VSL Sklep I Cp 816/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sklep in sodba se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo obveznosti po dveh kreditnih pogodbah in investicijska izguba na investicijskem računu in da znaša delež tožeče stranke na tem skupnem premoženju 9/10, delež tožene stranke pa 1/10; zavrglo tožbo v delu, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo 212.325,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila; zavrglo tožbo v delu, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je tožena stranka dolžna skladno z njenim deležem na skupnem premoženju odplačevati kreditne obveznosti po dveh kreditnih pogodbah, ki jih je sklenil tožnik; tožeči stranki naložilo v plačilo 1.174,07 EUR pravdnih stroškov (izpodbijani sklep) ter razsodilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina parc. št. 1471/7 k.o. ..., da imata pravdni stranki na tem skupnem premoženju enaka deleža, višji tožbeni zahtevek tožeče stranke glede deležev na skupnem premoženju pa zavrnilo (izpodbijana sodba).

2V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev ustavnega procesnega jamstva iz 22. člena Ustave RS. Glede odločitve o zavrženju tožbe prvostopenjskemu sodišču očita, da je ni sprejelo na podlagi Ustave ali zakona ter utemeljilo s pravnimi argumenti, pač pa je odločitev sprejelo na podlagi subjektivnih kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev in je sklep arbitraren. Ni pojasnilo zakaj sodišče Republike Slovenije naj ne bi bilo pristojno za odločanje o obligacijskih pravicah in obveznostih, ki spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in so nastale v zvezi z nepremičnim premoženjem, ki se nahaja v tujini. Argument "logičnosti" ni pravni argument. Toženka bi lahko glede premoženja v F. tam sprožila ustrezen sodni postopek za ugotovitev skupnega premoženja, vendar je bila glede tega povsem pasivna. Sodišče prve stopnje pa je to pasivnost tožene stranke saniralo tako, da je tožbene zahtevke, v zvezi s katerimi toženka trditvene podlage ni obrazloženo prerekala, enostavno zavrglo. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi se tožeča stranka uprla, da bi sodišče v Sloveniji odločalo tudi o premoženju, ki se nahaja v tujini, je protispisna. O vsem skupnem premoženju bi moralo sodišče odločiti z eno sodbo. Razlogi sodišča prve stopnje so še bolj arbitrarni glede odločitve o zavrženju zahtevkov za ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja tudi investicijska izguba ter za povračilo deleža investicijske izgube v višini 185.698,59 EUR, saj ta investicijska izguba ni nastala v zvezi s kakšnim nepremičnim premoženjem v tuji državi. Opozarja na določbe 53. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), skladno s katerimi gre šteti, da je tožena stranka dala privolitev, da odloča sodišče v RS tudi o premoženju v tujini, če vloži odgovor na tožbo oziroma se spusti v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjala pristojnosti. Ovire, da bi sodišče meritorno odločalo o vseh postavljenih tožbenih zahtevkih, tako ni. Razen tega se določba 67. člena ZMZPP ne nanaša na dajatveni tožbeni zahtevek, ki temelji na tretjem odstavku 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR). Izpodbijani sklep naj višje sodišče razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

3V zvezi z izpodbijano sodbo pritožba navaja, da je sodišče zelo selektivno upoštevalo okoliščine, ki so relevantne za določitev deležev na skupnem premoženju, saj je ugotavljalo zlasti okoliščine, ki so v korist toženke. Deleže pravdnih strank je ugotavljalo samo za nepremičnino parc. št. 1471/7 k.o. ..., iz izreka sodbe pa sledi, da se ugotovljeni delež pravdnih strank nanaša na vse skupno premoženje (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni pravno pravilno določiti delež le na eni nepremičnini, ki sodi v skupno premoženje strank. Da bi lahko pravno pravilno ugotovilo velikost deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, bi moralo sodišče upoštevati vse okoliščine, ki so pravno relevantne za določitev deležev na celotnem skupnem premoženju. Spregledano je, da tožena stranka ni prerekala tožbene trditve, da je celotno kupnino za nepremičnino - hišo poravnal tožnik sam. Toženka je v celotnem času trajanja zunajzakonske skupnosti zaslužila le 4.000,00 EUR. Vse je bilo kupljeno s tožnikovimi plačami, pri ugotavljanju deležev bi se lahko od njegovih plač odštelo mogoče kvečjemu pomoč njegovi družini na P. Zmoten je zaključek, da naj bi toženka skrbela za skupno gospodinjstvo. V zvezi z 29.000,00 EUR je zmotna ugotovitev, da naj bi tožnik izpovedoval nekonsistentno. Če je bil ta denar porabljen za skupne stroške družine, iz tega ni mogoče sklepati, da ga je toženka izročila tožniku. Tožnik je od leta 2007 do zaključka zunajzakonske skupnosti zaslužil več kot 650.000,00 EUR. Glede na razliko v ustvarjenih prihodkih je povsem v nasprotju s sodno prakso, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju za vsakega polovičen, in to tudi, če bi toženka res v celoti skrbela za skupno gospodinjstvo in otroka. Tudi zaključek, da naj bi izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama nastala že spomladi leta 2005, je brez podlage v pravno relevantnih dejstvih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da ugotovi, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 90%, toženkin pa 10%.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Iz trditev obeh strank sicer izhaja, da v njuno skupno premoženje poleg nepremičnine parc. št. 1471/7 k.o. ... (v nadaljevanju: hiša v Sloveniji) sodita tudi dve nepremičnini v F., vendar pa tožbenega zahtevka, ki bi se nanašal na ugotovitev lastništva na nepremičninah v F., vsaj zaenkrat ni. Poleg tega se toženka, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 48. člena ZMZPP) pristojnosti slovenskega sodišča ni uprla preden je vložila odgovor na tožbo, niti preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari (drugi odstavek 53. člena ZMZPP). Zato je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na drugi odstavek 67. člena ZMZPP materialno pravno zmotno in pritožba pravilno opozarja, da odločitev o zavrženju tistih delov tožbe, ki se neposredno ne nanašajo na hišo v Sloveniji, nima podlage v zakonu. Podana je kršitev zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP), ki je višje sodišče ne more samo odpraviti. Ne more namreč meritorno odločiti o zahtevkih strank, ki jih sodišče prve stopnje vsebinsko sploh ni obravnavalo, saj bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

7Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je treba za razsojo v tej zadevi uporabiti slovensko pravo in razlogi za tako odločitev. Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Enako velja za premoženje, ki ga v času trajanja njune skupnosti pridobita izvenzakonska partnerja (12. člen ZZZDR). Skupno premoženje je skupnost vseh vrednostno ocenljivih pravic, ki pripadajo obema skupaj po nedoločenih deležih. V času trajanja zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti in po razvezi oziroma razpadu skupnosti lahko partnerja sporazumno razdelita skupno premoženje z obličnostnim pravnim poslom (drugi odstavek 58. člena ZZZDR), če pa tega ne storita, je treba upoštevati zakonsko določen premoženjski režim, saj so določbe ZZZDR kogentne narave. Delež se lahko določa le na skupnem premoženju kot celoti, kar velja tudi v primeru, ko je predmet pravde posamezna stvar, ki sodi v skupno premoženje¹. Odločitev o deležih na skupnem premoženju, kadar zaradi spora ni mogoče uporabiti zakonske domneve o enakem deležu, namreč temelji na merilih iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Sodišče upošteva vse dohodke zakoncev (partnerjev) in druge premoženjske vložke, pa tudi druge okoliščine kot so medsebojna pomoč, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ugotavljanje deležev na skupnem premoženju ni računska operacija, temveč celovita presoja vsakršnih prispevkov partnerjev v času zveze. Upoštevati je treba vsako prizadevanje, ki omogoča dobro funkcioniranje družine, in sicer v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. Relevantno je celotno obdobje, ko sta pravdni stranki živeli skupaj. Pritožbeno sodišče glede na doslej ugotovljena dejstva in okoliščine pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da je izvenzakonska skupnost pravdnih strank trajala od spomladi leta 2005 do novembra 2011.

8Zaradi zmotne presoje, da ni pristojno za odločanje o zahtevkih tožnika, ki so povezani z nepremičninama v F., sodišče prve stopnje skupnega premoženja pravdnih strank ni presojalo celovito. To bo moralo storiti v ponovljenem postopku, saj bo le na ta način pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je višje sodišče moralo ugoditi pritožbi tožeče stranke in se poslužiti izjeme iz 355. člena ZPP ter zadevo vrniti v novo sojenje. Ne more samo prvič ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev in določiti deleža na skupnem premoženju, ker sodišče prve stopnje o delu premoženja, za katerega tožeča stranka trdi, da sodi v skupno premoženje, ni odločilo vsebinsko, pač pa je tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče pripominja, da se glede na zatrjevana in doslej ugotovljena dejstva strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, kaj je katera stranka prispevala k ustvaritvi skupnega premoženja. Prav pa ima pritožba, da glede na doslej ugotovljena dejstva odločitev o enakih deležih pravdnih strank ne vzdrži.

9V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotovitvi, kaj vse sodi v skupno premoženje pravdnih strank in to ne glede na to, ali bodo vse nepremičnine, za katere iz trditev pravdnih strank izhaja, da sodijo v skupno premoženje, obsežene v tožbenem zahtevku, saj celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov pravdnih strank narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Le izjemoma je mogoče od celovitosti skupnega premoženja odstopiti (npr. sporazum zakoncev o različnih deležih na posameznih predmetih skupnega premoženja, vlaganje pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja, če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu, otežen postopek za ugotavljanje deleža zakonca na nepremičnini, nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem)². Ugotoviti bo moralo vse prispevke pravdnih strank k ustvaritvi skupnega premoženja in odločiti kolikšen je delež enega in drugega bivšega izvenzakonskega partnerja na njem. Večji denarni vložki enega partnerja, vložek posebnega premoženja v skupno premoženje, večja skrb za družino in ohranjanje premoženja vplivajo na velikost deležev na skupnem premoženju, ne morejo pa vplivati na višji delež na posameznem predmetu iz skupnega premoženja. Vse z delom v času trajanja zakonske ali izvenzakonske skupnosti pridobljeno premoženje namreč sodi v skupno premoženje, ne glede na to, kdo od zakoncev oziroma partnerjev je sklenil kupoprodajno pogodbo, kdo je vpisan v zemljiški knjigi, kdo je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem³, kdo od zakoncev je prispeval denar za plačilo obrokov⁴, koliko kredita je bilo odplačanega v času zakonske zveze in koliko po njej⁵. Vprašanje dolgov skupnega premoženja se rešuje po pravilih obligacijskega prava (56. člen ZZDR)⁶. Neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja, le aktiva pa je lahko predmet delitve med zakoncema⁷. Tudi če se delitev opravlja že v pravdi, se opravi delitev celotnega premoženja, ki je predmet zahtevka.

10Ker je v tem sklepu opravljeno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP), ne velja prekluzija glede morebitnega navajanja novih dejstev in dokazov, navedenih glede na pravna stališča tega sklepa.

11Predlogu za dodelitev zadeve novemu sodniku pritožbeno sodišče ni ugodilo. Po stališču tožeče stranke pristransko sojenje je posledica materialnopravno zmotnega stališča razpravljajoče sodnice, kar pa ne utemeljuje predodelitve zadeve. Druge okoliščine, ki bi utemeljevale dodelitev zadeve drugemu sodniku, pa niso izkazane.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Več o tem v šestem razdelku članka J. Hudej in I. Ščernjavič: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 128 (2011), 1-2.
² Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 22/1998, II Ips 603/2007, II Ips 876/2006.
³ Prim. npr. odločbi II Ips 442/2008 in II Ips 596/2008.
⁴ Prim. npr. odločbo II Ips 348/2008.
⁵ Prim. npr. odločbe II Ips 895/2007, II Ips 442/2008, II Ips 738/2009.
⁶ Prim. npr. odločbo II Ips 140/2000.
⁷ Prim. npr. odločbo II Ips 93/2007.