VSL Sklep I Cpg 846/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje:

- glede vozila X-a, št. šasije 000, spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe ugodi in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se glasi:

"Toženi stranki A. d. d. se prepoveduje odtujevanje in obremenjevanje osebnega vozila X-a, št. šasije 000, do pravnomočnosti odločitve v pravdni zadevi, ki se vodi v zvezi s tem vozilom pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani z opr. št. VII Pg 721/2017. Toženi stranki se nalaga, da navedeno osebno vozilo hrani pri sebi do pravnomočnosti odločitve v pravdni zadevi, ki se vodi v zvezi s tem vozilom pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani z opr. št. VII Pg 721/2017, in se ji za ta čas prepoveduje uporaba navedenega osebnega vozila.

Prepoved obremenitve osebnega vozila X-a, št. šasije 000 se vpiše v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin motornih vozil, po pravnomočnosti tega sklepa";

- glede vozila X-b, št. šasije 001, in v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper odločitev, da se v primeru nespoštovanja prve točke izreka te začasne odredbe toženi stranki izreče denarna kazen v višini 50.000,00 EUR pa se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi in odločanje o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke (I. točka izreka) in ugovor tretjega (II. točka izreka) zoper sklep o zavarovanju VII Pg 721/2017 z dne 16. 6. 2017.

2Zoper sklep sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Pritožbenih razlogov izrecno ni navedla, predlagala pa je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 16. 6. 2017 ugodi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

K spremembi izpodbijanega sklepa

5Utemeljeni so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na izdano začasno odredbo v zvezi z vozilom X-a, št. šasije 000. V konkretnem primeru je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, s katero se naj toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev premičnin, na katero meri terjatev. Začasna odredba s tako vsebino pa nima nobenega smisla, če tožena stranka še pred njeno izdajo katero od premičnin, na katero se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, odtuji¹.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pred izdajo obravnavane začasne odredbe vozilo X-a, št. šasije 000, že odsvojila (B17 - B18), česar tožena stranka v pritožbi po oceni pritožbenega sodišča glede na listine v spisu ni uspela izpodbiti. Glede na navedeno predlagane začasne odredbe v delu, ki se nanaša na navedeno vozilo, ni mogoče izdati, saj z njo ni mogoče doseči namena predlaganega zavarovanja.

7Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je glede vozila X-a, št. šasije 000, ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe ugodilo in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K razveljavitvi izpodbijanega sklepa in vrnitvi zadeve v nov postopek

8Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo utemeljenost izdane začasne odredbe le še v delu, ki se nanaša na vozilo X-b, št. šasije 001 in v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da se v primeru nespoštovanja začasne odredbe izreče toženi stranki denarna kazen 50.000,00 EUR.

9Tožeča stranka je vložila predlog za začasno odredbo v zavarovanje terjatve iz tožbe, s katero zahteva izročitev osebnega vozila X-b, št. šasije 001. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

10Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem verjetnosti terjatve na izročitev vozila ugotovilo, da je tožena stranka pooblaščeni prodajalec vozil X, da je tožeča stranka pri tožeči stranki kupila sporno vozilo in na podlagi pogodbe o nakupu vozila toženi stranki že izpolnila obveznost plačila kupnine, da je tožena stranka tožeči stranki vozilo že izročila, nato pa ga ponovno pridobila v svojo posest in da po tem vozila več noče izročiti tožeči stranki, pač pa ga skuša prodati drugemu kupcu. Iz podatkov spisa je razvidno, da vozilo še ni registrirano. Nadalje je ugotovilo, da se tožena stranka upira izročitvi vozila tožeči stranki, ker zatrjuje, da je prodajna pogodba s tožečo stranko razvezana, ker naj bi od nje tožena stranka odstopila zaradi kršitve dogovora o prepovedi nadaljnje prodaje vozil. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da trditve in dokazi, ki jih je predložila tožena stranka, sodišča prve stopnje v fazi odločanja o verjetnosti terjatve tožeče stranke na izročitev vozil, niso prepričale v utemeljenost odstopa od prodajne pogodbe. S takim stališčem pritožbeno sodišče soglaša. Kršitve prepovedi preprodaje spornih vozil s strani tožeče stranke namreč tožena stranka do izdaje začasne odredbe niti z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi, ni dokazala. V pritožbi se ponovno sklicuje na seznam oglasov oziroma listino "prezentacija" (B9) in dopis proizvajalca z dne 13. 4. 2017 (B22). Tudi po oceni pritožbenega sodišča nobena od navedenih listin ne dokazuje, da je tožeča stranka kršila dogovor o prepovedi preprodaje. Iz dopisa proizvajalca izhaja zgolj, da je bila toženi stranki zaračunana pogodbena kazen zaradi kršitve prodaje vozil X nepooblaščenemu prodajalcu. Za katerega prodajalca naj bi šlo, iz listine ni razvidno. Glede seznama oglasov pa pritožbeno sodišče opozarja, da gre za listino v tujem jeziku. Drugi odstavek 226. člena ZPP določa, da mora stranka za listino v tujem jeziku, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb, priložiti tudi overjen prevod. Tudi sicer oziroma ne glede na to, pa pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da iz priloženih oglasov ne izhaja, da se nanaša na sporno vozilo (ne gre za iste št. šasije), ali da jih je oglaševala tožeča stranka. Tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka s predložitvijo seznama dokazov dokazala, da ji je proizvajalec zaradi preprodaje vozil s strani tožeče stranke zaračunal pogodbeno kazen, niso utemeljene, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11Tudi ne držijo navedbe tožene stranke, da dejstvo, da sodišče prve stopnje nekega argumenta, ki ga je navedlo v sklepu o izdaji začasne odredbe (konkretno, da ni izkazano, da sta bili med oglaševanimi vozili tudi sporni vozili), ni ponovno navedlo tudi v sklepu, s katerim je odločalo o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, pomeni, da je spremenilo svoje stališče, ki ga je podkrepilo s tem argumentom, temveč ravno nasprotno. Z izpodbijanim sklepom je bil ugovor tožene stranke zavrnjen, zato je sklep o izdaji začasne odredbe ostal v veljavi in s tem tudi v njem navedeni razlogi za izdajo začasne odredbe.

12Za postopek zavarovanja se na podlagi 239. člena ZIZ smiselno uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za izvršbo. Določila ZPP pa se uporabljajo smiselno, če v ZIZ ali v kakšnem drugem zakonu ni drugače določeno (15. člen ZIZ). Sodišče torej postopa po določilih ZIZ in ne po določilih pravdnega postopka ter praviloma ne izvaja dokazov na naroku (29. in 29.a člen ZIZ), zato dokazovanje z zaslišanjem ni pravilo, pač pa sodišče na podlagi gradiva v spisu (vlog in drugih pisanj) oceni, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti. Verjetnost je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP za pravdni postopek. Če tožena stranka neko s strani tožeče stranke zatrjevano dejstvo prereka, zgolj pavšalna trditev o obstoju tega dejstva ne zadostuje za zaključek sodišča o njegovi izkazanosti s stopnjo verjetnosti. Upoštevati mora vse relevantne trditve strank o dejstvih, do trenutka odločanja v spis vložene dokaze in izvedbo kakšnih dokazov sta za dokazovanje zatrjevanih dejstev še predlagali stranki. Na podlagi presoje vsega navedenega nato sodišče oceni, katera zatrjevana pravno relevantna dejstva so verjetnejša. Opozoriti pa velja, da bi sodišče lahko, predvsem glede ugotavljanja verjetnosti obstoja terjatve (ki zadošča za izdajo začasne odredbe), prekoračilo to mejo (verjetnosti), za kar ni nobene potrebe, niti to ni smotrno, z vidika upnika pa izrazito neprimerno in neekonomično. Ne smemo namreč pozabiti, da je postopek zavarovanja vendarle namenjen upniku, da zavaruje svojo terjatev.

13Sodišče prve stopnje bi zato dokaz z zaslišanjem strank in prič moralo izvesti le, če na podlagi listinskih dokazov nekega zatrjevanega dejstva ne bi bilo mogoče ugotoviti ali ovreči s stopnjo verjetnosti, oziroma če bi stranki neko dejstvo zatrjevali, zanj pa ne ponudili nobenega listinskega dokaza. V tem primeru, ko v spisu ne bi bilo dokaznih listin v dokaz (s stopnjo verjetnosti) zatrjevanih dejstev strank, bi moralo sodišče izvesti druge predlagane dokaze, sicer pa ne. V dokaz trditev, da je tožeča stranka vozili preprodajala, in da je proizvajalec tožečo stranko zaradi stalnih kršitev uvrstil na listo oseb, s katerimi pooblaščeni prodajalci ne smejo poslovati, je tožena stranka predložila seznam oglasov in dopis proizvajalca z dne 13. 4. 2017. Sodišče prve stopnje je v navedeni listini vpogledalo in ugotovilo, da iz njiju ne izhaja, da bi vozili (pre)prodajala tožeča stranka, oziroma da je bila toženi stranki s strani proizvajalca vozil zaračunana pogodbena kazen zaradi preprodaje vozil s strani tožeče stranke, kot tudi ne, da sta predmet (oglaševane) prodaje prav sporni oziroma še sporno vozilo. Glede na to je zaključek sodišča prve stopnje, da je na podlagi podatkov spisa terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, pravilen, očitek o kršitvi načela kontradiktornosti pa neutemeljen.

14Glede na navedeno je v nadaljevanju pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbene trditve, s katerimi pritožnica izpodbija utemeljenost razlogov sodišča prve stopnje o obstoju še drugih pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Tožeča stranka je potrebnost začasne odredbe utemeljevala predvsem na trditvah, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, in še na trditvah, da dolžnik (tožena stranka) z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tožeči stranki).

15V sklepu o izdaji začasne odredbe je sodišče prve stopnje utemeljilo izdajo začasne odredbe na trditvah tožeče stranke, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki jih bo brez izdaje začasne odredbe utrpela tožeča stranka, in sicer je pri tem kot odločilno štelo, da tožena stranka ni predlagala nobenih dokazov za trditve, da bi bila cena, ki bi jo tožena stranka lahko iztržila za predmetni vozili, po pravnomočnem zaključku postopka nižja od cene, ki bi jo lahko iztržila, če bi ju prodala takoj. V izpodbijanem sklepu o zavrnitvi ugovora pa je pri zavzetem stališču vztrajalo, ker je tožena stranka sama navedla, da obema strankama nastaja škoda. Če bosta obe stranki utrpeli enako škodo zaradi padca vrednosti vozila, ki ga bo morala v skladu z izdano začasno odredbo hraniti tožena stranka, naj bi to posledično pomenilo, da z izdajo začasne odredbe tožeča stranka ne bo utrpela hujših posledic od tistih, ki jih bo utrpela tožeča stranka. Dodatno v prid zavrnitve ugovora pa je sodišče prepričalo tudi ravnanje tožene stranke, ker je medtem že odtujila eno vozilo, ki je predmet spora. Poleg tega iz 12. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka (pravilno tožena) zatrjevala da je proizvajalec spornih vozil vsem pooblaščenim prodajalcem v Evropi prepovedal vsakršno poslovanje s tožečo stranko, na podlagi česar je zaključilo, da priznava tudi nevarnost, da bo brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena.

16Utemeljene so pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje v dokaz obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena sklicevalo na dejstvo, da je tožena stranka sama zatrjevala obstoj te nevarnosti, ko je trdila, da je proizvajalec vsem prodajalcem vozil X v Evropi prepovedal poslovanje s tožečo stranko, zaradi česar tožeča stranka vozil pri drugem prodajalcu ne bo mogla kupiti, čeprav je pred tem, v okviru ugotavljanja verjetnosti obstoja terjatve ugotovilo, da dejstvo, da je tožeča stranka kršila dogovor o prepovedi (pre)prodaje (kar bi rezultiralo v prepovedi poslovanja z njo s strani proizvajalca vozil), ni dokazano niti s stopnjo verjetnosti. Zato navedeni argument ne more biti podlaga ugotovitve obstoja drugega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

17Sodišče prve stopnje bi moralo najprej ugotoviti, ali je tožeča stranka utemeljevala izdajo začasne odredbe tudi na trditvah, da ji bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena. Da bi nato lahko ugotovilo tudi pogoj po 1. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, bi se moralo najprej opredeliti do ključnega vprašanja in sicer, ali še sporno vozilo X-b predstavlja individualno določeno stvar (species) ali generično, po vrsti določeno stvar (genus). Če gre za individualno določeno stvar, je mogoče doseči namen zavarovanja le tako, da se prepove odtujevanje navedene individualno določene stvari, ker bo sicer kasnejša izvršba onemogočena. V zvezi s tem je tožeča stranka trdila, da gre za specifično stvar, ker je bilo vozilo izdelano po posebnem naročilu tožeče stranke glede določenih specifikacij in katerega zaradi teh lastnosti ne more pridobiti nikjer drugje, in ker je bil za to vozilo že izdan račun, teh trditev pa pri izdaji začasne odredbe niti v sklepu o ugovoru sodišče prve stopnje ni presojalo.

18V kolikor pa gre za po vrsti določen predmet (genus), za katerega je v naprej znano, da njegova vrednost s časom občutno pada, začasna odredba, ki meri na prepoved razpolaganja s tem predmetom, ni v vsakem primeru v skladu z namenom zavarovanja. S tem v zvezi je treba upoštevati tudi, da je dolžna tista stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine (četrti odstavek 243. člena OZ). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo obstoj predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Slednja določa, da bi morala tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazati, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. V okviru presoje obstoja predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ bi namreč sodišče prve stopnje moralo presojati in tehtati težo posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki in tistih, ki bi z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, nastale toženi stranki. Tožeča stranka je trdila, da prepoved razpolaganja z vozilom toženi stranki ne bi povzročila nobenih večjih nevšečnosti, ker je zanj že prejela celotno kupnino in da ji zato ne bo nastal noben dodaten strošek. Glede svoje premoženjske škode, ki bi ji nastala, če začasna odredba ne bo izdana in bo tožena stranka vozilo prodala drugemu kupcu, pa je zatrjevala nastanek premoženjske škode zaradi nezmožnosti razpolaganja z vozilom, zaradi nemožnosti uporabe vozila, zmanjšanja vrednosti vozila in zaradi zadrževanja kupnine. Trdila je še, da bo v primeru, če začasna odredba ne bo izdana, ogroženo njeno poslovanje in njena likvidnost. Tožena stranka pa je trdila, da bi ji, če bi se izkazala začasna odredba za neutemeljeno, zaradi izdane začasne odredbe nastala škoda, ker bi v takem primeru lahko vozilo prodala šele po pravnomočnosti sodbe po ceni, ki znaša manj kot je sedanja vrednost vozila, saj bo do odločitve o tožbenem zahtevku njegova vrednost nesporno padla. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da vrednost vozil, ki sta predmet spora, letno pade za 26%, je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da za svoje trditve tožena stranka ni ponudila nobenih dokazov. Če je neko dejstvo nesporno, ga ni treba dokazovati. Po drugi strani pa sodišče prve stopnje ni presojalo trditev tožeče stranke, da toženi stranki zaradi zmanjšanja vrednosti vozila ne bo nastala nobena škoda, ker ji je tožeča stranka za vozilo kupnino že plačala. Sodišče prve stopnje bi moralo torej te trditve tožeče stranke presojati, česar pa ni storilo.

19Za pravilno uporabo določbe 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je iz obrazložitve tudi izostala presoja trditev tožeče stranke o verjetnosti nastanka konkretnih posledic, ki bi ji nastale, če začasna odredba ne bo izdana in bo tožena stranka sporno vozilo prodala, v razmerju s škodo, ki bo nastala toženi stranki zaradi manjše vrednosti vozila, ki ga do pravnomočnosti sodbe ne bi smela prodati, če se bo začasna odredba izkazala za neutemeljeno. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi ji v primeru neupravičeno izdane začasne odredbe nastala tudi škoda zaradi odškodninskih zahtevkov, ki bi jih zoper njo vložile tretje osebe, ki so dejanski lastniki spornih vozil, prepozne. Takih trditev namreč v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe ni podala in tudi ni navedla, da jih brez njene krivde ni mogla, zato je z njimi prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na vozilo X-b, št. šasije 001, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter odločanje o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe v delu, ki se nanaša na vozilo X-b, št. šasije 001, vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

21V kolikor bo sodišče v novem postopku ugotovilo, da so pogoji za izdajo začasne odredbe za še sporno vozilo izpolnjeni, pa bo moralo upoštevati, da je denarna kazen kot sredstvo zavarovanja dopustna le pri začasni odredbi z vsebino iz 3. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ (drugi odstavek 273. člena ZIZ), torej v konkretnem primeru le v delu, ki se nanaša na prepoved toženi stranki, da vozilo uporablja. Za začasno odredbo z vsebino iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZIZ pa se denarna kazen ne izreka.

22Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Sklep VSL II Cp 1501/99.