UPRS Sodba III U 335/2016-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novem mestu (v nadaljevanju tožena stranka) delno ugodilo predlogu izvajalca brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp), to je tožeče stranke, za odmero stroškov za opravljeno bpp. Po odločbi tožene stranke, št. Bpp 218/2016 z dne 16. 6. 2016, je tožena stranka tožeči stranki priznala stroške v višini 701,60 EUR ter DDV v višini 154,40 EUR, kar skupno znaša 856,00 EUR (1. točka izreka). V presežku je predlog tožeče stranke za odmero stroškov zavrnila (2. točka izreka). Odločila je, da bo priznani znesek nakazala iz proračunskih sredstev na transakcijski račun tožeče stranke, in sicer 30. dan po pravnomočnosti sklepa ob izstavljenem računu, oziroma 30 dni po prejemu računa, ki ga tožeča stranka izstavi po pravnomočnosti sklepa (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je prosilcu A.A. odobrila redno bpp za zastopanje in pravno svetovanje v kazenskem postopku, ki je zoper njega tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. I K 8838/2016, in to od dne 14. 9. 2016 dalje. Za izvajanje bpp je določila tožečo stranko, ki je toženi stranki dne 12. 9. 2016 vrnila napotnico in priglasila stroške. Skladno z določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) je tožeči stranki priznala nagrado za zastopanje na dveh glavnih obravnavah, nagrado zaradi porabljenega časa na obravnavah ter nagrado zaradi odsotnosti iz pisarne v času potovanja, ki jo je znižala v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Priznala ji je tudi kilometrino. Priznani strošek, ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv ter DDV v višini 22 %, znaša skupaj 856,00 EUR in bo v skladu z določilom 44. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izplačan iz proračunskih sredstev na transakcijski račun tožeče stranke.

2Tožeča stranka v tožbi oporeka odločitvi tožene stranke. Toženi stranki očita, da je z odločitvijo o polovični odmeri zneska bpp na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv kršila 2. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS). Glede na to, da je znesek bpp, odmerjen na podlagi ZBPP enkrat višji od zneska, ki ga je mogoče odmeriti z uporabo ZOdv, zakona enako materijo urejata drugače. Z vidika pravne varnosti je opisano stanje nesprejemljivo, saj posameznika postavi pred dve različni določbi dveh zakonov, ki sta že v splošnem namenu različna. ZBPP na enem mestu določa pravila dodeljevanja, odmere in zagotavljanja pravice do bpp, ZOdv pa ureja delovanje odvetništva. S tega vidika je mogoče zaključiti, da je ZBPP glede vprašanj dodelitve in odmere bpp specialnejši zakon v odnosu do ZOdv in je zato treba bpp odmeriti le in zgolj na podlagi OT. ZBPP namreč v 30. členu odkazuje na OT, ne pa na ZOdv, tako, da odločitev tožeče stranke krši 2. člen URS, saj ne zadosti načelu pravne varnosti.

3Poleg navedenega, opisana ureditev odmere in plačil bpp v 17. členu ZOdv in posledično odločitev tožene stranke krši ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, ki zakonodajalca zavezuje, da bistveno enake položaje obravnava enako. Pri tem dodaja, da je stranki lahko odobrena bpp za plačilo stroškov izvedenca katerekoli stroke, ki bo za svoje delo poplačan v celoti, enako velja tudi glede dela tolmačev in vročevalcev. Glede na to, da je njihov status izenačen, saj vsi opravljajo pozitivno obveznost države (uresničevanje sodnega varstva iz 23. člena URS), socialne države (iz 2. člena URS) in enakosti pred zakonom (iz drugega odstavka 14. člena URS), so odvetniki, izvedenci, tolmači in vročevalci, ki izvajajo naloge bpp v bistveno enakem položaju. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom pa terja, da se jih tudi enako obravnava. Odločitev tožene stranke, ki je na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv prepolovila plačilo za delo in stroške tožeče stranke, kot izvajalca bpp, krši drugi odstavek 14. člena URS, saj tožečo stranko kot odvetnika obravnava drugače kot ostale izvajalce bpp. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in tožeči stranki iz naslova bpp za pravno svetovanje in zastopanje v prej navedeni kazenski zadevi odmeri nagrado ter stroške v skupni višini 1.384,22 EUR in ji povrne stroške tega postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, dodatno utemeljuje izpodbijano odločbo in vztraja pri razlogih svoje odločitve. Izpodbijani sklep je materialnopravno pravilen, saj je bil izdan na podlagi pravilne uporabe trenutno veljavnih zakonskih predpisov (ZBPP in ZOdv) ter splošnih aktov. Kolikor pa sodišče meni, da je zakon ali del zakona, ki bi moralo uporabiti protiustaven, je njegova dolžnost, da prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti.

5V zadevi je stransko intervencijo priglasila tudi Odvetniška zbornica Slovenije, ki pa jo je sodišče s sklepom opr. št. III U 355/2016-10 z dne 9. 10. 2017, ki je postal pravnomočen dne 3. 11. 2017, zavrnilo.

K točki I izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

8Tožeča stranka izpodbija sklep izključno zaradi uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka odmerila stroške zastopanja v kazenski zadevi I K 8838/2016, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. Tožeča stranka v tožbi poudarja, da je ta izračun odmerjene nagrade in stroškov nepravilno zmanjšan za polovico na podlagi neustavne uporabe določbe petega odstavka 17. člena ZOdv.

9ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve bpp, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Določa tudi, da so v primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja bpp morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena tega zakona, nični.

10V obravnavani zadevi je po mnenju sodišča treba (tako kot v bistveno primerljivi zadevi, v kateri je sodišče s sodbo I U 1638/2016 z dne 25. 1. 2017 tožbo zavrnilo, odločitev pa je bila potrjena s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 136/2017 z dne 7. 6. 2017, kot tudi v sodbi I U 499/2016 z dne 21. 6. 2017), ugotoviti, da je že ustavodajalec z določilom prvega odstavka 137. člena URS odvetništvo opredelil kot del pravosodja in obenem kot samostojno in neodvisno službo, ki jo ureja zakon. To pomeni, da se z zakonom lahko določijo omejitve pri njenem izvajanju.

11Zakonska ureditev, izhajajoča iz že citiranega določila petega odstavka 17. člena ZOdv, po mnenju sodišča ne nasprotuje ustavnemu položaju odvetništva, niti ne posega prekomerno v samostojen in neodvisen položaj tožeče stranke, ki ga ima kot odvetnik po določbah 137. člena URS. Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po ZBPP upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po OT. ZBPP torej napotuje na uporabo OT, ob uporabi katere pa je treba upoštevati določila ZOdv, ki urejajo vprašanja nagrad in povračila stroškov odvetnikom, postavljenim po uradni dolžnosti in odvetnikom, ki izvajajo storitve bpp (peti odstavek 17. člena ZOdv). Vprašanje nagrad in povračila stroškov odvetnikov je po mnenju sodišča natančno določeno, tako da izvajalec bpp natančno ve, na kakšen način mu bodo odmerjeni nagrada in priglašeni stroški in na tako odmero, ko se odloča, da bo opravljal storitev kot izvajalec bpp, tudi pristaja, tako da v njegovo pravno varnost ni poseženo.

12Odvetnik se, kot izhaja iz tretjega odstavka 5. člena ZOdv, prosto odloča ali bo uvrščen na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oziroma na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve bpp. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vpisana na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve bpp in je v tej vlogi tudi nastopala v obravnavani zadevi. To pomeni, da ne more uspešno uveljavljati kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom iz 14. člena URS. Odločitev tožene stranke pa tudi ne krši 2. člena URS, saj je, glede na navedeno, zadoščeno načelu pravne varnosti.

13V obrazložitvi 1. člena ZOdv (Poročevalec Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014) je pojasnjeno: "da bo nova OT iz naslova plačil za delo odvetnikov, ki izvajajo storitve bpp, povečala proračunske izdatke. Zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države se s predvideno dopolnitvijo veljavnega 17. člena ZOdv določajo nižja plačila za odvetnike, ki opravljajo storitve bpp in zastopanja po uradni dolžnosti. Na ta način bodo učinki OT na državni proračun dolgoročno ustrezno omejeni." Omejitev javnofinančnih učinkov nove OT in nujni varčevalni ukrepi države so po presoji sodišča razumen razlog za omejitev plačil, kar je nedvomno v javnem interesu.

14Kot je Ustavno sodišče RS navedlo v obrazložitvi odločbe U II 1/09 z dne 5. 5. 2009 (32. odstavek), je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja bpp. V navedenih primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz URS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu odvetniki opravljajo dolžnost države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena URS. Postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik ima zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, medtem ko si mora izbrani odvetnik prizadevati za pridobitev strank, nato pa je še v potencialni negotovosti glede plačila.

15Glede na to, da URS v prvem odstavku 37. člena odvetništvo opredeljuje kot samostojno in neodvisno službo, ki je del pravosodja, ki jo ureja zakon, je tudi neutemeljeno sklicevanje na zahtevo po enakosti in enakem obravnavanju odvetnikov z izvedenci, tolmači in vročevalci, ki izvajajo naloge bpp. Odvetništvo je samostojna in neodvisna služba, ki po svoji funkciji ne služi samo legitimnim zasebnim in skupinskim interesom znotraj družbe, ampak mora istočasno z ustavnega vidika izpolnjevati tudi splošne družbene interese, ki Republiko Slovenijo po 2. členu URS definirajo kot pravno državo.

16Sodišče, glede na navedeno, ne pritrjuje razlogom tožeče stranke, da je tožena stranka odločitev oprla na neustavno določbo petega odstavka 17. člena ZOdv in je zato tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožeča stranka je v tožbi tudi predlagala izvedbo dokazov, ki se nanašajo izključno na obstoj in vsebino listin, ki so že v upravnem spisu, ne obstoj in ne vsebina teh listin pa med strankama niso sporni in je zato sodišče, v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo na seji brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

17Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.