VSRS Sodba II Ips 136/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo v znesku 1.574,28 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izhodišče pravde

1Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja stvarne pravice na nepremičninah v A., kjer je še v času, ko so bile te nepremičnine družbena lastnina, zgradila objekte. Ti objekti so služili smučišču B. Zahtevke je gradila na različnih pravnih podlagah: priposestvovanju, gradnji na tujem svetu ter na pravilih o lastninjenju družbene lastnine. Hkrati je podala še zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

Dosedanji potek postopka

2Sodišče prve stopnje je najprej zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice. Tezo o priposestvovanju je zavrnilo iz več razlogov, predvsem pa zato, ker družbene lastnine ni bilo mogoče priposestvovati in zato, ker tožničina posest ni bila dobroverna.

V zvezi s pravno podlago zaradi gradnje na tujem zemljišču je sodišče najprej ugotovilo, da so bili objekti zgrajeni še pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Ob ugotovitvi, da tožnica ni bila v dobri veri, je zahtevek tudi na tej podlagi zavrnilo. Pojasnilo je, da je bil pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu po pravnem pravilu iz paragrafa 418 ODZ, da je bil graditelj v dobri veri, da torej ni vedel, da gradi na tujem svetu.

Tezo, da je tožnica lastninsko pravico pridobila "na podlagi takratnih družbenopolitičnih razmer" je sodišče prve stopnje presojalo v luči pridobitve lastninske pravice na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Ugotovilo je, da tožnica v zemljiški knjigi ni bila vknjižena kot imetnica pravice uporabe. Ker ob tem ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi pridobila pravico uporabe na podlagi pogodbe o prenosu oziroma podelitvi pravice uporabe od takratnega imetnika te pravice, je izključilo možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi ZLNDL.

Nazadnje je zavrnilo tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja, saj je takšen zahtevek lahko utemeljen le na zavezovalnem pravnem poslu, katerega obstoja pa tožnica ni zatrjevala.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo nadalje prvi podredni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja stavbne pravice. V razlogih je sodišče obrazložilo, da je na podlagi 271. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobil stavbno pravico tisti, ki je imel na zgradbi pred tem lastninsko pravico, medtem ko je bil lastnik zemljišča nekdo drug. Ker je 418. paragraf ODZ uveljavil načelo superficies solo cedit, je zgradba pripadla zemljiškoknjižnemu lastniku in torej tožeča stranka kot nelastnik zgradbe ni izpolnjevala pogojev za pridobitev stavbne pravice ob uveljavitvi SPZ.

Drugi podredni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnica objekte zgradila in uporabljala na podlagi soglasja, ki ustreza prekariju. Poleg tega je bilo soglasje vezano na obratovanje smučišča. To pa že več let ne obratuje.

3Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

Povzetek revizijskih navedb

4Tožnica vlaga revizijo zoper celotno sodbo. Revidentka vztraja, da je z gradnjo objektov (blagajna smučišča B. s pisarno, podkletni objekt, v katerem so sanitarije, reševalna postaja, izposojevalnica smuči, prostori smučarske šole ...) na izviren način pridobila lastninsko pravico, saj je z gradnjami ustvarila novo stvar. Eventuelna podlaga pridobitve lastninske pravice bi bil lahko tudi dogovor o skupni gradnji, saj se je gradnja odvijala v sistemu socialistične družbene ureditve, ko so različni deležniki pravzaprav skupno razpolagali z družbenimi sredstvi. Če ne lastninske, je tožnici treba priznati vsaj stavbno pravico, najmanj pa služnostno pravico.

Znova pojasnjuje, da tožena stranka ni nikoli nasprotovala tem dejavnostim, tožnica pa je bila v dobri veri in je imela za vse ustrezna soglasja. Pridobljena so bila tudi potrebna upravna dovoljenja. Tožnica je predlagala številne dokaze (predvsem zaslišanje prič), ki bi vedele "povedati o obstoju gradbene dokumentacije, o financiranju gradenj in o dogovorih glede pravice graditi oziroma uporabe zemljišč za gradnjo". Teh dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo "razlogovanje višjega sodišča, da so bile trditve tožeče stranke nezadostne, (pa) ne prepriča in je v nasprotju s stanjem spisa, saj je časovne okvire zatrjevanih gradenj tožeča stranka dovolj določno navedla".

Ustrezna gradbena dokumentacija in uporabna oziroma obratovalna dovoljenja, ki so jih pravni predniki tožeče stranke izposlovali, dajejo tožeči stranki tudi pravico uporabe na zemljišču. Revidentka trdi, da se nižji sodišči do teh navedb nista opredelili, čeprav gre za važno in neprerekano dejstvo.

Glede na pridobljeno pravico do gradnje v sistemu družbene lastnine po prepričanju revidentke ni mogoče trditi, da ni dobroverna in zakonita posestnica.

Revidentka dalje trdi, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo tožbene navedbe o času gradnje. Sprva je res navedla, da je ta potekala v sedemdesetih letih, kasneje pa, da je potekala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obdobje gradnje je pomembno, saj je od tega odvisno, ali se življenjski primer presoja po ZTLR ali po ODZ. Ugotovitev sodišča, da tožnica ni podala konkretnih navedb o tem, da bi bili gradbeni posegi opravljeni po uveljavitvi ZTLR, je v očitnem nasprotju z dejansko podanimi tožbenimi navedbami. Višje sodišče se o teh pritožbenih očitkih ni izreklo.

V nadaljevanju revidentka problematizira povezavo med institutom priposestvovanja in nemožnostjo priposestvovanja družbene lastnine.

Revidentka dalje meni, da je kot dobroverna in zakonita graditeljica nedvomno pridobila vsaj pravico uporabe stavb in zemljišč pod njimi in je tako lastninsko pravico pridobila po ZLNDL. Dalje trdi, da tudi tožena stranka ni imela vknjižene pravice uporabe. Iz tega izpeljuje, da je pridobitev lastninske pravice tožene stranke v nasprotju z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, saj tožena stranka glede objektov ni mogla biti dobroverna. K temu dodaja, da so bili objekti ves čas označeni s tablami in imeni tožeče stranke oziroma njenih pravnih prednikov. Z gradbenim dovoljenjem pa naj bi dobila vsaj stavbno pravico.

Glede na časovno oddaljenost gradnje, družbene spremembe in spremembe na strani tožeče stranke in njenih pravnih prednikov sta bili obe sodišči po stališču revidentke preveč zahtevni do tožeče stranke, ki je poudarila, da so arhivi uničeni oziroma odtujeni.

Odgovor na revizijo

5Revizija je bila vročena toženki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Presoja Vrhovnega sodišča

6Revizija ni utemeljena.

O neupoštevnosti obhajanja dejanske podlage pravnomočne sodbe

7Na velik del revizijskih navedb bo odgovorjeno že, če Vrhovno sodišče pojasni, kakšne so meje preizkusa v postopku odločanja o reviziji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Ti razlogi morajo biti dovoljeni in to so le tisti, ki so predvideni v 1. do 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP; izrecno pa je izključeno, da bi bilo revizijo mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To hkrati pomeni, da je Vrhovno sodišče vezano na dejansko podlago v sodbah nižjih sodišč ter so zato v celoti neupoštevne vse tiste dejanske navedbe, ki od te dejanske podlage odstopajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo. Enako neupoštevna so tudi materialnopravnapravna stališča, ki se pretvarjajo, da so relevantna dejstva primera druga kot tista, ki so vsebovana v dejanski podlagi pravnomočne sodbe. Dejanskih navedb v reviziji zato Vrhovno sodišče ni obravnavalo, marveč je pri pravni presoji izhajalo iz dejanske podlage pravnomočne sodbe.

O nekonkretiziranih procesnih očitkih

8A tudi očitki o procesnih kršitvah, ki so sicer dovoljeni, morajo biti - če naj bodo predmet vsebinske presoje - konkretizirani. To pomeni, da mora stranka opredeliti procesno ravnanje nižjih sodišč, ki naj bi bilo po stališču revidenta napačno. Naloga Vrhovnega sodišča je le to, da preveri, ali je trditev o zatrjevanem procesnem dejstvu resnična ter da nato pravno presodi, ali je procesno dejstvo skladno s pravili o pravdnem postopku ali pa jih v resnici krši. Opredelitev spornega procesnega ravnanja pomeni, da revident natančno navede procesni akt sodišča, s katerim naj bi bila bistveno kršena pravila postopka oziroma da določno opredeli procesno gradivo (torej tudi, kje se to gradivo nahaja), ki naj bi bilo s strani sodišča protipravno ignorirano.

9Tej zahtevi navedbe v obravnavani reviziji, s katerimi tožnica uveljavlja procesne kršitve, ne zadostijo. To velja najprej za procesni očitek pritožbenemu sodišču, ki je odgovarjalo na pritožbeni očitek o neizvedbi predlaganih dokazov. Revizijski očitek, da "razlogovanje višjega sodišča, da so trditve tožeče stranke nezadostne, ne prepriča" in da je "v nasprotju s stanjem spisa", češ da je tožeča stranka časovne okvire gradnje "dovolj določno navedla", so prima facie v nasprotju z zgoraj opisano zahtevo in zato nesposobne za vsebinsko obravnavo. Enako velja za očitke, da se sodišči nista "opredelili do teh navedb". Šlo naj bi za navedbe, katerih sklep je: "Ustrezna gradbena dokumentacija in uporabna dovoljenja oz. obratovalna dovoljenja, ki so jih pravni predniki tožeče stranke izposlovali, pa dajejo tožeči stranki tudi pravico uporabe na zemljišču." Enako glede očitka, da se sodišči nista izrekli o navedbah, da je tožnica z gradnjo na podlagi gradbenega dovoljenja pridobila pravico uporabe. Navedeno tembolj velja za pavšalne trditve o sodni praksi, na katero se je sklicevala "tekom postopka" ali pa navedbe o "prestrogem tolmačenju procesnih pravil" ter o tem, da sta bili sodišči do tožeče stranke "preveč zahtevni".

Preizkus materialnopravne pravilnosti

Priposestvovanje lastniske pravice

10Izkaže se, da nazadnje za vsebinsko obravnavo ostane le materialnopravni preizkus, ki pa ga je upoštevaje dejansko podlago pravnomočne sodbe tudi mogoče zelo zožiti. Osrednja dejanska ugotovitev namreč je, da so bile sporne nepremičnine družbena lastnina ter da je za vse gradbene posege tožnica potrebovala soglasje tožene stranke oz. njenih pravnih prednikov ter da je zemljišča uporabljala vedoč, da ne gre za njeno zemljišče, kar izključuje njeno dobro vero. Slednji pravni sklep, ki izhaja iz poprejšnjih dejanskih ugotovitev, je materialnopravno pravilen. Čim je tako, je priposestvovanje izključeno, saj ZTLR nedobrovernega priposestvovanja ne priznava (28. člen ZTLR). Zato odpade tudi dilema, ki jo načenja revidentka, o časovni veljavnosti določbe 29. člena ZTLR v času tranzicije.

Pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču

11Dejstvo, da so bile sporne nepremičnine družbena lastnina, nadalje izključuje pridobitev lastninske pravice na podlagi določb ZTLR, ki urejajo gradnjo na tujem zemljišču (24. - 26. člen)¹. Navedena pravila namreč jezikovno in konceptualno predpostavljajo obstoj tujega zemljišča, kar pomeni, da je nekdo lastnik. Pri družbeni lastnini lastnika zemljišča, o katerem govorijo navedene določbe, ni, in tako tudi ne njegovega takšnega ali drugačnega ravnanja, na katerega te določbe navezujejo stvarnopravne posledice. Kot sta pojasnili že nižji sodišči, pa je zaradi nedobrovernosti izključena pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču tudi po ODZ (paragraf 418). Tako se nazadnje izkaže, da je dilema, kdaj naj bi bili objekti zgrajeni (se pravi: pred ali po uveljavitvi ZTLR) odveč. Tožnica z gradnjo namreč lastninske pravice v nobenem primeru ni mogla pridobiti.

Pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL

12Naslednje vprašanje je, ali je pravilen zaključek nižjih sodišč, da ni imela niti pravice uporabe, na podlagi katere bi se olastninila z uveljavitvijo ZLNDL. Dejanska ugotovitev nižjih sodišč je, da tožnica ni zatrjevala, da bi pridobila pravico uporabe na podlagi prenosa ali podelitve pravice uporabe. Temu v reviziji niti ne oporeka, marveč iz sfere onkraj materialnega prava postavi trditev, da je ?kot dobroverna in zakonita graditeljica nedvomno pridobila vsaj pravico uporabe stavb in zemljišč pod njimi.? Onkraj materialnega prava tu ni le pojem dobrovernosti, ki ga revidentka očitno sploh ne razume in razlaga v luči drugega odstavka 72. člena ZTLR² ali vsebinsko primerljivi določbi 28. člena SPZ, marveč tudi z ničemer podprto stališče, da se je pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini lahko pridobila z gradnjo. Pravni sklep, da je imela tožnica na spornih nepremičninah pravico uporabe bi bil tako povsem arbitraren. Tako se izkaže, da uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s primarnim zahtevkom ni utemeljen.

O zahtevku za ugotovitev stavbne pravice

13Kontradiktorno prejšnjemu revidentkinemu stališču, a enako onkraj materialnega prava, je revidentkino stališče, ki se nanaša na podredni zahtevek, in se glasi: "Tožeča stranka je z gradnjo na podlagi gradbenega dovoljenja in s strinjanjem imetnika pravice uporabe na zemljiščih, zato pridobila stavbno pravico..." O zgrešenosti takšnega stališča pove vse že dejstvo, da je stavbno pravico uzakonil šele SPZ, ki je začel veljati 1. januarja 2003. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan niti v zvezi s prvim podrednim zahtevkom.

O zahtevku za ugotovitev obstoja služnosti

14Enako pa tudi ne v zvezi z drugim podrednim zahtevkom. Na revizijsko navedbo, ki se glasi: "O služnosti je mogoče eventuelno govoriti šele po prenehanju družbene lastnine, pa še to le v smislu podrednega zahtevka, če bi sodišča res spoznala, da ni podlage za pridobitev lastninske pravice.", je mogoče odgovoriti molče, saj je vsebinsko prazna.

Odločitev Vrhovnega sodišča

15Podani so pogoji za zavrnitev revizije (378. člen ZPP).

16Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.574, 28 EUR (v odgovoru na revizijo so utemeljeni s tar. št. 3300, 6002 ter 6008 Zakona o odvetniški tarifi).

¹ Tako tudi: Sodba VS RS II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016, Sodba VS RS II Ips 49/2008 in II Ips 28/2011 z dne 31. 3. 2011.
² Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova.