VSM Sodba III Kp 29195/2016

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena KZ-1 določi kazen eno leto in šest mesecev zapora ter se mu nato ob upoštevanju določenih kazni za kaznivi dejanji opisani pod točkama 2 in 3 izreka napadene sodbe po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 na novo izreče enotna zaporna kazen 2 (dve) leti in 8 (osem) mesecev zapora.

II. Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.F. spoznalo za krivega pod točko 1 izreka napadene sodbe kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je določilo kazen eno leto zapora, pod točko 2 izreka napadene sodbe kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen eno leto zapora in pod točko 3 izreka napadene sodbe kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen štiri mesece zapora, na kar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo pripor od 22. 7. 2016 od 06.00 ure dalje. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje zasežene prepovedane droge in sredstva za njihovo izdelovanje odvzelo, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 pa je obdolženemu zaseženo orožje in strelivo, navedeno pod točko 3 izreka napadene sodbe in zračno pištolo znamke Gamo P900, odvzelo ter ga po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper takšno sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

in

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženemu za kaznivo dejanje iz člena 299/III-II-I KZ-1 določi kazen eno leto in šest mesecev zapora ter mu nato ob upoštevanju določenih kazni za kaznivi dejanji opisani pod točko 1 in 2 izreka napadene sodbe izreče enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora.

3Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4Zagovornik obdolženca v pritožbi navaja, da je celoten postopek v obravnavani zadevi zoper obdolženega potekal nezakonito, izdana odredba o hišni preiskavi je nezakonita, niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, ki sicer temeljijo na anonimni prijavi, ogledu lokacije in porabi električne energije nepremičnine, v kateri prebiva obdolženec, in da je policija svoje delo opravila nezakonito in nestrokovno. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik meri na kršitev iz člena 371/I-8 ZKP, ker je po njegovi oceni bila hišna preiskava odrejena v nasprotju z ZKP in je nezakonita ter bi zato morali biti dokazi, pridobljeni ob hišni preiskavi, izločeni. Zagovornik namreč navaja, da je cel postopek stekel na podlagi anonimne prijave in je zato nezakonit.

5Sicer je že sodišče prve stopnje v napadeni sodbi zavrnilo zgoraj navedene trditve pritožbe in svoje zaključke tudi ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče uvodoma v celoti sklicuje na razloge napadene sodbe. Zagovornik obdolženca skuša prepričati, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito, pri tem pa prezre, da so te trditve v celoti v nasprotju s samim zapisnikom o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča, ki je bil podpisan tako s strani obdolženca, kot obeh prič ter policistov, nobeden od njih pa ni imel nobenih pripomb na zapisnik. Sodišče prve stopnje je sicer odločalo o predlogu zagovornika za izločitev dokazov in ga kot neutemeljenega zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa ni prezrlo, da je za obrambo na predobravnavnem naroku obstajala dolžnost reagiranja s podajo predloga za izločitev nedovoljenih dokazov, zato je zagovornikov predlog za izločitev dokazov, podan šele na glavni obravnavi, prepozen. Zato je zagovornik, ki se v pritožbi ponovno zavzema za izločitev zapisnika o hišni preiskavi, prekludiran, saj se zapisnik o hišni preiskavi nahaja v spisu že od 27. 7. 2016. Po določbah člena 285a/III-3 ZKP in člena 285d/II ZKP je bila obramba potem, ko je obdolženi izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava, na predobravnavnem naroku dolžna podati predlog za izločitev dokazov, o čemer ga je sodišče tudi izrecno opozorilo (člen 285/III-4 ZKP). Med kazenskim postopkom se pravno relevantna dejstva oziroma okoliščine povezane z opravo hišne preiskave, niso spremenile, kar ne zatrjuje niti pritožba, ki niti ne obrazloži, zakaj izločitev ni uveljavljal že prej. Ker je sodišče prve stopnje predlog zagovornika za izločitev dokazov utemeljeno zavrnilo, je razloge napadene sodbe smelo opreti na zapisnik o hišni preiskavi in na podlagi njega pridobljenih dokazov. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni.

6Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da so dne 10. 7. 2016 policisti PP R. opravili razgovor z osebo, ki želi zaradi lastne varnosti in varnosti svoje družine ostati anonimna. Povedal je, da obdolženi goji in prodaja prepovedano drogo konopljo v stanovanjski hiši, v kateri prebiva, in sicer ima v zgornjem nadstropju prirejen prostor za gojenje in večje število sadik. Drogo prodaja tako, da odjemalci prihajajo na njegov naslov, kjer jo tudi proda. Prav tako pa je povedal, da ima obdolženi na naslovu bivanja orožje. Občan, ki je dal navedene podatke, ni želel biti imenovan in je prosil, da se njegovi podatki ne omenjajo, saj se je bal zase in za svojo družino. Glede na navedene informacije sta dne 15. 7. 2016 policista PP R., opravila ogled lokacije, kjer naj bi obdolženi gojil konopljo. Pri tem sta policista z javno dostopnega kraja pristopila na makadamski dovoz in do stanovanjske hiše, v kateri biva obdolženi, kjer sta zaznala vonj popolnoma podoben vonju konoplje, prav tako pa sta zaznala zvok, ki je podoben zvoku pripomočkov za gojenje prepovedane droge konoplje, pri čemer sta sklepala, da bi lahko šlo za večje število ventilatorjev. Na podlagi takšnih ugotovitev policistov, so ti od dobavitelja električne energije, in sicer E. M. d.d., zaprosili za podatke o porabi električne energije za stanovanjsko hišo, v kateri prebiva obdolženi. Iz pridobljenih podatkov izhaja, da se je na naslovu Ulica E.S. 4 v P. porabilo v letu 2006 med 800 kWh in 900 kWh električne energije mesečno, pri čemer je povprečna poraba gospodinjstva okoli 313 kWh. Do teh podatkov so policisti prišli s svojim operativnim delom in klasičnimi metodami policijskega dela. Na podlagi takšnih ugotovitev policije, je preiskovalna sodnica z odredbo 19. 7. 2016 po členu 215/I v zvezi s členom 214/I ZKP odredila, da se pri obdolženemu opravi hišna preiskava stanovanjske hiše in osebna preiskava obdolženega. V obrazložitvi odredbe je navedla, da dokazi, ki jih je zbrala policija, utemeljujejo sum, da obdolženi v stanovanjski hiši goji oziroma poseduje prepovedano drogo konopljo, ki je namenjena za nadaljnjo prodajo. Do teh informacij je prišla policija na podlagi anonimne prijave, ki jo je policija z delovanjem, na podlagi člena 148 ZKP preverila in ugotovila, da se ujemajo z ugotovljenimi dejstvi, saj sta z ogledom okolice hiše, v kateri biva obdolženi, zaznala vonj po konoplji ter zvok ventilatorjev, ki je značilen za gojenje prepovedane konoplje. Razen tega pa je policija pridobila tudi podatke o porabi električne energije na naslovu obdolženčevega bivanja v letu 2016, ki je znašala med 800 kWh in 900 kWh na mesec, povprečna poraba energije pa je sicer 313 kWh na mesec. Vse navedeno pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje za zaključek o obstoju utemeljenega suma in s tem za odreditev hišne preiskave. Zato pritožba, ki trdi, da je hišna preiskava bila opravljena nezakonito, ni utemeljena, saj je preiskovalna sodnica hišno preiskavo odredila zakonito in zato tudi ni nobenih razlogov za izločitev dokazov.

7Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da skupek informacij, ki so bile preverjene s strani policije, izpolnjuje zahtevani dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, v te informacije pa utemeljeno ni podvomilo, saj je v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge o tem, zakaj je sledilo izpovedbam obeh policistov, in sicer M.E. in D.V., ki sta informacije pridobila, pritožba, ki ponovno poskuša prepričati, da so te informacije prirejene oziroma neverodostojne, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje namreč ni našlo nobenega razloga zaradi katerega bi naj bila navedena policista posebej motivirana pri obremenjevanju obdolženca, celo toliko, kot zatrjuje obramba, da bi celo ponarejala listine in krivo pričala v kazenskem postopku. Takšna namigovanja je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, nimajo pa prav nobene podlage v izvedenih dokazih. Logično pa je, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da je policija od nekoga morala dobiti namig oziroma podatek o obdolženčevem početju, kar nenazadnje potrjuje tudi priča hišne preiskave S.K., ki je zaznal, da je dejanje vsekakor moralo biti naznanjeno, saj so policisti vedeli, kje se predmeti nahajajo. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobenega razloga, zaradi katerega bi podvomilo v navedbe policistov iz UZ in resničnost UZ o razgovoru z osebo, ki iz varnostnih razlogov ne želi biti imenovana. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlaganemu zaslišanju prijavitelja in ga je ocenilo kot nepotrebnega.

8Z zavrnitvijo zgoraj navedenega dokaza, je sodišče prve stopnje sledilo ustaljeni sodni praksi, po kateri je treba v primeru prijavitelja, ki ne želi biti imenovan, njegove navedbe iz prijave dodatno preveriti. To je bilo storjeno na več načinov, zaradi česar se zaslišanje prijavitelja, glede na predmet obtožbe, pokaže kot nepotrebno. V kolikor pa je zagovornik želel s tem dokazovati nezakonitost opravljene hišne preiskave, pa je opozoriti, da ta ni bila opravljena zgolj na podlagi prijave, ampak so bila opravljena še druga zgoraj navedena dejanja policije, s katerimi je bila prijava potrjena. Zato se nestrinjanje zagovornika z zavrnitvijo dokaznih predlogov pokaže kot neuspešno, kar velja tudi za trditev, da je bila hišna preiskava nezakonita in da sodišče prve stopnje ni zadosti preverilo ugotovitev policije, saj sodišče prve stopnje v ugotovitve policije in izpovedbe tekom postopka zaslišanih policistov utemeljeno ni podvomilo, kot je že navedeno. Postopanja policije v obravnavani zadevi ne more omajati okoliščina, da je že kriminalist U.Š. dva meseca pred policistoma V. in E. opravljal poizvedbe o porabi električne energije na nepremičnini obdolženega, saj gre za postopanje v drugi kazenski zadevi in se nanaša na prodajo prepovedane droge različnim odjemalcem, kar ni predmet obravnave te kazenske zadeve, gre pa tudi za drugo časovno obdobje, ki sega celo v leto 2010, ki prav tako ni inkriminirano v obravnavani zadevi, torej ne gre za isto stvar. Vse to je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni.

9Iz zapisnika o opravi hišne preiskave, ki se nahaja na listovni številki 109 spisa, ne izhajajo nobene nepravilnosti, niti tiste, na katere se sklicuje zagovornik v pritožbi, saj jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Sicer pa ni prezreti, da obdolženi ni zahteval navzočnosti odvetnika, zapisnik je podpisal, na njega pa tudi ni imel nobenih pripomb. Okoliščina, da je skušal priklicati odvetnika, nima nobenega vpliva na končno odločitev obdolženca, da se hišna preiskava opravi brez odvetnika. Zato so vsi pomisleki zagovornika glede nezakonitosti oprave hišne preiskave neutemeljeni, saj ne more biti govora o tem, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito in zato tudi ni bilo nobene podlage za izločitev zapisnika o hišni preiskavi, kar pravilno ugotavlja in obrazlaga sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev iz člena 371/I-8 ZKP ter kršitev ustavnih pravic obdolženca, pokažejo kot neutemeljene.

10Zagovornik se v pritožbi posebej sklicuje na zavrnjene dokaze o postavitvi izvedenca ustrezne stroke, ogleda nepremičnine, ki jo je opravila policija, zaslišanje anonimne priče in zaslišanje priče U.Š., ko sodišču prve stopnje očita, da so zaradi zavrnitve dokazov bila kršena ustavna jamstva obdolženega do poštenega sojenja in pravice do obrambe. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik, ki ne konkretizira katere kršitve uveljavlja, meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Pritožbeno sodišče pa navaja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo navedeno kršitev, saj je v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge o zavrnitvi dokazov. Le v primeru, da zavrnitve dokazov sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ne bi obrazložilo, bi lahko govorili o kršitvi pravice do obrambe in poštenega sojenja, saj zagovornik v pritožbi niti ne obrazlaga, kako je zavrnitev navedenih dokazov vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, saj sodna praksa, na katero se pritožnik sklicuje, ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov. Zavrnitev dokaznih predlogov sama po sebi ni kršitev pravice obdolženca v kazenskem postopku po členih 22 in 29 Ustave RS. Za te kršitve bi šlo, če bi sodišče zavrnilo pravno relevantne dokaze, ki pa jih obramba v obravnavani zadevi ni podala, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, saj je že na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje v obravnavani zadevi bilo tako ugotovljeno, da ni bilo nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka, zato pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve pravice do obrambe obdolženca. Sicer pa je iz pritožbenih navedb zagovornika razbrati, da s tem, ko ne soglaša s krivdo, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo pri obdolžencu in z dokazno oceno izpovedb obeh policistov ter se zavzema za dopolnitev dokazovanja, v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in s katerim ne soglaša. Zato tudi ne more biti govora o kršitvah Ustave, na katere se v pritožbi sklicuje zagovornik.

11Zagovornik obdolženega, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, ki jo poimenuje z napačno uporabo kazenskega zakonika, v pritožbi ne konkretizira, katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Z navedbo, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo dejanje obdolženega, kot dejanje, s katerim naj bi s silo in resno grožnjo poskušal preprečiti uradno dejanje, saj obdolženi v zračni pištoli ni imel metka, zaradi česar niti ni mogel oškodovanca poškodovati in bi lahko šlo za neprimeren poskus, graja dejansko stanje, ki ga je glede kaznivega dejanja iz člena 299/III-II-I KZ-1 ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

12Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede vseh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej osnovi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

13Bistvo pritožbe je v sklicevanju na zavrnjene dokaze in v trditvi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbama policistov, ki sta opravljala ogled kraja dejanja in zavohala marihuano ter slišala zvok naprav za proizvodnjo prepovedanih drog, ter obdolženega neutemeljeno spoznalo za krivega preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, saj obdolženi v trenutku sprožitve zračne pištole v njej ni imel naboja, zato bi lahko šlo eventualno za neprimeren poskus in da obdolženi ni imel prepovedanih snovi in orožja z namenom kriminalne dejavnosti, temveč zaradi kompenziranja svojih psihičnih težav, saj ni nobenih dokazov, da bi obdolženi drogo tudi prodajal.

14Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženi ob prihodu policistov, ki so prišli na kraj dejanja zaradi oprave hišne preiskave in so bili oblečeni v jopiče z označbo "policija", z zračno pištolo, s katero je meril na policista ter s strelom iz te pištole neposredno proti policistu A.H., s silo in resno grožnjo poskušal preprečiti uradno dejanje, saj je ta opravljal naloge policije iz 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj, ko je opravljal preiskavo stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča. Ob prihodu na kraj dejanja se je policist predstavil, razen tega je po njihovi opremi bilo tudi vizualno razvidno, da gre za policista, pa je vseeno pred njega stopil s pištolo in meril proti njemu, ter potem, ko je policist H. izvlekel službeno pištolo, obdolženi proti njemu sprožil svojo pištolo. Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da je obdolženi sprožil pištolo proti policistu z namenom, da mu prepreči izvedbo uradne naloge, saj je policist moral nato uporabiti prisilna sredstva, tako da je bil obdolženi obvladan ter je nato lahko bila opravljena hišna preiskava. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo nobenega razloga, da ne bi verjelo izpovedbi policista H., saj so njegovo izpovedbo potrdile priče M.E., D.V., B.Š. in Z.G., ki so videli oziroma slišali pok in kričanje H. "streljal je" in "odloži orožje". Ko so obdolženca že obvladali se je ta neprimerno in žaljivo obnašal do policistov. Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da je obdolženi sprožil pištolo, kar je imelo za posledico pok, ki so ga slišale vse prej navedene priče, pa tudi mama obdolženega je povedala, da je obdolženi dejansko sprožil. Zato okoliščina, na katero posebej opozarja zagovornik, da v pištoli obdolženega ni bilo naboja, ni odločilna, saj sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je obdolženi kljub temu, da pištola ni bila nabita, kar pa oškodovanec ni mogel vedeti in prepoznati, meril v policista in tudi sprožil. S takšnim ravnanjem pa je obdolženi prestopil mejo med resno grožnjo z orožjem, ki je bilo usmerjeno v oškodovanca, kar je storil z namenom, da policistu prepreči uradno dejanje, kar je storil z uporabo sile. Pritožba zagovornika, ki meni, da obdolženi dejanja ni storil, ker v pištoli ni bilo naboja, ne more biti uspešen, predvsem glede na to, da je obdolženec s pištolo meril v telo oškodovanca, pri čemer je odločilno počutje oškodovanca, ki je reagiral tako, da je sam izvlekel pištolo in samo srečnemu naključju je pripisati, da se dogodek ni odvil tragično. Zato o kakšnem neprimernem poskusu, na katerega se v pritožbi sklicuje zagovornik, ne more biti govora, saj je za obravnavano kaznivo dejanje dovolj uporaba orožja usmerjenega proti policistu, s čimer sta sila in grožnja, podani, kar vse je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po členu 299/III-II-I KZ-1, pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep, pri čemer je pravilno ocenilo tudi ugotovitve izvedencev, in sicer specialista psihologa mag. M.V. in specialista patologa dr. R.K., ki sta pri obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje ugotovila, da so bile sposobnosti obdolženca razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje delno, vendar ne bistveno zmanjšane zaradi učinka alkohola, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zato tudi ni bilo nobene potrebe za dopolnitev dokaznega postopka s pritegnitvijo novih izvedencev, saj je sodišče prve stopnje podani izvedenski mnenji, kljub določenim razhajanjem, ocenilo pravilno, zato zagovornik, ki se v pritožbi ponovno sklicuje na pritegnitev novega izvedenca, ne more biti uspešen. Zagovornik namreč v pritožbi ponavlja obdolženčev zagovor in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, in sicer ugotovitev obeh izvedencev, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

15Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da ne bi verjelo določnim in prepričljivim izpovedbam policistom, ki so opravljali hišno preiskavo, in sicer M.E. in D.V.. Oba sta namreč, ko sta bila zaslišana ločeno, navedla popolnoma enake podrobnosti ter označila povsem identično mesto, s katerega je bil ogled opravljen, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega dvoma o tem, da sta se na lokaciji dejansko nahajala. Določno pa sta tudi povedala, da sta na sporni lokaciji zaznala vonj podoben marihuani in zvok podoben zvoku ventilatorjev. Sodišče pa tudi ni našlo nobenega razloga, ki bi kazal na to, da policista neutemeljeno obremenjujeta obdolženca, saj so se njune navedbe iz kraja ogleda dejanja pokazale kot resnične. Zato tudi ni bilo nobene potrebe po dopolnitvi kazenskega postopka z ogledom kraja dejanja. Razen navedenega pa je sodišče prve stopnje glede na podatke iz zapisnika o opravi hišne preiskave pravilno ugotovilo, da ni nobenih razlogov oziroma pomislekov o njegovi pravilnosti in zakonitosti, ne glede na to, kot že navedeno, da je obdolženi najprej želel imeti zagovornika, saj je v končni fazi soglašal s tem, da se hišna preiskava opravi brez zagovornika. Da je temu tako, potrjuje sam zapisnik o hišni preiskavi. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri, ko skuša omajati verodostojnost izpovedb policistov, povsem neutemeljeni.

16Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ko trdi, da obdolženi ni storil kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva. Sodišče prve stopnje namreč razloge napadene sodbe pravilno opira na zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov, iz katerega je razvidno, da so bili obdolženemu razen konoplje zaseženi še kovinski filter, cev iz steklene volne, časomer, digitalni merilec temperature in vlage, kovinski filter, trije električni ventilatorji, svetilka, dušilka električnega toka, dve tehtnici, kot tudi bankovci v znesku 110,00 EUR. Iz poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija, ki je opravil analizo zasežene rastline, je razvidno, da je bilo obdolženemu zaseženih skupno 23 sadik konoplje v skupni teži 339,17 g in dve tableti, ki vsebujeta prepovedano drogo MDMA. Pritožba, ki skuša prepričati, da je obdolženi imel zaseženo drogo za lastne potrebe in uravnavanje svojega psihičnega stanja, pa glede na količino zaseženih sadik ter zgoraj omenjenih pripomočkov za gojenje droge, kaže tako na proizvodnjo prepovedane droge, kot tudi obdolženčev namen, da je drogo hranil za nadaljnjo prodajo in ne zgolj za lastne potrebe, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Ker zagovornik v preostalem v pritožbi zgolj ponavlja obdolženčev zagovor, kateremu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje ter skuša prepričati, da je obdolženi kompenziral svoje psihične težave s prepovedanimi snovmi in orožjem, ne more biti uspešen, saj za takšne trditve nima nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku. Iz zapisnika o zasegu orožja v povezavi s poročilom o pregledu orožja, ki se nahaja v spisu na listovni številki 144, izhaja, da je obdolžencu dokazano kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po členu 307/III-I KZ-1. Ker je obdolženi v stanovanjski hiši, kjer je bival protipravno hranil več kosov strelnega orožja in velike količine streliva, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko 3, za katere promet je posameznikom na podlagi Zakona o orožju omejen in je zanje potrebno pridobiti orožno listino, ker spadajo po navedenem zakonu v kategorijo B in C, orožna listina pa obdolžencu ni bila izdana, je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja iz člena 307/III-I KZ-1. Pravilno je ugotovilo krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep in vse navedeno v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožba, ki se z razlogi napadene sodbe ne strinja in se sklicuje na zagovor obdolženca, ne more biti uspešna.

17Kot že navedeno je sodišče prve stopnje glede vseh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj pravilno ugotovilo njegovo krivdo, ob pravilnem upoštevanju in oceni podanih izvedenskih mnenj, za kateri je ugotovilo, da sta, ne glede na določene razlike, glede učinka sočasnega uživanja alkohola in kanabisa, identični. Zato so zaključki sodišča prve stopnje, upoštevajoč specialnost obeh izvedencev, ko gre za ugotovitve specialista psihiatra na eni strani in specialista patologa na drugi strani, tudi po oceni pritožbenega sodišča o odločilni okoliščini, in sicer o psihičnem stanju obdolženca v času storitve očitanih kaznivih dejanj, pravilni. Tudi iz izsledkov zdravniškega pregleda, ki je bil opravljen neposredno po hišni preiskavi, ni zaslediti odstopanj od ugotovitev obeh izvedencev. Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno, kot že navedeno, zavrnilo dokazne predloge, tudi tiste, na katere se v pritožbi sklicuje zagovornik, zaradi tega pa dejansko stanje ni bilo niti zmotno niti nepopolno ugotovljeno.

18Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njej odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

19Zagovornik se sicer ne pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji, pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo v skladu z določilom člena 386 ZKP preizkusilo tudi v tem delu in na pritožbo okrožne državne tožilke, ki se izrecno pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. Pritrditi pa je zavzemanjem tožilke, ki meni, da je sodišče prve stopnje ugotovljenim olajševalnim okoliščinam dalo preveliko težo, saj dosedanja nekaznovanost obdolženca in dejstvo, da je kaznivo dejanje iz člena 299/III-II-I KZ-1 storil, ko sta bila njegova sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, delno zmanjšana, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne narekuje kazni enega leta zapora, ampak eno leto in šest mesecev zapora. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je z napadeno sodbo določena kazen za navedeno kaznivo dejanje, ki je na spodnji meji eno leto zapora, ob upoštevanju same teže dejanja, ko so napadi na policiste v porastu, prenizka. Zato je bilo ugoditi tožilski pritožbi in kazen zvišati na eno leto in šest mesecev zapora ter nato obdolžencu ob upoštevanju s prvostopno sodbo določenih kazni za kaznivo dejanje iz člena 186/I KZ-1 eno leto zapora in za kaznivo dejanje po členu 307/III-I KZ-1 štiri mesece zapora, na novo izreči enotno zaporno kazen dve leti in osem mesecev zapora. Po oceni pritožbenega sodišča sta določeni kazni za prej navedeni kaznivi dejanji povsem primerni in jih ne gre spreminjati obdolžencu v korist, za njihovo zvišanje pa se ne zavzema niti tožilka v pritožbi. Zato je novo izrečena enotna kazen dve leti in osem mesecev zapora primerna teži storjenih kaznivih dejanj in stopnji obdolženčeve krivde ter bo le na podlagi tako izrečene zaporne kazni pri obdolžencu dosežen namen kaznovanja, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

20Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbah zagovornika obdolženega in okrožne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

21Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj je brez premoženja in zaposlitve ter je prejemnik socialne pomoči (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).