5. člen ZOdv

Medtem ko ima začasni zastopnik polna pooblastila za zastopanje pravic in koristi strank v postopku, je naloga začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj omejena na sprejemanje sodnih pisanj za stranko. Pravilno je zato implicite zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da je z uvrstitvijo na seznam začasnih zastopnikov po 82. členu ZPP pritožnik izrazil tudi soglasje za imenovanje začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj.

Prevzemnik naročila mora dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne. Denar, ki ga je Banka A. d. d. nakazala tožencu, je bil ta dolžan izročiti tožnici ne glede na to, ali je šlo za zastopanje po odločbi o Bpp ali "zgolj po pooblastilu". Ker za pravdne stroške obstaja pravnomočna odločba sodišča, je neutemeljena trditev toženca, da bo tožnica neupravičeno obogatena. Ker je ta odločba pravnomočna, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z njeno pravilnostjo v vsebinskem smislu, kar načenja toženec v pritožbi. Toženec je bil za svoje delo plačan s strani službe za Bpp, za neizročitev denarja iz naslova pravdnih stroškov, ki so bili prisojeni njegovi stranki, pa ni navedel nobene utemeljene podlage. Toženec je teku zamudnih obresti nasprotoval že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage navedlo, da je bil toženec nepošten in da je zato tožnica na podlagi 193. člena OZ upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva pridobitve. Ta kršitev razpravnega načela (7. člen

Ista kazenska zadeva po prvem odstavku 68. člena ZKP je torej po oceni pritožbenega sodišča, podana le, če zoper soobdolženca teče enoten postopek. Prav tako gre za isto kazensko zadevo, kadar je bil iz prej enotne zadeve zoper enega obdolženca postopek izločen ali kadar obstajajo pogoji za združitev postopkov zoper več oseb po določbah 32. člena ZKP. V obravnavani zadevi pa ni podana nobena od izpostavljenih situacij, saj kot je že rečeno, se zoper osumljenega A. A. kazenski postopek sploh ni vodil. Ob navedenem pa je nenazadnje potrebno izpostaviti tudi okoliščino, da je stališče prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu vprašljivo tudi iz stališča nesorazmernega posega v ustavno pravico do zagovornika po lastni izbiri, kar v pritožbi izpostavlja obdolženkin zagovornik. Ob navedenem tudi ni prezreti, da je pritožbi priložena tudi lastnoročno podpisana izjava A. A., da slednji soglaša, da odvetnik C. C. iz Odvetniške pisarne D. d.o.o. v predmetni kazenski zadevi zastopa obdolženo B. B.

Stališče, da je kvaliteta odvetniške storitve, ki je opravljena v okviru zastopanja po uradni dolžnosti, a priori nižja zaradi nižjega plačila zanjo, je nesprejemljivo. Takšno ravnanje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča neetično ter tudi zakonsko in ustavno sporno, saj ne pritiče vlogi odvetnikov, ki jo imajo v pravni državi (2. člen URS) in z vidika tega, da jih URS opredeljuje kot del pravosodja (137. člen URS). Poleg tega odvetnik prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oziroma seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči (četrti odstavek 5. člena ZOdv). Le izjemoma sodišče imenuje odvetnika, ki ni vpisan na tak seznam (peti odstavek istega člena), česar pritožnik v danem primeru ne zatrjuje.

Odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je pred tem zastopal "nasprotno stranko". Določilo je namenjeno preprečevanju kolizije interesov in vzpostavlja zakonsko domnevo, da odvetnik v istem postopku ne more učinkovito ščititi interesov dveh nasprotujočih si strank. Obdolženi in lastnica vozila sicer v strogo procesnem smislu nista nasprotni stranki, saj postopek poteka na podlagi obdolžilnega predloga predlagatelja postopka o prekršku in ne na predlog lastnice kot oškodovanke, vsekakor pa sta v položaju, ko njuni interesi v postopku o prekršku niso vedno enaki in si lahko tudi nasprotujejo. Kljub temu, da je bilo obdolženemu zaseženih že več vozil, kot izpostavlja pritožnica, je vendarle pritrditi sodišču prve stopnje, da odvzem predmetnega vozila vsekakor zmanjšuje nevarnost, da bo obdolženec ponovno udeležen v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, četudi te nevarnosti nikoli ni mogoče v popolnosti izključiti. Nenazadnje pritožbeno izpostavljena okoliščina, da že doslej izrečene sankcije pri obdolžencu niso dosegle svojega namena, kažejo na toliko večjo potrebo po tem, da se mu izreče tudi stranska sankcija odvzema vozila.

Povsem pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na komentar k 68. členu ZKP, v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca, to pa bi bilo tudi v nasprotju s 5. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal nasprotno stranko. Takšnemu položaju namreč ustreza situacija, ko bi zagovornik v istem kazenskem postopku zastopal dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji in bi tako zaupne informacije, ki jih je dobil od prvega obdolženca, lahko uporabil v njegovo škodo, zato da bi koristil soobdolžencu, ki ga kasneje zagovarja. Res je, da je pravica do proste izbire zagovornika ena od temeljnih obdolženčevih pravic, vendar pa le-ta, kljub pomembnosti odnosa zaupanja med stranko in zagovornikom, ni in niti ne more biti absolutna, še zlasti v primerih, kjer prihaja do kolizije interesov obrambe v postopkih z več obdolženci. Sodišče mora tako v razumnih mejah omogočiti pravico do proste izbire zagovornika, pri tem

Kadar si v zapuščinskem postopku konkurirajo zakoniti in oporočni dediči istega zapustnika, je med njimi praviloma nasprotje. V obravnavanem primeru temu ni tako. Ker se pritožnika izrecno strinjata, da ju zastopa isti pooblaščenec, hkrati pa pritožnik kot zakoniti dedič celo soglaša s tem, da po zapustnici na podlagi ustne oporoke deduje pritožnica, mora sodišče izbranemu pooblaščencu dovoliti, da zastopa oba udeleženca postopka.

Obtožena pravna oseba C. d.o.o. in obtoženec A. A. sta izbrala vsak svojega zagovornika, ki opravljata dejavnosti ločeno in ki za komunikacijo uporabljata vsak svoje interne komunikacijske kanale, zato ni nobene podlage za ugotovitev, da gre za odvetnika, ki opravljata delo v isti odvetniški pisarni. Zgolj dejstvo, da odvetnika opravljata dejavnost na istem poslovnem naslovu, v isti poslovni stavbi z enotno telefonsko centralo, ne more biti okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče enemu izmed njiju odreči zagovarjanje v tem kazenskem postopku.

Glede na to, da bi dosledno upoštevanje določila prvega odstavka 68. člena ZKP v obravnavani zadevi pripeljalo do situacije, v kateri bi obsojenec zaradi zagovornikovega neupoštevanja omenjenega določila, ostal brez možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče sprejelo v obravnavo predmetno zahtevo. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje posebej presojalo obstoj hudodelske združbe v delu, ki se je nanašal na ravnanja, očitana obsojencu. Hkrati je presojalo tudi njegovo zavedanje sodelovanja v hudodelski združbi, zato zgolj razveljavitev sodbe za enega izmed članov hudodelske združbe ne more imeti vpliva na obstoj hudodelske združbe in obsojenčevo sodelovanje v njej ter na pravno kvalifikacijo dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal nasprotno stranko, pri čemer takemu položaju ustreza situacija, ko bi zastopal v istem kazenskem postopku dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji.

Sodišče prve stopnje se v razlogih napadenega sklepa pravilno sklicuje na Komentar ZKP (GV Založba, Ljubljana 2004, stran 158), v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje bi to bilo v nasprotju tudi s 5. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za isto kazensko zadevo ne gre samo tedaj, ko zoper soobdolžence teče enoten postopek po določbi 32. člena ZKP, temveč tudi v primeru izločitve postopka zoper posameznega obdolženca.

Z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS je treba ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja bpp. V navedenih primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz URS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu odvetniki opravljajo dolžnost države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena URS. Postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik ima zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, medtem ko si mora izbrani odvetnik prizadevati za pridobitev strank, nato pa je še v potencialni negotovosti glede plačila

Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnikov zadnji dan dela pri toženi stranki 28. 8. 2015. Skladno z 200. členom ZDR-1 in sodno prakso bi moral tožnik tožbo vložiti v roku 30 dni od navedenega datuma. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožba, vložena 30. 9. 2015, prepozna in jo v tem delu pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Ker je imel tožnik z odločbo Bpp z dne 25. 4. 2016 priznano brezplačno pravno pomoč, je sodišče prve stopnje skladno s 5. členom Zakona o odvetništvu nagrade od tega datuma dalje utemeljeno odmerilo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

Pritožba predlagatelja stranske intervencije je dopustna, ker tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje predlog za stransko intervencijo zavrnilo, bi pritožbeno sodišče moralo odločati o pritožbi stranskega intervenienta zoper sklep o prekinitvi, ker drugi odstavek 200. člena ZPP določa, da do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija, se intervenient lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti. Iz trditvene podlage toženca izhaja, da je v zapuščinskem postopku sporno, ali bo dedovanje oporočno ali zakonito, zato se še ne ve, ali je pooblaščenec tožnice oporočni dedič in zato stranka postopka. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kolizija interesov glede pooblaščenca tožnice ni izkazana. Če (je) bo pooblaščenec tožnice oporočni dedič, bo lahko vstopil v pravdo kot stranka, če pa ni dedič, mora kot pooblaščeni odvetnik v postopku varovati interese dedičev in volilojemnika, kot mu to nalaga ZOdv.

Le če bi bil pridobitelj nepošten, ga določba drugega odstavka 44. člena SPZ ne bi varovala, oziroma povedano poenostavljeno, tožeča stranka je s temi trditvami zatrjevala in dokazovala svojo dobro vero, ni pa zatrjevala oziroma dokazovala slabe vere tožencev.

Začasni zastopnik nima pritožbe zoper sklep, s katerim je bil postavljen za začasnega zastopnika, saj, razen v izjemnih primerih, zastopanja stranke (dolžnika) ne more odkloniti. Če začasni zastopnik meni, da obstajajo razlogi za odklonitev te funkcije, to sporoči sodišču, ki lahko razveljavi sklep o postavitvi začasnega zastopnika, za kar ni ovir, saj gre za sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano.

začasni zastopnik nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim je bil postavljen za začasnega zastopnika.

Do ureditve maksimalne hipoteke v SPZ in ZZK-1 je bila maksimalna hipoteka urejena v pravnem pravilu 14 Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930. Sedaj maksimalno hipoteko v slovenskem pravu urejata 146. člen SPZ in 18. člen ZZK-1, ureditev pa je smiselno enaka kot doslej. Za maksimalno hipoteko je značilno, da se vpisuje z določenim najvišjim zneskom, ki predstavlja zgornjo mejo, do katere hipoteka še nudi realno jamstvo. Pri vpisu maksimalne hipoteke se namreč ne navajajo posamezne vrednostno določene terjatve, ki so nastale ali bodo nastale, ampak se stvarno zavarovanje omeji z navedbo najvišjega (maksimalnega) zneska.

Revizija je utemeljena samo zato, ker iz spisa izhaja, da je tožeča stranka prosila za preložitev naroka dne 23.08.1999, nato pa je bila na narok dne 25.10.1999 vabljena s fotokopijo zapisnika, ki pa je dvomljive vsebine, saj iz njega ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bil narok za glavno obravnavo opravljen ali ne. Ob takem zapisu dogajanja na naroku, pa tožeči stranki ni mogoče očitati, da v kasnejši pripravljalni vlogi in na naroku dne 25.10.1999 ni pojasnila, zakaj ni navedla vseh dejstev in dokazov do konca prvega naroka. Ker je šlo v času, odkar je tožeča stranka prejela vabilo za prvi narok za glavno obravnavo, do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje za specifično situacijo, ko so se spreminjala nekatera določila pravdnega postopka in ker sodišče postopka ni vodilo tako, kot je bilo predpisano, tožeča stranka utemeljeno opozarja na 22. člen URS. Ker ji sodišče prve stopnje ni omogočilo ustreznega varstva pravic (tako kot toženi stranki), je kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prva točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z osmo točko drugega odstavka 339. člena ZPP).