VSL Sodba II Cp 48/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnica je zoper toženca, ki je bil njen pooblaščeni odvetnik v gospodarskem sporu XII Pg 404/2012, vložila tožbo na plačilo odškodnine v skupni višini 15.694,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I./1. točke izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožnici naložilo, da je dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške v višini 547,66 EUR.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Obširno povzema ugotovljeno dejansko stanje glede sklepanja pravnih poslov ter ponavlja trditve glede nestrokovnega in malomarnega ravnanja toženca pri zastopanju v gospodarskem sporu. Toženec ni postavil trditev, da mu tožnica, ko jo je pooblastil za zastopanje, ni obrazložila materialnopravne podlage, na kateri naj gradi tožbeni zahtevek. Sodišče je pravne zaključke v tej smeri sprejelo mimo trditvene in dokazne podlage, s tem pa je kršilo razpravno načelo. Tožnica izpostavlja, da niti sama niti njen zakoniti zastopnik nista pravna strokovnjaka, medtem ko bi moral toženec kot odvetnik vse dejanske okoliščine terjatve pravno ovrednotiti, vsaj v takšni meri, kot jih je tožnica v tem postopku. Sodišče namerno ignorira načelo "iura novit curia", po katerem po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Zahtevek lahko zavrne šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravne norme, na katero se sklicujejo stranke. Zato tožnica in njen odvetnik, torej toženec v postopku XII Pg 404/2012, nista bila dolžna opredeliti pravne podlage tožbenega zahtevka. Poleg kršitve razpravnega načela je sodišče tožnici odvzelo tudi možnost učinkovite obrambe in ji kršilo pravico do izjave, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je zaključek, da dogovor o pogodbeni kazni ne izhaja iz prodajne pogodbe. Udeleženci obligacijskih razmerij lahko ta urejajo prosto. Sodišče je spregledalo pogodbeni dogovor tožnice in družbe S. d.o.o. v 3. točki prodajne pogodbe oziroma ga je napačno pravno in dejansko vrednotilo. Dogovorjeno je bilo, da družba S. d.o.o. za čas do izročitve spornega stanovanja ustanovi hipoteko na kupljenih nepremičninah v korist tožnika za znesek 270.000 EUR z rokom zapadlosti 30. 9. 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva podpisa prodajne pogodbe. V 6. točki iste pogodbe je bila za zavarovanje tako dogovorjene obveznosti ustanovljena hipoteka v korist tožnice. Iz pravilnega razumevanja kombinacije teh dveh določil izhaja logičen zaključek, da sta se stranki, če pride do zamude z izročitvijo spornega stanovanja, dogovorili za plačilo denarne odmene v znesku, ki sta ga določili v višini zamudnih obresti. Tak dogovor je bil sklenjen na podlagi 3. člena OZ, po katerem lahko udeleženci prosto urejajo medsebojna obligacijska razmerja. Pogodba je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, za katerega veljajo pravila o javnih listinah. Noben predpis ne prepoveduje, da se stranki v primeru zamude z izpolnitvijo nedenarne terjatve ne bi mogli dogovoriti za plačilo zamudnih obresti. Tak dogovor predstavlja dogovor o pogodbeni kazni družbe S. d.o.o. z vsak dan zamude z izročitvijo spornega stanovanja in je skladen z določili 247. in 248. člena OZ. Tožnica še opozarja na določilo 89. člena OZ o konverziji ničnega določila v dovoljenega. Ker sodišče ni pravilno presodilo 3. točke prodajne pogodbe, je materialno pravo napačno uporabilo. Neopredelitev do bistvenih pritožbenih navedb v tej smeri je v nasprotju z ustaljenim stališčem sodne prakse, ki narekuje, da mora sodišče sprejeti stališče do vseh tožbenih trditev, izvesti dokaze, jih oceniti in naposled sprejeti sklep o ugotovljenem dejanskem stanju, ki je podlaga za pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica v zvezi s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega ostavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer naj se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku ali sodnici.

3Na vročeno pritožbo tožena stranka odgovora ni podala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predpostavki za nastanek odškodninske odgovornosti odvetnika za škodo, ki nastane stranki zaradi neuspeha v sodnem postopku, sta med drugim obstoj vzročne zveze med odvetnikovim premalo skrbnim ravnanjem ter nastalo škodo ter obstoj same škode. Zato je kot predhodno vprašanje v pravdi na plačilo tovrstne odškodnine treba ugotavljati, ali bi stranka s svojim zahtevkom ob ustreznem profesionalnem ravnanju odvetnika v drugi pravdi sploh lahko uspela. Če bi stranka kljub ustrezno skrbnemu ravnanju odvetnika pravdo vseeno izgubila, pravno priznana škoda ne bi nastala. Dokazno breme za nastanek škode kot posledice nestrokovnega ravnanja odvetnika je na strani oškodovanca, torej tožeče stranke.

6Iz nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba obširno povzema, izhaja, da je tožnica z družbo S. d.o.o. dne 6. 7. 2009 sklenila prodajno pogodbo za prodajo zemljišč za gradnjo večstanovanjskega objekta na P. v L. Kupnina za prodana zemljišča je znašala 1.000.000 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da bo poravnana z nakazilom zneska 73.000 EUR kot are do 17. 7. 2009, 675.000 EUR kot drugega dela kupnine do 31. 8. 2009 in z izročitvijo stanovanja, točno opisanega v prodajni pogodbi, in parkirnega mesta do 30. 9. 2010. Izročitev stanovanja je vrednostno predstavljala plačilo zadnjega dela kupnine v znesku 270.000 EUR. Iz omenjene prodajne pogodbe je nadalje razviden dogovor strank, da se pogodba šteje za razdrto, če kupec pravočasno ne plača are in drugega dela kupnine. Za izpolnitev obveznosti z izročitvijo stanovanja je bilo dogovorjeno zavarovanje z ustanovitvijo hipoteke na kupljenih nepremičninah za znesek 270.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva podpisa pogodbe do plačila z rokom zapadlosti 30. 9. 2010, ki je bil podaljšan z dodatkom k prodajni pogodbi na 1. 8. 2011. Stranki sta dokončno realizirali prodajo s pogodbo z 31. 3. 2011, iz katere izhaja, da je kupnina v celoti plačana s pobotom terjatve kupca do prodajalca v višini 270.000 EUR, izvirajoče iz naslova prodajne pogodbe s 6. 7. 2009.

7Glede na opisana pogodbena razmerja med tožnico in družbo S. d.o.o., je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 270.000 EUR na pogodbeni podlagi ne bi mogla uspeti, saj denarna obveznost plačila glavnice v takšnem znesku ni bila dogovorjena. Ker je družba S., d.o.o., pravočasno ugovarjala, da za nedenarne terjatve ni mogoče zahtevati plačila zamudnih obresti, bi sodišče, če bi ugotovilo, da je do zamude z izročitvijo prišlo po krivdi te družbe, o njenem ugovoru moralo odločati. Primarno bi zahtevek presojalo glede na podlago, ki izhaja iz predloženih verodostojnih listin, na katerih je terjatev predstavljena kot obračun zakonskih zamudnih obresti. Po tej podlagi tožbeni zahtevek nedvomno ne bi bil utemeljen.

8Prav ima pritožba, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo zatrjujeta stranki, temveč mora na podlagi ustrezno podanih trditev in dokaznega gradiva samo uporabiti pravno normo, ki ustreza življenjskemu primeru. Ne glede na prvotno postavljen zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti bi toženec kot pooblaščenec tožnice po prejemu ugovora in predloženih listin toženke v gospodarskem sporu lahko pravočasno podal dodatne trditve, na katerih bi utemeljeval svoj denarni zahtevek. Vendar le ob predpostavki, da bi temelj za plačilo denarne terjatve v višini zakonskih zamudnih obresti od zneska 270.000 EUR imel podlago v pogodbenih določilih. Tožnica tak temelj vidi v določbah o pogodbeni kazni kot sankciji za zamudo z izpolnitvijo dogovorjene nedenarne obveznosti.

9Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz 27. točke sodbe, da iz pogodbe dogovora o pogodbeni kazni ni mogoče razbrati. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da do takšne razlage privede pravilno razumevanje kombinacije 3. in 6. točke pogodbe. Zamudne obresti so bile po pogodbi dogovorjene le za primer, ko bi prišlo do realizacije hipoteke ob njeni zapadlosti. Takrat bi tožnica od družbe S., d.o.o., lahko zahtevala prednostno poplačilo denarnega zneska (270.000 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sklenitve prodajne pogodbe do poplačila, ki bi se realiziralo s prodajo zastavljenega stanovanja (153. člen SPZ). Da se stranki nista dogovorili za sankcijo v primeru zamude z izročitvijo stanovanja, izhaja tudi iz prodajne pogodbe za stanovanje z 31. 3. 2011, v kateri je v točki I./k razvidno, da terjatev dolžnice do družbe S., d.o.o., znaša 270.000 EUR, pri čemer obresti kljub zamudi s sklenitvijo te pogodbe in izročitvijo stanovanja kot del terjatve niso navedene.

10Ker glede na opisano tožnica ni izkazala, da bi ob ustrezno skrbnem ravnanju toženca kot njenega pooblaščenca v gospodarskem sporu z zahtevkom na plačilo zneska 12.050,15 EUR (višina zakonskih zamudnih obresti od zneska 270.000 EUR od 1. 10. 2010 do 31. 3. 2011) uspela, s tem tudi ni izkazala nastanka pravno priznane škode, ki jo terja v tem postopku. Posledično enako velja tudi glede zneskov 435 EUR in 471 EUR, ki predstavljata zneska sodne takse, ki bi jo v primeru neuspeha v pravdi morala nositi sama. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožbeni razlogi nanašajo izključno na plačilo zneska 12.050,15 EUR, saj glede zavrnitve ostalih treh vtoževanih zneskov pritožba odločitve sodišča obrazloženo ne izpodbija.

11Ker je dokazno breme za nastanek pravno priznane škode na strani tožnice kot oškodovanke, ki tega bremena ni zmogla, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženca kljub ugotovljenemu neskrbnemu ravnanju pri zastopanju tožnice v gospodarskem sporu, pravilno. Sodišče tudi ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kršitve razpravnega načela ob dejstvu, da je toženec v sicer zelo skromnem odgovoru na tožbo ugovarjal tako vzročni zvezi kot sami sklepčnosti tožbe, sodišče s tem, ko je kot predhodno vprašanje ugotavljalo možnosti uspeha tožnice v gospodarskem sporu, ni zagrešilo. Pritožnica zavajajoče navaja, da je sodišče zahtevek zavrnilo zgolj zato, ker tožencu ob izdaji pooblastila za zastopanje ni obrazložila materialnopravne podlage, na kateri naj gradi tožbeni zahtevek. Sodišče je celostno pretehtalo možnosti uspeha tožnice v postopku ob upoštevanju vseh listinskih dokazov, svojo odločitev je podrobno in argumentirano pojasnilo ter se opredelilo do vseh pravnorelevantnih dejstev. Zato tudi pavšalno očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.