VSK Sklep Cpg 112/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki I in III) razveljavi, zadeva pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici v za pritožbo spornem delu delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 168141/2014 z dne 9.12.2014 za znesek 65.066,66 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški ter toženi stranki naložilo v plačilo 1.540,65 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta stranki 26.5.2008 sklenili Pogodbo o organizaciji in izvajanju prevoznih storitev št. 2008/SA/APC, k tej pogodbi pa še 8 aneksov (v nadaljevanju Pogodba), zadnjega, s katerim sta dogovorili povišanje cene storitev oglaševanja 23.5.2011. Pogodba je dejansko vsebovala dva pravna posla: prevozno pogodbo in pogodbo o oglaševanju. Tožbeni zahtevek se nanaša le na pogodbo o oglaševanju. Tožeča stranka je sicer zatrjevala ničnost pogodbe, vendar se je večina navedb nanašala na prevozno pogodbo in zato za to pravdo niso relevantne. Glede na določbe ZGD-1D je ničen le aneks št. 8, v preostalem delu pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi tožeča stranka s pogodbo o oglaševanju pridobila kakšno protipravno premoženjsko korist. Sodišče je še ugotovilo, da je bilo oglaševanje v spornem obdobju izvedeno na 32 silosih po ceni 2.000 EUR, povečano za DDV.

2Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja, ki pa je bistveno za razumevanje razmerij med strankama. Rdeča nit vsega dokazovanja je bilo zatrjevanje in dokazovanje obstoja konflikta interesov, v katerem je takratni direktor tožene stranke J. F. sklepal sporno pogodbo. Prepričana je, da je konflikt interesov dokazala. To pa pomeni, da je F. z namenom pridobitve premoženjske koristi posle dejansko sklepal sam s seboj. Navedbe tožeče stranke, da ne ve ničesar o ekonomskih upravičencih družbe T. iz Lihtenštajna so bile zavajajoče in kažejo na neverodostojnost vseh trditev tožeče stranke. Stališče sodišča, ki se s kolizijo ni ukvarjalo, je napačno in vodi v nepravično rešitev sporne zadeve. Spregledalo je, da je odločalo o veljavnosti Pogodbe, ki bi bila, če bi bila sklenjena tri leta pozneje, v celoti nična. Tožeči stranki je bila dvojna vloga J. F. ves čas znana. Tožena stranka je ves čas Pogodbo obravnavala kot celoto in celo predlagala združitev zadeve z zadevo I Pg 254/2014, ki se vodi na podlagi identičnega dejanskega stanja, zato ji je bila kršena pravica do obrambe, saj ni mogla vedeti, da sodišče večjega dela njenih navedb sploh ne bo obravnavalo. Ob tem tudi iz vlog tožeče stranke izhaja, da je Pogodbo obravnavala kot celoto. Še več, pogodba o prevozu, predstavlja condictio sine qua non v razmerju do pogodbe o oglaševanju. Da pogodb ni mogoče obravnavati ločeno, izhaja že iz dejstva, da druga brez prve ne bi mogla nastati. Storitve oglaševanja so pogojene s trajanjem in veljavnostjo celotne Pogodbe. Četudi bi sprejeli ločitev na dva sklopa, obstoj konflikta interesov ne bi imel vpliva zgolj na prevozno pogodbo, temveč tudi na pogodbo o oglaševanju. Tožena stranka je neveljavnost Pogodbe utemeljevala na več podlagah: na podlagi četrtega odstavka 39. člena OZ, 1. odstavka 86. člena OZ in 38.a člena ZGD-1. Podala je jasne trditve, da je bila podlaga pogodbe nedopustna, saj je temeljila izključno na pridobitvi premoženjske koristi za udeležene akterje na strani tožeče stranke. Tožeča stranka je storitve oglaševanja zaračunavala kljub temu, da v poslovni praksi to ni običajno in kljub temu, da tožeča stranka svojim podprevoznikom dokazano ni izplačevala ničesar. Do teh navedb in dejstev se sodišče sploh ni opredelilo. Tožena stranka odločno nasprotuje mnenju sodišča, da naj bi bil njen dokazni predlog za imenovanje izvedenca ekonomske stroke nekonkretiziran. Sodišče v sodbi brez trohice dvoma zaključi, da so bile v pogodbi določene cene oglaševanja brez DDV, čeprav slednja za to ni izkazala nobene podlage v pogodbi ali siceršnjemu dogovoru. Če bi tožena stranka vedela, da bo sodišče oba posla obravnavalo ločeno, bi drugače zastavila svoje trditve. Ničnost na podlagi določbe prvega odstavka 86. člena OZ je tožena stranka utemeljevala z ravnanjem v nasprotju z 240. členom KZ-1 in 263. členom ZGD-1. Nobenega od navedenih razlogov sodišče ni obravnavalo. Zaključek sodišča, da tudi če bi se izkazalo, da je obstajala kolizija interesov, bi bil ugovor o ničnosti prvega do tretjega aneksa neutemeljen, ni pravilno. Že sam obstoj konflikta interesov zadošča za zaključek, da pogodba nasprotuje moralnim načelom, kot je to kasneje določila novela ZGD-1D. Isti posel naj bi bil enkrat veljaven in drugič ne in to zgolj iz razloga, ker je vmes posegel zakonodajalec. Zato dejstvo, da prej absolutna ničnost ni bila določena v zakonu, še ne pomeni, da taki posli ne bi bili sporni. Po mnenju tožene stranke bi moral soglasje poslovodja pridobiti naknadno, po sprejemu novele ZGD-1D. Sodišče je navedbe tožene stranke napačno povzemalo in interpretiralo, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je sklicevanje sodišča na dejstvo, da se tožena stranka vse do ugovora zoper sklep o izvršbi ni sklicevala na ničnost, saj pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. Tožena stranka tudi v celoti nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi bile storitve oglaševanja opravljene. Navajala, je, da je število prevozov v letu 2014 upadlo celo za 70 %, zato bi moralo biti število vozil največ 10,5. Priložene fotografije ne dokazujejo, da naj bi imela tožeča stranka nameščene logotipe. Kljub pozivom tožene stranke drugih fotografij v spis ni priložila. Sklicevalo se je na izjavo L. R., ki je od tožeče stranke ekonomsko odvisna, poleg tega se ni odzvala vabilu na zaslišanje, zato ni jasno niti, ali je izjavo sestavila sama. Tožena stranka negativnega dejstva, da oglasna sporočila niso bila nameščena, ni mogla dokazovati. S pripisovanjem napačne vrednosti izjavi R. in napačno prevalitvijo dokaznega bremena je sodišče toženi stranki onemogočilo pravico do izjave. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da so imeli nekateri prevozniki oglasna sporočila nameščena že pred podpisom Pogodbe.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Vztraja pri nepovezanosti obeh poslov. Kljub zmanjšanju števila prevozov, je obseg oglaševanja ostal enak, saj je bila tožeča stranka z vozili, označenimi z logotipi, še vedno udeležena v prometu. Navedbe tožene stranke glede obsega storitev so bile po mnenju tožeče ves čas pavšalne. Cena oglaševanja tudi ni bila dogovorjena glede na število prevoženih kilometrov ali število vozil, temveč glede na število vozil, opremljenih z logotipom. O tem pa tožena stranka ni imela nobenih konkretnih ugovorov. V zvezi z ničnostjo na podlagi 38.a člena ZGD-1 pa tožeča stranka opozarja na prepoved retroaktivne veljavnosti predpisov.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno naravo razmerja med strankama po Pogodbi in sicer je Pogodba vsebovala dva pravna posla - prevozno pogodbo in pogodbo o oglaševanju. To pa ne pomeni, da sta bila oba posla povsem ločena, temveč je bila med njima tesna zveza, oglaševanje se je namreč po Pogodbi izvajalo na vozilih, s katerimi se je izvajala prevozna pogodba in v zvezi s temi prevozi. Pogodba je bila poleg tega do neke mere ekskluzivna z obeh strani. Tožeča stranka je svoja vozila opremila z logotipom tožene stranke, zato ni logično pričakovati, da bi z njimi lahko opravljala prevoze za toženi stranki konkurenčne družbe. Res je tožena stranka podajala navedbe o ničnosti prevozne pogodbe in res ničnost prevozne pogodbe ne pomeni nujno hkrati tudi ničnosti pogodbe o oglaševanju (ne glede na to, da je bila ta sklenjena v obliki aneksa k prevozni pogodbi), vendar bi sodišče prve stopnje, če je menilo, da tožena stranka ni podala navedb glede ničnosti pogodbe o oglaševanju in da so se vse navedbe nanašale le na prevozno pogodbo, moralo na to v okviru materialnega procesnega vodstva toženo stranko opozoriti, oziroma z njo vsaj razčistiti, zakaj meni, da je iz istih razlogov kot prevozna pogodba nična tudi pogodba o oglaševanju¹. Enako velja za vprašanje premoženjske koristi, ki naj bi jo tožeča stranka dosegla s pogodbo o oglaševanju (čeprav pritožbeno sodišče meni, da je iz navedb tožene stranke jasno, da je tožeča stranka storitve oglaševanja zaračunavala neutemeljeno in da zato zatrjuje premoženjsko korist v višini tožbenega zahtevka).

6Pogodba je nična, če nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sporna pogodba v času sklenitve ni nasprotovala prisilnim predpisom (sprememba ZGD-1, to je člen 38.a, je začela veljati kasneje), zato samo dejstvo, da naj bi bil direktor tožene stranke najmanj 10 % lastnik tožeče, še ne zadošča za ničnost posla. Lahko pa tak posel nasprotuje moralnim načelom in v zvezi s tem je tožena stranka ustrezne navedbe podala (direktor tožene stranke je zlorabil svoj položaj za zagotovitev premoženjske koristi toženi stranki, storitev oglaševanja se pri prevoznih pogodbah običajno ne zaračunava posebej in je cena oglaševanja všteta že v ceno prevozov, tožeča stranka plačanih storitev oglaševanja ni naprej plačevala podprevoznikom, ki so oglaševali na svojih vozilih, tožeča stranka je za vse našteto ves čas vedela²). Zaradi v prejšnji točki obrazložitve opisane kršitve postopka in zaradi napačnega stališča, da so bile navedbe tožene stranke le pavšalne, se sodišče prve stopnje z vprašanjem, ali pogodba o oglaševanju nasprotuje moralnim načelom, ni ukvarjalo in je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7Pritožbeno sodišče v zvezi z očitano kršitvijo skrbnosti dobrega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1 pojasnjuje, da ta določba sama po sebi ne predstavlja podlage za ničnost pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, temveč zgolj za odškodninsko odgovornost poslovodstva. Seveda pa lahko ta kršitev pomeni tudi ničnost pogodbe, če se je tretji zavedal, da do pogodbe brez kršitve dolžne skrbnosti ne bi prišlo in da je s to kršitvijo pridobil zase ali za koga drugega protipravno premoženjsko korist, oziroma povzročil svojemu sopogodbeniku škodo. Podobno velja tudi za navedbe v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem.

8Pritožbeno sodišče pa glede na vsebino Pogodbe (točka 4.5. 2. člena Aneksa z dne 26.5.5008) nima pripomb na dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila storitev oglaševanja opravljena v s sodbo priznanem obsegu. Vprašanje DDV doslej ni bilo sporno in so pritožbene trditve v tej smeri prepozne (337. člen ZPP-1).

9V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati vse navedbe tožene stranke, po potrebi z njo v okviru materialnega procesnega vodstva tudi razčistiti nekatere nejasnosti in izvesti predlagane dokaze, za katere bo štelo, da se nanašajo na odločilna dejstva v zadevi (pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da predlog za imenovanje izvedenca za oglaševanje ni bil nesubstanciran). Opredeliti pa se bo moralo tudi do navedb tožeče stranke v zvezi z odločilnimi dejstvi, saj navedbe tožene stranke niso ostale neprerekane.

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

¹ Tožena stranka utemeljeno opozarja, da ni mogla vedeti, zakaj sodišče večjega dela njenih navedb sploh ne bo obravnavalo in da bi, če bi vedela, da bo sodišče oba posla obravnavalo ločeno, drugače zastavila svoje trditve.
² Za nasprotovanje moralnim načelom ne zadošča, da je tožeča stranka poznala lastniško strukturo tožene, temveč je morala vedeti ali bi vsaj morala vedeti tudi, da gre za zlorabo vpliva za pridobitev nedopustne premoženjske koristi.