VSL Sklep II Cp 3273/2016

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 451/2010-II z dne 10. 6. 2016 ugodi in se izdani sklep razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne,

- v II. točki izreka razveljavi in se odločitev o stroških postopka zaradi izdaje začasne odredbe pridrži za končno odločbo.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 195608/2009 z dne 23. 12. 2009 v veljavi v 1. točki, v kateri je toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača 525.609,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2009 dalje do plačila in v 3. točki izreka (1. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljen (2. točka izreka), pravdne stroške tožeče stranke je odmerilo na 18.066,25 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 21. 9. 2016 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 451/2010-II z dne 10. 6. 2016 in začasno odredbo vzdržalo v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 813,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo in zoper sklep se pritožuje tožena stranka (toženec). Pritožbo zoper sodbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Povzema odločitev sodišča prve stopnje, nato pa podaja obširne pritožbene navedbe v zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom. Sodišče je kršilo pravila postopka o trditvenem in dokaznem bremenu, saj je ugotovitev, da je tožeča stranka (tožnica) izpolnila svoje trditveno in dokazno breme in je dokazno breme prešlo na toženo stranko, napačna in protispisna. Tožeča stranka ni izpolnila svoje dolžnosti, to je dolžnosti navesti dejstva, ki utemeljujejo zahtevek in dejstva, ki jasno in razumljivo izkazujejo višino obveznosti. Ni navedla podatkov, ki bi tožencu in sodišču omogočali, da preverita, ali je izračun pravilen. Tožnica tudi ni podala ustreznih dokaznih predlogov, saj je predlagala, da izvedenec preveri pravilnost izračuna na dan 21. 7. 2009, ko je po lastnih navedbah odstopila od pogodb. Navaja, katere podatke bi tožnica morala navesti, a jih ni, saj je navedla le stanje celotnega dolga po posamezni pogodbi, ta dolg je razdelila na zapadle in nezapadle (domnevno diskontirane) obroke. Razhajanje obstaja celo v njenih lastnih navedbah, zato trditveno in dokazno breme nista prešla na toženca. Pojasnjuje razhajanje med podatki o višini domnevnega dolga na isti dan pri posameznih pogodbah in opozarja na ugotovitev sodišča, da listinska dokumentacija k posamezni pogodbi ne izkazuje enoznačne višine dolga. Sodišče je ugotovitev, da so zneski različni, obrazložilo s tem, da naj bi bili nekateri zneski ponujeni v smislu poravnave, s čimer je prekršilo razpravno načelo. Argument, da dolg zaradi poteka časa narašča, ni utemeljen, saj je domnevni dolg v različnih dokumentih različno izračunan na isti dan. V zvezi s trditveno in dokazno nesklepčnostjo toženec opozarja tudi na dejstvo, da je tožnica pri vseh pogodbah obračunavala tudi pribitek na 6-mesečni euribor, kar nedvomno izhaja iz mnenja sodnega izvedenca. Tožnica nikoli ni navedla, kakšen pribitek je upoštevala, niti ni navedla, kateri 6-mesečni euribor je upoštevala, tako da ni mogoče preveriti, ali je upoštevala pravo obrestno mero. Toženec je opozoril, da je uporaba pribitka na 6-mesečni euribor v nasprotju z določili pogodbe. Da pribitek v pogodbah ni bil določen, ugotavlja tudi sodišče. Tožnica ga zato ni smela zaračunavati, a ga je. Leasingojemalec je zato pri vsakem obroku plačal tudi preplačilo v višini pribitka. Ker tožnica ni navedla vseh podatkov, njenega izračuna ni mogoče preveriti, tožba je nesklepčna. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se uporablja tudi pribitek na 6-mesečni euribor oziroma, ko je potrdilo pravilnost izračuna, ki upošteva tudi pribitek, saj ta v pogodbah (z eno izjemo) ni bil dogovorjen. Pogodbo in plan plačil je sestavila tožnica. Predstavlja tipsko pogodbo, sporna določila je treba razlagati v škodo stranke, ki je pogodbo sestavila, torej v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Pogodbeno določilo je torej treba razlagati v korist toženca in/ali leasingojemalca, kar privede do zaključka, da pribitek ni bil dogovorjen in je tožnica tekom celotnega trajanja leasinga napačno obračunavala višino obveznosti leasingojemalca, prejemala preplačila in napačno izračunala višino dolga toženca. Edina izjema, kjer je pribitek bil določen, je pogodba o kreditu št. 53370002445. Iz dejstva, da je tožnica obračunavala pribitek, izhaja tudi vprašanje, ali je tožnica utemeljeno odstopila od pogodb. To velja tako za datuma 24. 3. 2009 in 23. 4. 2009, kakor tudi za 21. 7. 2009. Ne ve se namreč, koliko preplačila je pri posamezni pogodbi obstajalo in ali so izpolnjeni pogoji za odstop od pogodbe. Toženec je na to vprašanje opozoril v vlogi z dne 11. 1. 2016, opozorilo je bilo pravočasno. Napačna je zato ugotovitev sodišča, da ni trditve, da je tožnica neupravičeno odstopila od pogodbe. Sodba v delu, ki se nanaša na vprašanje utemeljenosti uporabe in obračunavanja pribitka, ni obrazložena, saj sodišče ne odgovarja na pravne ugovore toženca s pravnimi pojasnili, temveč z dejanskimi, ki predstavljajo zgolj prepis mnenja izvedenca. Sodišče ne odgovarja na dileme glede pravilne uporabe materialnega prava, zato je podana tudi kršitev 22. člena Ustave RS (URS). Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne določa, da je trditveno in dokazno breme odvisno od tega, katera stranka ima znanje in možnost nekaj navesti in/ali dokazati. Uporaba tega argumenta predstavlja kršitev pravil postopka, ki ima za posledico napačno in nezakonito sodbo. ZPP ne določa, da je trditveno in dokazno breme odvisno od načela vestnosti in poštenja. Sodišče s takšnim stališčem tožencu jemlje pravico do enakega sodnega varstva in enake obravnave. Vsakdo ima pravico, da kljub nespornemu temelju ugovarja višini in dokazno breme glede višine je vsekakor na tožnici, ki dokaznega bremena ni zmogla, kar izhaja iz dejstva, da je podala dokazni predlog, da naj izvedenec finančne stroke izračuna stanje obveznosti na dan 21. 7. 2009. Tožnica je od pogodbe odstopila že pred tem, zato bi bilo treba zahtevek zavrniti, saj ni navajala višine dolga na dan 23. 4. 2009 oziroma 24. 3. 2009. Sodišče je s sklepom o imenovanju izvedenca in določitvijo njegovih nalog prekršilo razpravno načelo, saj je tožnica ves čas trdila, da je od pogodb odstopila 21. 7. 2009. Poudarja, da se v spisu nahajajo prvi in drugi opomini, v prvih opominih po posameznih pogodbah je tožnica toženca opozorila na zamudo in ga pozvala na izpolnitev obveznosti do določenega datuma, v drugih pa, da v kolikor ne bo prejela plačila do 23. 4. 2009 oziroma 24. 3. 2009, bo štela pogodbo za predčasno odpovedano. Pravica odstopa od pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje, ki se udejanji in povzroči pravne posledice s tem, ko je izjava o odstopu podana. Zapis volje tožnice ne pušča dvomov. Pogodba je bila, ker obveznost ni bila izpolnjena, predčasno odpovedana. Ker sodišče glede tega ni odgovorilo na navedbe toženca, je kršilo pravila postopka in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko je napačno povzelo navedbe toženca, pa je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Vprašanje datuma odstopa od pogodb je bistvenega pomena za pravilno odločitev, saj tožnica ni uspela dokazati višine obveznosti na datume dejanskih odstopov. Opozarja na ugotovitve izvedenca, da stanja dolga ni mogoče točno izračunati, kar po mnenju toženca dokazuje, da tožba ni sklepčna ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 24/2014. V zvezi z izvedenskim mnenjem navaja, da je izvedenec res izračunal višino dolga, vendar to ne pomeni, da je njegovo mnenje mogoče sprejeti. Iz mnenja z dne 26. 8. 2015 in dopolnitve z dne 21. 12. 2015 namreč izhaja, da v mnenju obstajajo pomanjkljivosti, da so zaključki in ugotovitve v veliki meri ugibanja in mnenje izhaja iz številnih predpostavk, ki jih ni bilo mogoče preveriti. Povzema posamezne zapise izvedenca. Izvedenec je navedel, da iz podatkov v spisu ni razvidno, kako je bil izpeljan postopek diskontiranja, mnenje je torej nelogično in ga zato ni mogoče preveriti. Nelogičen je tudi zapis, da je tožnica diskontirala nezapadle in neplačane obroke in te obroke zmanjšala za obresti. Odgovora na vprašanje, ali je tožnica pravilno diskontirala bodoče obveznosti, v mnenju ni, posledično je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnica pravilno diskontirala bodoče obveznosti, zato je sodba obremenjena tudi s kršitvijo pravil postopka. Opozarja tudi na zapis, ki se nanaša na pribitek nad 6-mesečnim euriborjem ter na posledice, ki izhajajo iz ugotovitve, da je tožnica pri izračunu pribitka upoštevala 6-mesečni euribor na dan podpisa pogodbe. Izvedenec je določene podatke, ki so pomembni za izračun, (napačno) predpostavljal. Izhajal je iz predpostavke, da je bil toženec leasingojemalec, ki je odplačeval dolg, pa ni bil. Bil je le porok, ki ni imel vseh podatkov. Izvedenec ni odgovoril na vse pripombe iz pripravljalne vloge toženca z dne 16. 9. 2015. Ni odgovoril na dve vprašanji, za kateri je sodišče izvedencu naložilo, da nanju odgovori. Sodišče, ki izvedencu ni odredilo, da mnenje dopolni in odgovori na ti vprašanji, je kršilo pravila pravdnega postopka, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Kršitev pravil postopka je podana tudi s tem, ko sodišče izvedenca ni zaslišalo in tožencu ni omogočilo, da bi s postavljanjem vprašanj pridobil odgovore nanje. S tem je bilo kršeno načelo neposrednosti, zaradi relativne bistvene kršitve pravil postopka je sodba napačna in nezakonita. Toženka opozarja še na nestrokovnost izvedenca. Glede predmetov, ki so bili v posesti stečajnega dolžnika, je sodišče zavzelo napačna stališča. V kolikor je leasingojemalec imel stvari v posesti, je bila namreč tožnica dolžna storiti vse, da bi predmete leasinga dobila v svojo posest, jih prodala in s tem zmanjšala terjatev. Tožnica ima pravico brez predhodnega opozorila in na stroške leasingojemalca odvzeti predmet leasinga, če ta krši katerokoli svojo obveznost, in tožnica je bila to dolžna storiti. Bila je edina, ki je imela možnost in pravico ukrepati v razmerju do leasingojemalca, toženec te možnosti in pravice ni imel. Tožnica je sicer poslala dopis in vložila izločitveni zahtevek, ni pa odvzela premetov, niti vložila tožbe. S tem je pristala na nižje poplačilo svoje terjatve, vsaj v višini ocenjene vrednosti predmetov. Opozarja na 243., 1026. ter 1027. člen OZ. Stališče sodišča, da se tožnice ne tiče usoda predmetov leasinga v času po prevzemu lastniškega deleža glavnega dolžnika s strani B., ni pravilno. Usoda predmetov leasinga ne more biti breme toženca. Predmeti so v posesti stečajnega dolžnika in bi jih tožnica lahko in morala odvzeti oziroma pridobiti s tožbo. Ugotovitve sodišča, da možnosti v postopku ni bilo, ker je bilo takšno stališče stečajne upraviteljice, navedeno pa naj bi izhajalo tudi iz cenilnega poročila I. Č., so napačne in protispisne, kar podrobno pojasnjuje. Sodišče je z opustitvijo izvajanja dokazov (zaslišanja prič E. P., G. F. in I. Č.) onemogočilo ugotavljanje tega pravno relevantnega dejstva, torej, da so bili predmeti leasinga (z izjemo tistih, ki so bili odpeljani na K.) v posesti stečajnega dolžnika. Opozarja na dopis tožnika z dne 25. 5. 2011, ki je bil poslan stečajni upraviteljici. Sodišče se v sodbi do tega dopisa, do vsebine cenitve I. Č. in do navedb strank ni opredelilo, temveč le pavšalno navaja, da naj bi iz mnenja izhajalo, da strojev ni. Sodišče se tudi ni opredelilo do fotografij in seznama osnovnih sredstev, ki jih je toženec vložil v spis. Zaradi takšnega ravnanja sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka in 22. člena Ustave RS. Ugotovitve, da tožnica utemeljeno ni vložila tožbe, so napačne. Glede pogodb, pri katerih so bili sklenjeni dodatki, s katerimi je tožnica leasingojemalcu dovolila, da se predmeti leasinga prodajo, sodišče navaja, da se je s tem spremenila pravna narava v kreditno pogodbo ter so bili dodatki sklenjeni v toženčevo korist. Takšna ugotovitev je napačna, saj je toženec zgolj porok, leasingojemalec pa je bila pravna oseba. Tožnica je dodatke podpisala in se z njimi strinjala, s sklenitvijo dodatkov se je prostovoljno in zavestno odpovedala pravici zahtevati vračilo strojev in lastninski pravici na predmetih leasinga. Njeni ugovori, da ne more odšteti vrednosti opreme po opravljeni prodaji, so zato brezpredmetni. Da bi bil zahtevek lahko utemeljen, bi morala tožnica navesti, kolikšne so ocenjene vrednosti predmetov. Ker tega ni storila, je tožba nepopolna, zahtevek pa neutemeljen. Opozarja na prvi odstavek 140. člena OZ in na privolitev oškodovanca k nastanku škode. Tožnica se je s podpisom aneksa strinjala s prodajo, predmetov ni v posesti leasingojemalca zaradi odločitve tožnice, da se strinja s prodajo, zato ne gre za dogodek, za katerega bi odgovarjal leasingojemalec in/ali tožena stranka. Do teh ugovorov se sodišče ni opredelilo in ni navedlo razlogov, ki bi omogočili preizkus sodbe in njeno izpodbijanje. Sodišče se sklicuje na določilo splošnih pogojev, na razlog iz točke 17.6 le-teh, vendar tožnica od pogodb ni odstopila zaradi tega, ker bi bil predmet leasinga odtujen. Sodišče je prekršilo razpravno načelo in odločalo o hipotetični situaciji. Toženec opozarja še na ugovore glede uporabe točke 11.3. splošnih pogojev, saj so povezani z vprašanjem vračila predmeta leasinga ali njegovega odvzema, ter zatrjuje, da sodišče tega določila ni upoštevalo oziroma ga je uporabilo napačno. Nadalje opozarja na način izračuna višine odškodnine, določen v členu 11.3., in na 12. točko ter navaja, da je določitev odškodnine, kot jo je navedla tožnica, očitno napačna, saj tožnica ni upoštevala razlike med vrednostmi, kot to določa točka 11.3. splošnih pogojev. Določilo v tej točki je nejasno do te mere, da je nično, saj ni razumljiv način izračuna višine odškodnine. Vsebina obveznosti iz naslova plačila odškodnine je nedoločljiva. Opozarja na 35. člen OZ in delno ničnost po 88. členu OZ. Pojma sedanja vrednost še nezapadlih in neplačanih zneskov obveznosti po pogodbi ni mogoče določiti. Ni razumljiv tudi način določitve kupnine iz 12. točke splošnih pogojev. Določilo 11.3. točke pogodbe je nično, saj gre za dogovor o plačilu pogodbene kazni, ki ni dovoljena v primerih, ko stranka zamuja z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pojasnjuje, zakaj gre za dogovor o plačilu pogodbene kazni. "Odškodnina" je namreč dogovorjena za primer povzročene predčasne odpovedi pogodbe iz razlogov na strani leasingojemalca (neplačevanje denarnih obveznosti). Tudi če bi sodišče ugotovilo, da ni šlo za dogovor o plačilu pogodbene kazni, to določilo ni zadostna podlaga za določitev višine obveznosti. Tožnica ni navedla, kakšna škoda ji je nastala, obstoj le-te pa je nujna predpostavka vsakega odškodninskega zahtevka. Če škoda in njena višina nista izkazani, je treba zahtevek zavrniti. Glede pobotnega ugovora toženec opozarja, da ta ni bil postavljen s sklicevanjem na plačilo B., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč z navedbo, da je toženec s predstavnikoma tožnice sklenil dogovor o razbremenitvi poroštvenih obveznosti, ki se ga tožnica ni držala in vztraja pri poroštvu toženca. S takšnim ravnanjem tožnica krši pogodbeno prevzeto obveznost in je zato odškodninsko odgovorna. Neizpolnitev pogoja pisne razbremenitve je odigrala ključno vlogo pri odločitvi, da temelj obveznosti obstaja. B., d.o.o. je dala poroštvene izjave, tožnica je bila dolžna izdati pisno listino, s katero bi razbremenila toženca njegove obveznosti. Ker tega ni storila, je kršila ustni dogovor in tožencu povzročila škodo v višini celotnega zahtevka. Glede stališča, da je ugovor nekonkretiziran in pavšalen, toženec navaja, da bi bilo sodišče ob takem stališču dolžno toženca pozvati, da odpravi pomanjkljivosti ugovora. Ker tega ni storilo, je kršilo pravila postopka in 22. člen Ustave RS. Toženec opozarja še na druge kršitve. Sodišče je kršilo pravila postopka tudi s tem, ko ni zaslišalo priče Ž. Ž. in ni opravilo poizvedb pri Okrožnem sodišču v A.. glede morebitnih plačil s strani B. Toženec je navedel naslov Ž. Ž., sodišče pa priče ni poskušalo povabiti na naveden naslov. Toženec res ni poskušal podatkov pri sodišču v A. pridobiti sam. Dolžnost stranke, da sama pridobi podatke, se nanaša na postopke, ki se vodijo pred državnimi organi RS, ne pa tudi na postopke, ki se vodijo v tujini. Sodišče bi navedena dokaza moralo izvesti, saj bi z njuno izvedbo ugotovilo, ali je B. že kaj plačala iz naslova poroštva in za obveznosti, ki so predmet tega postopka, saj to vprašanje vpliva na višino zahtevka tožnice.

3V pritožbi zoper sklep, ki jo toženec vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sklep spremeni in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno, da ga razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru dopustna izdaja začasne odredbe. Opozarja na 257. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem začasna odredba ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen. Bistveno vprašanje je vprašanje namena in ne istovrstnosti zavarovanja, kot je to upoštevalo sodišče prve stopnje. Tožnica je podala pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago predloga, obrazložitev sodišča pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, izpodbija razloge sodišča, do katerih je prišlo na podlagi nekonkretiziranih in pavšalnih navedb. Trditev, da toženec ZK pisem ne bo imel v posesti in z njimi ponovno razpolagal, ne dosega zakonsko predpisanega standarda. Glede s strani sodišča ugotovljenega konkretnega in aktivnega ravnanja toženca v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja upnikove terjatve navaja, da je bistveno, da je toženec vsa ZK pisma indosiral pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. V trenutku izdaje jih nima v posesti in jih ne more indosirati. Začasne odredbe ni mogoče izdati glede ravnanj, ki jih niti teoretično ni možno izvršiti. Bistvenega pomena je dejstvo, da je toženec vse ZK dolgove ustanovil v letu 2009, torej še pred vložitvijo izvršilnega predloga tožnice. Sodišče navaja, da so bili ZK dolgovi ustanovljeni po prejemu opominov. Ne navede, katerih oziroma čigavih opominov, zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ustanovitev ZK dolgov nima nikakršne zveze z domnevno terjatvijo tožnice. Sodišče ugotavlja, da je aktivno ravnanje toženca izkazano, ker je zemljiška pisma indosiral na S., d.d. in I. P. 2. 3. 2016 in 12. 4. 2016, to je po zaključku glavne obravnave. Vendar pa so pooblaščenci toženca sodbo prejeli 17. 3. 2016 in 2. 3. 2016 toženec ni vedel, kakšna bo odločitev sodišča. Glede pogoja neznatne škode toženec opozarja, da je trditveno in dokazno breme na tožnici. Ta je trditve glede domnevne neznatne škode podala zgolj in izključno v smeri obstoja prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, medtem ko razpolaganje z zemljiškimi dolgovi ni v ničemer povezano s statusnim spreminjanjem nepremičnin. Ob takem položaju toženec navedb ni prerekal, saj te nimajo zveze s predlagano začasno odredbo.

4Tožnica v odgovorih na pritožbo zoper sodbo in zoper sklep pritožbama nasprotuje in predlaga njuno zavrnitev.

5Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo:

6Odločitev sodišča prve stopnje o višini tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvah v postopku postavljenega sodnega izvedenca za ekonomijo, finance in devizno poslovanje. Ta je po nalogu sodišča izdelal izračun dolga. Na izvedeniško mnenje je toženec podal pripombe, nakar je izvedenec izdelal dopolnitev izvedeniškega mnenja. Na to je toženec podal pripombe, ki jih sodišče izvedencu v nadaljevanju ni vročilo, niti izvedenca ni zaslišalo na naroku. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka. Dokaz z izvedencem je ključen za oceno o dokazanosti višine tožbenega zahtevka. Zanesljiva ocena o jasnosti, izčrpnosti in nedvoumnosti mnenja, potrebna zato, da more sodišče na njem utemeljevati zaključke o odločilnih dejstvih, je v takem primeru mogoča šele, ko izvedenec odgovori na pomisleke pravdnih strank o popolnosti in pravilnosti mnenja. Za dejansko zagotovitev strankine pravice do vsebinsko polne kontrole glede dokazov praviloma ne zadostuje pisno mnenje, ampak je stranki treba omogočiti zaslišanje izvedenca¹. Ker je bil izvedenec postavljen zato, ker sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, ni mogoča prepričljiva ocena popolnosti in pravilnosti izvedenskega mnenja, dokler na vse pripombe stranke ne odgovori izvedenec.

7Toženec glede izvedeniškega mnenja v pritožbi utemeljeno vztraja na pripombah v zvezi s postopkom diskontiranja oziroma vprašanjem pravilnega diskontiranja bodočih obveznosti (tj. nezapadlih in neplačanih obrokov), pripombah glede ugotovitev v zvezi s pribitkom na 6-mesečni euribor ter opozarja na vprašanja, ki so ostala neodgovorjena. Od odgovorov na navedene pripombe in vprašanja je odvisno, ali je višina toženčevega dolga pravilno izračunana. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokaz z izvedencem.

8Ker je razveljavitev sodbe potrebna že zaradi navedene kršitve določb postopka, ki je vplivala na pravilnost sodbe, se v nadaljevanju sodišče druge stopnje le na kratko opredeljuje do ostalih ključnih pritožbenih navedb.

9Obširni pritožbeni očitki glede trditvenega in dokaznega bremena in nesklepčnosti tožbenega zahtevka niso utemeljeni. Višje sodišče v Ljubljani je že v sodbi II Cp 1705/2012 z dne 10. 4. 2013 navedlo, da je tožnik zadostil svojemu dejanskemu trditvenemu bremenu, saj je navedel vse relevantne parametre za preveritev vtoževanih izračunov. Predlagal je tudi izvedenca finančne stroke, ki naj bi preveril diskontiranje obrokov in njihovo višino, upoštevajoč spremembe euribor-a, kot tudi pravilnost upoštevanja dotedanjih plačil.

10V okviru trditvenega bremena toženec opozarja na dejstvo obračunavanja pribitka na 6-mesečni euribor, kar izhaja iz mnenja sodnega izvedenca. Opozarja, da je upoštevanje pribitka v nasprotju z določili pogodbe in da tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da pribitek v pogodbah ni bil določen. Toženec zato zatrjuje, da ga tožnica ne bi smela zaračunavati in navaja, da v sodbi v zvezi s tem ni razlogov o odločilnih dejstvih. Slednja trditev je utemeljena, saj je sodišče navedlo, da v pogodbi res ni določen pribitek, da pa bi bila, če tožnica ne bi upoštevala pribitka, obrestna mera enaka medbančni obrestni meri in ne bi vsebovala nobenega pribitka na kreditno tveganje, kar pa niso ustrezni razlogi. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v nadaljevanju oceniti in se opredeliti do utemeljenosti zaračunavanja pribitka glede na vsebino pogodbe, vključno s prilogami (plan plačil) ter se opredeliti do nadaljnjih navedb toženca, povezanih s trditvijo o neutemeljenem zaračunavanju pribitka.

11Glede datuma odstopa od pogodbe so pritožbene navedbe delno utemeljene. Toženec navaja, da je tožnica toženca že v drugem opominu po posameznih pogodbah opozorila, da bo štela v primeru, da do določenega datuma ne bo prejela plačila, pogodbo za predčasno odpovedano. Utemeljeno navaja, da je pravica odstopa od pogodbe enostransko oblikovalno upravičenje, ki povzroči posledice, ko je izjava o odstopu podana. Kljub temu so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da zaradi vprašanja datuma odstopa tožnica ni uspela dokazati višine obveznosti, ker je bila ta izračunana na 21. 7. 2009 (dopisi o odstopu). Da je tožnica od pogodbe odstopila, ni sporno, sporen je le datum odstopa. Ne gre za vprašanje nesklepčnosti zahtevka, temveč vprašanje višine dolgovane obveznosti. Dolg nedvomno obstaja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar je pojasnil izvedenec, pa bi bil v primeru upoštevanja bolj zgodnjega datuma odstopa od pogodbe (ki ga zatrjuje toženec), dolg iz naslova zapadlih in neplačanih obrokov in obračunanih zamudnih obresti višji, zato so navedene pritožbene navedbe neutemeljene.

12Glede izračuna po pogodbah, kjer so bili predmeti leasinga odsvojeni, so pritožbene navedbe neutemeljene. Toženec neutemeljeno navaja, da bi bilo treba znesek, ki ga je toženec dolžan plačati po tej podlagi, torej znesek zapadlih in nezapadlih (diskontiranih) obrokov, zmanjšati za znesek, dobljen s prodajo predmetov leasinga oziroma znesek ocenjene vrednosti predmetov leasinga. Sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je od trenutka sklenitve dodatkov k pogodbam o leasingu, ki jih je podpisal toženec kot zakoniti zastopnik leasingojemalca, prišlo do spremembe pravne narave sklenjenih pogodb in je tako te pogodbe od sklenitve dodatkov dalje mogoče obravnavati vsebinsko kot kreditne pogodbe, po katerih je leasingodajalec leasingojemalcu po dogovorjeni pogodbi dal kredit, leasingojemalec pa se je zavezal ta kredit vrniti v dogovorjenih obrokih. Drži sicer, da je sodišče nespretno navedlo, da je šlo za ugoditev predlogu toženca (ki je porok). Šlo je namreč za ugoditev predlogu toženca kot zakonitega zastopnika leasingojemalca. Dejstvo je, da je bil toženec kot porok s sklenitvijo dodatkov seznanjen in na to ni reagiral, zato sedaj neutemeljeno navaja, da naj bi tožnica kršila sklenjene pogodbe in neutemeljeno zatrjuje, da bi bilo treba v tem primeru dolgovani znesek zmanjšati za zneske ocenjenih vrednosti predmetov leasinga.

13Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede pogodb, po katerih naj bi se po trditvah toženca predmeti leasinga nahajali v stečajni masi P. Š., d.o.o.. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica v stečajni postopek pravočasno prijavila izločitveno pravico, kar je stečajna upraviteljica prerekala s pojasnilom, da predmetov leasinga pri stečajnem dolžniku ni. Tožnica je nato uveljavljala, da nekateri predmeti, povezani z vtoževanimi pogodbami, vendarle so v stečajni masi, a je stečajna upraviteljica ostala na svojem. Toženec opozarja, da je upraviteljica prerekala terjatev z navedbo, da predmeti leasinga niso prišli v P. Š., d.o.o., kar je drugačna trditev od trditve, da predmetov v stečajni masi ni, ter zatrjuje, da je to v nasprotju z dejanskim stanjem. Predmeti so bili namreč dobavljeni. Opozarja tudi, da ne drži ugotovitev sodišča, da se je stečajna upraviteljica opirala na mnenje sodnega cenilca. Sodišče je nadalje navedlo, da je tožnica izvršila vse možne ukrepe, da zaščiti svoje interese in hkrati tudi toženčeve, saj s posebno izločitveno tožbo zagotovo ne bi uspela. Pritožba zaključke sodišča utemeljeno izpodbija, saj je toženec predlagal še druge dokaze (priče E. P., G. F., I. Č.), s katerimi je dokazoval dejstvo, da so bili stroji v posesti leasingojemalca in bi jih tožnica lahko odvzela oziroma dobila s tožbo, jih prodala in zmanjšala terjatev. V zvezi s tem so bile v spis vložene tudi fotografije in cenitev I. Č. Sodišče vseh navedenih dokazov ni izvedlo oziroma ocenilo. Preuranjeno je zaključilo, da s tožbo tožnica zagotovo ne bi uspela, ob tem pa navedlo, da toženec dokaznega bremena za zmanjšanje odškodnine ni zmogel, kljub temu, da nekaterih v zvezi s tem predlaganih dokazov ni izvedlo oziroma ocenilo. V zvezi s tem bo zato sodišče v ponovljenem postopku moralo izvesti oziroma oceniti predlagane dokaze toženca ter razčistiti prej navedene nasprotujoče si ugotovitve ("predmeti leasinga niso prišli v P. Š., d.o.o.", mnenje cenilca).

14Neutemeljene so pritožbene navedbe glede zaključkov sodišča prve stopnje, da pri vtoževanem zahtevku ne gre za pogodbeno kazen po 247. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem so pravilni.

15Toženec opozarja še na ugovore, ki se nanašajo na uporabo točke 11.3. splošnih pogojev in opozarja na 12. točko splošnih pogojev, kar pa bo relevantno v primeru, da bo sodišče v nadaljevanju ugotovilo, da je od dolgovanega zneska treba odšteti vrednost predmetov leasinga.

16Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je navedlo, da naj bi toženec postavil pobotni ugovor s trditvami, da je B. poravnala celotni ali morda le del dolga iz naslova svojega poroštva, pri tem pa v spis ni vložil nikakršnih listinskih dokazov za svoje trditve. Pritožba utemeljeno opozarja, da to ne drži, saj je bil pobotni ugovor postavljen z navedbo, da je toženec s predstavnikoma tožnice (D. N. in V. O.) sklenil dogovor o razbremenitvi poroštvenih obveznosti, ki se ga tožnica ni držala in vztraja pri poroštvu toženca. Toženec je zatrdil, da s takšnim ravnanjem tožnica krši pogodbeno prevzeto obveznost in je zato odškodninsko odgovorna (glej list. št. 79). O takšnem pobotnem ugovoru se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato bo moralo to storiti v nadaljevanju.

17Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Neobrazloženemu predlogu za odreditev nove glavne obravnave pred drugim sodnikom sodišče druge stopnje ni sledilo. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi zgoraj navedene kršitve določb postopka. Kot že navedeno, bo moralo sodišče dopolniti dokaz z izvedencem. Pri tem naj upošteva, da gre za ključni dokaz, od vsebine katerega je odvisna odločitev o višini tožbenega zahtevka, in da v takih primerih po stališču sodne prakse pisna podaja mnenja zadostuje le izjemoma. Sodišče naj se nadalje opredeli do trditev toženca, na katere je bilo opozorjeno že zgoraj ob odgovarjanju na posamezne pritožbene navedbe. Ob že obrazloženem nadaljnji napotki sodišču prve stopnje niso potrebni.

Glede pritožbe zoper sklep:

18Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo že po izdaji sodbe. V skladu z 269. členom ZIZ začasna odredba ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen (257. člen ZIZ). Sodišče je navedlo, da v konkretnem primeru s predhodno odredbo ni bilo mogoče doseči istega namena in je zaključilo, da je začasna odredba dopustna. Verjetnost obstoja terjatve je tožnica utemeljevala z obstojem sodne odločbe, s katero je ugotovljena zapadla denarna terjatev, ki jo je dolžan izpolniti toženec, pri čemer sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 451/2010-II z dne 22. 2. 2016 ni bila pravnomočna in izvršljiva, ker je toženec zoper njo vložil pritožbo. Verjetnost terjatve je torej tožnica utemeljevala z obstojem izpodbijane sodbe in na tej podlagi je sodišče tudi ugotovilo, da je verjetnost obstoja terjatve podana.

19Ker je sodišče druge stopnje s tem sklepom razveljavilo navedeno sodbo sodišča prve stopnje, je bilo treba posledično razveljaviti tudi sklep o začasni odredbi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, saj sodbe, s katero je bila začasna odredba utemeljena, ni več. Na vse pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo, zato ni treba odgovarjati. Ob povedanem je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

20Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek sodbe. Razveljavljena je tudi odločitev o stroških v zvezi z začasno odredbo in pridržana za končno odločbo.

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Primerjaj sklep VS RS II Ips 40/2016 z dne 10. 3. 2016 in sodbo VS RS II Ips 339/2014 z dne 21. 7. 2016. Preudarki, pomembni za odločitev o zaslišanju izvedenca z vidika ustavne pravice do poštenega sojenja (22. člen URS) so strnjeno podani v odločbi US RS Up-680/14 z dne 5. 5. 2016.