34. člen ZMZ-1

Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodol

Glede na nesporno dejstvo, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, toženka določb ZTuj-2 ne bi smela uporabiti. Ker je ravnala v nasprotju z ZTuj-2 in ZMZ-1, je nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik ima namreč kot prosilec za mednarodno zaščito na podlagi ZMZ-1 pravico do prebivanja v RS, zato mu že po naravi stvari ni mogoče izreči ukrepov, ki so ti povezani z nezakonitim prebivanjem.

Toženka v izpodbijani odločbi ni sledila pravnemu mnenju sodišča, kljub temu, da je pristojni organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Toženka namreč v izpodbijani odločbi ni pojasnila oziroma utemeljila dvoma, da se tožnik v postopku predstavlja s pravim imenom in priimkom oziroma da obstaja precejšen dvom, da prihaja iz države, ki naj bi bila njegova izvorna.

Izpodbijana odločba ni nezakonita zaradi njene uporabe določil 1. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena ZTuj-2 v povezavi z določili 34. člena ZMZ-1, saj je že sam zakonodajalec s 34. členom ZMZ-1, ki v tretjem odstavku določa, da se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji (ZTuj-2) obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali ji je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene, in v četrtem odstavku določa, da pri ugotavljanju istovetnosti prosilcu se glede izkazovanja istovetnosti smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, predvidel možnost uporabe določil ZTuj-2 tudi v določenih primerih, tudi ko gre za postopke v zvezi v prosilci za mednarodno zaščito.

Tudi če so izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZMZ-1, prosilec nima iztožljive pravice, da je nastanjen na zasebnem naslovu, ne glede na morebitne druge pravno relevantne okoliščine. Za prosilca za mednarodno zaščito namreč ne velja pravica do svobodne izbire prebivališča, kajti ta pravica pripada „državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju ene od držav članic“. Tožnik pa nima dovoljenja za prebivanje v Sloveniji, ampak mu kot prosilcu za mednarodno zaščito pripada zgolj „pravica ostati“ v Sloveniji do zaključka obravnave. Poleg tega je zakonodajalec predpisal, da pristojni organ „lahko“ odobri nastanitev na zasebnem naslovu. Tožena stranka ne more zgolj na podlagi dejstva, da prosilec ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu, ampak bi morala za takšno odločitev utemeljiti dvom, da se tožnik v postopku predstavlja s pravim imenom, priimkom, ali da obstaja precejšen dvom, da prihaja iz države, ki naj bi bila njegova izvorna država.

Iz izpodbijanega akta je jasno razvidno, da je tožena stranka tožniku v tem primeru odvzela prostost primarno zaradi tega, ker ni izkazal dokumenta, ki ga predvideva 97. člena ZTuj-2. Takšna uporaba določila 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 je napačna, zaradi napačne uporabe 97. člena ZTuj-2 v zvezi z 4. odstavkom 34. člena ZMZ-1. Dvom v to, da je tožnik dokumente res izgubil, je bil očitno utemeljen, a to ni isto, kot je dvom v tožnikovo istovetnost; slednje je bistvena pravno relevantna okoliščina z vidika 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa dvom v pojasnilo prosilca, kako, kje in kdaj je izgubil osebni dokument. Iz izpodbijanega akta ni razvidno, da določenega dejstva ne bi bilo mogoče pridobiti brez pridržanja prosilca. Vse okoliščine, ki jih je tožnik navedel v prošnji, bi lahko tožena stranka brez zadržkov razčistila že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in med zaslišanjem ob seznanitvi z možnostjo pridržanja. Tožena stranka je zmotno uporabila določilo 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi zato, ker ni upoštevala, da je razčiščevanje določenega pomembnega dejstva v smislu pridobitve manjkajočega dejstva lahko pogoj za pridržanje, če

Toženka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje izključno s tem, da tožnik do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Vendar pa po oceni sodišča ta okoliščina sama po sebi ne dosega pravnega standarda očitnega dvoma v istovetnost, ki mora biti podan, da je ta razlog za omejitev gibanja upravičen. Sodišče je namreč že v številnih sodnih odločbah zavzelo stališče, da odsotnost takega dokumenta še ne zadostuje za očiten dvom v identiteto. To, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je razgovor procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma treba opraviti. Navedena določba ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo.

V osebni izkaznici je tožnikovo ime napisano drugače kot v vlogah, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu. Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da je pravilen zapis imena B., kako je bilo njegovo ime napisano v spisih, pa doslej ni vedel. Sodišče ocenjuje, da je to pojasnilo verodostojno, kajti če bi tožnik želel skrivati svojo identiteto, sodišču ne bi predložil dokumenta, na katerem je del njegovega imena napisan drugače, kot je napisan v upravnem spisu in vlogah. Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, ker so ga tu ujeli policisti, in da v Sloveniji ne želi ostati, ker je njegova ciljna država Švedska.

Toženka se je sklicevala na drugo alinejo prvega odstavka 84 ZMZ-1 izključno zato, da bi ugotavljala zatrjevana dejstva na osebnem razgovoru s prosilcem, ni pa pojasnila, da naj bi obstajala še kakšna druga dejstva, ki jih bo ugotavljala na kakšen drug način. Sodišče ocenjuje, da je določba 46. člena Postopkovne direktive jasna, natančna in brezpogojna, saj od sodišča terja, da vsa dejstva in dokaze presoja ex nunc torej po stanju kot obstaja na obravnavi in ne ex tunc (kot je obstajalo na dan izdaje izpodbijanega akta). Ker meni, da obravnavano odločilo Postopkovne direktive učinkuje neposredno, je upoštevalo dejstvo, da je toženka osebni razgovor, zaradi katerega je glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa izrekla pridržanje po 2. alineji drugega odstavka 84. ZMZ-1, opravila po izdaji sklepa, vendar pred zaključkom glavne obravnave.

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero je tisto dejstvo (s katerim je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito), ki ga ima toženka namen ugotavljati. Posledično iz sklepa tudi ne izhaja, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Toženka le posplošeno navaja, da o prošnji praviloma ni mogoče odločiti brez osebnega razgovora. Nekonkretizirani so tudi razlogi, ki jih toženka navaja za tožnikovo begosumnost, saj navaja le, da je na poti do Slovenije prečkal več varnih držav, kjer kljub možnosti ni zaprosil za zaščito, ter svojo oceno, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito po kratkem času samovoljno zapusti azilni dom.