VSM Sklep I Cpg 79/2018

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo.

2Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za njegovo razveljavitev s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi navaja, da tožeča stranka s tožbo, ki jo je sodišče zavrglo, zoper toženo stranko vtožuje obstoj neugotovljene terjatve, ki je bila pravočasno prijavljena v stečajnem postopku, in ne obstoj prerekane terjatve. Določilo prvega odstavka 62. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v dani situaciji dajejo tožeči stranki pravico do ugovora zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev. V kolikor bi se tožeča stranka odločila za vložitev ugovora zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev, ki je bil izdelan v stečajnem postopku zoper toženo stranko, potem bi tožeča stranka to morala storiti v skladu z določili drugega odstavka 62. člena ZFPPIPP v roku 15 dni. Tožeča stranka meni, da v določilih ZFPPIPP ni izrecno navedeno, da je 15 dnevni rok prekluzivne narave.

Prav tako meni, da določila 300. člena ZFPPIPP izrecno ne določajo prepovedi vložitve tožbe tožeče stranke zoper končni seznam preizkušenih terjatev. Tožeča stranka še pripominja, da je bila tožba vložena pravočasno, prav tako pa s to tožbo tožeča stranka zasleduje svoje pravne interese v razmerju zoper toženo stranko, uveljavlja namreč ugotovitev obstoja neugotovljene terjatve zoper toženo stranko. Iz navedenega je moč zaključiti, da ni mogoče pritrditi ugotovitvi, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa. Tožeča stranka namreč uveljavlja ugotovitev obstoja neugotovljene terjatve, ki je stečajni upravitelj tožene stranke ni ugotovil, in tudi ne prerekal, prav tako je potrebno poudariti, v kolikor bi pristojno sodišče meritorno odločalo v navedenem pravnem postopku o navedenem spornem zahtevku, bi v skladu z določili ZFPPIPP sledilo navedbam tožeče stranke. Navaja še, da v določilih 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni moč najti pravne podlage za odločitev sodišča prve stopnje, saj predmetna tožba ni bila vložena prepozno, odločitev o bistveni stvari, ki jo z navedeno tožbo vtožuje tožeča stranka, spada v sodno pristojnost, prav tako tožeča stranka s svojimi dejanji ni zamudila nobenega prekluzivnega roka. Iz tega je tako nedvomno razvidno, da tožeča stranka v konkretnem primeru izkazuje pravni interes, saj vtožuje zoper toženo stranko obstoj neugotovljene terjatve, ki jo je po določilih ZFPPIPP pravočasno prijavila v stečajni postopek.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenim navedbami le še dodaja:

7V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja ugotovitev obstoja neugotovljene terjatve v znesku 3.676,57 EUR s pripadki, ker je v stečajnem postopku nad toženo stranko, ko je tožeča stranka terjatev v navedeni višini pravočasno prijavila, stečajni upravitelj s sklepom o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, terjatev tožeče stranke priznal le v znesku 2.814,96 EUR, medtem ko v preostanku terjatev ni bila prerekana. Tožeča stranka uveljavlja, da je bila terjatev priznana v napačni višini. Tožena stranka se je terjatvi upirala z obrazložitvijo, da je tožba nedopustna, ker tožeča stranka ni vložila ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, s katerim bi lahko (pravočasno) uveljavljala nepravilnost podatkov o prijavljen terjatvi. S tem, ko je prijavljena terjatev tožeče stranke v znesku 2.814,96 EUR ostala neprerekana, je pridobila značaj pravnomočno razsojene zadeve.

8Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da tožeča stranka toženi stranki dejansko očita, kot pravilno opozarja tožena stranka, napačnost podatkov, vsebovanih v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev. Tovrsten ugovor, s katerim bi lahko tožeča stranka pravočasno uveljavljala nepravilnost podatkov o prijavljeni terjatvi, pa bi tožeča stranka v skladu z določbo drugega odstavka 62. člena ZFPPIPP morala vložiti v 15 dneh od objave osnovnega seznama preizkušenih terjatev, vendar ga ni. Tako je terjatev v višini 2.814,96 EUR s pravnomočnostjo sklepa o preizkusu terjatev z dne 9. 5. 2016 pridobila značaj pravnomočno razsojene zadeve. Sodišče prve stopnje je še dodalo, da tožeča stranka tudi ni bila napotena na vložitev predmetne tožbe, zaradi česar je tudi ni upravičena vložiti. Sodišče je tožbo v skladu z 274. členom ZPP zato kot nedopustno zavrglo.

9Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da v določilih ZFPPIPP ni izrecno navedeno, da je 15 dnevni rok iz drugega odstavka 62. člena ZFPPIPP prekluzivne narave.

10Roki za opravo procesnih dejanj strank so po ZFPPIPP prekluzivni. ZFPPIPP v tretjem odstavku 121. člena namreč določa, da kdor je zamudil rok ali izostal iz naroka, na katerem bi moral dati ali vložiti predloge, izjave in ugovore, jih po poteku roka ali koncu naroka ne more več dati ali vložiti.

11O terjatvah, ki jih prijavijo upniki v stečajnem postopku, odloči sodišče s sklepom o preizkusu terjatev v skladu z 69. členom ZFPPIPP. Ker tožeča stranka v zakonskem prekluzivnem roku v zvezi s prijavljeno terjatvijo v višini 3.676,57 EUR, ki jo je stečajni upravitelj priznal le v višini 2.814,96 EUR, ni vložila ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, je terjatev tožeče stranke v višini 2.814,69 EUR na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev pridobila značaj pravnomočno razsojene zadeve.

12V skladu z drugim odstavkom 319. člena ZPP mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.

13Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je terjatev v višini 2.814,96 EUR s pravnomočnostjo sklepa o preizkusu terjatev z dne 9. 5. 2016 pridobila značaj pravnomočno razsojene zadeve, je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo v skladu z 274. členom ZPP tožbo tožeče stranke pravilno zavrglo.

14Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).