VSL Sodba I Cpg 1002/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

1. v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako:

da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 8.298,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2012 dalje do plačila

2. v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako,

da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 411,31 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka v višini 6.243,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2012 dalje do plačila), se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.166,54 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 3.093,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2012 dalje do plačila. V II. točki izreka je tožbeni zahtevek, to je glede še zahtevanega zneska 14.541,88 EUR, zavrnilo, v III. točki pa tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 322,30 EUR.

2Tožeča stranka se je zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tudi v znesku nad 3.093,57 EUR, oziroma podredno, da ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pravdni stranki sta 30. 12. 2010 sklenili zavarovalno polico št. PR0001833853 za strojelomno zavarovanje tovorne žičnice tožeče stranke. V zavarovalni polici je bila določena zavarovalna vsota 249.749,50 EUR, posebej je bil dogovorjen tudi odkup amortizacije pri delnih škodah in 10 % odbitna franšiza od izračunane zavarovalnine. Za navedeno strojelomno zavarovanje so veljali Splošni pogoji za strojelomno zavarovanje STR-07-Nm (v nadaljevanju: Splošni pogoji). Dne 17. 12. 2011 ob 2.45 uri je na zgornji postaji žičnice prišlo do loma vijaka na vodilni tirnici in posledično do nenadzorovanega spusta vozička po pletenici v dolino. Voziček je s hitrostjo 90 km/h trčil v naslednji voziček in tako dalje, vse do zadnjega, sedmega vozička, pri čemer je vozičke snelo iz vlečne vrvi in vrglo v globino. Pri škodnem dogodku je bilo uničenih sedem vozičkov tovorne žičnice, katerih plačilo škode zahteva tožeča stranka. Odprava škode je znašala za izdelavo sedmih vozičkov 15.518,30 EUR brez DDV, za montažo teh vozičkov pa 9.880,00 EUR brez DDV. Račun za stroške izdelave vozičkov je po ugotovitvi sodišča prve stopnje utemeljen, za stroške montaže, pa je sodišče prve stopnje po izvedbi dokaza z izvedencem odločilo, da so utemeljeni samo do višine 2.923,00 EUR.

6Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje odločilo, da je kljub zavarovani amortizaciji potrebno upoštevati odbitek amortizacije. Zavzelo je stališče, da je življenjska (amortizacijska) doba vozičkov največ 5 let, ker pa nobena od strank ni navedla življenjske dobe celotne žičnice, je sodišče kot splošno znano štelo, da je najkrajša amortizacijska doba žičnice, ki je bila zgrajena že 1929 leta,¹ 33,33 let. Pri tem je v podkrepitev svojih ugotovitev citiralo 1. točko 2. člena Zakona o graditvi objektov in 1. točko petega odstavka 33. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb. Po presoji prvostopenjskega sodišča je tožena stranka dokazala, da je življenjska doba vozičkov znatno krajša od življenjske dobe žičnice kot celote, zato se amortizacija pri odmeri škode upošteva.

7Pritožba izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da se amortizacija vozičkov kljub zavarovanju upošteva pri izračunu zavarovalnine. Trdi, da je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je življenjska doba vozičkov znatno krajša od življenjske dobe celotnega zavarovanega stroja - žičnice. Ob takšnem razumevanju ima vsak sestavni del žičnice znatno krajšo življenjsko dobo. Vsi deli na žičnici so že bili zamenjani. Vozički so sestavni del žičnice, žičnica pa je bila zavarovana kot celota na vrednost 250.000,00 EUR in je vprašanje, kaj potem predstavlja to vrednost, če vozički niso vključeni. Graja tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega ali tovorni vozički spadajo pod 2. ali 3. točko tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev. Pritožba je prepričana, da tovorni vozički niso izpostavljeni toplotnim učinkom, niti niso potrošni material (deli stroja, ki se obrabijo).

8Splošni pogoji v 2. točki prvega odstavka 13. člena določajo, da ne glede na to, ali je amortizacija zavarovana, se le ta upošteva pri delih, ki imajo znatno krajšo življenjsko dobo od celotnega stroja, kar še zlasti velja za dele strojev, naštete v 2.² in 3.³ točki tretjega odstavka 1. člena (pravilno 2. člena) Splošnih pogojev.

9Pritožba prvostopenjskemu sodišču utemeljeno očita, da se ni opredelilo, pod katero točko (2. ali 3. točko tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev) spadajo vozički. Tožeča stranka je trdila, da vozički ne spadajo pod 2. ali 3. točko tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev, zato se amortizacija ne more upoštevati, tožena stranka pa, da so vozički deli stroja, ki imajo znatno krajšo življenjsko dobo od celotnega stroja, zato se mora amortizacija kljub zavarovanju upoštevati.

10Drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se uporablja za razlago spornih določb pogodbe. Določilo je sporno takrat, kadar mu pogodbeni stranki (ki sta hkrati nasprotni stranki v pravdi) pripisujeta različen pomen. Sodišče prve stopnje je sporno določbo Splošnih pogojev razlagalo na način, da je za odločitev o tem ali se amortizacija upošteva ali ne, bistvena ugotovitev, ali gre za del stroja, ki ima znatno krajšo življenjsko dobo od celotnega, ni pa bistveno, ali je del naštet v 2. ali 3. točki tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojih, kar ne drži.

11Tožeča stranka se je s podpisom zavarovalne police zavezala plačevati premijo za strojelomno zavarovanje s pribitkom za odkup amortizacije, tožena stranka pa se je ob nastanku zavarovalnega primera, zavezala povrniti priglašeno škodo tožeče stranke brez upoštevanja amortizacije, oz. se slednja lahko upošteva samo za primere določene v Splošnih pogojih. Če bi bila upoštevana amortizacija za vsak del, ki ima znatno krajšo življenjsko dobo, potem se Splošni pogoji ne bi v nadaljevanju primeroma sklicevali na dele strojev naštete v 2. in 3. točki tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev. Slednji točki določata, da se amortizacija upošteva pri delih strojev, ki so neposredno izpostavljeni toplotnim učinkom (2. točka) in pri delih strojev, ki se večkrat zamenjujejo (3. točka). Drži, da so ti deli le primeroma našteti in da izpuščena omemba vozička ne pomeni, da ne spada pod eno ali drugo točko. Vsekakor pa je potrebno opredeliti, pod katero točko spada poškodovani del stroja - voziček. Če se ugotovi, da ne spada pod 2., niti pod 3.točko 2. člena Splošnih pogojev, se amortizacija ne sme upoštevati. S tem, ko se Splošni pogoji sklicujejo na omejeno število delov, pri katerih se amortizacija upošteva, ni izražen namen, da velja amortizacija za vse dele stroja, ki imajo znatno krajšo življenjsko dobo, ampak samo za določene dele stroja. V Splošnih pogojih so ti deli našteti samo primeroma, vendar v zadostni meri, da dajo jasen okvir, za katere dele se amortizacija upošteva kljub sklenjenemu zavarovanju.

12Glede na zgoraj navedeno, je bilo potrebno ugotoviti ali se pri uveljavljanju zavarovalnine zaradi uničenih vozičkov, amortizacija upošteva ali ne. Tožena stranka je trdila in tudi dokazala, da imajo vozički znatno krajšo življenjsko dobo od železnice. Glede dejstva, ali so vozički deli stroja, ki so neposredno izpostavljeni toplotnim učinkom ali deli stroja, ki se večkrat zamenjujejo, pa tožena stranka ni zadostila dokaznemu in trditvenemu bremenu. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da vozičkov ni mogoče razvrstiti pod 1. točko 2. člena Splošnih pogojev (deli izpostavljeni toplotnim učinkom), prav tako pa ne pod 2. točko 2. člena Splošnih pogojev (deli, ki se večkrat zamenjujejo). V slednji točki so namreč našteti zgolj potrošni materiali, ki za samo funkcionalnost celotnega stroja niso bistvenega pomena (sita, vzorci, ležaji, glave, tesnila, filtri, itd.), za razliko od vozičkov, ki so nenadomestljiv del žičnice, ki je sestavljena iz treh stebrov, vlečne vrvi in 18 vozičkov. Žičnica je brez pogona in se poganja z lastno težo vozičkov. Brez slednjih, žičnica ne funkcionira. Vozički torej predstavljajo bistveni, sestavni del žičnice in skupaj z vlečno vrvjo in stebri predstavljajo celoto stroja. Zavarovanje za strojelom je bilo sklenjeno za žičnico kot celoto, kar pomeni, da so bili v zavarovanje vključeni tudi vozički. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje (višino škode na vozičkih), je pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je Splošne pogoje razlagalo tako, da je bistvena le krajša življenjska doba dela stroja, ne pa tudi za kakšno vrsto dela stroja gre (ali za toplotno obremenjene dele ali dele, ki se večkrat zamenjujejo), da se izključi zavarovanje amortizacije in podlagi takšne razlage napačno ugotovilo dejansko stanje glede višine izplačila zavarovalnine.

13Amortizacija se pri vozičkih ne sme upoštevati, zato je tožbeni zahtevek utemeljen v večjem obsegu, kot je odločilo sodišče prve stopnje.⁴ Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje glede višine škode, saj ta v pritožbi ni izpodbijana. Strošek popravil in materiala je znašal 18.441,30 EUR (15.518,30 EUR za izdelavo vozičkov in 2.923,00 EUR za montažo). Od tega zneska je sodišče prve stopnje odštelo 10% odbitno franšizo. Tako dobljeni znesek znaša 16.597,17 EUR, ki se zmanjša za že izplačan znesek, ki ga je tožena stranka izplačala dne 5. 4. 2012 in sicer v višini 5.205,02 EUR. Za plačilo ostane še 11.392,15 EUR. Ker je sodišče prve stopnje utemeljenost zahtevka do višine 3.093,57 EUR že ugotovilo, je sodišče druge stopnje II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v skladu z določbo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še razliko, to je 8.298,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu, to je glede še zahtevanega zneska 6.243,30 EUR je pritožba neutemeljena, saj pritožba, ki sicer zavrnilni del sodbe izpodbija v celoti, ne navede razlogov za ta del zavrnjenega zahtevka. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Kot že navedeno, iz same pritožbe je mogoče zaključiti, da soglaša z ugotovljeno škodo v višini 18.441,30, ko navede, da je sporno le še plačilo 8.298,58 EUR (tretji odstavek I. točke pritožbe). Iz obrazložitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je priznalo 2.9923,00 EUR stroška montaže in v presežku (6.243,30 EUR) je ta del zahtevka zavrnilo.

14Sodišče se glede teka zakonskih zamudnih obresti sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje, saj niso bili izpodbijani.

15Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbo, ki so bile za odločitev bistvene (prvi odstavek 260. člena ZPP). Tako se ni izrekalo o ničnosti Splošnih pogojev. Sklicevanje na sodno zadevo I Pg 278/2013, kjer je isto sodišče pred istim sodnikom in med istima strankama glede iste tovorne žičnice ter istih Splošnih pogojev zavzelo materialno stališče, da vozički niso deli stvari, ki imajo znatno krajšo življenjsko dobo, je prepozno (337. člen ZPP).

16Sprememba odločitve o tožbenemu zahtevku terja tudi spremembo stroškovne odločitve izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke znaša 65 %, uspeh tožene stranke 35 %. Glede na drugi odstavek 154. člena ZPP sta pravdni stranki upravičeni do povračila pravdnih stroškov v tem razmerju. Sodišče jih je odmerilo na podlagi predloženih stroškovnikov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki se v tej zadevi še uporablja na podlagi 20. člena Odvetniške tarife (OT). Pri odmeri odvetniške nagrade je upoštevana vrednost spornega predmeta 17.635,45 EUR, kot se glasi tožbeni zahtevek.

17Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške pravdnega postopka in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanj. Neutemeljena je pritožba v delu, da bi se morala nagrada za narok priznati tudi pooblaščencu, ki ni odvetnik. Iz zapisnikov je razvidno, da se je prvega, drugega, tretjega, petega in šestega naroka v konkretni zadevi udeležil pooblaščenec J. Z., ki je predložil splošno pooblastilo tožnika (A 17, A37-A38, A39), četrtega naroka z dne 31. 8. 2015 se je udeležila pooblaščenka K. Z., ki je prav tako predložila splošno pooblastilo tožnika (A34, A35). Narokov se nista udeležila odvetnika, temveč pooblaščenca, ki imata sicer opravljen pravniški državni izpit, vendar nista odvetnika. Sodišče v tem primeru ni imelo nobene podlage za priznanje stroškov za zastopanje na navedenih narokih. ZOdvT v prvem odstavku 1. člena določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka oziroma naročnik storitve plačati odvetniku za opravljeno pravno storitev. Gre torej za plačilo odvetnikov, ne pa pooblaščencev. Za izplačilo nagrad pooblaščencu, ki ni odvetnik, ni pravne podlage.

18Glede na navedeno so odmerjeni stroški tožeče stranke pravilni in znašajo 941,90 EUR ter upoštevaje uspeh v postopku (65 %) je tožeča stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov na prvi stopnji v znesku 621,24 EUR. Priznani stroški tožene stranke na prvi stopnji znašajo 599,80 EUR in glede na njen uspeh v pravdi (35 %) je tožena stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov v znesku 209,93 EUR. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v znesku 411,31 EUR in temu ustrezno je pritožbeno sodišče spremenilo tudi III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

19Ker je tožeča stranka v bistvenem delu s pritožbo uspela, ji je tožena stranka skladno s tretjim odstavkom 154. členom ZPP in ZOdvT dolžna povrniti stroške nagrade za postopek na drugi stopnji v višini 628,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV na odvetniške storitve v znesku 142,74 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 375,00 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.166,54 EUR, v roku 15 dni v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ V polici je sicer napisana letnica 1912, tožeča stranka pa ves čas trdi, da je bila zgrajena 1929. Za konkretni postopek niti ni bistveno, točno katerega leta je bila zgrajena, ampak razmerje med življenjsko dobo žičnice kot celote in vozičkov, ki so njen sestavni del.
² Deli strojev, ki so neposredno izpostavljeni toplotnim učinkom, kot npr. obloge posod in naprav za zgorevanje, rešetke kurišč, gorilniki, grelci, elektrode pri industrijskih pečeh, posode za topljenje in vlivanje, ipd.
³ Deli strojev, ki se večkrat zamenjujejo, kot npr. sita, vzorci, tiskalne glave, ležaji do 100 mm premera, obloge na valjih, obloge mikalnikov, upogljive cevi, jermenje, krtačke, gumijasti, tekstilni in sintetični obročki, tesnila, platneni in podobni filtri, sredstva za izolacijo, hitro obrabljivi deli spojnic (gumijasti deli vložki, lamele ipd), prenosni kabli, verige in vrvi, če ne pripadajo transportnim napravam.
⁴ Sodišče prve stopnje je višino ugotovljene škode zmanjšalo za amortizacijo, in sicer za 50 %.