VSL Sodba I Cp 210/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženec je dolžan tožniku plačati znesek 8.840,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2014 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka."

II. Tožnik je dolžan tožencu plačati še 794,67 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in 592,43 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, ki jih je po odločbah Okrožnega sodišča v Novi Gorici PBB 193/2014 z dne 16. 6. 2014 in BPP 349/2016 z dne 2. 11. 2016, dolžan nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novi Gorici, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 8.840,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2014 dalje do plačila; v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku plačati 639,09 EUR pravdnih stroškov, ki jih je po odločbi izdani v postopku brezplačne pravne pomoči dolžan nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), tožnik pa je dolžan tožencu plačati 676,95 EUR pravdnih stroškov, ki jih je prav tako po odločbi izdani v postopku brezplačne pravne pomoči, dolžan nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novi Gorici, prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe¹ je toženec vložil pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je med pravdnima strankama sporna pravna narava sporazuma z dne 7. 12. 2011, sklenjenega na podlagi 161.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Stališče toženca je, da sporazum predstavlja poravnavo o premoženjskih posledicah kaznivega dejanja po 1050. in 1053. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Šlo je za dokončno ureditev razmerij med strankama. Ne drži, da se pred sklenitvijo sporazuma stranki nista pogajali, tožnik je sprva za nastalo mu škodo zahteval zadoščenje v višini 15.000,00 EUR, po pogajanjih pa je pristal na odškodnino v višini 1.000,00 EUR, glede na dolgoletno prijateljstvo med pravdnima strankama. Dejstva, da gre za poravnavo v smislu 1050. člena OZ, ne more omajati niti zatrjevano postopanje poravnalke, ki naj bi tožniku zatrjevala drugače. Če ima sporazum napake volje in je bil tožnik pri sklenitvi tega v opravičljivi zmoti, bi moral tožnik te napake uveljavljati v drugem postopku, v tožnikovi trditveni podlagi pa sicer ni elementov, ki bi nakazovali na ničnost sklenjenega sporazuma. Z njegovo realizacijo - izplačilom odškodnine, je toženec svojo odškodninsko zavezo izpolnil, zato je tožnikova terjatev prenehala. Podredno pritožnik navaja, da je tudi sicer tožnik k škodi doprinesel bistveno več kot 20 %, odškodnine iz naslova skaženosti mu sodišče ne bi smelo prisoditi, iz drugih naslovov pa mu je sodišče, glede na ugotovljeno dejansko stanje, odmerilo previsoko odškodnino.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožniku je škoda nastala zaradi hude telesne poškodbe, ki mu jo je dne 20. 3. 2011 povzročil toženec.² Od toženca zahteva 30.500,00 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode (ob upoštevanju že plačanih 1.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (ob ugotovitvi 20 % soprispevka tožnika k nastali škodi) ugodilo v višini 8.840,00 EUR.³ Odločitev je materialnopravno napačna.

6Ni sporno, da je do škodnega dogodka na v tožbi opisani način prišlo in da je tožniku tudi nastala škoda. Vendar sta se pravdni stranki o povrnitvi le-te, dogovorili že v sporazumu z dne 7. 12. 2011, sklenjenem v postopku poravnavanja na podlagi 161.a člena ZKP. Državni tožilec je namreč ovadbo zoper toženca odstopil v postopek poravnavanja, v katerem je bil dne 7. 12. 2011 sklenjen sporazum, s katerim sta se pravdni stranki dogovorili, da toženec (osumljenec) tožniku (oškodovancu) plača škodo v višini 1.000,00 EUR (priloga A9). Prav ima pritožba, da ima takšen sporazum naravo poravnave v smislu določbe 1050. člena OZ. Na to kaže že vsebina določb 161.a člena, kakor tudi določb Pravilnika o poravnavanju v kazenskih zadevah (Ur. l. RS, št. 114/2004, 58/2011; v nadaljevanju Pravilnik). Namen tega postopka ni samo, da se sodišča razbremenijo vodenja kazenskih postopkov (za manj nevarna kazniva dejanja), temveč tudi, da se čim prej reši konflikt med osumljencem in oškodovancem na zadovoljiv način za oba, brez uporabe kazenskih sankcij, z učinki tudi na civilnopravnih področjih. Cilj poravnavanja je, kot to jasno določa 1. člen Pravilnika, sklenitev sporazuma, ki vsebuje določeno moralno ali materialno zadoščenje oškodovanca zaradi storjenega dejanja osumljenca. Stvar osumljenca in oškodovanca je, za kakšno vsebino sporazuma se, s pomočjo poravnalca, dogovorita. Pravilnik določa tako oblike moralnega (npr. opravičilo storilca) kot materialnega zadoščenja (npr. plačilo škode). Kot je razvidno iz Zapisnika o postopku poravnavanja Por 577/11 z dne 7. 12. 2011 (priloga A8) in iz sporazuma, sta se pravdni stranki v konkretnem primeru dogovorili za poravnavo škode nastale s kaznivim dejanjem. Tožnik, takrat kot oškodovanec, je jasno povedal, da pričakuje odškodnino za poškodbe in posledice, in sicer v višini 15.000,00 EUR. Po ugovoru toženca (takrat osumljenca), da se ne čuti krivega za posledice v polni meri, da je do udarca prišlo nenamenoma in da je tožniku pripravljen plačati 1.000,00 EUR, je sledila tožnikova izjava, da "glede na dolgoletno prijateljstvo predlog sprejme". Tožnik je torej sprejel toženčevo ponudbo za poravnavo in sta pravdni stranki s tem nedvomno odpravili negotovost glede odškodninskega razmerja, ki je izhajalo iz kaznivega dejanja (1050., 1051. člen OZ), kar v posledici pomeni, da je toženec postal prost tovrstne obveznosti do tožnika. Šlo je torej za sporazum o poravnavi škode nastale tožniku s kaznivim dejanjrm, skladno s smislom postopka poravnavanja po 161.a členu ZKP. S sklenitvijo sporazuma tako pravdni stranki nista zasledovali le ustavitve kazenskega postopka, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, temveč sta upoštevaje povedano in smisel določb postopka poravnavanja v kazenskih zadevah, nedvomno sklenili poravnavo o premoženjskih posledicah kaznivega dejanja, torej poravnavo sklenjeno za potrebe kazenskega postopka, vendar tudi v smislu civilnopravnih učinkov.⁴

7Zaključek sodišča prve stopnje, da s sporazumom z dne 7. 12. 2011 pravdni stranki nista sklenili poravnave o plačilu (celotne) odškodnine oškodovancu (tožniku) s strani osumljenca (toženca), je tako materialnopravno zmoten. Iz istega razmerja je tožnik sprožil nov postopek. Tožbene navedbe in dejanska podlaga sporazuma (poravnave) so identični - tožnik s tožbo od toženca zahteva plačilo odškodnine za škodo nastalo mu s kaznivim dejanjem z dne 20. 3. 2011. To odškodninsko razmerje pa sta pravdni stranki medsebojno že uredili, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

8Tožnik bi eventualno lahko uveljavljal škodo, ki mu do dne sklenitve sporazuma še ni nastala (novo nastalo škodo), vendar je kljub večkratnim ugovorom toženca v tej smeri le pavšalno trdil, da mu je bil plačan le del takrat znane škode (pripravljalna vloga z dne 20. 10. 2015) oziroma, da poravnava ne obsega vse škode (navedbe na glavni obravnavi dne 28. 10. 2015), kar pa za izkaz, da mu je še po dne 7. 12. 2011 nastajala škoda, ki v sporazumu ni zajeta, ne zadostuje.

9Tožnik je še trdil, da je bil pri sklepanju sporazuma zaveden s strani poravnalke, ki mu je zagotovila, da se s poravnavo rešuje samo kazenska zadeva, kar pa ni razlog, ki bi vodil k ničnosti sporazuma - poravnave (1058. člen OZ, 86. člen v zvezi s prvim odstavkom 1054. člena OZ), temveč gre za razlog, ki vodi k splošnim pravilom o izpodbojnosti poravnave zaradi napak volje (94. člen v zvezi s prvim odstavkom 1054. člena OZ).

10Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen ZPP).

11Glede na spremembo uspeha pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. Tožnik je sedaj v pravdi popolnoma propadel, zato je tožencu dolžan povrniti njegove celotne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po neprerekani odmeri sodišča prve stopnje gre za pravdne stroške v višini 1.471,62 EUR. Pravnomočno je že bilo odločeno, da mu je dolžan plačati 676,95 EUR, torej mu dolguje še 794,67 EUR. Upoštevaje določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je pritožbeno sodišče odločilo, da jih mora tožnik nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novi Gorici, torej v korist proračuna, ki je izplačalo nagrado in izdatke pravdni stranki, in to v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je tožnik dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka in sicer stroške pritožbe v višini 465,60 EUR na podlagi tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi v zvezi s 36. členom tega zakona, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, skupaj 485,60 EUR, z 22 % DDV (106,83 EUR), pa 592,43 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, prav tako v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi za vložitev pritožbe je bila tožencu odobrena brezplačna pravna pomoč z odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici Bpp 349/2016 z dne 2. 11. 2016, zato je tožnik tudi te stroške dolžan nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Svoje stroške pritožbenega postopka pa tožnik nosi sam, saj stroške odgovora na pritožbo, pritožbeno sodišče ne šteje za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

13Glede na razlog odločitve, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

¹ Sodba je v delu zavrnitve tožbenega zahtevka in v delu, da je tožnik tožencu dolžan plačati 676,95 EUR pravdnih stroškov, ki jih je dolžan nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novi Gorici, torej že postala pravnomočna.
² Pretres možganov, zlom spodnje čeljustnice, rana na ustnici in v ustni votlini, zvin in nateg vratne hrbtenice.
³ V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.
⁴ Kar bi lahko storili tudi sicer, saj se v kazenskih postopkih na zahtevo upravičenca obravnavajo tudi premoženjskopravni zahtevki (100. člen ZKP).