VSK Sklep II Kp 13431/2015

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, zunanji oddelek v Piranu, z dne 1. 4. 2015

zoper obdolženega J. K.,

ker naj bi z neznanim moškim v sodelovanju pri izvršitvi vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti s tem, da sta dne 29. 8. 2014 med 16.20 in 16.47 skozi odklenjena garažna vrata eden izmed njiju vstopil v stanovanjsko hišo na naslovu S. v P. in v spalnici vzel moške ročne ure, last V. P., in sicer: tri ure znamke Casio, dve uri znamke Seico, uro znamke Timex in zlato ure znamke Rolex, model Cellini, nakar sta si navedeno v skupni vrednosti najmanj 3.000,00 evrov na škodo V. P. skupaj protipravno prilastila,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1,

na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrže.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca V. P. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 5.000,00 EUR napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

1Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo obdolženega J. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v višini 96,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo so obdolženčevi zagovorniki vložili pritožbo, v kateri uveljavljajo vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti.

4Glede pritožbenega predloga, da sodišče obdolženca in zagovornike obvesti o seji senata, pritožbeno sodišče slednjemu ni sledilo. V postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, se namreč obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). V konkretni zadevi tovrstni razlogi niso podani.

5Ne da bi odločalo o pritožbenih razlogih, je sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da obtožnega predloga v postopku ni podal upravičeni tožilec in je posledično podana kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz obrazložitve izpodbijanje sodbe, pa tudi sicer iz spisovnih podatkov (s strani oškodovanca navedeni osebni podatki) izhaja, da je obtoženčeva mati L. P. hkrati žena oškodovanca V. P.. Slednji je torej obdolženčev očim, obdolženec pa je njegov pastorek. Gre za razmerje svaštva - torej razmerje med enim zakoncem in krvnim sorodstvom drugega zakonca. Svaštvo je podano v času trajanja zakonske zveze oziroma smiselno enako tudi v času trajanja drugih z zakonsko zvezo izenačenih skupnosti (zunajzakonska skupnost, partnerska zveza in nesklenjena partnerska zveza). Stopnje (kolena) svaštva se določajo analogno krvnemu sorodstvu. Očim in pastorek sta torej v razmerju svaštva v prvem kolenu.

6Ugotovljeno bližnje razmerje med obdolžencem in oškodovancem se v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 izkaže za ključno z vidika ugotavljanja upravičenega tožilca. V skladu z določbo 224. člena KZ-1 se namreč tovrstna kazniva dejanja v primeru, če so storjena tudi zoper sorodnika po svaštvu do drugega kolena, preganjajo na zasebno tožbo. V konkretnem postopku obravnavani obtožni predlog državne tožilke torej ne predstavlja obtožnega akta upravičenega tožilca. Sodišče prve stopnje bi zato moralo o njem formalno odločiti in ga na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 443. člena ZKP s sklepom zavreči. Ker tega ni storilo, je sodišče druge stopnje ob preizkusu po uradni dolžnosti in skladno z določbo 393. člena ZKP odločilo, da se izpodbijana sodba razveljavi, obtožni predlog pa zavrže. Odločba o napotitvi oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo temelji na tretjem odstavku 105. člena ZKP, odločba o stroških kazenskega postopka pa na prvem odstavku 96. člena ZKP.