdolženčeva smrt povsem samostojni razlog za ustavitev kazenskega postopka po 139. členu ZKP, v posledici opravičuje izdajo posebnega sklepa, ne glede na fazo, v kateri se posamezni postopek nahaja.

Po členu 139 ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi. Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, in sicer od njegove uvedbe do pravnomočnosti odločbe.

Po 139. členu ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi. Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, to je od njegove uvedbe do pravnomočnosti odločbe.

Če je obdolženec umrl, še preden je sodba postala pravnomočna, sodišče kazenski postopek zoper obsojenca ustavi.

Kazenski postopek se ustavi, če obdolženec umre pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom.

Oškodovanec je upravičen do pritožbe proti sklepu o ustavitvi postopka. Sodišče lahko odloči o premoženjskopravnem zahtevku samo v obsodilni sodbi, če izda sklep o ustavitvi postopka, pa zgolj napoti oškodovanca na pravdo. Tudi če tega napotila ni, ima oškodovanec pravico vložiti odškodninsko tožbo v pravdnem postopku.

Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi (139. člen ZKP). Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, to je od njegove uvedbe, do pravnomočnosti odločbe.

Če sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne upošteva, da je obdolženec med postopkom umrl, bodisi da je podatek spregledalo ali zato, ker zanj ni vedelo, to pomeni kršitev temeljne procesne predpostavke, da je kazenski postopek mogoče voditi le zoper živega obdolženca, s tem pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 139. členom ZKP. Na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče zato postopek ustavi.

Če obtoženec, ki je bil obsojen z izpodbijano sodbo, med pritožbenim postopkom, ko o pritožbi še ni odločeno, umre, se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se kazenski postopek ustavi.

Določba 139. člena ZKP predvideva ustavitev kazenskega postopka, ko je ta v teku in ne v primerih, ko je pravnomočno končan. Če priče v skladu z 2. odstavkom 8. člena ZKP niso bile poučene o pravici izpovedati v materinem jeziku in se tej pravici niso izrecno odpovedale, je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Med pritožbenim postopkom se je ugotovilo, da je obtoženec umrl. Zato je bil kazenski postopek ustavljen s sklepom.

Pritožbeno sodišče je ustavilo postopek zoper obdolženca, ker je ugotovilo, da je po vložitvi pritožb umrl.

Ker je obtoženec še pred sejo pritožbenega sodišča umrl, je sodišče druge stopnje kazenski postopek zoper njega ustavilo, ne da bi presojalo vsebino pritožbenih navedb njegovega zagovornika, navedenih v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva ter mu je bila izrečena zaporna kazen.