VSL Sodba I Cpg 1131/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 356,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Toženec A.V. se izključi iz družbe N. d. o. o., L., MŠ 000.

2Poslovni delež toženca A.V. v družbi N. d. o. o., L., MŠ 000, ki je vpisan pod zaporedno številko deleža 8456 in se nanaša na osnovni vložek v višini 9.962,18 EUR, preneha." (I. točka izreka);

Ob tem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.041,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je s tožbo zahtevala izključitev tožene stranke iz družbe N. d. o. o. (v nadaljevanju N., d. o. o.). Med strankama ni sporno, da ima tožeča stranka v tej družbi 47,5 % poslovni delež, enak delež ima tudi tožena stranka, tretja družbenica N. T. A. pa ima 5 % poslovni delež. Od konca leta 2013 dalje je tožena stranka prokurist, hči N. V. pa direktorica navedene družbe.

6Tretji odstavek 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) določa, da sme vsak družbenik s tožbo zahtevati, da se drug družbenik iz družbe izključi, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če drug družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov ter če sicer grobo krši pogodbo. Izključitev družbenika je izjema od pravila ter skrajno sredstvo. Zato izključitveni razlog utemeljujejo le ravnanja, ki so dovolj groba oziroma resna, da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja, tako da ni več mogoče pričakovati dobrega sodelovanja družbenikov pri objektivno nujno povezanem skupnem poslovanju in odločanju v družbi.¹ Utemeljen razlog za izključitev torej predstavljajo vsa tista dejstva, zaradi katerih ni mogoče pričakovati, da bo kdo še vztrajal kot družbenik, ker mu takšno stanje prinaša nesorazmerna bremena ali škodo in to dejstvo ne spada med normalna komercialna tveganja.² Ustaljeno stališče teorije in sodne prakse je, da izvajanje pravic v skladu z zakonom ali družbeno pogodbo ob predpostavki, da ne gre za njihovo zlorabo, ne more biti utemeljen razlog za izključitev družbenika tudi, če gre na škodo drugim družbenikom oziroma se ostali družbeniki z odločitvami ne strinjajo.³

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama obstajajo resni nesporazumi in spori. Tožbeni zahtevek na izključitev tožene stranke iz družbe N. d. o. o. pa je zavrnilo zato, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanih izključitvenih razlogov iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1. Pojasnilo je, da so bile trditve tožeče stranke pavšalne in dokazno nepodprte ter da višina škode ni bila obrazložena. Presodilo je, da konkurenčna klavzula zaradi toženčeve ustanovitve in obstoja družbe L. d. o. o. ni bila kršena, saj je bila ta družba ustanovljena izključno zaradi nasprotovanja tožeče stranke v zvezi z registracijo dejavnosti za plinifikacijo v družbi N. d. o. o. Ko pa je tožeča stranka na doregistracijo pristala, je to dejavnost opravljala prav družba N. d.o.o. Tožeča stranka po prvostopenjski oceni ostalih trditev glede poslovanja družbe L. d. o. o. na škodo družbe N. d.o.o. ni dokazala.

8Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izpodbijane odločitve ne bi smelo opreti na stališče o pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi, saj je bila tožeča stranka iz vodenja družbe izključena, zaradi česar ni mogla podati podrobnejših navedb o višini škode. Trditveno in dokazno breme v zvezi z nastalo škodo družbi oziroma družbenikom po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 je na tožeči stranki (prim. 7. in 212. člen ZPP). Tožeča stranka ima kot družbenik na podlagi določbe 512. člena ZGD-1 pravico do informacij ter vpogleda v knjige. Zato dejstva v zvezi z zatrjevano škodo in njeno višino niso bila zunaj njenega zaznavnega območja, tako da teh dejstev ne bi poznala ali jih ne bi mogla spoznati. Torej ne drži, da tožeča stranka točnih podatkov o škodi in njeni višini ni mogla navesti.⁴

9Sodišču prve stopnje pritožnik očita tudi, da ni izvedlo niti zavrnilo dokaznih predlogov, po katerih naj bi družba N. d. o. o., predložila dokumentacijo, ki bi potrdila navedbe tožeče stranke. Pomanjkljiv dokazni sklep ima značaj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne kršitve določb pravdnega postopka, saj ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi.⁵ Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožnik pa v pritožbi ni konkretiziral niti, katere listine naj bi družba predložila in resničnost katerih navedb naj bi le-te potrdile, niti ni pojasnil, kako bi lahko očitane postopkovne kršitve vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.⁶

10Družbenik, ki želi uresničiti informacijsko pravico, lahko od poslovodje zahteva, da ga obvesti o zadevah družbe ter mu dovoli vpogled v knjige in spise (512. člen ZGD-1). Teh informacij pa družbenik ne more zahtevati od drugega družbenika. Zato dejstvo, da je tožena stranka kot družbenik obveščala le tretjo družbenico, tožeče stranke pa ne, še ne pomeni, da ji je onemogočila stik z družbo niti tega, da jo je "odrezala" od slehernega upravljanja in seznanjanja s poslovanjem družbe, kot to zmotno meni pritožnik. Takšno ravnanje tožene stranke zato ne more predstavljati utemeljenega razloga za izključitev družbenika.⁷

11Pritožnik nadalje opozarja, da so predstave tožene stranke o namenu in načinu poslovanja družbe N., d. o. o. nezdružljive z osnovnimi izhodišči gospodarske družbe, saj tožena stranka s pomočjo tretje družbenice sama nastavlja vodstvo ter ne deli dobička družbe. Dejstvo, da drugi družbeniki skladno s pogodbo in zakonom ravnajo proti volji posameznega družbenika in ga preglasujejo, pa ne predstavlja utemeljenega izključitvenega razloga, saj gre pri tem za povsem normalna komercialna tveganja. Če je tožeča stranka menila, da so sklepi o delitvi bilančnega dobička nični oziroma izpodbojni, bi lahko to uveljavljala v drugi pravdi (prim. 401. člen ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1), ni pa navedeno razlog za izključitev tožene stranke iz družbe.⁸

12Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev konkurenčne klavzule. Pritožnik poudarja, da obstojita dve družbi, v katerih ima tožena stranka poslovni delež in sta registrirani za isto dejavnost. Kršitev konkurenčne prepovedi je načeloma res utemeljen razlog za izključitev, vendar le v primeru, da si družbi, ki sta domnevno v konkurenčnem razmerju, dejansko konkurirata. Tega pa tožeča stranka ni dokazala.⁹ Zgolj dejstvo, da ima družba N. d. o. o. v najemu prostore družbe L. d. o. o., samo po sebi še ne pomeni dejanske konkurence ne škode na račun družbe N. d. o. o. kot to zmotno navaja pritožnik. Zato je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo in pravilno presodilo, da ustanovitev in obstoj družbe L. d. o. o. v obravnavani zadevi ne predstavlja izključitvenega razloga.

13Pritožnik nenazadnje vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vseh okoliščin ugotoviti, da ravnanje tožene stranke ni dopustno in jo iz družbe izključiti. Ob tem sicer pravilno poudarja, da obstaja med pravdnima strankama kot družbenikoma skrajno nesoglasje. Vendar pa mora biti kljub temu za izključitev posameznega družbenika podan utemeljen razlog. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da tožena stranka tožeče stranke očitno ne mara, ob ugotovitvi, da je tožena stranka ravnala skladno s pogodbo in zakonom ter ob odsotnosti ugotovitev o zlorabi, za zahtevano pravno posledico ne zadostuje. Zato zatrjevana ravnanja tožene stranke, četudi se nanje gleda kot na celoto, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo tako resnih kršitev, da bi lahko pomenila razlog za izključitev tožene stranke iz družbe. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že opozorilo, da ima nezadovoljni družbenik pravico do izstopa iz družbe. Tudi, če mu družbena pogodba tega ne omogoča, lahko namreč družbenik, ki meni, da mu drugi družbeniki ali poslovodja povzročajo škodo, da družba ali družbeniki ovirajo uresničitev njegove pravice do izstopa oziroma da je oviran pri uresničevanju pravic, ki jih ima po zakonu ali pogodbi, ali če mu skupščina oziroma poslovodje nalagajo nesorazmerne obveznosti, s tožbo zahteva svoj izstop iz družbe (drugi odstavek 501. člena ZGD-1).¹⁰

14Utemeljena ni niti pritožbena graja, da se prvostopenjske stroškovne odločitve ne da preizkusiti, ker ni "specificirana". V sodni praksi in pravni teoriji¹¹ je bilo že zavzeto stališče, da je standard obrazloženosti stroškovne odločitve dosežen, če je odmera na pregleden način, ki omogoča pritožbeni preizkus, opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Skladno s tem stališčem je ravnalo sodišče prve stopnje tudi v obravnavani zadevi (glej l. št. 91). Zgolj s pavšalno navedbo, da so stroški odmerjeni očitno previsoko, pa pritožnik ne more uspeti.

15Iz obrazloženega izhaja, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške, in sicer 625 točk za nagrado za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) in 22 % DDV (14. člen OT), kar skupaj znaša 356,99 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Prim. sodbo in sklep VSRS III Ips 60/2000, sklep VSRS III Ips 23/2007, sodbo VSRS III Ips 10/2012 in sodbo VSL I Cpg 2/2012.
² Tako dr. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 148.
³ Glej dr. Zabel, navedeno delo, str. 149, ter sodbo VSRS III Ips 10/2012.
⁴ Prim. sklep VSL Cpg 993/96.
⁵ Prim. sodbe VSRS II Ips 373/2011, III Ips 25/2012 in III Ips 84/2015.
⁶ Prim. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, Uradni list in GV založba, 2009, str. 265 in 266 (Dolžnost obrazložitve pritožbe).
⁷ Prim. sodbo VSRS III Ips 10/2012.
⁸ Prim. sodbo VSRS III Ips 10/2012.
⁹ Sama ustanovitev potencialno konkurenčne družbe namreč še ne pomeni dejanske konkurence. Tako sklep VSRS III Ips 23/2007.
¹⁰ Tako VSRS v sodbi III Ips 10/2012.
¹¹ Prim. Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, stran 9.