248. člen OZ

Prvostopno sodišče je zahtevek presojalo po 190. člen OZ, ter na podlagi navedb pravdnih strank presojalo ali je med strankama obstajal zatrjevan dogovor iz leta 2015, na podlagi katerega je tožeča stranka del sredstev po izdanih računih (v višini dogovorjenih popustov na predračunih) plačala za marketinško dejavnost družbi G. Ltd.. Ker je sodišče obstoj takšnega dogovora ugotovilo, ravnanje tožeče stranke v zvezi z izdanimi računi (brez upoštevanega popusta) ni bilo samovoljno, ampak v skladu z medsebojnim dogovorom in vzpostavljeno prakso med pravdnima strankama, je tožbeni zahtevek tožene stranke na podlagi 190. člena OZ utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka tudi ne more zahtevati vrnitev navedenega zneska na podlagi 191. člena OZ.

Potencialni dražitelj ima seveda pravico, da na dražbo sploh ne pristopi ali pa na dražbi ne da ponudbe (ne ponudi niti izklicne cene). Dražba z edinim potencialnim dražiteljem, ki na dražbo ne pristopi ali na dražbi ne da ponudbe, ni uspešna, varščine, ki je namenjena utrditvi obveznosti sklenitve prodajne pogodbe, pa razpisnik dražbe ne more obdržati, saj obveznost sklenitve prodajne pogodbe sploh ni nastala. Toda pritožba zmotno meni, da so nični razpisni pogoji, če potencialnega dražitelja zavezujejo tudi za primer, da ne pristopi na dražbo. ZFPPIPP ureja le situacijo, ko je dražba opravljena in prej potencialni dražitelj pristopi na dražbo, pa je uspešen ali pa ni, ker so bili uspešni drugi dražitelji, ne ureja pa situacije, ko potencialni in edini dražitelj ne pristopi na dražbo. Takšno situacijo pa se sme urediti z razpisnimi pogoji, kot je v konkretni zadevi to bilo v 4. točki dražbenih pogojev.

Pogodbene zaveze, ki pomenijo nasprotovanje načelu vestnosti in poštenja, se smejo izključiti ali pa uporabiti na način, da bo pravni položaj uravnotežen za obe pogodbeni stranki. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru gre, ko je tožena stranka plačala tožeči stranki na podlagi dejansko odvedene količine odpadne vode v kanalizacijsko omrežje in višje plačilo kot ga terja tožeča stranka, bi bilo nepravično. Prejela bi plačilo za obseg storitev, ki jih ni opravila.

Toženec (zavarovalni zastopnik) je odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožeči stranki in se naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, ne da bi od tožeče stranke stranke dobil soglasje za opravljanje dela, pri katerem bi lahko izkoriščal pri njej pridobljene poslovne zveze in znanja. Toženec je kršil konkurenčno klavzulo že s tem, da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, saj to za tožečo stranko pomeni konkurenco, zato je tožeči stranki dolžan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice.

V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za 50,00 EUR pogodbene kazni na dan zamude, vendar ne več kot 27.000,00 EUR. To pomeni, da je bil dogovor tudi v skupni maksimalni višini oziroma 27.000,00 EUR in da lahko stranka ugovarja tej vrednosti. Če je vrednost 50,00 EUR na dan primerna, ker je predstavljala 2 % vrednosti parcele, je treba presojati tudi skupno zgornjo mejo pogodbene kazni oziroma 27.000,00 EUR. V dosedanji sodni praksi so bili le primeri, ko je pogodbena kazen bila enaka vrednosti pogodbene izpolnitve, ne pa „desetkratnik“ vrednosti izpolnitve. Vendar je treba določbo 248. člena OZ razlagati skupaj s pogodbeno določitvijo višine pogodbene kazni. Pri tem pa je tudi pomembno, ali je tožeči stranki zaradi neizpolnitve tožene stranke nastala škoda, čemur je toženka oporekala, a sodišče prve stopnje njenega ugovora ni obravnavalo.

Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno določena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Kot je to obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011, je avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR), sicer pa se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ.

Operater lahko naročniku za prenos številke k drugemu operaterju zaračuna samo enkratni znesek, ki krije stroške izvedbe prenosa številke in ne sme biti tako visok, da bi odvrnil naročnika od uporabe te zmogljivosti.

Brez pomena je dejstvo, da toženki zaradi kršitve kupčevih pogodbenih obveznosti ni nastala nobena škoda. Po 1. odstavku 253. člena OZ ima namreč upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda.

10 % višina pogodbene kazni ni bila dogovorjena od cene, ki vključuje DDV, pač pa od pogodbene vrednosti del, zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni pravilno izračunalo višine pogodbene kazni, ker ni upoštevalo DDV, ni utemeljen. Pravilno pa je tudi stališče tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da se na pogodbeno kazen, ki je po svoji naravi odškodninska terjatev, DDV ne obračunava.

ZZavar ne ureja razmerij med posrednikom in zavarovalnico kot naročiteljem. Ta zakon med drugim vsebuje nekaj določil, ki urejajo razmerja med posrednikom in zavarovalcem. Posredniško pogodbo (med posrednikom: tožnikom in naročnikom: toženo stranko) pa ureja OZ. Kršitev dolžnosti, predpisanih v 221. do 226. členu, ZZavar sankcionira kot prekršek. Nima pa kršitev teh določil za poledico razbremenitve obveznosti zavarovalnice, ki so dogovorjene v pogodbi o posredovanju. Bistvo zavarovalniške dejavnosti je v tem, da zavarovalnica izplačuje zavarovancem odškodnino oziroma zavarovalnino v primeru nastanka škodnega dogodka, sredstva za ta poplačila pa predstavljajo premije oziroma prispevki, ki jih prejema od skleniteljev zavarovanj oziroma zavarovalcev. Zato tretjega člena Pogodbe ni mogoče tolmačiti tako, da je posrednik upravičen samo do tistega odstotka provizije, ki jo plača zavarovalec, ne pa od tistega odstotka premije, ki skladno z 9. členom Pogodbe odpade na vrsto in višino plačane premije.