VSM Sodba I Cpg 259/2017

I. Pritožbi prve tožene stranke in stranskega intervenienta se zavrneta in se glede prve tožene stranke sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrne in se v izreku sodbe sodišča prve stopnje doda nov odstavek, ki glasi: "Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.199,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila."

III. Stranski intervenient in tožeča stranka sama krijeta svoje pritožbene stroške.

IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 2.046,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki obsodilo na solidarno plačilo zneska 35.178,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 7. 2014 dalje do plačila in pravdnih stroškov v višini 1.913,96 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta toženi stranki in stranski intervenient.

Tako toženi stranki kot stranski intervenient grajajo zaključke izpodbijane sodbe, da je v obravnavanem primeru šlo za uporabo vozila - viličarja v funkciji delovnega stroja in ne prometnega sredstva, in zaradi tega za obravnavani primer ni uporabljiva odločba sodba Sodišča EU C 162/13 z dne 4. 9. 2014. Iz citirane odločbe izhaja, da pojem uporabe vozila zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z njegovo običajno funkcijo. Poudarjajo, da se je v obravnavanem primeru viličar uporabljal skladno s svojo običajno funkcijo, saj se je uporabljal kot premikajoče se motorno vozilo, ki je v trenutku nastanka škodnega dogodka opravljalo premik med dvema točkama v skladišču prve tožene stranke. Glede na navedeno je zato po mnenju pritožnic potrebno uporabiti določila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), kar pomeni, da so zmotni zaključki izpodbijane sodbe, da v obravnavani zadevi s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine po 18. členu ZOZP tožeči stranki ni bila poravnana vsa škoda, ki ji je nastala v zvezi s škodnim dogodkom z dne 6. 7. 2011.

Prva tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o obstoju svoje odškodninske odgovornosti zaradi kršitve predpisov s področja zdravja in varnosti pri delu. Navaja, da sodišče prve stopnje domnevnih kršitev prve tožene stranke ne konkretizira oz. ne ugotovi vzročne zveze med očitanimi kršitvami in nastalo škodo.

Druga tožena stranka kot materialnopravno zmotno graja odločitev sodišča prve stopnje, da je kot delodajalec za zagotavljanje dela tožeči stranki odškodninsko odgovorna na podlagi drugega odstavka 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ).

Pritožnice se zavzemajo za spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in odločitvijo o stroških postopka v njihovo korist, druga tožena stranka in stranski intervenient pa podrejeno tudi za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbe toženih strank kot neutemeljene zavrača njihove pritožbene navedbe in se zavzema za zavrnitev pritožb. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožbi prve tožene stranke in stranskega intervenienta nista utemeljeni.

5Pritožba druge tožene stranke je utemeljena.

K pritožbam prve tožene stranke in stranskega intervenienta:

6Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je glede na dejanske ugotovitve v postopku pred sodiščem prve stopnje, upoštevajoč sodno prakso Sodišča EU ter materialne predpise v zvezi s sporno problematiko, sprejeta odločitev, da se tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko ugodi, materialno pravno pravilna.

7Predmet spora je odškodninski zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov zdravljenja in stroškov nadomestil plače, ki jih je plačala svojemu zavarovancu P.V., sicer delavcu prve tožene stranke, poškodovanemu v nesreči pri delu. Do škodnega dogodka je prišlo dne 6. 7. 2011 med opravljanjem dela v skladišču prve tožeče stranke, ko je voznik viličarja M.V. med vzvratno vožnjo viličarja s košaro nameščeno na vilice viličarja, v kateri se je nahajal zavarovanec tožeče stranke, trčil v paleto oziroma police, ob tem pa se je košara snela z vilic viličarja in iz višine 4m skupaj z zavarovancem padla na tla, pri čemer se je slednji hudo telesno poškodoval.

8Škoda je torej tožeči stranki nastala z uporabo viličarja, za katerega je imela prva tožena stranka sklenjeno obvezno zavarovanje in je bila v premiji AO obračunana tudi vnaprejšnja pavšalna odškodnina za ZZZS v višini 6,5% obračunane premije (primerjaj četrti odstavek 18. člena ZOZP). Iz 18. člena ZOZP (prvi odstavek), izhaja, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi zahtevki Zavoda za zdravstveno zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, ki so nastali v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju. Dolžnost plačila vnaprejšnje pavšalne odškodnine za tako nastalo škodo, izhaja iz četrtega odstavka citiranega člena, iz šestega odstavka istega člena pa izhaja, da je s plačilom takšne odškodnine poravnana vsa Zavodu tako nastala škoda. Glede na to, da je škoda nastala z uporabo zavarovanega vozila (viličarja) je potrebno upoštevati (tudi) določbo 15. člena ZOZP, iz katere med drugim izhaja, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam. Z obveznim zavarovanjem je torej krita (vsa) škoda, ki je povzročena z uporabo vozila.

9Tožeča stranka je trditvam toženih strank, ki se jim pridružuje stranski intervenient, da je bila s plačilom pavšalne odškodnine poravnana (že) vsa škoda, ugovarjala z zatrjevanji, da nezgoda, v kateri je bil poškodovan P.V., ne ustreza definiciji prometne nesreče iz 109. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in 134. člena Zakona o varnosti v cestnem prometu in da se pavšalna odškodnina po četrtem odstavku 18. člena ZOZP plačuje le za prometne nesreče, ne pa tudi delovne nesreče, za katero je šlo v obravnavanem primeru. Dodaja, da v konkretnem primeru tudi ni šlo za uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila.

10V zvezi s pojmom "uporabe vozila" se je v odločbi C 162/13 z dne 4. 9. 2014 izreklo Sodišče EU. Vrhovno sodišče RS je namreč v zadevi II Ips 415/2011 Sodišču EU zastavilo vprašanje o razlagi pojma "uporabe vozila" iz Direktive 72/166/EGS. Sodišče EU je s citirano odločbo odgovorilo, da pojem "uporabe vozila" zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila, takšna odločba Sodišča EU pa je za slovenska sodišča zavezujoča (113a. člen Zakona o sodiščih), kar se odraža tudi v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS.

11Nadalje se je Sodišče EU v najnovejši odločbi C 514/16 z dne 28. 11. 2017 glede iste problematike izreklo, da je glede vozil, ki se poleg tega, da se običajno uporabljajo kot prevozna sredstva, v nekaterih okoliščinah uporabljajo tudi kot delovni stroji, treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo to vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo, zaradi česar ta uporaba lahko spada pod pojem 'uporaba vozil' v smislu člena 3(1) Prve direktive, ali kot delovni stroj, zaradi česar zadevna uporaba ne more spadati pod navedeni pojem.

12Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil viličar v trenutku nezgode predvsem v funkciji delovnega stroja in ne prevoznega sredstva. Vožnja oziroma premik čelnega visokoregalnega viličarja med samimi policami je bil v obravnavanem primeru zgolj podrejena funkciji viličarja kot delovnega stroja, ki je z dvigovanjem in spuščanjem košare delavcu P.V. omogočal, da opravi delo pregledovanja in iskanja izdelkov v boks kartonih, ki so se nahajali na določeni višini na regalih v skladišču prve tožene stranke. Glede na zadnjo odločbo Sodišča EU C 514/16 z dne 28. 11. 2017 po oceni sodišča druge stopnje zato takšna uporaba viličarja ne spada pod pojem "uporaba vozil" v smislu 15. člena ZOZP in škoda, ki je z njegovo uporabo nastala ni krita z obveznim zavarovanjem tega viličarja. S plačilom pavšalne odškodnine po 18. členu ZOZP zavodu (tožeči stranki) vtoževana škoda tako ni bila poplačana. Tožeča stranka je zato nastalo škodo upravičena terjati na podlagi določil ZZVZZ od odškodninsko odgovorne osebe.

13Sodišče druge stopnje nadalje kot jasno in zadosti obrazloženo ter materialnopravno pravilno ocenjuje odločitev sodišča prve stopnje o obstoju odškodninske odgovornosti prve tožene stranke na podlagi določbe 87. člena ZZVZZ, ki v prvem odstavku določa pravico zavoda zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko - sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Gre za regresno upravičenje zavoda za zdravstveno zavarovanje v primeru krivde delodajalca za nastanek poškodbe delavca in posledičnih izplačil iz naslova zdravstvenega zavarovanja.

14Tožeča stranka je prvi toženi stranki v smislu zahteve po zagotavljanju varnih delovnih pogojev in organizacije dela, ki ne ogroža varnosti in zdravja delavca, očitala kršitev določb 5., 6. in 8. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) in kršitve v zvezi z zagotavljanjem ustrezne usposobljenost delavcev in zagotovitve ustreznih navodil za varno delo z viličarji.

15Sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje glede obstoja očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je obširno in pravilno obrazložilo, v čem so opustitve prve tožene stranke (tč. 24-29 obrazložitve sodbe). Ugotovilo je tudi vzročno zvezo med opustitvijo potrebnih ukrepov in nastalo škodo, prva tožena stranka pa se skladno z obrnjenim dokaznim bremenom krivde ni uspela razbremeniti.

16Neutemeljene so zato pritožbene navedbe prve tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni konkretiziralo kršitev prve tožene stranke in ugotovilo vzročne zveze med očitanimi kršitvami in nastalo škodo.

17Glede pritožbenih navedb, da je bilo delavcu P.V. na podlagi preizkusa po teoretičnem in praktičnem usposabljanju izdano potrdilo št. 1553-J2-10 z dne 12. 11. 2010, ki potrjuje njegovo usposobljenost za voznika viličarja, da sta oba delavca, tako P. V. kot M.V., v času izobraževanja pridobila znanje v zvezi s pravilnim delom z viličarjem in pravilno namestitvijo košare na vilice viličarja in da je bistveno, da sta bila o tem poučena, ni pa bistveno ali sta bila poučena ustno ali pisno, sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje glede (ne)ustreznosti ustnih navodil, ki se glede na določbo 23. člena ZVZD lahko dajejo delavcem le v izjemnih primerih, kar konkretni ni (tč. 24 obrazložitve sodbe), in ugotovitve izvedenca, da dokazov o tem, da bi delavec prejel konkretna pisna navodila glede pravilne uporabe viličarja ni (tč. 21 in 22 obrazložitve sodbe).

18Glede uporabljene košare in njene namestitve na vilice viličarja prva tožena stranka v pritožbi poudarja, da je rekonstrukcija dogodka potrdila, da košara ob pravilni namestitvi zagotavlja varno delo in da je slednje potrdil tudi izvedenec v izvedeniškem mnenju, zato je ključna pravilna namestitev košare na vilice viličarja, ki v obravnavanem primeru s strani delavcev očitno ni bila storjena. V zvezi s temi pritožbenimi očitki je izpostaviti, da je izvedenec glede konkretne košare ugotovil tudi, da le-ta ni ustrezala predpisom varnosti in zdravja pri delu in ni zagotavljala pogojev za varno in zdravo delo (kršitev 5. člena ZVZD; odgovor na vprašanja 2-6 izvedenskega mnenja in tč. 27 in 28 obrazložitve sodbe). Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je delodajalec tisti, ki mora prvenstveno poskrbeti za oziroma dati delavcem na razpolago delovno opremo, ki zagotavlja varno opravljanje dela, zato krivde za nastalo delovno nezgodo ne moremo pripisovati delavcu zaradi neustrezne namestitve košare, ki tem kriterijem ni zadostila.

19Da neobstoj veljavnega zdravniškega spričevala delavca P.V. ne more biti v vzročni zvezi z nastalo poškodbo delavca drži, vendar sodišče prve stopnje navedeno kršitev, ki jo sicer v 23. točki obrazložitve sodbe ugotovi, ne šteje za odločilno za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti prve tožene stranke, zato so tudi pritožbena izvajanja v zvezi s tem za pravilnost sprejete odločitve nepomembna.

20Ker torej pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata prva tožena stranka in stranski intervenient niso podani, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede prve tožene stranke potrdilo.

K pritožbi druge tožene stranke:

21Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko utemeljevala na določilu drugega odstavka 86. člena ZZVZZ, ki vzpostavlja odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavec, ki je pri delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je delavec M.V. pri opravljanju dela ravnal malomarno, v posledici česar je bil poškodovan zavarovanec tožeče stranke, zaključilo, da je za škodo povzročeno z malomarnim ravnanjem delavca kot delodajalec odgovorna druga tožena stranka, ne glede na to, da nastopa le v vlogi delodajalca za zagotavljanje dela.¹

22Na pritožbene navedbe druge tožene stranke glede neutemeljenosti tožbenega zahtevka zaradi plačila vnaprejšnje pavšalne odškodnine po 18. členu ZOZP je sodišče druge stopnje odgovorilo že ob obravnavi pritožbe prve tožene stranke in stranskega intervenienta. Druga tožena stranka pa sprejeto odločitev graja tudi, ker meni, da materialnopravna podlaga za odškodninsko odgovornost druge tožene stranke kot delodajalke za zagotavljanje dela na podlagi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ ne obstoji. Navaja, da pojem delodajalca v ZZVZZ ni opredeljen, se pa ZZVZZ v 90. členu glede pravice do povrnitve škode sklicuje na uporabo določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tako je potrebno v danem primeru, ko gre za civilnopravni in ne delovnopravni spor, primarno gledati na pojem delodajalca v civilnopravnem smislu, ki je vezan na povsem druge opredelilne okoliščine kot pojem delodajalca po delovnem pravu, kjer je edini opredelilni element obstoj pogodbe o zaposlitvi. Delavec M.V. je v času škodnega dogodka opravljal delo po navodilih in pod nadzorom prve tožene stranke, v prostorih in s sredstvi prve tožene stranke, kar lahko v civilnopravnem smislu privede le do odškodninske odgovornosti prve tožene stranke.

23Sodišče druge stopnje takšnim pritožbenim navedbam pritrjuje.

24Odškodninsko odgovornost delodajalca v razmerju do delavca ureja 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), odškodninska odgovornost delodajalca v razmerju do tretjih, ki jim je škodo povzročil delavec pri delu ali v zvezi z delom pa je urejena v 147. členu OZ. Slednji določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Določilo drugega odstavka 86. člena ZZVZZ vzpostavlja aktivno legitimacijo zavoda za zdravstveno zavarovanje za odškodninske zahtevke zoper delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavec, ki je pri delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Z vidika delodajalca gre za obliko odgovornosti, kot jo vzpostavlja 147. člen OZ.²

25Odgovornost delodajalca po 147. členu OZ je oblika odgovornosti za drugega s to razliko, da delodajalec ne odgovarja namesto delavca, pač pa na mestu delavca, ker je delavec škodo povzročil pri delu ali v zvezi z delom za prvega, njemu nadrejenega subjekta, po načelu respondeat superior. Pojem delodajalca in delavca v kontekstu 147. člena OZ sta širša od pojma delodajalca in delavca po delovnem pravu. S pojmom delodajalca in delavca ne gre razumeti strank pogodbe o zaposlitvi. Poudarjen je položaj nadrejenosti oziroma podrejenosti in v tem smislu nesamostojnost delavca, ki mora spoštovati navodila delodajalca glede načina dela in o sami nalogi. Pomembno je, da končni rezultat dela ni v delavčevem, temveč v delodajalčevem interesu (povzeto po D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 2003, stran 835-837).

26Koga šteti za (odškodninsko odgovornega) delodajalca v smislu zgoraj citiranih zakonskih določil, kadar formalni delodajalec napoti delavca na delo k delodajalcu uporabniku? V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS³ je glede odgovornosti zaposlitvene agencije za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu, zavzeto enotno stališče, da je treba v primeru škode, ki jo delavec utrpi v poškodbi pri delu oziroma odškodninske odgovornosti za to škodo, izhajati iz dejstva, da ima položaj dejanskega delodajalca oseba (uporabnik), pri kateri delavec dejansko opravlja delo. On je tisti, ki ga (če so podane predpostavke civilnega delikta), bremeni odgovornost za škodo. Delodajalec - zaposlitvena agencija za škodo praviloma ne odgovarja, nikakor pa o njeni odgovornosti ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

27Prej omenjene odločbe Vrhovnega sodišča RS sicer obravnavajo odgovornost delodajalca po 176. členu ZDR-1 za škodo povzročeno delavcu, vendar sodišče druge stopnje ne vidi nobenega razloga, da glede na zgoraj izpostavljena teoretična izhodišča, enako oziroma toliko bolj to ne bi veljalo za primer odškodninske odgovornosti delodajalca po 86. členu ZZVZZ in 147. členu OZ za škodo, ki jo povzroči delavec tretjemu pri delu ali v zvezi z delom. Sodišče druge stopnje zato meni, da je v primerih napotitve delavca s strani delodajalca za zaposlitve kot formalnega delodajalca k delodajalcu uporabniku kot de facto delodajalcu tudi v smislu 86. člena ZZVZZ za delodajalca potrebno šteti delodajalca uporabnika, pri katerem je delavec, dejansko vključen v delovni proces in mora izpolnjevati delovne obveznosti po navodilih in pod nadzorom uporabnika. Formalni delodajalec za škodo ne odgovarja poleg uporabnika (solidarno z njim) zgolj zato, ker ima sklenjeno delovno razmerje z delavcem.

28Glede na obrazloženo po oceni sodišča druge stopnje druga tožena stranka za škodo, ki jo je z malomarnim ravnanjem povzročil delavec M.V., ob tem ko se ji kakršnegakoli krivdnega ravnanja, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo poškodbo zavarovanca tožeče stranke ne očita, zgolj zato, ker je imela z delavcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tožeči stranki na podlagi določila drugega odstavka 86. člena ZZVZZ ni odškodninsko odgovorna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi druge tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

29Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je po spremembi sodbe druga tožena stranka v postopku na prvi stopnji uspela, je upravičena do povrnitve stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Skladno s 155. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) je pritožbeno sodišče drugi toženi stranki od priglašenih kot potrebne priznalo naslednje stroške: 765,70 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT), 706,80 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT), 328,35 EUR iz naslova DDV in potne stroške za prihod na narok dne 27. 1. 2016, 23. 3. 2016, 25. 5. 2016 in 22. 3. 2017 (MB-LJ-MB; 4 x 94,72 EUR), kar skupaj znaša 2.199,73 EUR, ki jih mora drugi toženi stranki povrniti tožeča stranka v roku 15 dni od prejema sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Odločitev o pritožbenih stroških:

30Prva tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

31Stranski intervenient zaradi neuspeha s pritožbo krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

32Druga tožena stranka je zaradi uspeha s pritožbo upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Od priglašenih stroškov ji je sodišče druge stopnje priznalo: 942 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210 ZOdvT)), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT), 22% DDV na opravljeno storitev (211,64 EUR) in sodno takso za pritožbo v višini 873,00 EUR, kar znaša skupaj 2.046,64 EUR, ki ji jih mora povrniti tožeča stranka v roku 15 dni od prejema te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Sodišče druge stopnje drugi toženi stranki ni priznalo priglašenih 20,00 EUR za izdelavo in izročitev dokumentov, ker priglašenega zneska zaradi nezadostne konkretizacije stroška glede na določilo tar. št. 6000 ni mogoče preizkusiti.

33Stroške odgovora na pritožbe toženih strank nosi tožeča stranka sama. Z njim ni bistveno pripomogla k odločitvi v obravnavani zadevi, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

¹ M.V. je imel z drugo toženo stranko sklenjeno Pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 5. 2011 za delovno mesto skladiščnega manipulanta. Skladno z napotilom z dne 31. 5. 2011 je bil napoten na delo k prvi toženi stranki, kjer je v času nezgode opravljal delo viličarista.
² Na uporabo OZ pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode izrecno napotuje tudi 90. člen ZZVZZ.
³ Glej pregled sodne prakse pri: Tanja Pustovrh Pirnat, Sodna praksa glede odgovornosti zaposlitvene agencije za škodo, ki jo utrpijo delavci pri delu, Delavci in delodajalci, št. 1/2013, str. 79.