VSRS Sodba XI Ips 27024/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 27024/2017 z dne 24. 6. 2017 odredila pripor zoper obdolženega A. B. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 27024/2017 z dne 29. 6. 2017 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter obdolžencu odpravi pripor, podrejeno pa, da pripor nadomesti z ukrepom hišnega pripora oziroma javljanja na policijski postaji.

3Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Ocenjuje, da v konkretnem primeru ni podana nobena izmed kršitev, ki jih uveljavlja vložnik. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca se sklep sodišča prve stopnje in extenso ukvarja s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev pripora, sklep zunajobravnavnega senata pa se omejuje na bistvene poudarke. Poudarja, da je obdolženec kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami dlje časa izvrševal v organizirani skupini, v različnih povezavah in kombinacijah z več osebami, zoper katere prav tako poteka kazenski postopek. Vrhovni državni tožilec navedene okoliščine ocenjuje kot izrazito pomembne pri presoji ponovitvene nevarnosti. Zaključuje, da pri obdolžencu ne gre za drobnega, pouličnega in situacijsko pogojenega razpečevalca prepovedanih drog, temveč za osebo, ki je očitano dejanje izvršila zaradi ustvarjanja dohodka in dobička. Meni, da je zaključek sodišč o obstoju visoke stopnje nevarnosti ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj pravilen.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 25. 7. 2017 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Zagovornik neutemeljeno izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da obdolženec vse od 18. 1. 2017 ni izvrševal kaznivih dejanj. Utemeljen sum, da je obdolženec v hudodelski združbi storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, izhaja iz izsledkov tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega odkupa po 149. a, 155. a in 155. členu ZKP ter iz izsledkov nadzora elektronskih komunikacij po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP. Na podlagi izvajanja navedenih prikritih preiskovalnih ukrepov in s klasičnim delom policije je bilo (s stopnjo utemeljenega suma) ugotovljeno, da je obdolženi A. B. s soobdolženci obravnavano kaznivo dejanje storil na način, ki je opisan in podrobno obrazložen na straneh 2-99 sklepa preiskovalne sodnice. Zagovornik z navedbami, da obdolženec dejanja dne 28. 3. 2017 ni storil, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

6Vrhovno sodišče navedbe zagovornika, da naj bi obdolženčeva ravnanja izzval tajni policijski delavec, ocenjuje kot nekonkretizirane (prvi odstavek 424. člena ZKP) in (tako kot zunajobravnavni senat) pojasnuje, da bo na vprašanje zakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov odgovorjeno v nadaljevanju postopka.

7Po navedbah zagovornika glede konkretnega obdolženca ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Trdi, da sodišče napačno ugotavlja obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki naj bi utemeljevale ponovitveno nevarnost, saj so vse osebe, udeležene v hudodelski združbi, priprte, obdolženec pa še ni bil kaznovan. Ker obdolženec zadnje mesece ni izvrševal kaznivih ravnanj, je zaključek sodišč o obstoju realne in konkretne nevarnosti za ponovno storitev kaznivega dejanja neutemeljen.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu izkazan v zadostni meri. Sodišči sta se opredelili do vseh okoliščin konkretnega primera, tudi do obdolženčeve nekaznovanosti ter obrazložili obstoj objektivnih (obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja, ki ga KZ-1 uvršča v kategorijo kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje, za katero je zagrožena kazen od pet do petnajst let zapora; gre torej za eno najtežjih kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje, ki naj bi ga obdolženec storil v hudodelski združbi) in subjektivnih okoliščin (obdolženčeva odločenost nadaljevati z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj mu preprodaja drog pomeni način življenja), na katere sta oprli zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (strani 99-101 sklepa preiskovalne sodnice in točka 8 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, na katere sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat oprla zaključek o obstoju pripornega razloga, s čemer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Vrhovno sodišče prav tako pritrjuje zaključku sodišč o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora; sodišči sta zaključili, da je v obravnavanem primeru le s priporom mogoče zagotoviti varnost, zdravje in življenje ljudi, to je potencialnih uživalcev prepovedanih drog. Varovanje le-teh nedvomno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode, saj je zlo, ki mu bo z omejitvijo svobode gibanja povzročeno, neprimerno manjše od zla, ki ga obdolženec povzroča s svojimi dejanji (točka 5 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in točka 10 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, kot je hišni pripor¹.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice ni navedel, da sodišče ni odredilo pripora zoper vse soobdolžence, s čemer jih je različno obravnavalo. Navedbe, ki se nanašajo na kršitev načela enakosti pred zakonom, so nove in bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo ali če so bile kršitve storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker zagovornik v pritožbi kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 14. členom Ustave Republike Slovenije (URS) ni uveljavljal, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, navedene kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP več ne more uveljavljati.

10Zagovornik opozarja na navedbe glede napačne uporabe določb o veljavnosti kazenskega zakonika, ki jih je podal v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora z dne 27. 6. 2017, do katerih se zunajobravnavni senat ni opredelil (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornikove navedbe glede kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP v zahtevi niso konkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

11Po navedbah zagovornika iz določbe prvega odstavka 10. člena KZ-1 izhaja, da kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije. Trdi, da je kazenski zakon Republike Slovenije prenehal veljati dne 1. 1. 1995, zato se določbe KZ-1 zoper obdolženca ne bi smele uporabljati. Ocenjuje, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni inkriminirano.

Po presoji Vrhovnega sodišča so zagovornikove navedbe glede krajevne in časovne veljavnosti KZ-1 očitno neutemeljene. Skladno z določbo prvega odstavka 10. člena KZ-1 kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije, po določbi prvega odstavka 7. člena KZ-1 pa se za storilca uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Termin kazenski zakon, ki je uporabljen v navedenih določbah, je splošni termin za (veljavni) kazenski zakonik. Obdolženec naj bi kaznivo dejanje na območju Republike Slovenije storil v času veljavnosti KZ-1, zato ni dvoma, da v konkretnem primeru za obdolženca veljajo določbe KZ-1.

C.

12Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012.