VSL Sodba in sklep II Cp 2069/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v drugem odstavku spremeni tako, da se znesek 930,07 EUR zviša za znesek 56,12 EUR in da se črta besedilo "s tem, da se v preostalem delu – za razliko do zneska 986,19 EUR mesečne rente zahtevek zavrne",

- v tretjem odstavku razveljavi in se zadeva v tem (stroškovnem) delu vrne v nov postopek.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 140 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino zaradi izgube na zaslužku v znesku 45.062,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2012 do plačila (prvi odstavek izreka) in ji naložilo plačevanje mesečne rente od 1. 1. 2013 v znesku 930,07 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (do zneska 986,19 EUR) pa je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (tretji odstavek izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del odločitve iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zviša prisojeno rento še za znesek 56,12 EUR, vse s stroškovno posledico.

Sodba materialnopravno zmotno invalidnino za telesno okvaro upošteva pri odmeri rente. Po ustaljeni sodni praksi se slednja upošteva pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 941/2014, na katero se sicer izpodbijana sodba sklicuje, ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Iz njenih razlogov je razvidno, da je bila odločitev sprejeta na podlagi trditvene podlage obeh pravdnih strank, da tožnik zaradi prejemanja invalidnine tudi trpi manjšo izgubo na zaslužku. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo rente v zahtevani višini, to je 986,19 EUR mesečno.

Nepravilna je ugotovitev sodbe, da je tožeča stranka priglasila stroške po Odvetniški tarifi, veljavni od 1. 10. 2015. Tožeča stranka je stroške priglasila na podlagi v času vložitve tožbe veljavne Odvetniške tarife (OT).¹ V skladu s to tarifo je priglasila tudi stroške za vlogo z dne 5. 12. 2012, ko je modificirala svoj tožbeni zahtevek in med drugim razširila tožbeni zahtevek tudi za nastalo materialno škodo zaradi izgube na zaslužku. Takšno spremembo tožbe je sodišče tudi dovolilo. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), veljavnem od leta 2012, se v postopkih, začetih pred njeno uveljavitvijo uporablja odvetniška tarifa, veljavna v času vložitve tožbe. V obravnavanem primeru ne gre za novo tožbo, ki bi bila vložena šele v letu 2012, zato je zmotno stališče sodbe, da bi tožeča stranka morala priglasiti stroške na podlagi ZOdvT.

4Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbo zavrže, podrejeno, da jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

O zahtevku za izgubljeni dobiček in renti je bilo že odločeno v postopku III P 248/1996 s sodbo 6. 10. 2003, ki jo je glede zavrnitve zahtevka iz naslova izgubljenega dobička in tuje pomoči potrdilo višje sodišče. Tožbeni zahtevek, o katerem je odločeno z izpodbijano sodbo, je tožeča stranka postavila v postopku III P 569/2005 kot spremembo tožbe, ki ji je tožena stranka nasprotovala. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo oziroma jo je štelo za novo tožbo in jo vpisalo v nov spis.

Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Toženi stranki za odgovor na spremembo tožbe (vročen na naroku) ni bil dan primeren rok (15 minut namesto vsaj 8 dni), kasneje (po vpisu zadeve v predmetni spis) pa (ponovno) rok 30 dni. S tem, da je bil dvakrat dan rok za odgovor na tožbo, je sodišče kršilo pravila ZPP.

S sodbo III P 569/2005 z dne 6. 10. 2003 je bilo pravnomočno odločeno o zahtevku od 1. 7. 1996 dalje, kot je tožeča stranka zahtevala s tožbo, vloženo v letu 1996. Obseženo je tudi sedaj vtoževano obdobje, to je od tožničine polnoletnosti dne 19. 5. 2008 dalje. Tožbeni zahtevek za izgubljeni dobiček od 1. 7. 1996 ni bil preuranjen. Tožnica je bila takrat stara 15 let, objektivno je verjetno, da bi končala osnovno šolo in imela pravico do dela in zaposlitve. Sodišče bi moralo toženkinemu ugovoru, da gre za že pravnomočno razsojeno stvar ugoditi, in tožbo zavreči.

Spremembo tožbe je tožnica vložila po prvem naroku za glavno obravnavo in je skladno z 286.a in 286.b členom ZPP za spremenjene navedbe in zahtevke prekludirana. Ob upoštevanju trditvene podlage tožbe bi moralo sodišče "razširjeno tožbo" z dne 5. 12. 2012 zavreči. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Uveljavljeni tožbeni zahtevek je zastaran. V kolikor se za začetek teka roka šteje polnoletnost tožnice dne 19. 5. 2008, je skrajni zastaralni rok glede sukcesivno nastajajoče škode potekel 1. 7. 2011, saj je bilo škodo mogoče oceniti v juniju 2008. O tem sodba nima razlogov, ni je mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno je uporabljeno tudi materialno pravo glede zastaralnih rokov in začetka njihovega teka.

Pogoj za vtoževano rento in izgubljeni zaslužek je, da tožnica škodo trpi. Iz izvedeniških mnenj v postopku III P 569/2005 je razvidno, da se tožnica ne zaveda izgube delovnih sposobnosti in ne more trpeti.

Pred nastopom škodnega dogodka in po njem objektivno še ne bi mogla pridobivati zaslužka. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker navedenih odločilnih dejstev ni ugotavljala. V sodbi ni razlogov in pravne podlage za prisojo premoženjske škode za vtoževano obdobje in tudi ne za njeno višino. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodba ne obrazloži, zakaj kot izhodišče za izračun rente in izgubljeni zaslužek upošteva povprečno plačo v Republiki Sloveniji (RS). Ne opredeli se do stališča toženke, da tožnica tudi v primeru zaposlitve ne bi dosegala višje plače od primerljivo minimalne plače v RS. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Polnoletnost tožnice sama po sebi ni objektivno merilo za utemeljenost njenega zahtevka zaradi izgube na zaslužku. Niti z majhno verjetnostjo ni izkazano, da bi se po polnoletnosti zaposlila. Ni verjetno, da bi dobila zaposlitev v letu 2008 v Republiki Bosni in Hercegovini (Republika BiH) glede na povojno stanje v državi in gospodarske razmere. V primeru zaposlitve bi bila plača bistveno manjša, tj. med 200 do 300 EUR.

Objektivno najbolj verjetno je, da bi tožnica živela v Republiki BiH ne glede na škodni dogodek. Kot izhaja iz odločbe CSD z dne 13. 5. 2013 je tožničina mati tožnico brez razloga odpeljala iz RS, kjer je bila na rehabilitaciji v bolnišnici v S. pri ... v Republiko BiH in ne v Nemčijo. Tožnice v Zavodu, kjer je v oskrbi, ni obiskala in zanjo tudi ne plačuje. Ni mogoče sklepati, da bi takšna mati otroka odpeljala v Nemčijo.

Sodba ne obrazloži, zakaj kot izhodišče za izračun izgubljenega zaslužka in rente ne upošteva končane osnovne in poklicne šole. Po normalnem teku stvari bi se lahko štelo le, da bi tožnica končala osnovno šolo. Poklicna in srednja šola sta izobrazbi, ki ju po rednem teku stvari ne pridobi vsak. Sodba ne upošteva izobrazbene ravni matere tožnice, ki ima končano le osnovno šolo. Podatke o plačah bi moralo sodišče raziskati z izvedencem finančne stroke, ne pa odločiti brez dokazov. Nepravilno je upoštevana povprečna plača v RS, saj ni verjetno, da bi jo tožnica, tudi če bi delala v RS, dosegla. Iz Aneksa k tarifni prilogi h kolektivni pogodbi za dejavnost pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin je razvidno, da je višina plač v RS bistveno nižja, kot zahteva tožnica. V primeru, če bi se tožnica zaposlila, bi bila njena plača primerljiva z minimalno plačo v RS (tako sodba in sklep VS RS II Ips 338/2014). Ni verjetno, da bi se tožnica preselila k materi v Nemčijo. V spisu ni dokazov, da je mati za tožnico urejala vizo za bivanje v Nemčiji, in tudi ne, da je bila ujeta pri ilegalnem prehodu v letu 1995, kot je sicer izpovedovala ob zaslišanju. Izpovedba matere tožnice, na katero se opira sodba, o neuspelem ilegalnem poskusu prehoda meje v letu 1995 dokazno ni izkazana. Neverodostojna je tudi njena izpovedba o tem, kdaj je nazadnje videla tožnico.

V kolikor bi se upoštevalo hipotetično dejstvo, da bi tožnica živela z materjo, bi moralo sodišče prve stopnje pri višini premoženjske škode upoštevati stopnjo verjetnosti predvidevanja višine plače tožnice po 18. letu (tako sodba in sklep VS RS II Ips 338/2014, sodba VS RS II Ips 62/15, sodba VSM I Cp 782/2012 in VSL III Cp 2419/2015). Tožnica v primeru zaposlitve ne bi dosegala višje plače od primerljivo minimalne plače v RS in je zato tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

5Tožnica je na pritožbo toženke pravočasno odgovorila, se obrazloženo opredelila do pritožbenih očitkov, predlagala njeno zavrnitev in priglasila pritožbene stroške.

6Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

7Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

8Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Mogoče jo je preizkusiti in ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.² Trditve toženke o pomanjkanju razlogov sodbe, ki onemogočajo pritožbeni preizkus, se nanašajo na dejstva, ki niso odločilna ali pa temeljijo na drugačni materialnopravni presoji, kot jo upošteva sodba.

9V predmetnem postopku obravnavan tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka in rente je tožnica postavila v postopku, ki se je vodil na podlagi tožbe, vložene v letu 1996 (III P 569/2005, prvotno III P 248/96) in sicer v okviru na naroku 15. 12. 2012 podane spremembe tožbe. V omenjenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka odgovorna za medicinsko napako, zaradi katere je tožnica utrpela katastrofalno škodo in je bila tožnici že (pravnomočno) priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo.

10Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe v delu, ki se je nanašal na sedaj obravnavan tožbeni zahtevek, izločilo iz obravnavanja v zadevi III P 569/2005 (vpisalo ga je v predmetni postopek) in ga štelo za novo tožbo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožnice, da ne gre za novo tožbo, temveč za spremembo tožbe, podano v okviru trditev, ki jih je zatrjevala že v tožbi z dne 29. 6. 1996. Navedeno na pravilnosti odločitve o glavni stvari ni vplivalo, vplivalo pa je na odločitev o stroških, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

11V ZPP ni podlage za toženkino pritožbeno stališče, da po prvem naroku za glavno obravnavo ni dopustna sprememba tožbe. Zmotne so tudi toženkine trditve, da je za trditve in dokaze v zvezi s spremembo tožbe (podane po prvem naroku za glavno obravnavo) nastopila prekluzija.³ Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Posledično očitana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

12Sodba ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša z zadostnimi in pravilnimi razlogi sodbe (13. točka), da z izpodbijano sodbo ni odločeno o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo odločeno že s sodbo III P 248/1996 z dne 6. 10. 2003⁴, ko je bila tožnica stara trinajst let. O neutemeljenosti drugačnega stališča toženke, ki ga ponavlja v pritožbi, se je pravilno izrekla že sodba. Šele s polnoletnostjo tožnice, to je 19. 5. 2008, je bilo mogoče šteti, da gre za gotovo bodočo škodo (izgubljen zaslužek) v smislu v času škodnega dogodka veljavnega 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Brez pomena je zato pritožbeno prikazovanje, da je v (zavrnjenem) tožbenem zahtevku zaradi izgube dobička od 1. 7. 1996 zajeto tudi (sedaj) vtoževano obdobje od polnoletnosti tožnice 19. 5. 2008 dalje. Sodišče prve stopnje je zato o tožbenem zahtevku, uveljavljenem v predmetnem postopku, pravilno vsebinsko odločalo in ni podlage, da bi moralo tožbo zavreči, kot vztraja toženka.

13Sodba ima zadostne in pravilne razloge glede začetka teka zastaranja in materialnopravno pravilno zavzame stališče, da zastaranje ni podano. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek toženke, da je zaradi pomanjkanja razlogov podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka, ki začetek teka triletnega zastaralnega roka (376. člen ZOR) veže na polnoletnost tožnice dne 10. 5. 2008, ko bi bilo mogoče škodo oceniti, ne nasprotuje ugotovitvi sodbe, da tožnica ob nastopu polnoletnosti⁵ ni bila poslovno sposobna in ji je bilo zato treba postaviti skrbnika.⁶ V takem primeru, kot pravilno, oprto na določbo drugega odstavka 385. člena ZOR, obrazloži že sodba (13. točka), zastaranje ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, od kar je poslovno nesposobna oseba dobila zastopnika oziroma skrbnika. Tožba, s katero je tožnica zahtevala plačilo izgubljenega zaslužka in rente, vložena dne 5. 12. 2012, je torej pravočasna.

14Izpodbijana sodba ugotavlja:

- da je bila tožnica ob razvezi dodeljena svoji materi A. A. (prej B.),

- da je tožničina mati s tožnico iz Bosne prišla v Slovenijo kot begunka,

- da je v Sloveniji 2. 3. 1992 prišlo do škodnega dogodka – medicinske napake zdravnikov pri izvedbi bronhoskopije, zaradi katere je tožnica utrpela katastrofalno škodo in je trajno 100 % invalidna,

- da tožnica ne more in ne bo nikoli zmožna sama skrbeti zase in se preživljati,

- da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara dvajset mesecev,

- da bi tožnica glede na normalen razvoj do škodnega dogodka lahko sama skrbela zase, se preživljala in pridobivala dohodek,

- da si tožničina mati ni mogla urediti dovoljenja za bivanje v Sloveniji in je zato odšla v Nemčijo, kjer je živel njen (novi) partner, s katerim je imela še enega otroka, sama pa je imela status begunke,

- da zaradi tožničine invalidnosti zanjo ni uspela dobiti vize, da bi jo odpeljala s seboj v Nemčijo,

- da se je tožničina mati v Nemčiji (z drugim partnerjem) poročila leta 1998, si uredila dokumente za bivanje v letu 2001 in tam še vedno živi.

15Na podlagi navedenih ugotovitev sodba zavzema stališče, da je najbolj verjetno, da bi tožnica (če ne bi bilo škodnega dogodka) živela z materjo v Nemčiji, da bi od polnoletnosti dalje skrbela zase in da bi imela vsaj poklicno, če že ne srednješolsko izobrazbo. Pri izračunu višine izgubljenega dobička oziroma rente sodba kot izhodišče upošteva neto povprečno plačo v RS z utemeljitvijo, da so dohodki v Nemčiji, kjer bi tožnica najbolj verjetno živela, višji kot v Sloveniji.

16Sodba materialnopravno pravilno odločitev opre na določbi 188. in 195. člena ZOR, veljavnega v času škodnega dogodka. V skladu z navedenima zakonskima določbama mora odgovorna oseba oškodovancu, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, plačevati določeno denarno rento (dosmrtno ali za določen čas), kot povračilo za to škodo. Škoda zaradi izgube zaslužka je gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. O povrnitvi te škode se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari (preslikavi preteklega stanja v bodočnost, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka). Glede nastanka te škode in njene višine se ne zahteva dokazni standard gotovosti, temveč objektivne verjetnosti oziroma mejni prag zadostne, nadpolovične verjetnosti. S tako stopnjo verjetnosti ugotovljena okoliščina, da bi oškodovanec, če škodnega dogodka ne bi bilo, pridobival določen zaslužek, je podlaga za materialnopravni sklep o obstoju škode. Praviloma je mogoče o predvidenem dogodku sklepati na podlagi okoliščin pred škodnim dogodkom.⁷ Pri oškodovancih, ki so bili že pred škodnim dogodkom zaposleni (za določen ali nedoločen čas) oziroma so z delom (pogodbenim, priložnostnim) redno pridobivali zaslužek, se po ustaljeni sodni praksi šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega.

17Posebnost obravnavanega primera je v tem, da je do škodnega dogodka, zaradi katerega je tožnica postala 100 % invalidka, prišlo, ko je bila stara komaj dvajset mesecev, med postopkom pa je postala polnoletna (ob zaključku sojenja je bila stara 27 let). Iz obdobja pred škodnim dogodkom zato ni okoliščin, ki bi lahko nudile podlago za hipotetično sklepanje, kakšno izobrazbo bi po normalnem teku stvari pridobila in kakšen poklic bi opravljala.

18V pritožbenem postopku ni več sporno, da je pri tožnici zaradi medicinske napake tožene stranke podana trajna 100 % invalidnost in tožnica ni zmožna in tudi nikoli ne bo zmožna sama skrbeti za sebe in se preživljati.

19Upravičenje oškodovanca do navedene odškodnine za premoženjsko škodo ni vezano na njegovo zavedanje o obstoju te škode. Brez pomena so zato pritožbene trditve, da se tožnica izgube delovne sposobnosti ne zaveda. Občutenje oziroma zavedanje telesnih in duševnih bolečin je pogoj za priznanje nepremoženjske škode, ki je bila tožnici, kot že obrazloženo, pravnomočno prisojena.⁸

20V razpoložljivi sodni praksi ni primera, ki bi bil primerljiv s predmetnim. Tudi odločbe, na katere se v pritožbi sklicuje toženka, ne ustrezajo obravnavanemu primeru. Gre za oškodovance, pri katerih so okoliščine pred škodnim dogodkom omogočale hipotetično sklepanje.⁹

21Izobrazbena struktura tožničine matere ne more biti merilo za presojo, da bi tožnica končala le (obvezno) osnovnošolsko šolanje, kot poskuša prikazati pritožba. Pritrditi je sodbi, da ni mogoče izključiti, da ne bi pridobila fakultetne izobrazbe.

22Pritožba tudi ne uspe vnesti dvoma o pravilnosti zaključka sodbe, da bi tožnica, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, s svojo mamo živela (in pridobivala dohodek) v Nemčiji. Pritožbena teza, da tožničina mati A. A. tožnice (tudi če ne bi bilo škodnega dogodka) ne bi vzela s seboj v Nemčijo in bi tožnica živela v Republiki BiH, ni utemeljena. Slednja namreč temelji na preslikavi sedanjega stanja in ne upošteva stanja oziroma razmer pred škodnim dogodkom. Dejstvo, da je tožnica, ki je 100 % invalidka, sedaj v oskrbi v Zavodu v Republiki BiH, ne nudi podlage za tak zaključek. Razlogi, ki jih za premestitev iz S. v Sloveniji¹⁰ v Zavod v Republiki BiH v prid svoji tezi izpostavlja toženka v pritožbi, niso odločilnega pomena. Sodišču prve stopnje se do njih ni bilo treba opredeliti in ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker o tem ni zaslišalo skrbnice iz Centra za socialno delo in se ni opredelilo do razlogov, navedenih v odločbi Centra za socialno delo z dne 13. 5. 2013. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

23Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, da je tožničina mati tožnico zapustila, je ne obiskuje in zanjo tudi finančno ne skrbi, ne nudijo podlage za sklepanje, da bi ravnala tako tudi, če bi bila tožnica zdrava. Ravnanje tožničine matere po škodnem dogodku v Sloveniji, zaradi katere je tožnica postala 100 % invalidka, odvisna od oskrbe drugih, je bilo pogojeno s takratnimi razmerami¹¹ in s tožničino invalidnostjo. Slednje je prepričljivo izpovedala ob zaslišanju. S pritožbenim očitkom, da tožničina mati ni predložila nobenih dokazov, da je nameravala tožnico odpeljati v Nemčijo in da je poskušala dobiti vizo zanjo, toženka ne uspe vzpostaviti dvoma v njeno verodostojnost. Ob zaslišanju je namreč življenjsko logično in prepričljivo pojasnila, da vize ni dobila zaradi tožničine invalidnosti, "ker bi bila prevelik strošek za Nemčijo".

24V sodbi upoštevano povprečje mesečne neto plače v RS (20. točka obrazložitve) temelji na uradnih podatkih, objavljenih s strani Statističnega urada Slovenije. Ne drži pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje odločilo brez dokazov. Pritožba niti ne trdi, da upoštevani statistični podatki ne bi bili pravilni.

25Sodba ima prepričljive in jasne razloge, zakaj pri izračunu izgube na zaslužku rente ne izhaja iz najnižje plače, kot se zavzema tožnica (19. točka obrazložitve), in ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Toženkino nestrinjanje z njenimi razlogi bi lahko predstavljalo kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni podano.

26Ob upoštevanju ponujene trditvene in dokazne podlage strank, na katero je sodišče vezano (7. člen ZPP), sodba utemeljeno sledi predlogu tožnice in kot merilo za ugotovitev (hipotetične) višine zaslužka, ki bi ga tožnica prejemala, upošteva povprečno mesečno neto plačo v RS. Toženka za predlog, da bi bilo treba upoštevati dohodke v Republiki BiH oziroma minimalno plačo v RS, pri kateri vztraja v pritožbi, ne ponudi tehtnih razlogov. Svoj predlog gradi na tezi, da bi tožnica, če ne bi bilo škodnega dogodka, živela in pridobivala dohodek (če bi zaposlitev sploh dobila) v Republiki BiH. Kot že obrazloženo, pa pritožba ni uspela izpodbiti zaključka sodbe, da bi tožnica živela v Nemčiji in tam tudi pridobivala dohodek, kar kot razlog za neupoštevanje najnižje plače izpostavi sodba. Splošno znano je, da so plače v Nemčiji bistveno višje.¹²

27Toženka višine neto povprečne plače v RS, ki jo sodba upošteva kot izhodišče za izračun izgube na zaslužku za obdobje od junija 2008 do vložitve tožbe 5. 12. 2012 (višina povprečne plače junija 2008 je 883,58 EUR) in rente od vložitve tožbe dalje (povprečna mesečna neto plača v obdobju januar do november 2012 v višini 986,19 EUR), ne izpodbija.

28Pritrditi je pritožbi tožnice, da pri višini rente od vložitve tožbe dalje sodba materialnopravno zmotno upošteva invalidnino, ki jo prejema tožnica v znesku 56,12 EUR. Invalidnino za telesno okvaro se upošteva pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dejstvo, da pri odmeri odškodnine za katastrofalno škodo pri tožnici invalidnina ni bila upoštevana, kar kot razlog za njeno upoštevanje pri določitvi rente izpostavlja sodba, ne nudi podlage za tako odločitev. Za zavzeto stališče tudi ni podlage v sodni praksi. V sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 941/2014 z dne 3. 9. 2014, na katero se izpodbijana sodba sklicuje, je izrecno izpostavljeno (8. točka obrazložitve), da je bila sledeč trditveni podlagi obeh strank invalidnina upoštevana pri prisoji višine rente. Navedena odločba torej ne odstopa od ustaljenega stališča sodne prakse.

29Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v drugem odstavku spremenilo tako, da je prisojeni znesek 930,07 EUR zvišalo za 56,12 EUR, tj. do višine zahtevka. Posledično je bilo treba črtati zavrnilni del (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožbo toženke je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30Utemeljena je pritožba tožnice glede odločitve o stroških postopka. Tožnica je stroške priglasila na podlagi OT iz leta 1995, to je po tarifi, ki je veljala v času vložitve tožbe v letu 1996, in ne po sedaj veljavni Odvetniški tarifi.¹³ Posledično je zmotno stališče sodbe, da tožnici, čeprav je uspela s pretežnim delom zahtevka, ni mogoče priznati stroškov postopka za zastopanje po odvetniku, ker jih ni določno priglasila. Slednje kot razlog za odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, navaja sodba. Ob upoštevanju, da ne gre za novo tožbo, kot je bilo že obrazloženo, je za odmero stroškov treba upoštevati odvetniško tarifo, ki je veljala ob opravi dejanja oziroma ob vložitvi tožbe (drugi in tretji odstavek 14. člena Odvetniške tarife¹⁴). Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo in stroškov kljub pravilni specifikaciji ni odmerilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

31Ker je tožnica s pritožbo uspela, toženka pa ne, je toženka dolžna tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (250 točk), povečan za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 140,00 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Uradni list RS, št. 7/1995 (velja od 5. 2. 1995).
² Ker je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14. 9. 2017, je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/17 – ZPP-E), uporabilo ZPP, kot je bil v veljavi pred uveljavitvijo navedene novele.
³ Po določbi 286. člena ZPP morajo stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti odločilna dejstva in dokaze. Kasneje jih lahko uveljavljajo le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, sicer se ne upoštevajo.
⁴ Z navedeno sodbo je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice za plačilo izgubljenega dobička za mesečno rento v tolarski protivrednosti 900 DEM od 1. 7. 1996 dalje, ki ga je tožnica uveljavljala že v tožbi hkrati z zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode.
⁵ Tožnica je postala polnoletna med postopkom, ki se je vodil na podlagi tožbe, vložene v letu 1996.
⁶ Tožnici, ki je bila od leta 1999 dalje nameščena v Zavodu v Republiki BiH je bila s sklepom 30. 10. 2012 najprej določena skrbnica za poseben primer E. R., kasneje, s sklepom 13. 6. 2013, pa skrbnica E. A., zaposlena pri Centru za socialno delo.
⁷ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012, II Ips 338/2014 z dne 21. 7. 2016 in številne druge.
⁸ Ugotovljeno je bilo, da v določenem obsegu tožnica doživlja tudi duševna trpljenja, ki se odraža v njenih čustvenih reakcijah in njenem obnašanju, ki so jih ugotovili sodni izvedenci ter so specifične tožničini telesni in duševni prizadetosti (18. točka obrazložitve sodbe I Cp 1776/2013 z dne 24. 6. 2014).
⁹ V odločbi VS RS II Ips 338/2014 z dne 21. 7. 2016 je bil zavrnjen zahtevek oškodovanca z utemeljitvijo, da zgolj enkraten zaslužek v letu pred poškodbo ne napolnjuje pravnega standarda "normalnega teka stvari" in ker tožnik ni zmogel trditvenega bremena, v II Ips 62/2015 z dne 2. 6. 2016, je bil zahtevek zavrnjen, ker tožnik ni zmogel trditvenega bremena o obsegu poslovanja v obdobju pred škodnim dogodkom. V sodbi VSM I Cp 782/2012 z dne 6. 11. 2012 je bil zahtevek zavrnjen po temelju, ker je tožnik zatrjevano prikrajšanje pri zaslužku vezal na zaslužek natakarja, za opravljanje katerega pa iz razlogov na svoji strani ni pridobil primerne izobrazbe. V sodbi VSL III Cp 2419/2015 z dne 25. 11. 2015 (oškodovanka je bila ob prometni nesreči stara 22 let, zaradi nesreče je morala prekiniti študij) je bil zahtevek za izgubo zaslužka, ki je temeljil na trditvah o prikrajšanju enoletnega zaslužka po zaključku študija (bodoča škoda v znesku 12 mesečnih plač) zavrnjen, ker se nezmožnost za delo še ni odrazila na premoženjskem področju.
¹⁰ Tja je bila sprejeta po odpustu iz bolnišnice.
¹¹ Imela je status begunke, dovoljenja za bivanje v Sloveniji si ni mogla urediti, zato je odšla v Nemčijo, kjer je živel novi partner, s katerim je imela sina.
¹² Pritožbeno sodišče zgolj primeroma izpostavlja statistične podatke (http:/ec.evropa.eu-eurostad-statistics) o primerjavi minimalnih plač v državah članicah EU januarja 2017, po katerih Nemčija spada med države, kjer so nacionalne minimalne plače višje od 1.000,00 EUR, Slovenija pa med države, kjer so višje od 500,00 EUR.
¹³ Uradni list RS, št. 2/2015, ki je začela veljati 1. 10. 2015.
¹⁴ Uradni list RS, št. 67/2003.