33. člen ZDDPO-2

Pravico do odbitka DDV je mogoče zavrniti, če upravni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa „vedel oziroma bi moral vedeti“, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV del utaje, ki jo je storil pridobitelj. Subjektivni element je kot pravni standard sestavni del materialnopravne podlage za odločitev o oprostitvi DDV oziroma za naknadno naložitev plačila DDV v primerih zlorabe. Navedeni pravni standard pa ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje pri goljufiji sistema DDV (naklep), drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil).

Namen rezervacij je v obliki vnaprej vračunanih stroškov oz. odhodkov zbrati zneske, ki bodo v prihodnosti omogočili pokritje takrat nastalih stroškov oz. odhodkov. Tako oblikovane rezervacije se ob oblikovanju, kolikor so oblikovane skladno s standardi, davčno priznajo kot odhodki, v nadaljnjih obdobjih pa so nato bodisi porabljene in se zmanjšujejo neposredno za stroške oziroma odhodke, za pokrivanje katerih so oblikovane (kar pomeni, da se v poslovnem letu takšni stroški oziroma odhodki več ne pojavijo v izkazu poslovnega izida, prav tako pa se vanj ne prenesejo izrabljene dolgoročne rezervacije za njihovo pokrivanje), bodisi se po koncu obdobja, za katero so bile oblikovane, njihov neporabljeni del prenese med poslovne prihodke. Rezervacije se torej kot odhodek pripoznajo v času njihovega oblikovanja. Kolikor pa se ocenjeni stroški v višini oblikovane rezervacije pripoznajo kot del nabavne vrednosti osnovnih sredstev in se amortizirajo v dobi koristnosti, se obračunana amortizacija od povečane amortizacijske osnove v znesku oblikovanih rezervacij po sedmem dostavku 33. člena ZDDPO-2 obravnava enako kot stroški oziroma odhodki rezervacij po 20. členu cit. zakona, kar pomeni,

Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna D

Tožeča stranka se je s podpisom zavarovalne police zavezala plačevati premijo za strojelomno zavarovanje s pribitkom za odkup amortizacije. Če bi tožena stranka želela upoštevati amortizacijo za vsak del, ki ima znatno krajšo življenjsko dobo, potem se Splošni pogoji ne bi v nadaljevanju sklicevali na dele strojev naštete v 2. in 3. točki tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev. Žičnica je brez pogona in se poganja z lastno težo vozičkov. Brez slednjih, žičnica ne funkcionira. Vozički torej predstavljajo bistveni, sestavni del žičnice in skupaj z vlečno vrvjo in stebri predstavljajo celoto stroja. Zavarovanje za strojelom je bilo sklenjeno za žičnico kot celoto, kar pomeni, da so bili v zavarovanje vključeni tudi vozički. Narokov se nista udeležila odvetnika, temveč pooblaščenca, ki imata sicer opravljen pravniški državni izpit, vendar nista odvetnika. Sodišče v tem primeru ni imelo nobene podlage za priznanje stroškov za zastopanje na navedenih narokih.

Tožnik je z izkazovanjem nakupa delnic družbe B. in prodajo v poslovnih knjigah ravnal v nasprotju z SRS 21.1, ki določa, da morajo knjigovodske listine poslovne dogodke izkazovati verodostojno in pošteno. Tožnik kot obvladujoča družba in večinski lastnik delnic družbe B. ne razpolaga z listinami, ki bi verodostojno izkazovale poslovni namen nakupa delnic po predloženih prodajnih pogodbah, ki ob nakupu niso bile evidentirane v KDD in njihove prodaje. Tožnik je finančno naložbo prodal po bistveno nižji ceni od nabavne in tako ustvaril izgubo, vendar pa ni izkazal ekonomskega pomena transakcije in na ta način predpisane povezanosti odhodkov s poslovnimi odhodki. Pri tem je zelo pomembna tudi ugotovitev, da je sodeloval v verigi povezanih poslovnih dogodkov oziroma transakcij oziroma v prikritem poslovanju. Investiranje v tuja opredmetena sredstva v tekočem letu še ne bremeni tudi stroškov poslovnega rezultata, ampak se med stroške prenašajo postopoma preko amortizacije. V navedenem primeru je torej šlo za odhodke, ki niso bili izkazani v skladu z 12. členom ZDDPO-2 v zvezi s SRS. Pri tem ni bistven ugovor tožnika, da je imel v spornem obdobju povezano družbo v 100% la