VSL Sklep I Cp 1522/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in B. B. napotilo na pravdo, da zoper A. A. v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa vloži tožbo na ugotovitev dedne pravice po zapustniku iz naslova dalj časa trajajoče življenjske skupnosti med zapustnikom in pritožnico.

2Zoper sklep se pritožuje B. B. iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče sprejelo odločitev preuranjeno, saj je izdalo izpodbijani sklep preden je potekel 15-dnevni rok, ki ga je sodišče na naroku 5. 12. 2016 določilo pritožnici in se je iztekel 20. 12. 2016. Tega dne je pritožnica na sodišče poslala pripravljalno vlogo, ki ji je priložila dokumentacijo, iz katere jasno izhaja, da je bila z zapustnikom v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Zapustnikova hči je seznanjena z dejansko situacijo in priznava, da je pritožnica živela z zapustnikom v dalj časa trajajoči izvenzakonski skupnosti. Tega ne priznava le zapustnikov sin. Zapustnikova hči je imela z zapustnikom redne stike. Ko je bil že zelo bolan, je prišla na obisk trikrat. Sin ni prišel nikoli. Pritožnica je pridobila podpisane izjave treh prič, ki potrjujejo njeno izvenzakonsko skupnost z zapustnikom. Prilaga več položnic, ki so prihajale na njen naslov v C., iz katerih je razvidno, da je ona plačevala račune. Iz kopije računa E., d. o. o., je razvidno, da je tudi zapustnik prebival v stanovanju v C., saj se ta račun glasi na njegovo ime. To kaže na povezanost zapustnika ter pritožnice in njuno skupno bivanje v C. Prilaga tudi notarsko listino št. 1299/2013 - Sv, ki je bila sestavljena 21. 10. 2013 pri notarju G. K. v C. Gre za darilno pogodbo med zunajzakonskima partnerjema, s katero je zapustnik pritožnici podaril svoje stanovanje. V njej je zapustnik izjavil, da izvenzakonska skupnost med njim in dedinjo obstoji od leta 1988 dalje. Zapustnik do dneva smrti tega darila ni zahteval nazaj, kar bi smel storiti v primeru prenehanja izvenzakonske skupnosti. Na podlagi 46. člena Zakona o dedovanju to stanovanje predstavlja darilo, ki se v dedni delež ne vračuna. Vse nepremičnine v k. o. X sta pritožnica in zapustnik kupila tekom trajanja njune izvenzakonske skupnosti s skupnim denarjem. Pritožnica uveljavlja svojo solastninsko pravico na zapustnikovih deležih in sicer pri vsaki nepremičnini do polovice deleža zapustnika. Enako uveljavlja tudi svoj delež na stanovanju v C. za primer, če sodišče ne bi štelo, da stanovanje predstavlja darilo, ki se ne vračuna v dedni delež. Iz listin in trditev dveh dedičev (od skupno treh), jasno izhaja, da ima pritožnica dedno pravico po zapustniku, saj je z njim živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Da taka skupnost ni obstajala je malo verjetno, zato bi sodišče moralo na pravdo napotiti dediča A. A. Če bi sodišče počakalo na izjavo pritožnice, za katero je dalo rok, ki se ga je pritožnica tudi držala, bi zagotovo na podlagi pridobljenih dokumentov naredilo drugačen zaključek. Dedno pravico pritožnice zatrjuje tudi dedinja D. D., pa je sodišče ni napotilo na pravdo. Pritožnica je torej obravnavana neenakopravno napram drugim strankam. Nedopustno je, da sodišče nekoga napoti na pravdo samo zato, ker zatrjuje pozitivna dejstva, drugega pa ne zato, ker zatrjuje negativna dejstva. Sodišče je kršilo pravila postopka, ker pritožnici ni omogočilo, da se izjavi o zadevi, saj je izdalo sklep pred potekom roka za pritožničino izjavo. Poleg tega pa je izpodbijani sklep v nasprotju z dokazi iz spisa in trditvami dveh dedičev.

3Pritožba je bila vročena dedičema D. D. in A. A., ki nanjo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po določilu prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) zapuščinsko sodišče prekine postopek in napoti stranke na pravdo, če obstajajo sporna dejstva, od katerih je odvisna dedna pravica. Po določilu prvega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je pravica B. B. manj verjetna in jo je iz tega razloga napotilo na pravdo na aktivni strani.

6V obravnavani zapuščinski zadevi po pokojnem ... so se k dedovanju priglasili zapustnikova hčerka D. D., zapustnikov sin A. A. in B. B. ki zatrjuje, da je z zapustnikom živela v izvenzakonski skupnosti. Obstoju izvenzakonski skupnosti ter zahtevku za priznanje dedne pravice nasprotuje zapustnikov sin, zapustnikova hči pa ne.

7Po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD) so vezi, ki so podlaga za zakonito dedovanje, krvno sorodstvo (prvi odstavek 10. člena, prvi odstavek 11. člena, prvi odstavek 14. člena in prvi odstavek 15. člena ZD), civilno sorodstvo (prvi odstavek 10. člena ZD), zakonska zveza (prvi odstavek 11. člena in prvi odstavek 14. člena ZD) in pravno priznana zunajzakonska skupnost (drugi odstavek 10. člena ZD). Dejstvo, ki je najpogosteje sporno v zvezi s pravno priznano zunajzakonsko skupnostjo je sam obstoj oziroma neobstoj zunajzakonske skupnosti. Zunajzakonska skupnost je podlaga za zakonito dedovanje, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med zunajzakonskima partnerja neveljavna. Če je obstoj zunajzakonske skupnosti pogoj za kakšno pravico, ga je treba ugotavljati v tistem postopku, v katerem se odloča o tej pravici (drugi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR).

8Če torej kdo v zapuščinskem postopku uveljavlja, da je dedič in svojo dedno pravico utemeljuje z zunajzakonsko skupnostjo z zapustnikom, je treba obstoj te skupnosti ugotavljati v zapuščinskem postopku. Če bodo sporna dejstva, od katerih je odvisna presoja o obstoju zunajzakonske skupnosti (vključno z dejstvi, ki so ovira, da bi bila taka skupnost pravno priznana) bo potrebna napotitev na pravdo. Zapuščinsko sodišče bo na pravdo napotilo preživelega zunajzakonskega partnerja z zahtevkom na ugotovitev, da mu pripada dedna pravica oziroma da je zapustnikov zakoniti dedič, če bo glede na razpoložljive podatke štelo njegovo pravico za manj verjetno¹.

9Iz smrtovnice izhajajo podatki o bivališču zapustnika in pritožnice. Gre za eno od listin, ki se presojajo skupaj z vsemi ostalimi relevantnimi dokazi oziroma okoliščinami pri odločanju o vprašanju, pravico katere od strank je šteti za manj verjetno zaradi napotitve na pravdo. Pritožbeno sodišče je štelo, da zapustnik in pritožnica nista prebivala na istem naslovu in zaključilo, da ni relevantnih okoliščin, ki bi kazale na obstoj izvenzakonske skupnosti med zapustnikom in pritožnico. Glede na ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pravdo pritožnico, ker je utemeljeno štelo njeno pravico za manj verjetno. Tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, je to dolžan dokazati, ne pa tisti, ki trdi, da te pravice ali razmerja ni.

10Pritožnica neutemeljeno očita sodišču, da ji ni dalo možnosti izjave in da ni upoštevalo trditev in dokazil, ki jih je pritožnica priložila pripravljalni vlogi. Zapuščinski postopek z napotitvijo na pravdo oziroma z izdajo izpodbijanega sklepa ni zaključen. Sodišče ga je zgolj prekinilo do odločitve o spornih vprašanjih. Prvostopenjsko sodišče je presojalo le večjo verjetnost navedb strank, dokazovanje pa bo izvedeno v pravdnem postopku. Trditvi o obstoju izvenzakonske skupnosti en zapustnikov potomec nasprotuje, drugi pa ne. Pritožnica, ki izvenzakonsko skupnost z zapustnikom zatrjuje, jo bo lahko dokazovala v pravdnem postopku.

11Uveljavljani pritožbeni razlogi tako ni so podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (3. točka 365. člena ZPP).

¹ Primerjaj članek dr. Ane Božič Penko, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku v: Pravna praksa, Ljubljana.