VSRS Sklep X Ips 136/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 82/2015 z dne 10. 10. 2016 (I. točka izreka), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Z omenjenim sklepom organa za brezplačno pravno pomoč je bilo odločeno, da se imenovanemu odvetniku priznajo potrebni izdatki in nagrada v skupni višini 3.159,64 EUR, v presežku pa se zahtevek zavrne kot neutemeljen.

2Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.¹

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.² Med drugim je vprašanje pomembno, če je odgovor nanj potreben zaradi zagotavljanja pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

6Revident navaja, da je v konkretnem primeru pomembno pravno vprašanje, kateri zakon je upošteven, in sicer ali je treba uporabiti določbo šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP)³ ali določbo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv).⁴ Omenjena zakona naj bi isto vprašanje (višino nagrade in stroškov odvetnika za storitev brezplačne pravne pomoči) urejala različno.

7Po presoji Vrhovnega sodišča omenjeno vprašanje ni pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Odgovor na vprašanje v primeru, ko dve zakonski določbi urejata isto materijo, je očiten, saj je treba po načelu lex posterior derogat legi priori uporabiti določbo, ki je kasneje stopila v veljavo, konkretno torej določbo petega odstavka 17. člena ZOdv. ZBPP z vsebinsko identično določbo sedanjemu šestemu odstavku 30. člena ZBPP (ob uveljavitvi zakona peti odstavek), je namreč stopil v veljavo 11. 9. 2001, določba petega odstavka 17. člena ZOdv, s katero je bil omenjeni člen na podlagi Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D) dopolnjen, pa 31. 12. 2014. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da lahko drži, da bi bilo z vidika preglednosti ureditve ustrezneje, da bi bila novejša določba umeščena v ZBPP in ne v ZOdv, vendar je to vprašanje primernosti zakonodajne ureditve, ki je revizijsko sodišče ne presoja.

8Glede ostalih revizijskih navedb⁵ revident ni izpostavil konkretnih vprašanj. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja za dovoljenost revizije ne zadostuje.⁶ Tudi sicer revident zgolj neobrazloženo trdi, da je nudenje odvetniških storitev v okviru sistema brezplačne pravne pomoči opravljanje svobodne gospodarske dejavnosti.⁷ Za njegov pravni položaj tudi ni bistveno sklicevanje na kršitev načela pravne in socialne države na škodo upravičencev do brezplačne pravne pomoči, ne sklicevanje na kršitev načela enakosti pred zakonom v primerjavi z odvetniki, ki niso izvajalci brezplačne pravne pomoči. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 36/2017 z dne 15. 3. 2017 že pojasnilo, da odvetniki, ki delujejo v okviru brezplačne pravne pomoči, v primerjavi z odvetniki, ki si stranke (po)iščejo na trgu, z vidika plačila za svoje storitve v različnih položajih glede bistvene okoliščine. Prvi imajo zagotovljene stranke in plačilo, drugi pa si morajo prizadevati za pridobitev strank, poleg tega so lahko v negotovosti glede plačila.⁸ Iz načela enakosti pred zakonom pa ne izhaja zahteva po enakem obravnavanju različnih položajev.

9Vsebinskega obravnavanja revizije ne terja niti neobrazloženo sklicevanje na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti Srl (C-451/03) z dne 30. 3. 2006. Omenjena sodba se ne ukvarja z vprašanjem določanja višine plačila države odvetnikom za storitve, opravljene v primerljivi situaciji, kot je revidentova, ampak z vprašanjem, kdaj nadomestilo, ki ga država plača subjektom, katerih naloga je pomoč davčnim zavezancem pri pripravi davčne napovedi, pomeni nedovoljeno državno pomoč.

10Ker revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

11Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
² Sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi.
³ Po navedeni določbi ZBPP je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči.
⁴ Na podlagi te določbe ZOdv je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.
⁵ Da naj bi bila določba petega odstavka 17. člena ZOdv neustavna (revident zatrjuje kršitve 74., 137., 14., 22. in 2. člena Ustave RS).
⁶ V tem smislu npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011, X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012, X Ips 5/2017 z dne 22. 2. 2017.
⁷ O tem vidiku odvetniške dejavnosti v povezavi z določanjem cen Ustavno sodišče v svojih odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 in sklepu U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015.
⁸ Glej predlog Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D) z dne 4. 12. 2014.