VSL Sodba II Cp 3574/2012

I. Pritožba tožene stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se poslej glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 45.879,72 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od 17. 2. 2007 dalje do plačila“.

Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 1.857,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila“.

III. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka mora tožniku v roku 15 dni povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 55,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na plačilo odškodnine za škodo, pretrpljeno v škodnem dogodku 15. 6. 2003, in toženki naložilo, da mu mora plačati znesek 18.209,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2007 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za glavnico v višini 614.190,20 EUR s pripadki ter mesečno rento v višini 3.600,00 EUR) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi oz. podrejeno, sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede odločitve o zastaranju tožbenega zahtevka. Tožnik je pred koncem glavne obravnave modificiral tožbeni zahtevek po višini, kar je dovoljeno, in ni mogoče šteti, da je takšna modifikacija podvržena zastaranju. Škoda je bila vtoževana po vseh postavkah pravočasno, zato zastaranje ni moglo nastopiti. Nepravilno je tudi odločeno o temelju zahtevka. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo bistvenih ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke in je svojo odločitev glede temelja oprlo na docela neizkazane očitke. Sodišče namreč navaja, da tožnik ni konkretizirano zanikal navedb tožene stranke, da je hodil po cesti, ki je rezervirana za motorna vozila in na kateri je pešcem prepovedano hoditi, in to pod tako močnim vplivom alkohola in mamil, da so bile njegove zaznave in reakcije praktično zmanjšane na ničlo. Tožeča stranka je navedene očitke zanikala, kolikor je takšne trditve pač možno zanikati. Predlagan je bil dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke, ki je ugotavljal, kje in na kakšen način se je pešec gibal, v spisu imamo dokumentacijo o prisotnosti alkohola in mamil, vse to pa so podatki, s katerimi je potrebno v predmetni pravdi operirati. Sodišče bi moralo upoštevati predvsem, ali je zavarovanec tožene stranke imel možnost zaznati pešca na razdalji, da bi lahko pred oviro s svojim vozilom ustavil, ali ne. Iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke izhaja, da bi prilagojena hitrost vožnje ob nočnih pogojih ob uporabi zasenčenih luči znašala 49 km/h ter bi zavarovanec vozilo lahko ustavil, če bi v dani prometni situaciji ustrezno reagiral. Zavarovanec je vozil s kratkimi lučmi 90 km/h. Njegova reakcija je bila neprimerna, saj je reagiral samo z zmanjšanjem hitrosti in umikanjem v levo, moral pa bi sunkovito zavirati, kar je ugotovil tudi izvedenec. Sodišče je štelo za dokazano, da je tožnik hodil po cestišču tako, da je bilo možno iz hoje jasno razbrati, da je vinjen. To bi moralo sodišče še bolj upoštevati ob vrednotenju voznikove reakcije. Nepravilne so tudi ugotovitve prvostopnega sodišča, ko zavarovancu tožene stranke ne očita krivdnega razloga. Krivda je v tem, da je glede na nočne razmere vozil z neprilagojeno hitrostjo in ker ni uporabljal pravilnih luči. Tudi navedba, da se kriteriji nepričakovanosti in neizogibnosti ne presojajo glede na konkretnega voznika, ne vzdrži kritične presoje. Povprečno skrben voznik bi izven naselja v nočnih razmerah uporabljal dolge luči, saj so temu tudi namenjene. Sodišče pri zavarovancu tožene stranke zmotno ni upoštevalo obremenilne okoliščine, da je vozil 90 km/h. Nepravilno je ocenilo soprispevek tožnika k nastali škodi, saj ni znano, od kod sodišču podatek, da je tam hoja za pešce prepovedana. Ne gre se strinjati z zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožnikovo ravnanje glavni vzrok, da je do nesreče sploh prišlo. Glavni vzrok je ravnanje zavarovanca tožene stranke, ki je vozil z neprilagojeno hitrostjo glede na trenutne razmere in z neprimernimi lučmi. Kraj dogodka ni na odročnem kraju, gre za ozek predel ceste med dvema naseljema, kjer se lahko pričakujejo pešci in bi se tega moral zavedati tudi zavarovanec toženke. Očitek o nenošenju odsevnika je neutemeljen. Če bi zavarovanec tožene stranke vozil z dolgimi lučmi, bi pešca opazil z odsevnikom ali brez odsevnika. Nepravilno je odločeno tudi o nepremoženjski škodi po višini. Sodišče je v celoti spregledalo, da je tožnik utrpel katastrofalno škodo, po kateri je 100 % invalid, odvisen od 24 urne nege in pomoči, popolnoma nesamostojen za zadovoljevanje vseh elementarnih človeških potreb, vezan na invalidski voziček in nezmožen gibanja. Zato je bistveno prenizko določena odškodnina za pretrpljene fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki bi po odmeri sodišča pokrivala kvečjemu škodo na račun zloma desne in leve goleni, nikakor pa ne celotne škode. Sodišče je spregledalo, da je bil tožnik več kot leto dni hospitaliziran, opravljenih je imel več operacij, zdravljenje pa je bilo dolgotrajno in boleče, ves čas je bil odtujen od domačega okolja in prestal večje število preiskav in terapij. Prenizko je odmerjena tudi odškodnina za pretrpljeni primarni in sekundarni strah. Kot izhaja iz izvedeniških mnenj, je tožnik doživljal primarni strah pred medicinskimi posegi, prav tako tudi v okviru rehabilitacije, trpel je tudi dolgotrajen sekundarni strah. Sodišče mu je priznalo odškodnino iz naslova sekundarnega strahu, pa še to samo v višini 1.000,00 EUR. Nepravilna je tudi odločitev glede odmere odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tožnik je po nezgodi 100 % invalid, pri njem gre za stanje po difuzni možganski poškodbi, po katerem je ostala huda spastična hemipareza desno s težkim globalnim kognitivnim upadom in inkontinenco. V okviru dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da tožnik prepozna okolico in da z ljudmi tudi komunicira. Tožeča stranka je tekom postopka poudarjala predvsem pomen neverbalne komunikacije, ki kaže na to, da se tožnik svojega stanja zaveda, saj v primeru nezavedanja nobena komunikacija ni možna. Izvedenec dr. A. je izrecno zapisal, da je možno, da tožnik ob svoji prizadetosti duševno trpi, kar daje podlago za to, da mu sodišče prisodi tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ni objasnilo, kakšno naj bi bilo zmanjšanje zavedanja in razumevanja, tako da njegove odločitve v tem delu ni mogoče preveriti. Nepravilna je odločitev v zvezi z vtoževano materialno škodo. Tudi ta je bila vtoževana pravočasno. Sodišče je zavrnilo praktično celoten zahtevek iz naslova potnih stroškov, ni priznalo stroškov, povezanih z obiski družinskih članov tožnika, kar je povsem neprimerno. To je škoda, ki je nastala v zvezi s predmetnim škodnim dogodkom, in je neprimerno zaključiti, da tožnik ni aktivno legitimiran za vtoževanje predmetne škode. Zahtevek za plačilo tuje pomoči in postrežbe je bil postavljen pravočasno, pred koncem glavne obravnave pa je bil povišan. Zato zastaranje ni moglo nastopiti. Dejstvo je, da tožnik potrebuje 24-urno nego in pomoč. Ničesar ne zmore opravljati sam, ne more se sam prehranjevati, ne more vstati, se gibati, ne more sam skrbeti za osebno higieno, pomoč potrebuje praktično pri vseh osnovnih življenjskih opravilih. Sodišče je upoštevalo, da je tožnikova mati pri občini zaposlena kot tožnikova pomočnica, kar je res, vendar pa gre v tem primeru za 8-urno delovno obveznost, tožnik pa potrebuje pomoč 24 ur na dan. Nesprejemljivo je stališče prvostopnega sodišča, da je tožnikova škoda iz naslova tuje pomoči 270,00 EUR mesečno, pri predpostavki, da sodišče uro pomoči vrednoti 5,00 EUR. Preprost izračun pokaže, da so si zaključki sodišča v tem delu nasprotni in nelogični. Ker je tožeča stranka vtoževala odškodnino do izdaje sodbe, je popolnoma normalno, da je bil zahtevek postavljen tudi za čas po izdaji sodbe. Nepravilna je odločitev glede priznanih zakonskih zamudnih obresti. Zahtevek je bil na toženo stranko naslovljen 25. 7. 2004, toženka ga je prejela 14. 9. 2004, zato je od 30. 9. 2004 v zamudi. Nepravilna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov, saj sodišče sploh ni napravilo obračuna, kakšni so bili stroški tožeče in kakšni tožene stranke, so pa bili stroški tožeče stranke bistveno večji. Pretežni del stroškov je nastal zaradi razlogov na strani tožene stranke, ko je zahtevku ugovarjala po temelju, tožeča stranka pa je po temelju uspela in bi zato tožena stranka morala tožeči povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov. Dejstvo, da je bil tožnik oproščen plačila stroškov postopka, je za odločanje o stroških irelevantno.

4Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom, da višje sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Glede temelja tožbenega zahtevka se ne strinja s kriterijem, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo za presojo ravnanja voznika. Voznik B. je sicer ravnal kot posebno skrben voznik, vendar bi bilo pri presoji njegovega ravnanja vseeno potrebno uporabiti kriterij povprečno skrbnega voznika. Tožena stranka je vseskozi trdila, da je bilo ravnanje tožnika popolnoma nepričakovano in se njegovemu ravnanju in posledicam ni bilo moč izogniti ter gre za izključitev objektivne odgovornosti v celoti. Ravnanje tožnika je bilo nepričakovano, saj je kljub zaznavi vozila namerno stekel čez vozišče proti avtomobilu, ponoči, izven naselja, na cesti rezervirani za motorni promet, oblečen v temna oblačila in brez odsevnih teles. Takega ravnanja ni mogoče pričakovati oz. ga dolžnik ni dolžan pričakovati. Dokazni postopek je pokazal, da uporaba kratkih luči ni bila v vzročni zvezi z nesrečo. Avtomobilist je oba pešca na svoji desni pravočasno zaznal, zato je zaviral in se umikal na nasprotni vozni pas. Pešca nista dajala nobenih znakov, da sta pod vplivom alkohola, tega voznik ni zaznal in je zaslišan v kazenskem postopku in pravdnem postopku to izpovedal. Šele kasneje, ko se je tožnik pognal prečno čez vozišče, je avtomobilist lahko zaznal, da s pešcema nekaj ni v redu, vendar se v tistem trenutku nesreči ni mogel več izogniti niti se ji ne bi mogel izogniti posebno skrben voznik. To potrjuje izvedensko mnenje izvedenca C. C. Na 5. strani tega mnenja spodaj je navedeno, da avtomobilist ob trčenju ni bil v fazi zaviranja. To dejstvo dodatno potrjuje navedbe toženke in voznika vozila, da je bilo ravnanje tožnika nenadno in nepričakovano. Priče iz drugega vozila, ki so videle oba pešca pred nesrečo, so seveda lahko iz hoje sklepale, da sta bila pod vplivom alkohola, saj sta se takrat tudi zagnala proti vozilu, vendar očitno ne toliko, da bi do nesreče prišlo. Gre za drug historični dogodek in iz njega ni mogoče sklepati na ravnanje pešca v obravnavani nesreči. Toženka trdi, da vožnja z zasenčenimi lučmi ni v vzročni zvezi z nesrečo, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja C. C., ki je navedel, da če bi se voznik B. ravno tako odločil zmanjšati hitrosti na 60 km/h in ju s tolikšno hitrostjo obvoziti, bi bil potek nezgode povsem identičen. Povprečnemu vozniku ni mogoče očitati, da ni vozil s prilagojeno hitrostjo, ko je v temi z zasenčenimi lučmi vozil približno 88 km/h. Prav tako zaznava pešca ni razlog za ekstremno zaviranje. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Podrejeno toženka vlaga pritožbo tudi glede višine prisojene odškodnine. Tožnik se ne zaveda svoje prikrajšanosti in njegove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso izkazane, zato ni zakonske podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec nevrolog je res v mnenju zapisal, da je možno, da je vtis svojcev, da tožnik ob svoji prizadetosti duševno trpi, upravičen. Dejansko pa tak vtis v pravdnem spisu iz zaslišanja svojcev ni razviden in je izvedenec informacijo od svojcev pridobil pred izdelavo mnenja sam, mimo pravil pravdnega postopka, in potem, ko so se svojci že po zaslišanju posvetovali glede svojih izjav z odvetnikom. Ker je svoje mnenje v tem delu izvedenec nevrolog oprl na nedovoljene dokaze, je prišlo do procesnih kršitev in je v tem delu izvedensko mnenje neupoštevno. Samo dopustitev možnosti, da je upravičen vtis svojcev o obstoju duševnih bolečin tožnika, ne zadošča pravnemu standardu dokazovanja s stopnjo gotovosti. Procesna pravila so bila kršena z imenovanjem izvedenca nevrologa, ki ni bil postavljen po pravilih pravdnega postopka, in je tudi dokaze, na katerih utemeljuje svoje mnenje, pridobival na nedovoljen način izven pravdnega postopka. Sodišče bi moralo upoštevati samo mnenje dr. D. D. Tožeča stranka je njegovo mnenje v celoti sprejela, nadaljnji izvedenci pa so bili postavljeni neutemeljeno. Izvedenec nevrolog je dosedanje fizične bolečine tožnika opredelil, v bodoče pa je pričakovati pojav bolečin pri premikih v desnih okončinah in občasne glavobole. Tudi zavedanje teh bolečin je zmanjšano, zato toženka ugovarja prisojeni odškodnini tudi po tej postavki nepremoženjske škode. Enako velja za utrpljeni strah. Neupravičeno so prisojeni zneski za materialno škodo. Do povračila prevoznih stroškov je tožnik upravičen na podlagi predpisov o obveznem zdravstvenem zavarovanju, zato jih v tej pravdi neupravičeno zahteva. Glede odškodnine za tujo postrežbo in pomoč je sodišče pravilno ugotovilo časovni okvir, v katerem je tožnik do povračila stroškov upravičen. Vendar pa premoženjsko prikrajšanje tožnika ni bilo izkazano, upoštevane cene tuje pomoči pa so tudi previsoke glede na sodno prakso (II Ips 777/2005, sodba Vrhovnega sodišča RS). Tožeča stranka je bila z novimi navedbami in zvišanim zahtevkom prekludirana, zahtevek pa je zastaral.

5Obe stranki sta podali odgovora na prejeti pritožbi nasprotnih strank in prerekali podane pritožbene navedbe.

6Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

O temelju odškodninske odgovornosti

7Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave ter za škodo od nevarne stvari (premikajočega se motornega vozila) po 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ) odgovarja njen imetnik. Ta se lahko ob izpolnjenih pogojih iz 153. člena OZ v celoti ali deloma oprosti svoje odgovornosti. Za popolno oprostitev odgovornosti bi morala tožena stranka izkazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena OZ). Zakon torej zahteva kumulativno izpolnitev vseh treh pogojev, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)prepričljivo, objektivno merilo posebno skrbnega človeka (primerjaj odločbi VS RS II Ips 515/2003 in II Ips 565/2006). Ker gre za izjemo od splošnega pravila odgovornosti za škodo od nevarne stvari, ne držijo toženkine pritožbene trditve, da bi sodišče moralo uporabiti kriterij povprečno skrbnega voznika.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo podlago tudi v izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca cestnoprometne stroke, v bistvenem izhaja, da je do prometne nezgode prišlo v nočnem času. Tožnik je po cesti izven naselja hodil močno vinjen in pod vplivom mamil, tako da so bile njegove zaznave in reakcije močno zmanjšane, ter brez svetlobnega odbojnega telesa. Zavarovanec je pred trčenjem vozil s hitrostjo med 85 in 91 km/h (v okviru dovoljene hitrosti), s kratkimi lučmi, in je na nevarno situacijo reagiral z izmikanjem v levo in zaviranjem, ko je bil od mesta trčenja oddaljen 49 do 53 m (upoštevajoč osvetlitveni pas kratkih luči). Sodišče je štelo za dokazano (ocenjujoč zapisnike izpovedb prič, zaslišanih v kazenskem postopku, izpovedbe zavarovanca tožene stranke in mnenje izvedenca cestnoprometne stroke), da je tožnik hodil po cestišču tako, da je bilo možno iz njegove hoje jasno razbrati, da je vinjen (3. odstavek 9. strani sodbe), hodil je po desnem delu vozišča, izven roba vozišča ter se po njem prečno premikal celo takrat, ko se mu je očitno približevalo vozilo (stran 12 izpodbijane sodbe).

9Sodišče je na podlagi 2. odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kot neprerekano dejstvo ugotovilo, da je tožnik hodil po cesti, ki je rezervirana za motorna vozila in na kateri je pešcem prepovedano hoditi. Ta zaključek tožnik utemeljeno izpodbija. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo zanikanje tega dejstva zgolj pavšalno, vendar pa je tožnik na prvem naroku v zvezi s tem dejstvom predlagal tudi ogled kraja nesreče, da bi dokazal, za katero cesto gre. Torej je v tej smeri predlagal nasprotni dokaz, ki je bil izveden z izvedencem cestnoprometne stroke. Ta je ugotovil, da je do prometne nezgode prišlo na lokalni cesti X - Y, 450 m naprej od konca označbe naselja X, torej ne na cesti, rezervirani za motorna vozila, kot jo je opredeljeval ob nezgodi veljavni 97. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP). Ker je dejanski kraj dogodka med strankama nesporen, vprašanje dopustnosti hoje za pešce po tem odseku pa materialnopravne narave, je pritožbeno sodišče pri odločanju o temelju odškodninske odgovornosti upoštevalo, da se tožnik ni gibal po cesti, kjer bi bila hoja pešcev prepovedana.

10Tožena stranka v pritožbi izhaja iz izhodišča, da tožnik ni dajal znakov, da je pod vplivom alkohola, ter da tega voznik ni mogel zaznati, pri čemer se sklicuje na (zgolj nekatere) izpovedi svojega zavarovanca, zaslišanega v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v nasprotno ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je obširno in prepričljivo obrazložilo na 8. in 9. strani sodbe, upoštevajoč tudi izpovedbe v kazenskem postopku zaslišanih prič ter različne izpovedi zavarovanca o samem dogodku. Dejstvo, da sta se pešca gibala od desnega roba vozišča v levo prečno čez desno smerno vozišče že v času, ko ju je zavarovanec tožene stranke lahko opazil, pa izhaja tudi iz časovno potne analize izvedenca cestnoprometne stroke, v kateri je izvedenec izrecno zapisal, da je bilo mesto trčenja najmanj 4,2 m od desnega roba vozišča in tako tudi fizično ni mogoče, da bi takšno razdaljo tožnik lahko premagal s skokom pred vozilo zavarovanca tožene stranke.

11Ob upoštevanju zgoraj opisanih dejanskih ugotovitev pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da pogoji iz 2. odstavka 153. člena OZ za popolno izključitev odgovornosti toženke za tožniku nastalo škodo niso podani. Hoja pešca (in tudi nenavadno gibanje) po lokalni cesti v bližini naselja ni nepričakovan dogodek, kot bo opisano v nadaljevanju, pa tudi posledice dogodka niso bile neodvrnljive. Sklicevanje toženke na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1210/2008 je neustrezno, saj v tej zadevi sodišče ni obravnavalo primerljivega primera, temveč je šlo za povsem drugačen potek nezgode (trčenje kolesarja, ki je zapeljal iz neprednostne na prednostno cesto in zadel v zadnji bok avtomobilista).

12Oškodovančev delni prispevek k nastanku škode ima za posledico delno oprostitev odškodninske odgovornosti imetnika nevarne stvari (3. odstavek 153. člena OZ). Velikost prispevka tožnika kot pešca mora biti v skladu s težo njegovih kršitev. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno upoštevalo, da je nevarno situacijo ustvaril tožnik, ki je v temi brez svetlobnega odsevnega telesa hodil po cesti, vinjen, pod vplivom mamil ter ob približevanju vozila pričel prečkati desni vozni pas naravnost proti bližajočemu se vozilu, s tem pa je njegovo ravnanje postalo pretežni vzrok za nastanek nezgode. Ob tem je pravilno upoštevalo tudi ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, da bi zavarovanec tožene stranke s pravilno reakcijo, ki bi v danem primeru pomenila ekstremno zaviranje, nezgodo lahko preprečil. Zavarovanec je vozil prehitro glede na izbiro luči (uporabljal je kratke in ne dolgih luči), odločil pa se je tudi za neustrezno reakcijo na nevarno situacijo zgolj z znižanjem hitrosti in poskusom obvozitve oškodovanca po levi strani voznega pasu. Nasprotnim pritožbenim trditvam toženke, ki selektivno povzema mnenje izvedenca C. C. (postavljenega v kazenskem postopku) ni mogoče pritrditi, saj izhajajo iz drugačnega – napačnega izhodišča, da sta pešca hodila ob robu cestišča in voznik ni opazil, da sta vinjena, kar bi posledično lahko pomenilo tudi, da ni imel razloga za ekstremno zaviranje. Ne držijo pa niti pavšalne trditve tožnika, da opustitev nošenja odsevnika ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo, saj mu ni uspelo izkazati, da bi bil tudi z odsevnimi telesom zaznaven na enaki razdalji 50 m.

13Sodišče prve stopnje je soprispevek tožnika k nastali škodi ocenilo na 70 % , pri čemer je ob upoštevanju vseh okoliščin, kot že omenjeno, izhajalo iz predpostavke, da je hodil po cesti, kjer hoja za pešce ni dovoljena (cesta rezervirana za motorna vozila). Ker slednjemu glede na kraj prometne nezgode ni mogoče slediti, je pritožbeno sodišče odločitev spremenilo tako, da je soprispevek oškodovanca znižalo za 10 %, na 60 %, torej je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 40 % dosojene odškodnine. Pri tem se je oprlo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 563/2000, kjer je sodišče v primerljivi situaciji o temelju odškodninskega zahtevka odločilo enako.

O višini dosojene odškodnine in o ugovoru zastaranja

14Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec vedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa po petih letih, odkar je škoda nastala (1. in 2. odstavek 352. člena OZ). Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Iz (v pritožbi neprerekanih) ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik vedel za škodo ob zaključku zdravljenja v maju 2004, takrat pa je vedel tudi za povzročitelja škode, to je za zavarovanca tožene stranke. Tožbo je vložil 12. 2. 2007 ter za plačilo nepremoženjske škode zahteval znesek 110.000,00 EUR in je v tem obsegu tožba nedvomno vložena pravočasno. S pripravljalno vlogo 4. 6. 2012 je tožnik spremenil tožbo (2. odstavek 184. člena ZPP) in iz naslova nepremoženjske škode sedaj zahteva znesek 297.000,00 EUR, takšno spremembo tožbe pa je sodišče s sklepom z dne 3. 7. 2012 dopustilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v tem presežnem delu tožbeni zahtevek zastaral. Ni mogoče slediti tožnikovi pritožbi, da gre le za dovoljeno modifikacijo tožbenega zahtevka, ki ni podvržena zastaranju. Zastaranje je bilo z vložitvijo tožbe namreč res pretrgano, vendar le glede postavljenega zahtevka, torej za znesek 110.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, na kar se je nanašal cilj, ki ga je tožnik zasledoval z dajatvenim zahtevkom (prim. tudi sodbo VSL II Cp 3728/2011). Tožnik ni zatrjeval, da bi bila sprememba tožbe posledica na novo nastale škode ali novega vedenja o obstoju te škode (npr. zaradi izvedeniškega mnenja), niti da je zahtevek prilagodil rasti cen. Za tak primer tudi ne gre, saj je bil zahtevek postavljen že v valuti EUR, ki ni podvržena velikim inflacijskim gibanjem, zdravstveno stanje tožnika pa je že od vložitve tožbe nespremenjeno in znano. Pritožbeno sodišče je tako o višini odškodnine za to vrsto škode odločalo le v obsegu pravočasno postavljenega zahtevka, ki je za nepremoženjsko škodo znašal 110.000,00 EUR.

15Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajajo iz določb 179. in 182. člena OZ, ki uzakonjata temeljni načeli za odmero tovrstne odškodnine, in sicer načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine. Načelo individualizacije terja upoštevanje stopnje in trajanje bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, ki specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine odraža ustavni jamstvi enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic in 14. in 22. člena URS ter vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pregled in preizkus predmetne zadeve pokaže na utemeljenost pritožbenega očitka tožnika, da je odškodnina za pretrpljeno škodo odmerjena prenizko.

16V obravnavani zadevi gre za katastrofalno škodo, za katero velja, da je dosledna in jasna razčlenitev po posameznih oblikah škode nemogoča, kar narekuje pristop prisoje enotne odškodnine za vso pretrpljeno negmotno škodo (prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 351/2003, II Ips 323/1994, II Ips 1242/2008). Gre namreč za takšno prepletenost telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu, da je razčlenitev na posamezne oblike škode zelo otežena, obstoj vseh teh postavk pa je medsebojno povezan in še vedno prisoten v izjemno velikem, katastrofalnem obsegu nepremoženjske škode.

17Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vse okoliščine dejanske narave, pravno relevantne pri odmeri odškodnine, ter jih podrobno povzelo na 14. do 22. strani sodbe, v izogib ponavljanju pa se nanje sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnik, ki je bil ob nezgodi star 23 let, torej na začetku aktivne življenjske poti, je v trčenju utrpel udarnino možganov z več kontuzijskimi krvavitvami, začetni difuzni edem možganov, obojestransko frontalen higrom možganov, zlom spodnje čeljustnice, raztrganino jezika ter prečni zlom obeh goleni. Zdravljenje je potekalo skoraj eno leto s številnimi nevšečnostmi in operacijami ter močnimi bolečinami, ki v zmerni obliki še vedno trajajo. Tožnik je po poškodbi ostal 100 % invalid, je popolnoma nesamostojen v vseh osnovnih življenjskih opravilih, inkontinenten, nezmožen za hojo, odvisen od stalne tuje pomoči, njegove kognitivne funkcije so močno upadle, komunikacija z njim je mogoča le na elementarni ravni, takšno je tudi njegovo zavedanje. Glede na ugovor tožene stranke, da tožnik duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne more trpeti, je sodišče poleg izvedenca medicinske stroke – specialista kirurga dopustilo tudi dokaz z izvedencem nevrologom. S tem ni kršilo določil ZPP o postavitvi izvedencev, kot v pritožbi zatrjuje toženka. Sodišče je prosto pri izbiri izvedenca in lahko namesto določenega izvedenca vselej določi drugega (4. odstavek 244. člena ZPP), v primeru zapletenega vprašanja pa lahko določi tudi dva ali več izvedencev (1. odstavek 245. člena ZPP). Ker je tožeča stranka pravočasno podala dokazni predlog z izvedencem medicinske stroke, po prejemu tega mnenja pa je zaradi ugovora tožene stranke predlagala še postavitev specialista nevrologa, njenega predloga tudi ni mogoče šteti kot prepoznega. Sicer pa se po oceni pritožbenega sodišča obe mnenji bistveno ne razlikujeta. Tudi prvi izvedenec, ki ga kot pravilno postavljenega priznava tožena stranka, je namreč navedel, da se tožnik odziva zgolj na elementarno komunikacijo z zelo spremenjenim govorom, njegovo zavedanje je na elementarni ravni, zavedanje bolečine pa je polno prisotno. Izvedenec je še dodal, da ni preiskovalnih metod, ki bi lahko ustrezno ugotovile obseg tožnikovega zavedanja duševnih bolečin. Enak je bil tudi zaključek izvedenca nevrologa, ki je v 3. točki svojega mnenja zapisal, da je tožnikovo kognitivno stanje na nivoju osnovnega zavedanja in znižanega razumevanja, smiselnega sporazumevanja v smislu celovitega razumevanja ali sporočanja informacij pa ni sposoben. Zavedanje o sebi in položaju torej obstaja, je pa pri tožniku zmanjšano. Vse omenjeno po oceni pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma o tem, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi stanja, v katerem se nahaja. Tožniku, ki ima tako zmanjšano možnost komuniciranja z zunanjim svetom, tudi ni mogoče naložiti, naj prisotnost teh bolečin izkaže na običajen način (praviloma z izpovedbo). Tožnik se je moral zelo mlad sprijazniti s škodo, uničenim življenjem, in mora živeti z vsemi posledicami, tako s telesno kot z duševno invalidnostjo, kar predstavlja njegovo duševno trpljenje. Tudi sodna praksa v podobnih primerih obstoj duševnih bolečin predpostavlja (sodba VSL II Cp 3550/2011, VSM I Cp 1318/2011, VS RS II Ips 1242/2008 in II Ips 351/2003). Višina odškodnine za tako katastrofalno škodo se v sodni praksi giblje zelo različno od 200 do več kot 400 povprečnih plač (primeri iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana, 2010 in Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana, 2001). Kot že omenjeno, je tožnik pravočasno za to vrsto škode zahteval skupno odškodnino v višini 110.000,00 EUR, kar je v času odločitve sodišča prve stopnje predstavljajo 113 povprečnih plač. Tožnik je do omenjene odškodnine v celoti upravičen, upoštevajoč njegov 60 % soprispevek k nastali škodi pa mu je pritožbeno sodišče iz tega naslova priznalo znesek 44.000,00 EUR.

18Tožnik je v tožbi za stroške prevoza na terapije in zdravniške preglede zahteval znesek 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč podano trditveno podlago, ki je izpovedi prič ne morejo nadomestiti, in sicer, da gre za stroške, nastale v zvezi z bolnišničnim zdravljenjem, pravilno ugotovilo dejanski obseg teh stroškov, ki jih je izračunalo v višini 199,32 EUR (25. stran izpodbijane sodbe). Tožeča stranka to odločitev neutemeljeno graja, saj trditvene podlage za obračun stroškov, kot jo podaja v pritožbi (gre za stroške družinskih članov, povezane z obiski), ni pravočasno podala. Nova je tudi pritožbena navedba toženke, da gre za stroške, ki bi jih tožnik lahko zahteval od ZZZS, zato je pritožbeno sodišče glede na določilo 1. odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo. Tožniku iz naslova prikrajšanja zaradi stroškov prevoza glede na njegov soprispevek pripada 79,72 EUR.

19Tožnik je v tožbi glede zahtevka za tujo pomoč navedel, da jo je potreboval tekom zdravljenja in jo tudi sedaj stalno potrebuje za zadovoljevanje vseh osnovnih človekovih potreb, in sicer v obsegu 6 ur dnevno, nudijo pa mu jo ožji družinski člani. Iz tega naslova je zahteval plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče nasprotno kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da tožnik s tem zahtevkom ni imel v mislih le zapadlih zneskov tuje pomoči do vložitve tožbe, ampak je postavil zahtevek, o katerem naj sodišče odloča na dan izdaje sodbe, kar niti ni relevantno. Nedvomno tožniku škoda iz naslova tuje pomoči vsakodnevno nastaja in bo še nastajala ter gre za sukcesivno škodo. Zastaranje take terjatve se pretrga z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine in se nadaljuje, ko je pravdni postopek končan oz. spor poravnan. Dokler se to ne zgodi, terjatev ne zastara, čeprav je bil med pravdnim postopkom tožbeni zahtevek razširjen več kot tri leta po vloženi tožbi (primerjaj tudi odločbi VS RS II Ips 223/2004 in II Ips 495/2007). Tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova tuje pomoči po spremenjeni tožbi torej ni zastaral.

20Sodišče prve stopnje je glede na izredno skopo trditveno podlago tožnika v zvezi s tem zahtevkom samo ocenjevalo, koliko efektivnih ur tuje pomoči dnevno tožnik potrebuje. Ugotovilo je, da tožnik potrebuje 24-urno prisotnost odrasle osebe, vendar kumulativni obseg aktivne tuje pomoči traja šest ur dnevno. Pri tem se je oprlo na tožbene trditve tožnika o šesturni tuji pomoči, ki mu jo nudijo domači, pri čemer je bilo zdravstveno stanje tožnika v tistem času nespremenjeno, teh trditev pa tožena stranka obrazloženo ni prerekala. Tožnik v pritožbi pavšalno navaja, da bi sodišče moralo upoštevati 24 ur dnevne pomoči, kar je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Stalne prisotnosti in aktivnega nudenja pomoči namreč ni mogoče enačiti. Sodišče prve stopnje je sledilo tožniku in kot primerno ceno tuje pomoči določilo znesek 5,00 EUR na uro. Stališče toženke, da gre za previsok znesek urne postavke, glede na splošno znane cene tovrstne pomoči, enostavno dostopne tudi na medmrežju (prim. Končno poročilo Inštituta RS za socialno varstvo o izvajanju pomoči na domu, analiza stanja v letu 2011, www.mddsz.gov.si), ni utemeljeno.

21Tožnikova mati ima po določilih Zakona o socialnem varstvu (ZSV) od marca 2005 status družinskega pomočnika, torej osebe, ki invalidni osebi nudi vso pomoč, ki jo potrebuje (18.b in 18.i člen ZSV). Namen tega statusa je nadomestiti potrebno domsko oskrbo (torej celodnevna skrb za invalidno osebo) ter ne gre za osemurno zaposlitev, kot skuša v pritožbi prikazati tožnik. Za ta namen družinska pomočnica prejema plačilo občine ..., ki ga je sodišče ugotovilo v povprečnem znesku 505,00 EUR mesečno za obdobje od 3. 3. 2005 do julija 2011. Če bi tožnik šest ur dnevno plačeval tujo pomoč v višini 5,00 EUR na uro, bi mesečno za to porabil približno 900,00 EUR, ob upoštevanju njegovega 40 % soprispevka k nastali škodi pa bi ta znašala 360,00 EUR. Ta škoda tožniku ne nastaja, saj te pomoči ni dolžan plačevati, temveč jo pokriva občina s plačilom materi kot družinski pomočnici. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika za to vrsto škode za obdobje od marca 2005 dalje (tudi v obliki rente), ker tožnik tovrstne škode ni izkazal. Do marca 2005 pa je bil tožnik upravičen do povračila tuje pomoči za pet mesecev po 360,00 EUR, torej v skupni višini 1.800,00 EUR, in v tem obsegu je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.

22Skupaj je tožnik (ob upoštevanju 60 % soprispevka k nastali škodi) upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 44.000,00 EUR, za premoženjsko škodo pa v višini 1.879,72 EUR, torej mu je toženka dolžna skupaj povrniti 45.879,72 EUR odškodnine za nastalo škodo. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo, upoštevajoč zgoraj navedena materialnopravna stališča, spremenilo na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP.

23Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti. Tožeča stranka je res na toženo naslovila dopis z dne 25. 7. 2004, v katerem pa ni bilo zahtevka na plačilo odškodnine, temveč le prošnja za izplačilo zneska akontacije v višini 6.276,15 EUR. Ta dopis tudi ni vsebinsko opredelil odškodnine za posamezne vrste škod oz. za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, zato ni mogoče šteti, da bi bila toženka že od takrat v zamudi z izplačilom odškodnine. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je bila toženka k plačilu odškodnine pozvana šele z vložitvijo tožbe, od tedaj dalje pa tožeči stranki zaradi zamude poleg glavnice pripadajo tudi zakonske zamudne obresti.

24Kadar pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo glede na postavke, priglašene v stroškovniku na list. št. 324 spisa, pri čemer je upoštevalo določila Odvetniške tarife, veljavne v času vložitve tožbe. Natančnejša odmera stroškov za posamezno postavko je razvidna iz samega stroškovnika, sodišče pa tožeči stranki ni priznalo vloge z dne 15. 1. 2010, saj ta ni bila potrebna, za vlogo z dne 12. 7. 2011 pa ji je priznalo zgolj stroške dopisa. Skupaj odmerjeni stroški tožeče stranke znašajo 17.980 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 8.252,82 EUR, upoštevajoč materialne stroške, odmerjene v skladu s 3. odstavkom 13. člena Odvetniške tarife, pa 8.355,34 EUR. Z 20 % DDV-jem tožnikovi stroški odvetniškega zastopanja znašajo 10.026,40 EUR, upoštevajoč ostale materialnega stroške (izvedenine, prihod na sodišče) pa 10.752,94 EUR. Tožnik je po temelju uspel s 40 % zahtevka, po višini z 18 % zahtevka (upoštevajoč dovoljeno spremembo tožbe), skupaj torej z 29 % tožbenega zahtevka, zato mu je sodišče priznalo 3.118,35 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Tožena stranka je priglasila stroške sodne takse za odgovor na tožbo ter stroške, ki jih je plačala za izvedenca in prihode na sodišče, kar je sodišče odmerilo na znesek 1.775,54 EUR. Glede na njen 71 % uspeh v pravdi je torej upravičena do stroškov v višini 1.260,63 EUR. Po pobotanju je tožena stranka tožeči za postopek na prvi stopnji dolžna plačati 1.857,72 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dneva po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

25Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške sestave pritožbe. Tožeča stranka pa je s pritožbo uspela v 4 % (od zahtevanih še 614.191,00 EUR s 27.669,00 EUR), zato ji je pritožbeno sodišče od odmerjenih 1.395,36 EUR prisodilo 55,81 EUR pritožbenih stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka. Sodišče je nadalje odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj za ta postopek omenjeni vlogi nista bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).