UPRS Sodba I U 64/2017-5

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-604/2016/11 (1312-12) z dne 23. 12. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika (roj. ... v kraju Kashan v Iranu, državljan Afganistana) za mednarodno zaščito. V obrazložitvi odločbe je med drugim navedeno, da ima tožnik v Iranu očeta, mater, dva brata in dve sestri. Iz Irana je odšel na začetku leta 2016. Na vprašanje, zakaj potuje brez dokumentov, je prosilec odgovoril, da je rojen v Iranu. V Iranu poseduje osebno izkaznico za začasno bivanje v Iranu. Prosilec je povedal, da je v Iranu dokaj dobro živel. Vendar pa so ga kot begunca iz Afganistana večkrat spolno zlorabili in z njim grdo ravnali. V Iranu, če si državljan Afganistana, veljaš za drugo razrednega državljana. Za družino je skrbela njegova mati, oče je samo jedel in spal. V Afganistanu nima več nikogar od bližnjih družinskih članov. Iz tega razloga se ne more vrniti v Afganistan. Prav tako se ne želi več vrniti v Iran. Na vprašanje, ali sta se starša kdaj poskušala vrniti v Afganistan, je prosilec odgovoril, da sta se poskusila vrniti v Afganistan, ker sta tam imela nekaj zemlje. Dokler je bil še njihov dedek živ, je bila zanju vrnitev v Afganistan aktualna. Ko je dedek umrl, je stric odvzel vso zemljo in prevzel vso dediščino po dedku. Na vprašanje, kaj meni, da bi se mu zgodilo v primeru vrnitve v Iran, je prosilec odgovoril, da bi se maščeval tistim, ki so mu prizadeli bolečine. Na vprašanje pooblaščenke, ali je bilo teh napadov več, ali pozna še kakšen primer, je prosilec odgovoril, da se mu je to zgodilo večkrat. Prosilec je bil soočen s tem, da je predložil dokument in nato pozvan, da pojasni, kakšen dokument je predložil. Prosilec je povedal, da v času, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, še ni imel tega dokumenta. Dokument je pridobil po elektronski pošti. Prosilec je predložil osebno izkaznico za tujce. Gre za osebno izkaznico za začasno prebivanje v Iranu. Izkaznica je veljavna do 31. 1. 2016. Na dokumentu je zavedeno, ime - A.A., priimek B.B., datum roj. ... - šamsi kolendar, (torej rojen ...). Sledi ime očeta C.C. Kraj bivanja: provinca ISFAHAN, mesto bivanja Kashan. Na dokumentu je navedeno tudi državljanstvo: Afganistan. Št. izkaznice je ... Prosilec je bil pozvan, da navede naslov zadnjega bivališča, kjer so njegovi starši živeli, preden so zapustili Afganistan. Prosilec je povedal, da sta starša živela v provinci Sar-e Pol.

2Na vprašanje, ali je bil kdaj v Afganistanu, je prosilec odgovoril, da nikoli ni bil v Afganistanu. Na vprašanje, kakšen status imata njegova starša v Iranu in ali posedujeta kakšen uraden dokument, na podlagi katerega lahko legalno bivata v Iranu, je prosilec odgovoril, da imata dovoljenje za začasno bivanje. Na vprašanje, katera stvar mu je bila najhujša, ki se mu je zgodila v Iranu, je prosilec odgovoril, da je bil kot Afganistanec v Iranu drugorazreden državljan. Pogosto so ga nadlegovali. Pred 6 leti so ga spolno zlorabili. Kasneje je ugotovil, da ga je zlorabil policist. Drugi dogodek se mu je zgodil pred dvema letoma, ko je bil s strani sodelavcev povabljen na zabavo. Po zabavi sta ga dva moška posilila. Dogodek je prijavil policiji. Osebi, ki sta ga zlorabili, sta ga nadlegovali vse do odhoda iz Irana. Prosilec je bil v nadaljevanju vprašan, ali si lahko za trenutek prestavlja, da se vrne v Afganistan, denimo v mesto Kabul, star je 24 let, kljub mladosti ima, kakor je navedel pri prošnji za mednarodno zaščito, že 12 let delovnih izkušenj na področju priložnostnih del, pozna jezik, torej razume in govori farsi jezik, jezik, ki ga govorijo v Afganistanu. V Kabulu ne pozna nikogar, je brez podpore družine. Prosilec je povedal, da si ne more predstavljati življenja v Kabulu, ker to državo ne pozna niti ne pozna mesta Kabul. Čeprav ni bil nikoli v Kabulu, je veliko slišal, kaj vse dogaja v tem mestu: od vojne, samomorilskih napadov, navadni ljudje nosijo pištole, skratka država in to mesto sta mu neznana, ne zna afganistanskega naglasa, sam govori farsi jezik z iranskim naglasom. Na vprašanje, zakaj meni, da se ne more vrniti v Afganistan, torej v državo, katere državljan je, je prosilec odgovoril, da je Afganistan njegova izvorna država samo na papirju, niti ne ve, kako izgleda država Afganistan. O tej državi je slišal grozne stvari. Strah bi ga bilo, če bi odšel v Afganistan. Prosilec je še povedal, da če bi bil Afganistan v redu država, ne bi bilo toliko Afganistancev v Evropi.

3Pristojni organ glede prosilčeve istovetnosti ugotavlja, da je prosilec sicer predložil digitalno, preslikano kopijo osebnega dokumenta, ki ga je imel v Iranu, vendar zaradi dejstva, da ne gre za originalno listino, pristnosti le-te pristojni organ ne more preveriti. V skladu s 4. odstavkom 34. člena ZMZ-1 se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja področje tujcev. Zakon o tujcih (Ur. 1. RS, št. 45/14-UPB1, 90/14, 19/15 in 47/15 -ZZSDT) v 97. členu določa, da tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Glede na navedeno s kopijo dokumenta istovetnosti ni mogoče izkazati, zato osebni podatki, ki jih je prosilec navedel v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji niso dokazani in njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Pristojni organ ob prosilčevi neizkazani istovetnosti v dvomu in do dokaza o nasprotnem sprejema, da je prosilec rojen .... Prav tako glede na njegove navedbe pristojni organ sprejema, da je njegova izvorna država Afganistan. Čeprav je rojen v Iranu, pa iz njegovih izjav jasno izhaja, da so se njegovi starši tja preselili iz Afganistana še pred njegovim rojstvom. Pristojni organ tako ne dvomi, da je prosilčeva izvorna država Afganistan.

4Prosilec ni živel v Afganistanu, ki je sicer njegova izvorna država, zato je še toliko bolj razumljivo, da konkretnih dokazov, zakaj se ne more vrniti v Afganistan, nima.

5Prosilec je v postopku priznanja mednarodne zaščite zatrjeval, da je državljan Afganistana, sicer rojen v Iranu. V postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji je predložil kopijo osebne izkaznice za tujce v Iranu, št. .., z veljavnostjo do 31. 1. 2016. Izkaznica je bila izdana s strani Ministrstva za notranje zadeve v Iranu, Urad za tujce in imigrante. Gre za osebno izkaznico za začasno bivanje v Iranu. Na osebni izkaznici so navedeni osebni podatki: Ime: A.A., priimek: B.B., datum rojstva: ..., provinca: Esfehan, Iran, okraj: Kashan, Iran, državljanstvo: afganistansko.

6Osebna izkaznica za začasno bivanje v Iranu, ki jo je predložil prosilec potrjuje prosilčeve navedbe, da je državljan Afganistana. Prosilec je v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji namreč navedel, da je državljan Afganistana, sicer rojen v Iranu. V prošnji za mednarodno zaščito je prosilec navedel, da sta njegova starša zapustila Afganistan pred 35 leti zaradi boljšega življenja, ki sta ga pričakovala v Iranu. Prosilec je povedal, da je tudi pri podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da je na njegovem dokumentu zavedena ime A.A. in da ga kličejo X. (osebni razgovor z dne 15. 11. 2016, stran 4, odstavek 10 in 11). Pristojni organ k temu dodaja, da iz vsebine prošnje za mednarodno zaščito ni razvidno, da bi prosilec podal takšno izjavo. Prav tako pristojni organ ugotavlja, da pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega dokumenta za ugotavljanje osebne identitete. Iz spisovne dokumentacije namreč izhaja, da je prosilčev pooblaščenec 23. 3. 2016 po elektronski pošti pristojnemu organu posredoval kopijo osebne izkaznice za tujce v Iranu, št. ..., z veljavnostjo do 31. 1. 2016. Izkaznica je bila izdana s strani Ministrstva za notranje zadeve v Iranu, Urad za tujce in imigrante.

7Pristojni organ ugotavlja, da prosilec v postopku priznanja mednarodne zaščite uveljavlja preganjanje v državi, ki ni država njegovega državljanstva (Iran), in ne v svoji izvorni državi (Afganistan). V skladu s 17. točko 2. člena ZMZ-1, ki opredeljuje, da je izvorna država tista država, katere državljanstvo ima državljan tretje države, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje običajno prebivališče, je torej izvorna država prosilca Afganistan. Prosilec je Afganistan tudi sam navedel kot svojo izvorno državo, prav tako pa je v svojih izjavah pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da so njegovi starši živeli v Afganistanu in ga zapustili zaradi boljšega življenja še pred njegovim rojstvom. V Iranu so ga pogosto nadlegovali. Pred 6 leti so ga spolno zlorabili. Kasneje je ugotovil, da ga je policist zlorabil. Drugi dogodek se mu je zgodil pred dvema letoma, ko je bil s strani sodelavcev povabljen na zabavo. Po zabavi sta ga dva moška posilila. Dogodek je prijavil policiji. Osebi, ki sta ga zlorabili, sta ga nadlegovali vse do odhoda iz Irana. Na vprašanje, ko je dogodek prijavil policiji, kaj so mu policisti dejali, je prosilec odgovoril, da mu je policija dejala, da mora imeti priče. Do njega so bili v redu. Zahtevali so le priče, da bi potrdile dogodek, ki se je zgodil, sicer ne morejo storiti ničesar.

8Glede na zgornje ugotovitve, pristojni organ prosilčevih navedb, ki se nanašajo na Iran, v konkretnem primeru ne bo upošteval in obravnaval, saj je v skladu z veljavno zakonodajo oseba lahko upravičena do mednarodne zaščite v primerih, ko se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva države, katere državljan je in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.

9ZMZ-1 je glede izvorne države povsem nedvoumen, in sicer je to država, katere državljanstvo ima državljan tretje države, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje običajno prebivališče. V prvi vrsti je torej pomembno državljanstvo osebe in šele, če je oseba brez državljanstva, je relevantna država, kjer je oseba imela običajno prebivališče. Ker v konkretnem primeru ni nobenih indicev, da bi bil prosilec brez državljanstva in še manj, da bi bil državljan Irana, pristojni organ nima nobenih dvomov v to, da je izvorna država prosilca Afganistan.

10Pristojni organ tudi ugotavlja, da je prosilec vse svoje življenje živel v Iranu, kamor so se preselili njegovi starši še pred njegovim rojstvom, vendar je kljub temu potrebno upoštevati dejstvo, da je njegova izvorna država Afganistan. Ker prosilec nikoli ni živel v Afganistanu, tudi ni navajal, da bi bil v Afganistanu kakorkoli izpostavljen preganjanju.

11Nadalje je pristojni organ presojal, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite, torej, ali bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Pristojni organ je tako preveril informacije, ki govorijo o varnostni situaciji v Afganistanu, pri čemer se je osredotočil na večje mesto Kabul, kamor bi bil prosilec najverjetneje vrnjen. Prosilec je namreč rojen v Iranu in nikoli ni živel v Afganistanu, tam tudi ne živi njegova družina, zato nima nobenega kraja, na katerega bi bil posebno vezan.

12V petem odstavku na strani 10 odločbe tožena stranka zavrne obstoj resne škode na podlagi 1. alineje 28. člena ZMZ-1. Nadalje pravi, čeprav prosilec v Afganistanu nima sorodnikov, to ne predstavlja tako skrajne humanitarne situacije, da bi to lahko pomenilo kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). ZMZ-1 v 24. členu vsebuje seznam storilcev resne škode, zaradi česar mora biti taka škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in to ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti določenega sistema izvorne države (sodba EU v zadevi M´Bodj št. C-542/13, 18. 12. 2014).

13Prosilec uveljavljala, da se v Afganistan in Kabul ne more vrniti zaradi varnostne situacije oziroma oboroženega spopada, zato je pristojni organ dodatno preveril še, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1, torej v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v Kabulu.

14Prosilec je povedal, da si ne more predstavljati življenja v Kabulu, ker to državo ne pozna, niti ne pozna mesto Kabul. Čeprav ni bil nikoli v Kabulu, je veliko slišal kaj vse dogaja v tem mestu: od vojne, samomorilskih napadov, navadni ljudje nosijo pištole, skratka država in to mesto sta mu neznana, ne zna afganistanskega naglasa, sam govori farsi jezik z iranskim naglasom. Na vprašanje, zakaj meni, da se ne more vrniti v Afganistan, torej v državo, katere državljan je, je prosilec odgovoril, da je Afganistan njegova izvorna država samo na papirju, niti ne ve kako izgleda država Afganistan. O tej državi je slišal grozne stvari. Strah bi ga bilo, če bi odšel v Afganistan. Prosilec je še povedal, da če bi bil Afganistan v redu država, ne bi bilo toliko Afganistance v Evropi (osebni razgovor z dne 15. 11. 2016, stran 4, odstavek 4, 5, 6, 7, 8, 9).

15Provinca Kabul glede na število varnostnih incidentov spada med province, ki so manj obremenjene z nasiljem, po številu varnostnih incidentov na prebivalca pa spada med najmanj obremenjene province. Organizacije, ki spremljajo varnostne razmere v Kabulu, so ugotovile porast napadov upornikov v mestu oktobra 2014 in ponovno maja 2015 ter avgusta 2015. V glavnem mestu je bilo leta 2014 31 samomorilskih napadov v primerjavi z 18 prejšnje leto. Število napadov z improviziranimi eksplozivnimi sredstvi je tudi upadlo iz 18 v oktobru in novembru na 5 v decembru 2014 ter na 2 v januarju 2015. Od 1. januarja do 13. septembra 2015 je mesto Kabul doživelo 217 varnostnih incidentov vključno z 68 eksplozijami (približno dve tretjini improvizirana eksplozivna sredstva in ena tretjina samomorilski napadi). Glede na opisane posamezne incidente, jih je večina usmerjenih na domače in tuje uradnike, domače in tuje varnostne sile, objekte, kjer so nastanjeni tujci in podobne cilje. Leta 2015 je bilo od januarja do avgusta v Kabulu mrtvih 126 civilistov in 717 ranjenih.

16Čeprav je provinca doživela veliko incidentov, je ostala glavni cilj za razseljene družine iz osrednje regije na splošno zato, ker menijo, da so tam varnostne razmere boljše in upajo, da se bodo tam lažje preživljale. V obdobju poročanj je skupna ekipa za ugotavljanje stanja obravnavala 454 notranje razseljenih družin v različnih mestnih okrajih Kabula. Poleg omenjenih razselitev je mesto Kabul doživelo velik priliv afganistanskih beguncev. Mnogi prihajajo v Kabul in se preživljajo z vsakodnevnim delom. Poročilo Danske službe za priseljevanje povzema več virov, ki v zvezi z varnostno situacijo navajajo, da je Kabul precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu. Afganistanske varnostne sile imajo na splošno nadzor nad mestom in so usposobljene za varnostne operacije. Nekatere viri pa v zvezi z varnostjo v Kabulu izpostavljajo zaskrbljenost zaradi samomorilskih napadov. Običajno prebivalstvo ni tarča napadov upornikov. Število civilnih žrtev glede na število prebivalcev tega mesta kaže, da je ogroženost civilistov zaradi oboroženega spopada v tem mestu zelo nizka. O tem priča tudi dejstvo, da mesto Kabul ni kraj, od koder bi izvirale notranje razseljene osebe, ampak se ljudje v ta kraj priseljujejo zaradi relativno dobre varnostne situacije in ekonomskih možnosti.

17Po preučitvi vseh navedenih informacij pristojni organ zaključuje, da situacija v Kabulu ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

18Organizacija IOM poudarja, da imajo v primerjavi z drugimi najboljše možnosti za zaposlitev mladi fantje in številni se iz tega razloga odločijo priti v Kabul. IOM navaja, da je za ljudi, ki nimajo izobrazbe in pridejo iz podeželja, edina možnost pogosto slabo plačano občasno delo. Mednarodna nevladna organizacija ugotavlja, da je na splošno za samskega meškega lažje naseliti se in se vključiti v Kabulu kot za celo družino. Da je situacija za mlade moške lažja, je izjavilo tudi Ministrstvo za ženska vprašanja.

19Organ je preučil tudi smernice UNHCR za ocenjevanje upravičenosti potreb po mednarodni zaščiti prosilcev iz Afganistana z dne 19. 4. 2016. Smernice opozarjajo na pomen obstoja tradicionalnih omrežij pomoči. Možnost notranje razselitve je treba presojati od primera do primera, upoštevajoč osebne okoliščine, na primer preteklo preganjanje.

20Da bi ocenili smiselnost notranje razselitve zunaj območij pod nadzorom upornikov, kjer potekajo spopadi, je treba upoštevati zlasti: (i) razpoložljivost tradicionalnih podpornih mehanizmov, ki jih zagotavlja prosilčeva širša družina ali člani njegove etnične skupine; (ii) dostop do zavetišča na predlaganem območju preselitve; razpoložljivost temeljne infrastrukture in dostop do osnovnih storitev na predlaganem območju preselitve, kot so sanitarne, zdravstvene in izobraževalne; (iv) obstoj možnosti za preživljanje, vključujoč dostop do zemlje za Afganistance, ki so po poreklu iz podeželja in obseg razselitev v notranjost države na predlaganem IFA/IRA območju. Prosilci se lahko zanesejo na podporo članov razširjene družine ali širše etnične skupine. Vendar pa obstoj te tradicionalne podpore lahko govori v prid smiselnosti predlagane IF-e/IR-e zgolj v primeru, če se ugotovi, da so člani prosilčeve družine ali etnične skupine pripravljeni, oziroma zmožni zagotoviti resnično podporo/pomoč prosilcu v praksi, upoštevajoč nizke humanitarne in razvojne pokazatelje v Afganistanu ter širšo gospodarsko stisko, kar prizadeva številne sloje prebivalstva. Notranje razseljene osebe veljajo za eno najbolj ranljivih skupin v Afganistanu in mnogi so izven dosega humanitarnih organizacij; ti so bolj ranljivi kot nerazseljeni revni prebivalci, saj so posebej prizadeti zaradi brezposelnosti, omejenega dostopa do nastanitve, vode in sanitarnih storitev in negotovosti glede prehrane. Po mnenju UNHCR je notranja razselitev smiselna samo tam, kjer ima posameznik dostop do tradicionalne podporne mreže (širšega) sorodstva ali članov večje etnične skupnosti na predlaganem območju preselitve, za katere je bilo ugotovljeno, da so pripravljeni in sposobni zagotoviti dejansko pomoč prosilcu v praksi. Edina izjema k temu pogoju zunanje pomoči so samski sposobni moški in poročeni pari, dovolj stari za delo, ki niso ranljivi v zgoraj opisanem smislu in lahko v določenih okoliščinah preživijo brez podpore družine ali skupnosti na urbanih ali pol urbanih območjih, kjer obstaja potrebna infrastruktura ter možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb.

21Prosilec in pooblaščenec sta 25. 11. 2016 predložila informacije o izvorni državi. Informacije so razdeljene na dva sklopa. Prvi sklop se naša na informacije glede varnostne situacije v provinci Sar-e-Pul. Po mnenju prosilca in pooblaščenca se je glede na znane podatke in analize varnostna situacija v provinci drastično poslabšala v zadnjih letih. Talibani, v nekoč mirni provinci, zavzemajo vedno več oblasti, kar je posledica tudi dejstva, da jim je na svojo stran uspelo pridobiti tudi več članov vladnih varnostnih sil. Danes je Sar-e-Pol znano središče talibanov ter z njimi povezanim Islamističnim gibanjem Uzbekistana (IMU). Vedno več pa je poročil o tem, da so v provinci pripadniki ISIS.

22Iz poročila EASO (november 2016) izhaja, da se je situacija v provinci poslabšala in da se ocenjuje, da je v severni regiji več kot 3000 talibanov in da so po juliju 2015 zavzeli stotine vasi v provincah Faryab, Sar-e Pol in Jowzjan. Varnostne sile so nemočne. Prav tako iz poročil Taliban overruns another district in northern Afghanistan (28. 7. 2015) in Afghanistan analysts Network, The 2015 Insurgency in the North: Case studies from Kunduz and Sar-e Pul Provinces (4. junij 2015) izhaja, da so varnostne razmere v provinci Sar-e Pol izredno slabe.

23Pristojni organ je tako preveril informacije, ki govorijo o varnostni situaciji v Afganistanu, pri čemer se je osredotočil na večje mesto Kabul, kamor bi bil prosilec najverjetneje vrnjen. Ker se je pristojni organ osredotočil na glavno mesto Afganistana, se ne bo posebej opredeljeval do informacij glede varnostne situacije v provinci Sare -Pol, ki jih je predložil prosilec. Prav tako se bo pri svoji oceni oprl na najnovejša poročila in članke, ki so bila izdana, saj so nekatera predložena poročila zaradi novejših postala nepomembna.

24Drugi sklop informacij se nanaša na preganjanje Hazarov in na potrebo po mednarodni zaščiti. Iz Smernic UNHCR za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana iz 19. 4. 2016, izhaja, da se Hazari soočajo s stalno diskriminacijo in so tudi tarča izsiljevanja v obliki protizakonitih davkov prisilnega novačenja in prisilnega dela ter fizične zlorabe. Hazari so zgodovinsko odrinjeni na rob družbe in jih Paštuni diskriminirajo. Kljub temu, da so bistveno napredovali v ekonomskem in političnem smislu po letu 2001, ko je padel režim Talibanov, v zadnjem času poročajo, da jih Talibani in drugi AGE bistveno huje nadlegujejo, ustrahujejo, ugrabljajo in morijo. UNHCR na podlagi teh ugotovitev meni, da posamezniki, ki so člani ene od manjšinskih etničnih skupin v Afganistanu, zlasti na območjih, kjer ne predstavljajo narodnostne večine, potrebujejo mednarodno begunsko zaščito na osnovi narodnosti ali etnične pripadnosti/rase oziroma iz drugih ustreznih razlogov, odvisno od individualnih okoliščin primera. Med pomembne dejavnike spadata sorazmerno vpliven položaj etnične skupine na prosilčevem izvornem območju in zgodovina med etničnih odnosov na tem območju.

25Prosilec in pooblaščenec sta priložila še vrsto poročil, ki se nanašajo na prosilčevo veroizpoved. Pristojni organ na podlagi prosilčevih izjav, ki jih je podal v postopku priznanja mednarodne zaščite, ugotavlja, da prosilec ni uveljavljal, da bi bil v izvorni državi preganjen zaradi svoje narodnosti ali veroizpovedi. Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje izključno s splošno varnostno situacijo v izvorni državi in s tem, da je Afganistan država, ki je ne pozna in nikoli ni živel v Afganistanu in tudi ne ve, kako bi v tej državi živel.

26Prosilec in pooblaščenec sta dne 19. 12. 2016 podala komentar na posredovane informacije. Komentarji in informacije so razdeljene na dva sklopa. Prvi sklop se naša na informacije glede splošne varnostne situacije v Afganistanu, iz katerih po mnenju prosilca in pooblaščenca izhaja, da je stanje najslabše v zadnjih letih. Priložila sta še nekaj informacij na temo splošne varnostne situacije, ki sta jih našla sama.

27Drugi sklop informacij se nanaša na varnostno situacijo v provinci Sar-e Pul. Pri tem prosilec in pooblaščenec dodajata, da sta predhodno dne 15. 11. 2016 predložila že večje število informacij z varnostno situacijo v provinci, iz katere izhaja prosilec. K temu še dodajata poročilo EASO (Država izvora, informativno poročilo, Afganistan, varnostni položaj iz januarja 2016), iz katerega izhaja, da so se varnostne razmere v zadnjih dveh letih v provinci poslabšale.

28Pristojni organ je tako preveril informacije, ki govorijo o varnostni situaciji v Afganistanu, pri čemer se je osredotočil na večje mesto Kabul, kamor bi bil prosilec najverjetneje vrnjen. Ker se je pristojni organ osredotočil na glavno mesto Afganistana, se ne bo posebej opredeljeval do informacij glede varnostne situacije v provinci Sar-e Pul, ki jih je predložil prosilec.

29Pristojni organ je pridobil informacije, da v Republiki Sloveniji Mednarodna organizacija za migracije (IOM) izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev. V omenjeni projekt lahko vključijo tudi afganistanske državljane, ki so nato upravičeni do individualnega informiranja o programu, celovite asistence pri načrtovanju in logistični pripravi vračanja, asistence ob odhodu na letališču v Sloveniji, žepnine do maksimalne višine 500 evrov, tranzitne asistence in asistence pri sprejemu v državi vrnitve. Prav tako se jih lahko po dogovoru vključi tudi v reintegracijski program, ki je namenjen lažjemu vključevanju v okolje, in sicer imajo na voljo sredstva v višini do 2.500 evrov za posameznika. Sredstva lahko namenijo za začasno namestitev, zdravstveno oskrbo, izobraževanja in usposabljanja ter zagon poslovnega subjekta, po potrebi in v dogovoru z donatorjem pa tudi za druge namene. Svojo pisarno imajo tudi na mednarodnem letališču v Kabulu, kjer zagotavljajo pomoč pri sprejemu, in sicer tako, da afganistanske državljane, ki se vračaje, ob prihodu pričakajo in pozdravijo, jim pomagajo pri prevzetju prtljage, nudijo podporo pri formalnostih ob prihodu, nadaljnjemu lokalnemu prevozu in začasni namestitvi, vključujejo jih v osnovno zdravstveno oskrbo. Trenutno IOM Afganistan nudi pomoč pri reintegraciji državljanov, ki se vračajo iz številnih držav. V teku so redni projekti s Švedsko, Veliko Britanijo, Avstrijo, Avstralijo ter ad hoc projekti z drugimi državami članicami Evropske unije. Prosilčev pooblaščenec je v odgovor na pridobljene informacije opozoril, da projekt prostovoljnega vračanja in reintegracije ni namenjen notranji razselitveni alternativi, vendar ga kot takega tudi pristojni organ ni obravnaval. Z informacijo o izvajanju omenjenega projekta je pristojni organ ugotovil, da prosilec pri vrnitvi v izvorno državo lahko izkoristi določene možnosti, ki jih ponuja tudi organizacija IOM v Republiki Sloveniji. Ne glede na to, ali se želi prosilec prostovoljno vrniti v izvorno državo ali ne, ima v Republiki Sloveniji določene možnosti pomoči pri vrnitvi, njegova osebna izbira pa je, ali jih bo tudi izkoristil.

30V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka v dvomu glede istovetnosti tožeče stranke, ni pa v dvomu glede njegove izvorne države, čeprav navedeni podatek prav tako izhaja iz istega dokumenta kot osebni podatki v dvomu. Tožena stranka je nepravilno ugotovila izvorno državo tožeče stranke in se pri opredelitvi izvorne države zmotno sklicevala na sedemnajsto alinejo 2. člena ZMZ-1. Tožeča stranka ves čas postopka uveljavlja preganjanje v njegovi izvorni državi Iran in ne v Afganistanu. Tožeča stranka še nikoli ni bil v Afganistanu in v tej državi nima nikogar, ki bi mu lahko pomagal. Tožeča stranka države Afganistan ne pozna, saj je že od rojstva živel v Iranu. Tožeča stranka ugotavlja, da je iz posredovane kopije osebnega dokumenta, ki ni originalna listina in jo tožena stranka ni mogla preveriti, nemogoče sklepati, da je tožeča stranka državljan Afganistana. Tožnik je bil rojen v Iranu in njegovo običajno prebivališče je v Iranu. Kako si tožena stranka razlaga, da bi tožeča stranka pridobila državljanstvo Afganistana, ni v obrazložitvi nikjer navedeno. Da je tožeča stranka po rodu iz Afganistana, ne zanika, vendar pa ne razume kategorične podelitve afganistanskega državljanstva brez utemeljene razlage, ustreznih vprašanj in poizvedb. Tožeča stranka je po narodnosti iz Afganistana glede na okoliščine primera pa ni mogoče avtomatično trditi, da je afganistanski državljan. Logično in smiselno bi bilo, da je tožeča stranka državljan Irana. Tožeča stranka nima nikakršnih dejanskih vezi z Afganistanom, ki bi lahko vplivale na podelitev statusa mednarodne zaščite. Nikakor pa tožena stranka ne more istočasno dvomiti v istovetnost in ne dvomiti v določeno izvorno državo tožeče stranke. Ugotovitev je pomembna zaradi pravilnosti in zakonitosti nadaljevanja postopka za priznanje mednarodne zaščite tožeče stranke, saj se le tako lahko ugotovi pravilna in zakonita utemeljenost prošnje za mednarodno zaščite in le tako lahko tožena stranka pride do pravilnega ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa vprašanja in ugotovitve organa so do izdaje odločbe bila usmerjena na ugotavljanje pogojev za pridobitev mednarodne zaščite v izvorni državi "Afganistan" po materialnem smislu, v dejanskem pa bi morala bila usmerjena na državo prebivanja tožeče stranke "Iran", kar je v tem postopku pod pritožbo v vseh dvomih organa nedopustno in nepravilno. Prav verjetno je, da ima tožeča stranka afganistansko državljanstvo "po krvi", kot je tudi verjetno, da lahko ima iransko državljanstvo ali celo dvojno državljanstvo ("Civilni zakonik Irana čl. 9761 tč. 4-5"). Ocena prvostopenjskega organa glede izvornosti države tožeče stranke je lahko neutemeljena in nedokazana, v kolikor pa je neutemeljena, pa je pretežen postopek ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito v državi Afganistan, napačen. Tožeča stranka ne pozna pojmov državljanstvo in izvorna država, temveč zgolj ve, da so njegovi starši prišli v Iran iz Afganistana in da je po narodnosti iz Afganistana, kar pa še ne pomeni, da ima in je dokazano afganistansko državljanstvo. V Iranu je tožeča stranka kot pripadnik etnične skupine Hazara, katerega potomci so prišli v Iran, doživeli so vse kumulativno podane objektivne in subjektivne pogoje preganjanja in utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi svoje etnične pripadnosti. Tožeča stranka je tudi v svojih navajanjih utemeljevala svojo prošnjo za mednarodno zaščito na dejanskem stanju v Iranu in ne v Afganistanu. Kako naj tožeča stranka nekaj dokazuje, če v navedeni državi še nikoli ni živela.

31Osebne okoliščine tožeče stranke so tiste, ki omogočajo zaključek, da je njegova razselitev v Kabul življenjsko nerealna. Da bi se moral tožeča stranka vrniti v Kabul v državo, v kateri še nikoli ni bil, kjer je možnost pridobitve življenjskih potreb minimalna, je resna kršitev človekovih pravic. Tožeči stranki ob navedenih okoliščinah zaradi nepoznavanja okolja v Kabulu preti resna škoda, fizično in psihično nasilje in diskriminatornost v nepoznani družbi. Tožeča stranka je v celoti v subjektivnem in objektivnem pomenu vezana na državo Iran, navedeno bi morala tožena stranka upoštevati in v tej zvezi ugotoviti potrebe po mednarodni zaščiti tožeče stranke. Kot dokaz predlaga vpogled v celotni spis in v vso dokumentacijo, pridobitev informacij o državljanstvu tožeče stranke, zaslišanje tožeče stranke. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje.

32V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi.

33Tožba je utemeljena.

34V skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke glede zavrnitve statusa begunca, kajti v presoji dejstev, ali je tožnika mogoče šteti za državljana Afganistana tožena stranka ni naredila nobene procesne ali materialno-pravne napake, saj je v skladu z določbo 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) upoštevala dovolj relevantnih elementov v dokazni oceni, ki jih je vzela iz predloženih listinskih dokazov kot tudi iz izjav tožnika, in je ta dejstva tudi pravilno uporabila glede na besedilo 2. odstavka 20. člena ZMZ-1. Na drugi strani pa tožnik v tožbi niti dokazne ocene niti pravilne uporabe določila 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 ni z ničemer uspel omajati oziroma ni argumentiral, da iz določenih objektivnih razlogov ne more izpodbiti domneve, da je državljan Afganistana do te mere, da bi sodišče lahko ugotovilo kršitev prava. V tem delu sodišče zato ne bo ponavljalo razlogov iz izpodbijane odločbe, ki jih je povzelo v odstavkih od 1 do 10 te sodbe, ker se z njimi strinja in je zato tudi za potrebe presoje z vidika subsidiarne zaščite treba šteti, da je tožnikova izvorna država Afganistan in da se zato utemeljeno domneva, da je tožnik državljan Afganistana, v katerem pa ni bil preganjan in tudi ni izkazal zadostne verjetnosti, da bi bil preganjan na eni izmed predpisanih podlag.

35Glede odločitve o subsidiarni zaščiti ima tožena stranka prav, da določilo 1. alineje 28. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker tožnik ni navedel nobenih dejstev, ki bi odpirala vprašanje stopnje tveganja za resno škodo zaradi grožnje s smrtno kaznijo ali usmrtitvijo tožnika v Afganistanu.

36Ker v Afganistanu brez dvoma še vedno gre za notranji oboroženi spopad z mednarodnimi elementi in je lahko v določenih predelih Afganistana življenje ali osebnost civilista ogrožena v odvisnosti od konkretne stopnje nasilja ter individualnih okoliščin prosilca za mednarodno zaščito, pride v konkretnem primeru v poštev določilo 3. alineje 28. člena ZMZ-1 in ne določilo 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Slednje določilo sicer lahko pride v poštev - glede na dosedanjo sodno prakso obeh mednarodnih sodišč - v primeru utemeljenega tveganja za resno škodo zaradi grožnje nečloveškega ali poniževalnega ravnanja zaradi možnega poslabšanja zdravstvenega stanja prosilca, če bi bila takšna škoda lahko povzročena zaradi ravnanja tretje osebe oziroma odtegnitve zdravstvene oskrbe,¹ in v izjemnih primerih tudi zaradi humanitarnih razlogov² ter če so kritične humanitarne razmere v državi izvora v smislu zloma socialne, politične in ekonomske infrastrukture v državi tudi posledica spopadov sprtih strani,³ ali če država, v katero naj bi bil prosilec vrnjen, zaradi določenih dejanj in ali opustitev dejanj ne izpolnjuje svojih mednarodnih obveznosti glede zagotavljanja minimalnih potreb prosilcem glede hrane, higiene in bivališča.⁴ Vendar pa, če se katera od zgoraj navedenih okoliščin v primeru, ki ga obravnava pristojni organ oziroma sodišče, veže na stanje v državi izvora, kjer obstaja notranji ali mednarodni oboroženi spopad, potem je treba uporabiti določilo 3. alineje 28. člena ZMZ-1, ki ustreza določilu člena 15c. Kvalifikacijske direktive II (2011/95/EU), in v zvezi s katerim je Sodišče EU že podalo nekaj napotkov za razlago v sodbah v zadevah Elgafaji⁵ in Diakité.⁶ V tem smislu Upravno sodišče dopolnjuje oziroma popravlja utemeljitev tožene stranke, ki je povzeta v 12 odstavku te sodbe glede tega, zakaj je v konkretnem primeru bistveno določilo 3. alineje 28. člena ZMZ-1 in ne določilo 2. alineje 28. člena ZMZ-1.

37Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka stanje v izvorni državi tožnika ugotavljala predvsem za Kabul, kamor naj bi bil tožnik vrnjen, čeprav je obravnavala tudi provinco Sar-e-Pol, za katero pa je na strani 16 izpodbijane odločbe povzemala ugotovitve in poročila, da je to središče talibanov, da so v provinci pripadniki ISIS in da so varnostne razmere v tej provinci izredno slabe. Zato se je tožena stranka pravilno osredotočila na razmere v Kabulu, vendar pa pri tem ni uporabila določb ZMZ-1 o ureditvi instituta notranje zaščite v povezavi z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in sodno prakso ESČP. To pa je tudi razlog, v povezavi z ugovorom tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe in tožbenim ugovorom iz zadnjega odstavka tožbe, zaradi katerega je sodišče moralo tožbi ugoditi.

38Pomembne osebne okoliščine, ki jih tožena stranka ni upoštevala v presoji tveganja za resno škodo v primeru tožnikove vrnitve v Kabul, so: da tožnik ne samo, da nima oziroma tožena stranka tudi ni ugotavljala, ali ima tožnik kakršno koli podporno bližnje ali daljno družinsko oziroma sorodstveno okolje, in ali je mogoče pričakovati, da bi se tožnik lahko na to pomoč v Kabulu zanesel, ampak celo tožnik še nikoli ni bil v Afganistanu, ker je od rojstva živel v Iranu kot migrant oziroma begunec. Izjema glede možnosti notranje razselitve, ki jo je obravnavala tožena stranka v dokazni oceni v zvezi s poročilom UNHCR iz aprila 2016, se sicer nanaša na zdrave samske moške, vendar so med temi brez dvoma v težjem položaju tisti, ki še nikoli sploh niso bili v Afganistanu; poleg tega je tožnik povedal, da govori farsi jezik z iranskim naglasom in da je Hazar. Temu je treba dodati tudi navedbe, da je bil tožnik z družino v Iranu (začasni) begunec, ki naj bi bil celo večkrat žrtev spolnega nasilja oziroma je bila družina, ki je prebegla iz Afganistana, diskriminirana v Iranu, opravljal pa je le priložnostna dela kot čistilec, kar kaže na to, da ekonomsko stanje tožnikove družine, česar tožena stranka niti ni razčiščevala, zelo verjetno ne zmanjšuje tveganja za resno škodo v primeru notranje razselitve v Kabulu, ampak ga povečuje. Gre za specifične dodatne okoliščine, ki tožnika opredeljujejo kot člana manjšine v posebej ranljivem položaju in ki so pravno relevantne za presojo pogojev notranje razselitve iz 25. člena ZMZ-1, ti pa so odvisni ne samo od tega, ali je glede na osebne okoliščine prosilca mogoče pričakovati, da se bo uspešno notranje razselil in nastanil v varnejšem delu države, ampak:

- mora notranjo zaščito zagotavljati država ali politične in mednarodne organizacije, ki nadzorujejo predmetni del ozemlja,

- če so le-te pripravljene in sposobne nuditi zaščito (1. in 2. alineja 1. odstavka 25. člena ZMZ-1), ki mora biti

- dejanska in ne zgolj začasna, tako da so sprejeti razumni ukrepi za preprečitev resne škode in da ima prosilec dostop do zaščite (2. odstavek 25. člena ter 2. alineja 1. odstavka 29. člena ZMZ-1) in če

- prosilec v ta del države lahko varno in zakonito potuje in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil, pri čemer je treba upoštevati splošne okoliščine v tem delu države ter osebne okoliščine prosilca (2. odstavek 29. člena ZMZ-1).

39Glede dokaznega standarda v tovrstnih zadevah pa Vrhovno sodišče ni odstopilo od uveljavljene in ustaljene prakse v zadevah, kot so I Up 282/2014, I Up 13/2015, I Up 106/2016, in sicer da "ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo našel delo in preživel",⁷ pri čemer je Vrhovno sodišče ta standard dodatno pojasnilo s tem, da "morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP /.../."⁸

40Vrhovno sodišče se ob tem stališču opira na tri vire iz sodne prakse ESČP in sicer na sodbe ESČP v zadevah Salah Sheekh v. the Netherlands (odst. 141), A.A.M. v. Sweden (3. 4. 2014) in W.H. v. Sweden (27. 3. 2014) v zvezi s 3. členom EKČP. V povezavi s tem Upravno sodišče - glede na to, da je med strankama sporno, ali je tožena stranka v zadostni meri uporabila test glede realne možnosti notranje razselitve - strankam tega spora dodatno pojasnjuje naslednje:

41Sodišče EU je sicer v zadevi Elgafaji izpeljalo interpretacijo, po kateri 3. členu EKČP "v bistvu ustreza člen 15(b) Kvalifikacijske direktive II", ki ureja resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja (to ustreza določilu 2. alineje 18. člena ZMZ-1), med tem ko je treba člen 15(c) Kvalifikacijske direktive II (ki ustreza 3. alineji 28. člena ZMZ-1 po mnenju Sodišča EU "razlagati samostojno ob upoštevanju temeljnih pravic, ki so zagotovljene z EKČP".⁹ Upravno sodišče je v pretekli sodni praksi že opozorilo na to, da bi lahko grožnja za življenje in "osebnost civilista" tudi glede na besedilo člena 15(c) Kvalifikacijske direktiveII pomenil tudi nekaj drugega kot nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu 3. člena EKČP.¹⁰ Vendar pa iz kasnejše sodbe Sodišča EU v zadevi M'Bodj izhaja zaključek, da je Sodišče EU, kljub omenjenemu stališču iz sodbe v zadevi Elgafaji o avtonomnosti določila člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II, tudi razlago člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II v veliki meri vezalo na sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP. Za obravnavani primer pa je še bolj bistveno to, da se navedeni trije primeri iz sodne prakse ESČP, na katere se sklicuje Vrhovno sodišče, nanašajo na inštitut notranje razselitve ("internal flight alternative") oziroma notranje zaščite, ki pa se uporablja ne samo v primeru določbe člena 15(b) Kvalifikacijske direktive II oziroma 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ampak tudi v primeru določila člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II oziroma 3. alineje 28. člena ZMZ-1.

42Sodba v zadevi Salah Sheekh je pomembna, ker je v odstavku 141, na katerega se sklicuje Vrhovno sodišče, ESČP prvič odločilo, da je za uporabo instituta notranje razselitve potrebno najprej preveriti obstoj določenih "garancij" in sicer: ali bi oseba, ki naj bi bila vrnjena v državo izvora, lahko potovala v varni del države; ali bi ta oseba lahko dobila dovoljenje za vstop v ta del države in če bi se lahko tam naselila (nastanila). V obdobju, ko je ESČP postavilo te standarde v zvezi z notranjo razselitvijo in členom 3 EKČP, v sekundarnem pravu EU ali v sodni praksi Sodišča EU teh standardov še ni bilo. Vendar pa sodba v zadevi Salah Sheekh ni bila sodba Velikega senata ESČP, zato je še bolj pomembna sodba Velikega senata ESČP v zadevi Sufi and Elmi v. the United Kingdom z dne 28. 6. 2011, ki je omenjeni test oziroma standarde glede uporabe instituta notranje razselitve utrdila kot del ustaljene sodne prakse¹¹ in ob tem tretji standard, to je zmožnost nastanitve (v zvezi s temeljnimi potrebami glede hrane, higiene in bivališča) povezala s kriteriji iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece¹², kjer ni šlo za razmerje države članice s tretjo (izvorno) državo, ampak za razmerje med dvema državama članicama EU.

43Zakonodajalec EU je te standarde oziroma garancije v zvezi z uporabo instituta notranje razselitve (zaščite) ravno na podlagi sodbe v zadevi Sufi and Elmi v. the United Kingdom še bolj natančno opredelil in vključil v Kvalifikacijsko direktivo II, ki je bila sprejeta dne 13. 12. 2011, in katere je slovenski zakonodajalec prenesel v določilo 29. člena ZMZ-1.

44Pritožbeni ugovor tožene stranke v primerljivih sporih o tem, kako naj pristojni organ "za vsakega prosilca individualno" preverja, ali bo zavrnjeni prosilec "v kraju naselitve dobil službo in nastanitev",¹³ je sicer do neke mere tehten, ni pa utemeljen, kot je odločilo Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi v zadevi I Up 99/2017 z dne 10. 5. 2017. Tehten je ta pomislek tožene stranke do neke mere zaradi tega, ker je mogoče tudi iz sodne prakse manjših senatov ESČP ugotoviti, da je v določenih primerih tovrstnih sporov preverjanje z vidika navedenih treh standardov preveč pavšalno ali celo nepopolno po mnenju sodnikov, ki se z odločitvijo večine sodnikov v senatu, da je notranja razselitev možna, niso strinjali.¹⁴

45To pa ne pomeni, da se mali senati ESČP v teh zadevah niso sklicevali na omenjene tri standarde. ESČP se v vseh primerih na te standarde notranje razselitve sklicuje, le da po mnenju sodnikov, ki so bili v senatu v manjšini, sodišče omenjenih standardov oziroma garancij v navedenih primerih ni v zadostni meri oziroma dovolj natančno uporabilo glede na konkretne okoliščine vsakega primera. V že omenjenih dveh sodbah ESČP (A.A.M. v. Sweden, 3. 4. 2014; W.H. v. Sweden, 27. 3. 2014), na katere se sklicuje Vrhovno sodišče, pa je bilo mnenje članov petega senata ESČP soglasno in iz odstavkov od 67 do 74 sodbe v zadevi A.A.M. ter iz odstavkov 68 do 80 v zadevi W.H. v. Sweden¹⁵, je razvidno tudi, kako natančno je ESČP preverjalo vse tri standarde oziroma garancije za uporabo instituta notranje razselitve, tako glede potovanja v določen okraj (Kurdistan), glede vstopa v varnejši predel in komu je navadno vstop onemogočen; pod kakšnimi pogoji je vstop možen; ali je mogoče pridobiti osebne dokumente; ali obstajajo poročila o tem, da je mogoče dobiti službo, da imajo prišleki dostop do zdravstvenega varstva in finančne pomoči s strani UNHCR ali lokalne skupnosti.

46V nadaljevanju sodišče z vidika zgoraj navedenih standardov presoja zakonitost odločitve tožene stranke o tem, ali je notranja razselitev tožnika v Kabulu zanj realna možnost. Splošno znano je, da bi tožnik v Afganistan v primeru vrnitve prispel v Kabul in ta pot zanj ni nevarna.

47Z vprašanjem, ali bi bil tožnik sprejet v Kabulu, glede na to, da je bil rojen v Iranu, da nikoli ni živel v Afganistanu, četudi ga je dovolj verjetno treba šteti za Afganistanskega državljana, pa se tožena stranka ni ukvarjala. V zvezi s tem, kar je vsekakor specifična okoliščina tožnika, tožena stranka ni preverjala ničesar preko informacij o izvorni državi o tem, ali imajo takšni domnevno afganistanski državljani neoviran oziroma realno možen dostop do izdaje osebnih dokumentov in do sprejema v državo. Drugi element, zaradi katerega je izpodbijani akt nezakonit, pa je navedba v predzadnjem odstavku na strani 19 izpodbijane odločbe, da "glede na informacije, obstajajo možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb." Na katere informacije se je tožena stranka oprla v zvezi s tem standardom uporabe instituta notranje razselitve, iz izpodbijane odločbe ni razvidno.

48Nadalje je očitno, da tožena stranka v ničemer ni upoštevala oziroma ni vključila v dokazno oceno relevantnega poročila Amnesty International iz maja 2016, ki ga je pred izdajo izpodbijanega akta predložil tožnik. To poročilo se namreč nanaša na vladno politiko sprejema in obravnave notranje razseljenih oseb. Obravnava zlasti okoliščine z vidika tretjega standarda v zvezi z uporabo notranje razselitve, to je realne možnosti za nastanitev, in v njem je tudi zapis predstavnika naselja notranje razseljenih oseb v Kabulu (str. 11), ki navaja nezmožnost dostopa razseljenih oseb do vode, hrane, bivališča, dela, ter zapis o nastanitvenih zmožnostih in bivanjskih razmerah (str. 12); poročilo nato nadaljuje s sklopi glede dostopa do vode, komunalne ureditve, higiene, kar zajema tudi razmere v Kabulu (str. 13) ter dostop do zdravstvenega varstva, hrane, zaposlovanja. Temu je tožnik dodal še poročilo novinarja Jonathana Millerja z dne 12. 4. 2016 o tem, da afganistanski minister za begunce in repatriacijo zavrača idejo, ki jo imajo države EU, da je Kabul varno mesto za vračanje beguncev, ter intervjuje profesorice Lize Schuster, ki je poučevala na univerzi v Kabulu med letoma 2013 - 2015; dejstva iz tega intervjuja pa se nanašajo na socialno-ekonomsko situacijo med drugim tudi notranje razseljenih oseb v Kabulu. Z vidika možnosti zaposlitve je relevantno tudi poročilo "Daily Outlook Afghanistan" z dne 25. 10. 2015, pa tudi poročilo "Refugee Support Network" glede izkušenj mladih, ki so prisilno vrnjeni v Afganistan. Teh poročil, ki so relevantna za uporabo instituta notranje razselitve, tožena stranka ni upoštevala oziroma jih ni vključila v dokazno oceno, zaradi česar je bila tožniku kršena pravica do izjave v smislu celovite predstavitve pravno relevantnih dejstev, ki bi lahko bila pomembna za odločitev (37. člen ZMZ-1 ter 2. in 3. alineja 2. odstavka in 3. odstavek 46. člena ZMZ-1 v zvezi z 9. členom ZUP). ta poročila pa bi tožena stranka morala upoštevati v tesni povezavi s specifičnimi okoliščinami tožnika, ki jih je sodišče navedlo v 36. odstavku te sodbe.

49Glede tretjega standarda v okviru uporabe instituta notranje razselitve je tožena stranka upoštevala zgolj projekt Prostovoljnega vračanja tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev, ki naj bi ga izvajala organizacija IOM. Ob tem se je oprla na odgovor IOM z dne 14. 3. 2016 na zaprosilo z dne 2. 3. 2016 glede vračanja državljanov Afganistana. Iz tega odgovora, ki ga je povzela tožena stranka na straneh 19-20 izpodbijane odločbe, izhaja, da se program, ki ga opisuje tožena stranka, izvaja do 31. 12. 2016, torej še 8 dni po dnevu izdaje izpodbijanega akta, kar pomeni, da bi morala tožena stranka glede na nepravnomočnost izpodbijane odločbe po izdaji tega akta ugotavljati tudi, ali se bo ta program ali kateri koli drug program izvajal tudi po 31. 12. 2016. Iz tega istega odgovora IOM izhaja tudi, da mladi samski moški, ki se vrnejo v Afganistan, nimajo možnosti pridobiti finančne, materialne ali druge oblike pomoči od drugih subjektov, kot je IOM, in da ni begunskih centrov, kjer bi imeli nastanjeni najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena in zavetje. Vse to dovolj očitno kaže na to, da tožena stranka ni ravnala v skladu s standardi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča in ESČP glede uporabe instituta notranje razselitve ne samo glede drugega standarda (sprejem v varni predel izvorne države na podlagi ustreznih dovoljenj glede na specifičen status tožnika), ampak tudi glede tretjega standarda, to je realne možnosti, da se tožnik v tem delu države nastani tako, da bo poskrbljeno za njegovo preživetje v smislu najbolj osnovnih življenjskih potreb. Poleg tega je tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe predložil tudi dopis IOM z dne 1. 7. 2016, v katerem je IOM Pravno-informacijskemu centru nevladnih organizacij pojasnil, da se "Program prostovoljnega vračanja tujcev iz Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev" izvaja med 9. 10. 2015 in 31. 12. 2016. Program je odvisen od višine sredstev, ki so omejena s pogodbo z Ministrstvom za notranje zadeve. Upravičenost posameznika do pomoči se presoja v vsakem posamičnem primeru glede na izpolnjevanje pogojev, vključitev pa je možna na podlagi prostovoljne odločitve tujca. Pogoj za dodelitev pomoči je tudi, da je bila prošnja za mednarodno zaščito ustrezno obravnavana s strani pristojnih organov. IOM dodaja, da projekt prostovoljnega vračanja "ni namenjen notranji razselitveni alternativi, kot jo opredeljuje 29. člen ZMZ-1". Ta dopis potrjuje, da se je program izvajal samo še 8 dni po izdaji odločbe. Do njega pa tujec ni upravičen, če se prošnja ni ustrezno obravnavala, kar velja tudi za konkreten primer, in tega programa ni mogoče šteti kot alternativo za uporabo instituta notranje razselitve. Ne drži torej stališče tožene stranke, da je od prosilca odvisno, ali bo sprejel ponujeno pomoč ali ne.

50Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na odločitev o subsidiarni zaščiti in je izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek zaradi napačne uporabe materialnega prava glede instituta notranje zaščite (zadnji del prvega odstavka 29. člena ZMZ-1) v zvezi z določbo 3. alineje 28. člena ZMZ-1, kršitve procesnih določb glede pravice do izjave o pravno relevantnih dejstvih in posledično tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne ocene dokaza glede mnenja IOM z dne 14. 3. 2016 (4., 3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZMZ-1).

¹ C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36.
² Ibid. odst. 39. Na tem mestu se Sodišče EU sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi N. v. United Kingdom z dne 27. 5. 2008 (odst. 42), vendar pa je ob tem treba upoštevati, da je veliki senat ESČP v zadevi Paposhvili v. Belgium (13. 12. 2016) sodno prakso iz zadeve N v. the United Kingdom nadgradil (odst. 172-207).
³ Sufi and Elmi v. the United Kingdom, 28. 6. 2011 (odst. 278-283).
⁴ M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 249-264.
⁵ C-465/07, 17. 2. 2009.
⁶ C-285/12, 30. 1. 2014.
⁷ Na omenjene tri primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki bi morali biti toženi stranki poznani pred izdajo izpodbijane odločbe, se Vrhovno sodišče sklicuje v sodbi v zadevi I Up 99/2017 z dne 10. 5. 2017, odst. 8.
⁸ Ibid. odst. 9.
⁹ C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 28.
¹⁰ Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1516/2014-7 z dne 24. 12. 2014.
¹¹ Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 266.
¹² Ibid. odst. 283.
¹³ Na primer: zavrnjena pritožba tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo v zadevi I Up 99/2017.
¹⁴ Glej na primer: M.Y.H. and others v. Sweden, 27. 6. 2013; A.G.A.M. v. Sweden, 27. 6. 2013; K.A.B. v. Sweden, 5. 9. 2013; B.K.A. v. Sweden 19. 12. 2013
¹⁵ Ob tem glej tudi sodbo Velikega senata ESČP v tej zadevi z dne 8. 4. 2015.