VSRS Sodba II Ips 116/2017

Revizija se zavrne.

O dosedanjem poteku postopka

1Med pravdnima strankama je sprva tekel izvršilni postopek, v katerem je tožnica nastopala kot dolžnica. Trdi, da je toženec, tedaj upnik, dobil 61.813,27 EUR več, kot je znašala njegova terjatev, saj je ostalo prezrto pravilo ne ultra alterum tantum.

2Sodišče prve stopnje je najprej tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je izvršilni postopek tekel na podlagi pravnomočne odločbe: sklepa o izvršbi, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Sodišče druge stopnje je njegovo odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ker o teku zamudnih obresti še ni bilo pravnomočno odločeno.

3To je v ponovnem sojenju ugotavljalo, koliko je toženec po 18. 3. 2006, ko se je tudi za to obligacijsko razmerje uveljavilo pravilo ne ultra alterum tantum, na račun zamudnih obresti prejel več, kot je znašala njegova terjatev, upoštevajoč, da so zamudne obresti od dolgovane glavnice tekle le do 1. 1. 2002, ko so že presegle višino glavnice. Tožnici je priznalo 61.650,50 EUR.

4Sodišče druge stopnje je nato pritrdilo tožencu, da časovni mejnik, do katerega tečejo zamudne obresti, predstavlja 18. 3. 2006, in izračunalo njegovo terjatev na ta dan. Tožnici pa gre tako le preko te višine plačan presežek v višini 14.629,93 EUR.

5Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 300/2014 z dne 16. 2. 2016 pojasnilo, da časovni mejnik, do katerega tečejo zamudne obresti, ni 18. 3. 2006, ko je pričela učinkovati razveljavitev Ustavnega sodišča, pač pa 1. 1. 2002, če so obresti že dosegle ali presegle glavnico, ali katerikoli poznejši datum do 22. 5. 2007, na katerega so obresti dosegle glavnico. Tožnica pa nima pravice do vračila zamudnih obresti, če so bile kljub pre/doseganju glavnice plačane pred 18. 3. 2006, saj so do tedaj opravljena plačila imela pravno podlago. Ima pa torej pravico do kasneje plačanega, če so zamudne obresti kljub izdanemu sklepu o izvršbi in izpeljanemu izvršilnemu postopku prenehale teči zaradi uveljavitve pravila ne ultra alterum tantum za to obligacijsko razmerje.

6Sodišče druge stopnje je v izpodbijani odločbi sledilo revizijskemu stališču. Izračunalo je, da so obresti na dan 1. 1. 2002 že presegle glavnico, po 18. 3. 2006 pa so bile plačane še v višini 61.412,72 EUR.

O navedbah v revizijskem postopku

7Revizijo vlaga toženec. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje pred spremenjenim senatom oziroma njeno spremembo ter zahteva povračilo stroškov postopka. Pojasnjuje ozadje zadeve in svojo vlogo kot skrbnika za poseben primer v denacionalizacijskem postopku. Posledično je prejel le 1/3 izplačanega in je lahko obogaten le toliko. Opozarja na svojo dobrovernost in okoliščino, da je bila ustavna odločba izdana še pred poplačilom, torej bi jo moralo sodišče upoštevati, tožnica pa v tej smeri podati svoje ugovore. Ker nista, je po njegovi oceni o teku zamudnih obresti že razsojeno. Ne strinja se s stališčem, da ima tožba na podlagi neupravičene obogatitve naravo kot institut nasprotne izvršbe. Meni, da višina tožničine terjatve ni bila nikoli prav izračunana, še najbližje je po njegovi oceni izračun, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo pod opr. št. I Cp 126/2014, ko je tožnici prisodilo 14.629,93 EUR, kar ji je tudi plačal. Podaja svoje stališče glede teka obresti za terjatve, ki so nastale pred 1. 1. 2002. Pritožbenemu sodišču očita, da ni sledilo napotkom revizijskega sklepa, zaradi česar mu je bila kršena ustavno zagotovljena enakost. Ocenjuje, da je program za izračun obresti, ki ga je uporabilo sodišče, nezanesljiv, saj je dolg vsakič izračunalo drugače. Opozarja, da bi tožnica lahko svoj dolg kadarkoli prostovoljno izpolnila in da bi v primeru, če bi postopek izvršbe tekel hitreje, dobil poplačilo v celoti. Dolgotrajnost postopka pa vodi tudi k njegovemu poplačevanju zamudnih obresti, čeprav ni k njej nič prispeval. Ocenjuje, da mu ni zagotovljena pravna varnost in bo na koncu tožnici plačal več, kot je ona njemu. Vztraja pri očitku procesnih kršitev, saj ga argumenti pritožbenega sodišča v točki 15 izpodbijane sodbe ne prepričajo. Po njegovi oceni izpodbijana odločba ni razumljiva in je sama s seboj v nasprotju. Vse to pa vodi h kršitvi njegove pravice do sodnega varstva, zato ne more biti v zamudi.

8Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

O utemeljenosti revizije

9Revizija ni utemeljena.

10Revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo zatrjevanega protislovja oziroma nerazumljivosti. Pojasnilo pritožbenega sodišča, da izostala zavrnitev tožbenega zahtevka s strani sodišča prve stopnje in nasprotje med trditvami in dokazi nista absolutni kršitvi pravdnega postopka,¹ ni v ničemer samo s seboj nasprotju ali nerazumljivo. Tudi sicer je pravilno, saj izostala odločitev o zahtevku že po svoji naravi ne more pomeniti niti že razsojene stvari (kolikor jo ima revident v mislih z opozorilom na 12. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) niti nasprotja med razlogi in odločitvijo. Nasprotje med trditvami in dokazi pa je stvar dokazovanja. Nasprotujočih si ali nerazumljivih razlogov revizijsko sodišče ni našlo niti v preostali obrazložitvi izpodbijane sodbe.

11Utemeljenost tožničine tožbe je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je toženec, ki je v izvršilnem postopku nastopal kot upnik, prejel več, kot sta mu priznavala veljavna pravna ureditev in izdan sklep o izvršbi.² Kakor je revizijsko sodišče že pojasnilo, ima ta kondikcijska tožba v pravdnem postopku podobno vlogo kot institut nasprotne izvršbe v izvršilnem postopku.³ Oba lahko temeljita na tem, da omejitev obresti ni bila upoštevana, pa bi morala biti, torej na argumentu, da je upnik prejel več, kot je bila njegova terjatev. Nobenega razloga ni, da bi upnik lahko obdržal, kar je prejel preveč, čeprav je to prejel v izvršilnem postopku. Presežek mora vrniti dolžniku, lahko že v izvršilnem postopku preko nasprotne izvršbe, lahko kasneje. Zgolj zaradi tega, ker tožnica vračila ni zahtevala že v izvršilnem postopku, njena terjatev namreč ni prenehala. Le v pravdnem postopku je ne bi mogla uveljavljati v času, ko bi se lahko še poslužila instituta nasprotne izvršbe (četrti odstavek 67. člena ZIZ).

12Bi pa lahko zaradi nastopa zastaranja prenehala njena pravica terjatev sodno uveljaviti, česar pa iz revizijskih navedb in razlogov sodišč nižjih stopenj ni mogoče zaključiti.⁴ Izpolnitev dolga tudi ni pogojena z izdajo sodbe v tožničino korist, zato bi toženec svoj dolg lahko prostovoljno izpolnil in se s tem tudi izognil plačilu zamudnih obresti. Njihov tek in posledično višja toženčeva obveznost torej nista posledica tožničinega ravnanja ali dolgotrajnosti tega postopka, pač pa njegovega ravnanja. Na utemeljenost tožničine terjatve tudi ne more vplivati dejstvo, da je ne bi bilo, če bi izvršilno sodišče poplačilo izvedlo hitreje, torej še v času, ko omejitev teka zakonskih obresti ni veljala. Ravnanje sodišč in drugih organov tudi ni predmet presoje konkretnega postopka.

13Kot rečeno, je pri izračunu, ali je upnik prejel preveč, treba upoštevati tudi, če je na podlagi zakona nastopila omejitev teka zamudnih obresti. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 delno razveljavilo določbo 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR),⁵ čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. ZOR se je z izjemo nekaterih določb z dnem uveljavitve OZ prenehal uporabljati, po 1060. členu OZ pa se še naprej uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Uveljavitev OZ je načelo ne ultra alterum tantum uveljavila tudi za zamudne obresti.⁶ Dolžniki, katerih obligacijska razmerja so nastala pred uveljavitvijo OZ, so tako dolgovali zamudne obresti, ne glede na to ali so obresti že dosegle oziroma presegle glavnico. Tisti dolžniki, katerih razmerja so nastala po njegovi uveljavitvi, pa le do višine glavnice. Zakonodajalec je s tem dolžnike, katerih dolgovi izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, postavil v neenak položaj v primerjavi z dolžniki, katerih dolgovi izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih po njegovi uveljavitvi. Ker čas nastanka obligacijskega razmerja po presoji Ustavnega sodišča ni razumen razlog za razlikovanje med dolžniki, za katere pravilo ne ultra alterum tantum velja, in tistimi, za katere se glede na določbo 1060. člena OZ to pravilo ne uporablja, je prehodno določbo 1060. člena OZ v zgoraj opisanem obsegu razveljavilo. Ravno s tem je zagotovilo revizijsko izpostavljeno enakost položaja dolžnikov in upnikov, katerih dolg ali terjatev sta sicer nastala v različnih časovnih trenutkih, poplačala pa sta se istočasno.

14Ureditev, po kateri je omejitev zamudnih obresti na višino glavnice nastopila ne glede na to, ali gre za razmerje, nastalo pred ali po uveljavitvi OZ, je tako veljala od 18. 3. 2006 do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) 22. 5. 2007, ko je bil črtan 376. člen OZ in vsebinsko enaka določba prenesena med določbe o pogodbenih obrestih (sedaj veljavni 382 a. člen OZ). Omejitev teka zamudnih obresti pa je nastopila 1. 1. 2002 (uveljavitev OZ, saj pravni red omejitve za zamudne obresti pred tem ni poznal), če so tedaj obresti že dosegle ali presegle glavnico, ali na katerikoli poznejši datum do 22. 5. 2007, na katerega so obresti dosegle glavnico, in ne 18. 3. 2006, kot zmotno trdi revident.

15Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se praviloma ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati (dan po objavi odločbe v Uradnem listu RS), če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen Zakona o Ustavnem sodišču, v nadaljevanju ZUstS).⁷ Zato je treba presoditi še, ali je bilo ob uveljavitvi ustavne odločbe to razmerje že pravnomočno rešeno in nanj razveljavitev ne vpliva, kot trdi revident. Odgovor je v izdanem in pravnomočnem sklepu o izvršbi (in ne že v izdanem izvršilnem naslovu). Ta pove, ali je omejitev teka obresti nastopila po samem zakonu ali ne, saj bi pravnomočnost sklepa o izvršbi, s katerim bi bile zajete zamudne obresti preko glavnice (oziroma preko višine na dan 1. 1. 2002), sanirala tudi njegovo morebitno napačnost. Povedano drugače: če bi bile zamudne obresti do plačanega zneska zajete s sklepom o izvršbi, bi njihovo plačilo imelo pravno podlago, saj bi bilo o tem že pravnomočno odločeno (in razveljavitev US na to razmerje ne bi učinkovala). Ker je bila v konkretnem primeru izvršba dovoljena za izterjavo 4.094.779,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1997 dalje (do plačila), glede obresti torej le opisno, je omejitev teka zamudnih obresti kljub izdanemu sklepu o izvršbi nastopila po samem zakonu⁸ in tožnici na to v izvršilnem postopku ni bilo treba opozarjati. Pravilno je torej pritožbeno stališče, da konkretno pravno razmerje glede obresti še ni bilo pravnomočno razrešeno.

16Za presojo je tako odločilno:

- ali so zamudne obresti na dan 1. 1. 2002 dosegle oziroma presegle višino glavnice in

- ali so bila plačila zamudnih obresti preko te višine opravljena po 18. 3. 2006.

17Na obe vprašanji je pritožbeno sodišče odgovorilo pritrdilno. Presežek po 18. 3. 2006 plačanega nad dolgovanim je izračunalo v višini 61.412,72 EUR. Revident ne pove, v čem bi bil ta izračun napačen. Le opozarja, da je drugačen od prejšnjih. Različnost zneskov pa je zgolj posledica drugačne uporabe materialnega prava in ne nepravilnosti v programu. Tudi v tem postopku sprejete različne sodbe sodišč, ki so posledica vloženih pravnih sredstev, niso neenotna sodna praksa v primerljivih primerih. Pravna sredstva namreč služijo ravno (tudi) njenemu poenotenju. Neenotnosti izpodbijane sodbe z drugo primerljivo zadevo pa revident ne izpostavlja.

18Na mestu je sicer njegovo materialnopravno naziranje, da obligacijsko pravo uveljavlja obogatitveno načelo. Po njem je dolžan okoriščenec vrniti le tisto korist, ki jo še ima, oziroma nadomestiti njeno vrednost.⁹ Dejstev, ki bi omogočala sklep, da je njegovo okoriščenje vsaj delno ugasnilo po tem, ko je kot skrbnik za poseben primer ostalim upravičencem izplačal njihov delež, pa ni v izpodbijanih sodbah. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je na to toženec prvič opozoril šele v pritožbi.¹⁰ Če pritožbeno pojasnilo ne drži, bi toženec moral svoj revizijski ugovor zastaviti kot procesno kršitev, česar iz revizijskih navedb ni moč razbrati. Vprašanje pasivne legitimacije tudi ne vpliva na vprašanje strankine sposobnosti, zato ob ugotovljenih dejstvih zaključka, da toženec ni bil obogaten v dosojeni višini, ni mogoče napraviti. Tega ne preprečuje niti opozorilo na njegovo dobrovernost. Ta se lahko odraža le pri teku zakonskih zamudnih obresti, ki pa izven zgoraj odgovorjenega, kdo nosi odgovornost zanj, ni revizijsko sporen.

19Toženčevo opozorilo na 191. člen OZ, ki pravico do vračila jemlje tistemu, ki je vedoma plačal nekaj, kar ni bil dolžan, pa ni na mestu. Dejstvo, da je bilo od tožnice plačilo prisilno izterjano v okviru izvršilnega postopka, že samo po sebi izključuje zaključek, da je vedoma plačala neobstoječ dolg.

20Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

21Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije.

¹ Primerjaj 15. točko obrazložitve njegove sodbe.
² Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Nanj se sklicuje tudi sodišče druge stopnje (primerjaj 7. točko obrazložitve njegove sodbe).
³ 67. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki ne velja le v primeru meničnih sporov: Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil:1. če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev;2. če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega;3. če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen;4. če je sodišče izreklo za nedopustno izvršbo, ki je že bila opravljena;5. če je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe.Predlog za nasprotno izvršbo, ki se lahko pošlje na predpisanem obrazcu, lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek.Če je sodišče pravnomočno v celoti ali delno razveljavilo ali spremenilo sklep o izvršbi na podlagi predloga iz 41.a člena tega zakona zaradi ugovora po četrtem odstavku 61. člena tega zakona, začne teči rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka.Pred iztekom roka iz drugega odstavka tega člena dolžnik ne more uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku.
⁴ Ravno nasprotno, sodišče prve stopnje ugovoru zastaranja ni pritrdilo. Primerjaj 11. točko obrazložitve njegove sodbe.
⁵ Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zveznim zakonom. Vendar tečejo v primeru, če je obrestna mera dogovorjenih obresti višja od obrestne mere zamudnih obresti, te obresti tudi po dolžnikovi zamudi.
⁶ Tedaj veljavni 376. člen OZ, umeščen med splošne določbe odseka o obrestih, ki je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.
⁷ Izjemoma tudi, kadar je bila zoper posamični pravni akt pravočasno vložena ustavna pritožba. Tedaj razveljavitev učinkuje tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno. Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-295/97. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.
⁸ Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti v izvršilnem naslovu od določenega dneva do plačila ne pomeni, da tečejo obresti po zakonsko določeni obrestni meri vselej prav do plačila, pač pa, da lahko tečejo tudi le do tedaj, ko obveznost iz naslova obresti preneha na podlagi zakona, tudi na podlagi pravila ne ultra alterum tantum. Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 983/2007, II Ips 136/2011, III Ips 191/2007, II Ips 557/2009,... Enako velja za sklep o izvršbi.
⁹ Primerjaj določbo 190. člena OZ.
¹⁰ Primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.