VSL Sklep I Cpg 782/2016
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.782.2016Področje: okoljsko pravo, civilno procesno pravo, upravni postopek
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev 1–10▾
Jedro povzetek sodišča
Tožeča stranka v tožbi toženi stranki ne očita neplačila okoljske dajatve za onesnaževanje, za kar tudi ne bi bila pristojna, temveč zahtevek utemeljuje na dejstvu, da je bila plačana okoljska dajatev neupravičeno in pravno zmotno, zgolj prihodek proračuna občine X, čeprav bi morala biti, glede na lokacijo odlagališča, tudi prihodek proračuna tožeče stranke. Ko je telo odlagališča na območju več občin, mora namreč zavezanec za plačilo okoljske dajatve mesečni obračun okoljske dajatve sestaviti in predložiti carinskemu organu za vsako občino posebej. Zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja upravičenost do prejema ustreznega dela, s strani tožene stranke že v celoti plačane okoljske dajatve, pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja upravne zadeve, temveč premoženjskopravni spor med dvema pravnima osebama, ki sodi v pristojnost sodišča.
Izrek
I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka) in tožbo zavrglo (II. točka izreka).
2Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odloči o zavrženi tožbi ter tožeči stranki povrne vse stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.
3Pritožba ni bila vročena toženi stranki v odgovor (prvi odstavek 366. člen ZPP).
4Pritožba je utemeljena.
5V obravnavani zadevi je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo dela okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih. V tožbi je svoj zahtevek utemeljevala s trditvami, da je okoljsko dajatev, ki jo je tožena stranka kot upravljalec odlagališča plačala v obdobju od 8. 6. 2013 do konca leta 2015, neutemeljeno kot prihodek proračuna prejela le občina X, čeprav se sporno odlagališče nahaja tudi na območju tožeče stranke, zaradi česar je upravičena do ustreznega dela že plačane okoljske dajatve.
6Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je obravnavana zadeva upravna zadeva, zaradi česar ne sodi v sodno pristojnost ni je tožbo zavrglo (drugi odstavek 18. člena ZPP). Kot ključno je štelo, da je okoljska dajatev javna dajatev, pri plačilu le-teh pa gre za tipično javnopravno razmerje. Sklicevalo se je na Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju Uredba), ki v 5. členu določa, da se za vprašanja glede obračunavanja obresti, doplačila okoljske dajatve, postopka prisilne izterjave, pravnih sredstev in vsa druga vprašanja, ki so urejena s to Uredbo, uporabljajo predpisi, ki urejajo davčni postopek, in predpisi, ki urejajo carinsko službo. Nadalje je sodišče prve stopnje kot ključno štelo, da se za obračunavanje in morebitna doplačila okoljske dajatve uporablja Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), plačilo premalo plačane okoljske dajatve pa se odmeri v postopku davčnega nadzora. Prav tako 13. člen Uredbe določa, da nadzor nad izvajanjem Uredbe opravlja pristojni carinski organ, za odmero in obračun obveznih javnih dajatev pa je pristojna finančna uprava (11. člen Zakona o finančni upravi - ZFU). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni pristojno toženi stranki naložiti plačilo obveznosti iz naslova okoljske dajatve.
7Odločitev sodišča prve stopnje, da je obravnavana zadeva upravna zadeva, ni pravilna. Pravilno je sicer stališče, da se za vsa vprašanja v zvezi s pobiranjem okoljske dajatve in obveznostmi, ki izhajajo iz Uredbe, uporabljajo predpisi, ki sodijo v sfero upravnega prava in upravnega postopka (ZDavP-2 in Zakon o carinski službi). Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje izpolnjevanja (javno dajatvene) obveznosti tožene stranke iz naslova plačevanja okoljske dajatve zaradi onesnaževanja okolja z odlaganjem odpadkov na odlagališču. Tožeča stranka namreč v tožbi toženi stranki ne očita neplačila okoljske dajatve za onesnaževanje, za kar tudi ne bi bila pristojna, temveč zahtevek utemeljuje na dejstvu, da je bila plačana okoljska dajatev neupravičeno in pravno zmotno zgolj prihodek proračuna občine X, čeprav bi morala biti, glede na lokacijo odlagališča (upoštevaje klasifikacijo telesa odlagališča kot izhaja iz 3. člena Uredbe o odlagališčih odpadkov), tudi prihodek proračuna tožeče stranke (tretji odstavek 7. člena Uredbe). Ko je telo odlagališča na območju več občin, mora namreč zavezanec za plačilo okoljske dajatve mesečni obračun okoljske dajatve sestaviti in predložiti carinskemu organu za vsako občino posebej (tretji odstavek 8. člena Uredbe). Zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja upravičenost do prejema ustreznega dela, s strani tožene stranke že v celoti plačane okoljske dajatve, pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja upravne zadeve (2. člen Zakona o upravnem postopku), temveč premoženjskopravni spor med dvema pravnima osebama, ki sodi v pristojnost sodišča (1. člen ZPP).
8Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje spor meritorno obravnavati.
9Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.
10O pritožbi zoper sklep je skladno s prvim odstavkom 366a. člena ZPP odločala sodnica posameznica.
Vir: Višje sodišče v Ljubljani · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 18. 10. 2017Nazaj na vrh ↑