VSRS Sodba III Ips 1/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 1.820,24 EUR stroškov revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 64.512,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka sodbe). Višji obrestni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.486,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sodbe).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. in V. točki izreka potrdilo.

3Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 67/2016 z dne 15. 7. 2016 dovolilo revizijo glede vprašanj:

- ali začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem vpliva na utemeljenost oziroma dopustnost neposrednega zahtevka podizvajalca po 631. členu Obligacijskega zakonika v primeru, da podizvajalec neposredni zahtevek do naročnika po 631. členu OZ naslovi po začetku stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem;

- ali mora biti za uspešno uveljavitev zahtevka podizvajalca po 631. členu OZ terjatev glavnega izvajalca do naročnika dospela ob vložitvi zahtevka podizvajala naročniku.

4Tožena stranka je v pravočasni reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno temu je predlagala, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa se pridrži za končno odločbo.

5Tožeča stranka se je v odgovoru na revizijo opredelila do revizijskih navedb tožene stranke in nasprotovala materialnopravnim razlogom, na katerih je tožena stranka utemeljevala revizijo. Priglasila je stroške odgovora na revizijo.

Relevantno dejansko stanje

6V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ki so povezane s pravnima vprašanjema, glede katerih je bila dopuščena revizija:

- Tožena stranka je kot naročnik z družbo C. d. d. kot izvajalcem 29. 10. 2010 sklenila pogodbo št. 1 za dela na objektu - O.

- C. d. d. kot izvajalec in tožeča stranka kot podizvajalec sta 23. 5. 2011 sklenili Pogodbo št. 11, na osnovi katere je tožeča stranka kot podizvajalec postavila varovalno ograjo na odseku A. iz pogodbe št. 1.

- Za opravljena dela v mesecu maju 2011 je tožeča stranka izstavila 1. začasno situacijo in račun št. 8838 v višini 78.142,98 EUR, za opravljena dela v mesecu juniju 2011 pa 2. začasno situacijo in račun št. 8857 v višini 156.697,98 EUR.

- Izvajalec je terjatvi po obeh računih priznal in oba računa tožeči stranki delno poravnal. Neplačani znesek v višini 64.512,28 EUR je predmet te pravde.

- Izvajalec ima iz naslova opravljenih del po pogodbi s toženo stranko dospelo terjatev do tožene stranke.

- Podana je koneksnost terjatve tožeče stranke do glavnega izvajalca s terjatvijo glavnega izvajalca do tožene stranke.

- 3. 6. 2013 je bil nad glavnim izvajalcem začet stečajni postopek.

- Okrajno sodišče v Ljubljani je na predlog tretjega upnika zoper glavnega izvajalca izdalo dve predhodni odredbi, s katerima je bila toženi stranki (kot dolžnikovemu dolžniku) naložena prepoved plačila terjatve glavnemu izvajalcu. Oba postopka zavarovanja sta bila ustavljena in razveljavljena dejanja zavarovanja. Sklepa o ustavitvi postopkov zavarovanja sta postala pravnomočna 21. 8. 2013 oziroma 24. 9. 2014.

- Tožeča stranka je za plačilo neplačanih del 21. 6. 2013 (to je po izdaji sklepov o zavarovanju s predhodno odredbo, navedenih v prejšnji alineji) naslovila zahtevek na toženo stranko kot naročnika.

Glede prvega dopuščenega revizijskega vprašanja

7Za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je potrebno najprej razjasniti pravno naravo upravičenja do neposrednega zahtevka podjemnikovega sodelavca (podizvajalca) do naročnika na podlagi 631. člena OZ.

8Določba 631. člena OZ predstavlja izjemo od načela, da je na podlagi pogodbe zavezan za plačilo le sopogodbenik in ne tudi tretje osebe. Vzpostavlja namreč direktno razmerje med podizvajalcem in naročnikom del, ki med seboj sicer nista v pogodbenem odnosu.¹ Vrhovno sodišče pri tem pritrjuje stališču revidenta, da je pravna narava neposrednega zahtevka podizvajalca na podlagi 631. člena OZ najbližja zakoniti cesiji. Takšno stališče je potrjeno tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča.² Na enak način je bila možnost uveljavljanja direktnega zahtevka podjemnikovih sodelavcev urejena že v 612. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Že takrat je teorija določbo razlagala, da je želel zakon pomagati tistim, ki so sodelovali pri izvajanju dela, da pridejo do plačila, če ga ne prejmejo od svojega naročnika, podjemnika.³ Iz stališča istega avtorja izhaja tudi, da se neposredni zahtevek lahko uveljavlja le ob predpostavki, da podjemnik noče ali ne more plačati likvidne terjatve sodelavca.

9Iz takšne razlage izhaja, da je namen 631. člena OZ v zavarovanju plačila podjemnikovega sodelavca (podizvajalca). Z uveljavljanjem neposrednega zahtevka do naročnika ne preneha podizvajalčevo upravičenje uveljavljati plačilo od podjemnika. Glede na pogoj koneksnosti podizvajalčeve terjatve do podjemnika s terjatvijo podjemnika do naročnika je podizvajalec po uveljavitvi direktnega zahtevka v položaju, ko ima dva solidarna zavezanca za plačilo iste terjatve. Od podjemnika lahko terja izpolnitev na podlagi podizvajalske pogodbe, od naročnika pa na podlagi 631. člena OZ. Ta prehod terjatve od podjemnika na njegovega sodelavca (podizvajalca) ustreza položaju zakonite cesije. Takšno zavarovanje ima zato po eni strani značilnost osebnega (solidarnega) poroštva, saj za obveznost podjemnika jamči tudi naročnik, po drugi strani pa ima upravičenje iz 631. člena OZ tudi značilnost stvarnega zavarovanja, saj jamstvo podizvajalcu predstavlja podjemnikova terjatev do naročnika.⁴

10Do uveljavitve neposrednega zahtevka se to upravičenje kaže kot enostransko oblikovalno upravičenje podizvajalca. Z uveljavitvijo neposrednega zahtevka se takšno sredstvo zavarovanja aktivira. V nasprotju z namenom zavarovanja položaja podizvajalca bi bila zato razlaga 631. člena OZ, ki jo ponuja revident v reviziji, da naj bi z začetkom stečajnega postopka nad podjemnikom podizvajalec izgubil pravico do uveljavljanja neposrednega zahtevka do naročnika. Do odgovora glede dopustnosti uveljavljanja neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ tudi po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom je zato mogoče priti le na podlagi namenske razlage tega instituta. Glede na že pojasnjen namen zakonodajalca, da z uzakonitvijo neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ zavaruje položaj podjemnikovega sodelavca v primeru, ko ne prejme plačila od podjemnika, bi bila v izrecnem nasprotju s tem namenom razlaga, ki bi podjemniku odrekala takšno zavarovanje (kljub obstoju dejanskih predpostavk 631. člena OZ) v primeru, ko je možnost (celotnega) poplačila s strani podjemnika najbolj ogrožena, to je v primeru, ko je nad podjemnikom začet stečajni postopek. Stališče revidenta, da naj bi tožeča stranka z začetkom stečajnega postopka nad podjemnikom izgubila možnost uveljavljanja neposrednega zahtevka, je zato materialnopravno zmotno.

11Zmotno je tudi stališče revidenta, da naj bi pravila ZFPPIPP predstavljala v razmerju do 631. člena OZ lex specialis, kar naj bi posledično pomenilo, da po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom neposrednega zahtevka ne bi bilo več mogoče uveljavljati. Nasprotno stališče, ki ga je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče druge stopnje, poskuša revident izpodbiti s primerjavo položaja iz 282. člena ZFPPIPP. Ta ureja možnost izvensodne uveljavitve ločitvene pravice po začetku stečajnega postopka tistih upnikov, ki so ob začetku stečajnega postopka že imeli ločitveno pravico. Vendar je stičnost obeh položajev le v možnosti posega v premoženje stečajnega dolžnika izven stečajnega postopka. Ta možnost (ki je sicer izjema glede na uveljavljeno načelo koncentracije iz 227. člena) v ZFPPIPP ni urejena zgolj v 282. členu. Podobni učinki nastopijo tudi v primeru izjem iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ki predstavljajo odstop od splošnega pravila o nedopustnosti izvršbe na premoženju stečajnega dolžnika. Zgolj iz okoliščine, da 282. člen ZFPPIPP govori o zunajsodnem uveljavljanju (že obstoječih) ločitvenih pravic, ni mogoče sklepati, da je neposredni zahtevek iz 631. člena OZ mogoče uveljavljati samo do začetka stečajnega postopka nad podjemnikom. V primeru, ko je neposredni zahtevek uveljavljen pred začetkom stečajnega postopka, ob začetku le-tega terjatev do naročnika v posledici zakonite cesije ni več v premoženjski sferi podjemnika (stečajnega dolžnika). Zato se primerjava s položajem iz 282. člena ZFPPIPP niti ne more pojaviti, saj uveljavljanje neposrednega zahtevka ne posega v premoženje stečajnega dolžnika.

12Odgovoriti je potrebno še na redvidentovo zatrjevanje, da naj bi dopustitev uveljavljanja neposrednega zahtevka podjemnikovega sodelavca do naročnika tudi po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom nedopustno posegala v morebitne (ločitvene) pravice tretjih upnikov na isti terjatvi stečajnega dolžnika (podjemnika) do naročnika. Glede na učinke neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ kot zakonite cesije bi morebitna upravičenja tretjih na terjatvi podjemnika do naročnika lahko predstavljala le podlago za ugovor po drugem odstavku 421. člena OZ. Tožena stranka tovrstnih ugovorov ni uveljavljala pred sodiščem prve in druge stopnje. Zato ne more uspeti z revizijskim sklicevanjem na hipotetično možnost posega v položaj imetnika ločitvene pravice na terjatvi podjemnika do tožene stranke.

13Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj bi dopustitev uveljavljanja neposrednega zahtevka tudi po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom kršila načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), ker naj bi bila tožeča stranka neupravičeno privilegirana glede na preostale upnike podjemnika. 46. člen ZFPPIPP nalaga, da je potrebno v postopku insolventnosti enako obravnavati upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju. Upravičenec do neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ ni v enakem položaju do podjemnika kot drugi upniki, katerim zakon ne daje takšne oblike zavarovanja njihovih terjatev do podjemnika. Revident ne more uspeti niti s sklicevanjem na neenakopraven položaj podizvajalca v primerjavi s položajem dobavitelja (verjetno mišljen položaj prodajalca iz kupoprodajne pogodbe). Že sam revident pravilno povzema, da se pravilo iz 631. člena OZ ne more uporabljati za druga pogodbena razmerja. To pa zato, ker je zakon zagotovil močnejše varstvo le sodelavcem podjemnika iz podjemne pogodbe. Namen posebne zaščite (le) tega segmenta udeležencev pri izvajanju podjemne (in s tem tudi gradbene) pogodbe je razviden tudi iz drugih splošnih predpisov.⁵ Ker različen položaj tožeče stranke temelji na razlikovanju, ki ima podlago v zakonu, ne gre za kršitev načela enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP.

14Glede na navedene materialnopravne razloge je odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje negativen. Z začetkom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem ne preneha oblikovalno upravičenje podizvajalca za uveljavljanje neposrednega zahtevka proti naročniku na podlagi 631. člena OZ.

Glede drugega dopuščenega revizijskega vprašanja

15Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprli na določbi 631. člena OZ, ki opredeljuje materialnopravne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da bi podizvajalec lahko uspešno uveljavljal neposredno plačilo od naročnika. Te predpostavke so:

- obstoj dospele terjatve izvajalca do naročnika,

- obstoj dospele terjatve podizvajalca do izvajalca, ki jo je izvajalec pripoznal in

- koneksnost obeh terjatev.

Te predpostavke so dejanska podlaga, ki jo mora ugotoviti sodišče, da bi lahko ugodilo tako uveljavljanemu neposrednemu zahtevku podizvajalca. Te predpostavke morajo biti (v pravdi zatrjevane in) izpolnjene najkasneje do zaključka glavne obravnave. Ta trenutek namreč predstavlja časovno točko, na katero se vežejo objektivne in časovne meje pravnomočnosti odločitve sodišča o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 319. člena ZPP). Zakon ne daje podlage za razlikovanje položaja podizvajalca v primeru, ko neposredni zahtevek uveljavlja (zgolj) s tožbo, od primera, ko je zahtevek najprej uveljavljal izvensodno. Zmotno je zato revidentovo stališče, da bi moralo sodišče v primeru, ko se je podizvajalec v tožbi skliceval na izvensodno uveljavljani zahtevek, utemeljenost zahtevka presojati glede na obstoj predpostavk iz 631. člena OZ v trenutku, ko je tožeča stranka pri toženi neposredni zahtevek uveljavljala.⁶

16S tem v zvezi je neutemeljen očitek revidenta v reviziji, da naj bi bilo takšno stališče v nasprotju z zavzetim stališčem Vrhovnega sodišča v sodbah II Ips 198/2014 z dne 11. 2. 2016 in III Ips 69/2008 z dne 21.12.2010. V 14. točki obrazložitve sodbe II Ips 198/2014 se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ugotovljeno dospelost terjatve ob podani zahtevi. Iz tega ni mogoče sklepati na stališče, da bi bil zahtevek neutemeljen, če bi dospelost nastopila kasneje, a do zaključka glavne obravnave. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zavzeto stališče v sodbi III Ips 69/2008, saj je odločitev revizijskega sodišča o zavrnitvi zahtevka v navedeni zadevi temeljila na ugotovitvi, da terjatev do naročnika še ni dospela v času odločanja sodišča prve stopnje.

17Glede na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje se odgovor glasi: Za uspešno uveljavitev zahtevka podizvajalca po 631. členu OZ (kar pomeni ugoditev tožbenemu zahtevku zoper naročnika za plačilo terjatve) mora biti terjatev glavnega izvajalca do naročnika zapadla najkasneje ob zaključku glavne obravnave, na kateri je sodišče obravnavalo ta zahtevek. To pomeni, da sodišče ne more tožbenega zahtevka zavrniti zgolj iz razloga "preuranjenosti", ker terjatev še ni dospela ob vložitvi izvensodne zahteve na plačilo ali ob vložitvi tožbe.

18Ne glede na navedene razloge pa Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno sklepali na nedospelost terjatve glavnega izvajalca ob vložitvi izvensodne zahteve na neposredno plačilo (21. 6. 2013), pri čemer sta se sklicevali na učinek dveh sklepov o izdaji predhodnih odredb zoper glavnega izvajalca, ki sta toženi stranki prepovedovali izvršitev plačila terjatve glavnemu izvajalcu. Pri tem tožena stranka ni zatrjevala, da terjatev glavnega izvajalca do naročnika iz naslova del, ki jih je v letu 2011 izvršila tožeča stranka kot podizvajalec, še ni dospela. Sodišče prve stopnje je povzelo le ugovore tožene stranke, da naj bi obstajale ovire za izvršeno plačilo zaradi dveh izdanih predhodnih odredb zoper glavnega izvajalca.

19Dospelost terjatve je obligacijskopravni pojem in pomeni čas oziroma rok, ko mora biti obveznost dolžnika izpolnjena.⁷ To časovno točko opredelita stranki s pogodbo, sicer se določi po splošnih pravilih OZ (289. člen OZ).

20Predhodna odredba, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložena prepoved izpolnitve obveznosti dolžniku (upniku iz obligacijskega razmerja), ne pomeni posega v obligacijskopravno razmerje med dolžnikom in dolžnikovim dolžnikom oziroma njegove spremembe. Predstavlja zgolj obliko zavarovanja, ki ga omogoča Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upniku dolžnika. Po svoji naravi ima takšen sklep o predhodni odredbi značaj rubeža terjatve (107. člen ZIZ). V kolikor je predhodna odredba kasneje opravičena, ima rubež terjatve obligacijskopravni učinek prehoda terjatve iz premoženja upnika iz obligacijskopravnega razmerja na upnika iz procesnega razmerja zavarovanja terjatve. Izdaja predhodne odredbe zato ne učinkuje na položaj dolžnikovega dolžnika tako, da bi spreminjala zapadlost njegove obveznosti do dolžnika. Izdana predhodna odredba ustvarja zgolj negotovost glede pripadnosti (stvarne legitimacije za uveljavljanje) terjatve. Negativnim posledicam takšnega stanja (zamudi) pa se dolžnikov dolžnik (kljub izdani predhodni odredbi) lahko izogne tudi s pologom dolgovanega zneska pri sodišču (prvi odstavek 302. člena OZ).

21Navedeni materialnopravni razlogi zato izkazujejo, da odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje niti ne vpliva na odločitev o reviziji, ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno sklepali na nedospelost terjatve glavnega izvajalca do tožene stranke.

O utemeljenosti revizije

22Glede na navedene materialnopravne razloge je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

23Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela z revizijo, je dolžna povrniti tožeči stranki potrebne stroške revizijskega postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. list RS 76/2015) in sicer nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v znesku 1.472,00 EUR in pavšalne stroške (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, oboje povečano za 22% DDV.

¹ Sodba III Ips 18/2015 z dne 31. 8. 2016.
² Sodba in sklep III Ips 50/2014 z dne 19. 1. 2016 ter sodba III Ips 96/2016 z dne 25. 7. 2017, s katero je bilo odgovorjeno na enako dopuščeno revizijsko vprašanje kot je prvo dopuščeno vprašanje v tej zadevi. Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 96/2016 odgovarjalo na povsem enake revizijske navedbe (istega) revidenta kot v tej zadevi. Ker pa odločba III Ips 96/2016 še ni dostopna v splošno dostopni bazo sodnih odločb, Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi ponavlja nosilne razloge iz navedene odločbe, ki se nanašajo na dopuščeno (enako) revizijsko vprašanje.
³ S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list SR Slovenije, 1985, III knjiga, stran 1788.
⁴ N. Plavšak, ZFPPIPP z novelami od ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, GV založba, Ljubljana, 2011, stran 110.
⁵ Na primer Zakon o javnih naročilih in na njegovi podlagi sprejeta Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Uradni list RS, št. 66/2007, 19/2010, 19/2010).
⁶ Glede na dopuščeno revizijsko vprašanje in v okviru dejanskih okoliščin konkretnega primera pa se Vrhovno sodišče v tej zadevi ne opredeljuje tudi do vprašanja, ali ima kakšen pravni učinek (izvensodni) neposredni zahtevek podizvajalca naročniku, ki je podan še pred zapadlostjo terjatve izvajalca do naročnika.
⁷ V. Kranjc, in ostali avtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2. knjiga, 2003, stran 335.