VSK Sodba Cpg 268/2016

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. točki izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti letnega poročila za leto 2013 zavrne tudi v delu, ki se nanaša na del letnega poročila o prejemkih uprave in zaposlenih po individualnih pogodbah in prejemkih nadzornega sveta; v IV. točki izreka pa se sodba spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 10.013,15 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 6.985,44 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je ugotovilo, da je nično letno poročilo tožene stranke za leto 2013 (v nadaljevanju: Letno poročilo) v točki 4 (stroški dela) Razkritij k izkazu poslovnega izida, in sicer glede prejemkov uprave in zaposlenih po individualnih pogodbah ter prejemkov nadzornega sveta (točka I izreka); v preostalem delu je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti Letnega poročila zavrnilo (točka II izreka); zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa tožene stranke z dne 20.8.2014 pod točko 3.1 o uporabi bilančnega dobička v skupni višini 1.584.598,13 EUR (točka III izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 8.121,35 EUR stroškov pravdnega postopka.

2Zoper to odločitev sta se pritožili obe stranki, tožeča stranka je izpodbijala zavrnilni del sodbe, tožena stranka pa ugodilnega.

3Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da je bila kršena njena pravica do izjave v postopku iz 22. člena Ustave RS, kršeno načelo kontradiktornosti, načelo ustnosti in neposrednosti, kršena pa naj bi bila tudi pravila postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer vse v zvezi z izvedeniškim mnenjem, ker je sodišče odločalo le na podlagi pisnega izvida, ne da bi izvedenko zaslišalo in strankam dalo možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožnica je na nepopolnosti, pomanjkljivosti, nerazumljivosti in netočnosti izvedeniškega mnenja vseskozi opozarjala, izvedenka pa svojega mnenja ni dopolnila. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj so bile spregledane določbe predpisov, ki nalagajo toženi stranki dolžnost zbiranja sredstev za zaprtje in sanacijo odlagališča ter obveznost in dolžnost oblikovanja rezervacij. To izhaja tudi iz zaključkov izvedenke. Tožena stranka je imela obvezo in možnost predlagati spremembo višine in strukture cene storitev, česar ni storila niti, ko so bile cene sproščene, tako da bi bil dosežen potreben finančni vir za zapiranje odlagališča. Letno poročilo ne zadošča kakovostnim značilnostim računovodskih izkazov, ni razumljivo, ustrezno, zanesljivo in primerljivo. Pritožba je citirala vsebino računovodskih standardov SRS 10.1, 10.3, 10.10 in 10.36, in sodišču očitala, da jih je zmotno uporabilo in tolmačilo. Sredstev za zaprtje odlagališča pritožnica ne sme in ne more zagotavljati namesto uporabnikov, kar bi bilo nedopustno tudi po 7. členu Zakona o javnih financah in 59. ter 60. členom Zakona o gospodarskih javnih službah. Ugotovitev izvedenke iz predzadnjega odstavka poglavja C na 6.strani, da bi morala tožena stranka rezervacije za finančno jamstvo oblikovati skozi leta, je v nasprotju z ugotovitvami sodišča iz 39. in 40. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka se je zavedala problema vzpostavitve rezervacij za zagotavljanje finančnega jamstva, saj je oblikovala dolgoročno rezervacijo v višini 1.650.000,00 EUR. Pritožba je nato ponovila svoje navedbe, kako bi morala tožena stranka od leta 2006 dalje zagotavljati vir za finančno jamstvo in oblikovati rezervacije. Pri tem se je sklicevala oz. polemizirala z ugotovitvami izvedenke, ki jo je v postopku postavilo sodišče, in izpostavljala, da pritožnica ni izvajalec gospodarske javne službe, zato ne more biti za dejstva, ki jih je izvedenka ugotovila, odgovorna. Sodišče je povzelo le stališča ene strani. Tožeči stranki je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, kot to izhaja iz zapisnika naroka z dne 4.4.2016, saj ji je za odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke dodelilo le rok dveh ur, in to v času, ko je imel pooblaščenec pritožnice razpisano še drugo obravnavo. Nasprotni stranki pa je sodišče, kot izhaja iz istega zapisnika, dodelilo 8-dnevni rok za odgovor. To predstavlja kršitev po 8. točki, pa tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti; v končni posledici tudi kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, in sicer glede zahteve po obrazloženosti.

4Tožena stranka pa je v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očitala, da je zmotno uporabilo materialno pravo in napačno presodilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo njenih navedb, da so bili podatki o prejemkih direktorja in zaposlenih po individualnih pogodbah ter prejemki nadzornega sveta delničarjem sporočeni tako v prilogah k Letnemu poročilu ter na skupščini, in nato, kot je bilo dogovorjeno na skupščini, v dveh posredovanih dopisih tožnici in drugim delničarjem. Sodišče je uporabilo prehudo sankcijo, saj iz takega razloga ne more biti v nobenem primeru letno poročilo nično v celoti in niti delno, tudi revizorji niso imeli naj nobenih pripomb. Tožeča stranka se je na skupščini strinjala, da dobi natančnejše odgovore v roku 8 dni, napovedala tudi ni nobene izpodbojne tožbe. Če bi že prišlo do kršitve dolžnosti podaje informacij, bi to bila lahko zgolj kršitev 305. člena ZGD-1, tj. izpodbojnost skupščinskega sklepa. Vsebina Letnega poročila ni bila v nasprotju z določbami zakona, ki se uporabljajo pretežno za zaščito upnikov družbe ali so v javnem interesu, šlo bi lahko zgolj za interese delničarjev. Gre za zlorabo pravic s strani tožnice.

5Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka podala odgovor, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

7Neutemeljeni so očitki tožeče stranke, da je prvostopenjsko sodišče odločalo arbitrarno, in da naj bi ne imela enakih možnosti (kot nasprotna stranka) podati svoje dejanske trditve in predstaviti svoja pravna stališča. Na naroku dne 4. 4. 2016, kar pritožba v zvezi s tem očitkom edino konkretizirano graja, prvostopenjsko sodišče ni dodelilo tožeči stranki dveh ur, da se o vlogi nasprotne stranke izreče, kot to navaja pritožnica, ampak ji je bil tolikšen čas dodeljen za to, da navedbe, ki jih je imela tožeča stranka že pripravljene, oblikuje v pisno pripravljalno vlogo in jo sodišču v zgoraj navedenem roku pošlje v elektronski obliki (ne pa narekuje na naroku na zapisnik). Kot izhaja iz sodnega zapisnika (l. štev. 152 in 153) je tožeča stranka to tudi storila in v nadaljevanju naroka sodišču predložila 5. pripravljalno vlogo na šestih straneh, kar spet potrjuje, da je imela svoje navedbe oz. odgovore na vlogo tožene stranke že oblikovane, za katere je po presoji pritožbenega sodišča tudi sicer imela dovolj časa, da jih pripravi¹ .

8Neutemeljen je tudi očitek, da se sodbe ne bi moglo preizkusiti, saj je prvostopenjsko sodišče odgovorilo na vse pravno pomembne trditve tožeče stranke, svoje zaključke pa je podrobno obrazložilo² in jasno zapisalo. Sodba se zato lahko preizkusi, kar nenazadnje izhaja že iz obsežne pritožbe tožeče stranke same.

9Nobene absolutne bistvene kršitve postopka ni prvostopenjsko sodišče zagrešilo niti s tem, ko ni zaslišalo izvedenke. Najprej je potrebno pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da tožeča stranka v prvostopenjskem postopku ni določno navedla, do katerih njenih pripomb se izvedenka tudi z dopolnitvijo mnenja, z dne 15. 3. 2016, ni opredelila, oziroma na katera vprašanja tožeče stranke ni odgovorila³ . Četudi 253. člen ZPP predvideva primarno ustno izvedbo dokaza z izvedencem, pa v primeru, ko je izvedeniško mnenje, podano s pisnim izvidom, jasno, popolno in strokovno pripravljeno, in ko ga stranka konkretizirano ne graja, ampak le nasprotuje ugotovitvam izvedenca s ponavljanjem svojih stališč, ni mogoče sodišču očitati kršitve, če ne izvede zaslišanja izvedenca⁴ . Predvsem pa je v obravnavanem primeru potrebno pravilnost izvedbe dokaza z izvedenko presojati tudi z vidika, kakšna naloga ji je bila v tem postopku postavljena. Prvostopenjsko sodišče se je odločilo, da sledi dokaznemu predlogu tožeče stranke in je imenovalo izvedenko finančno ekonomske stroke, da odgovori na vprašanje, ali bi tožena stranka v skladu z računovodskimi standardi in pravili računovodenja v javnih gospodarskih službah morala v Letnem poročilu izvesti rezervacije za stroške zapiranja odlagališča in za oblikovanje finančnega jamstva. S tem pa ji je v bistvu zastavilo pravno vprašanje, na katero je moralo odgovoriti sodišče samo, kar je tudi storilo in celo zapisalo (v točki 63. obrazložitve), da je izvedeniško mnenje predstavljalo le še dodatno potrditev njenih ugotovitev in zaključkov, do katerih je bilo mogoče priti na podlagi vseh predpisov. Pritožbeno sodišče se zato tudi ni opredeljevalo do obsežnih in podrobnih kritik pritožnice, ki se nanašajo na posamezne ugotovitve izvedenke.

10Dejansko stanje v obravnavani zadevi za pravdni stranki niti ni bilo sporno: že pri sestavi Letnega poročila so bile oblikovane rezerve za finančno jamstvo (za izvedbo ukrepov varstva okolja za čas obratovanja, zapiranja in za obdobje po zaprtju odlagališča odpadkov) v višini 1.650.000 EUR⁵ , bilančni dobiček je bil v Letnem poročilu ugotovljen v višini 1.584.598,13 EUR, od tega so s skupščinskim sklepom uporabili 1.578.550 EUR za razdelitev med delničarje. Tožeča stranka je svoj zahtevek na ničnost Letnega poročila in navedenega skupščinskega sklepa utemeljevala predvsem na trditvi⁶ , da bi ob takšnem poslovnem rezultatu morala tožena stranka v Letnem poročilu znižati bilančni dobiček in oblikovati dodatne rezerve v višini 1.103.600,00 EUR za stroške zapiranja odlagališča, tako da bi skupščina odločala le o razdelitvi bilančnega dobička v višini 480.989,13 EUR. Ker tega ni storila, ampak je namerno prikazovala večji bilančni dobiček, ki naj bi se razdelil med delničarje, naj bi bilo Letno poročilo nično zaradi razlogov iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1, posledično pa naj bi bil ničen tudi skupščinski sklep⁷ .

11V skladu s prvim odstavkom 401. člena ZGD-1 je letno poročilo poročilo nično, če je njegova vsebina v nasprotju s tistimi določbami ZGD-1, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe, ali so sicer v javnem interesu (1. alineja); ali če ni bilo letno poročilo revidirano oz. so bile pri tem storjene napake (2. alineja); ali če so bile pri njegovem sprejetju kršene določbe navedenega zakona ali statuta družbe o oblikovanju ali uporabi kapitalskih rezerv in rezerv iz dobička (3. alineja). Pravna podlaga za tožbeni zahtevek glede ničnosti Letnega poročila (v obravnavanem delu) bi torej glede na tožbene trditve bila v 3. alineji prvega odstavka 401. člena ZGD-1, in sicer glede kršitev določb ZGD-1, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da bi statut tožene stranke posebej urejal oblikovanje oz. uporabo rezerv iz dobička. Pravnega interesa, ki ga tožeča stranka kot delničar tožene stranke za takšno tožbeno podlago zagotovo ima, torej ni bilo potrebno poseben ugotavljati, čeprav je tožeča stranka zatrjevala, da s tožbo ščiti interes upnikov in javni interes.

12ZGD-1 v 230. členu, kjer ureja uporabo čistega dobička, določa, da mora družba uporabiti čisti dobiček⁸ za oblikovanje kapitalskih rezerv na podlagi sklenjene prisilne poravnave, zakonskih rezerv po četrtem odstavku 64. člena ZGD-1, rezerv za lastne deleže in za oblikovanje statutarnih rezerv (prvi odstavek). Lahko pa družba, to je uprava in nadzorni svet, že pri sprejemu letnega poročila oblikuje tudi druge rezerve iz dobička, vendar z omejitvijo, da za te rezerve ne sme uporabiti več kot polovice zneska čistega dobička, ki ostane po uporabi dobička za zgoraj navedeno obvezno oblikovanje rezerv (in kritja prenesene izgube)⁹ , lahko pa te rezerve oblikujejo tudi delničarji pri odločanju o uporabi bilančnega dobička (šesti odstavek 230. člena ZGD-1). Pravna teorija te rezerve imenuje kot "prostovoljne rezerve"¹⁰ . Kršitev določb ZGD-1 bi torej bila podana, če v Letnem poročilu ne bi bila določena uporaba čistega dobička za tiste rezerve, za katere zakon predpisuje obvezo njihovega oblikovanja. Ni pa mogoče kot kršitev določb zakona opredeliti odločitev uprave in nadzornega sveta, da nista v Letnem poročilu oblikovala tudi drugih rezerv, za katere obveznost oblikovanja iz ZGD-1¹¹ ne izhaja, ampak je to stvar odločitve uprave ali delničarjev. Ta obveznost ne izhaja niti iz računovodskih standardov, na katere se je pritožba posebej sklicevala (SRS 10.1, 10.3, 10.10 in 10.36), saj slednji samo dajejo usmeritve o tem, kako in kdaj se rezervacije oblikujejo. Ne posegajo pa v zgoraj predstavljeno zakonsko ureditev o uporabi čistega dobička.

13Pritožba tožeče stranka že iz zgoraj navedenih razlogov zato ni mogla omajati pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti Letnega poročila ni utemeljen. Zato se pritožbenemu sodišču tudi ni bilo potrebno spustiti v presojo dopustnosti oblikovanja dodatnih drugih rezerv glede na zgoraj navedeno zakonsko omejitev iz tretjega odstavka 230. člena ZGD-1 in na dejstvo, da je bila v Letnem poročilu iz čistega dobička že predvidena uporaba za rezerve za finančno jamstvo v višini 1.690.277 EUR.

14Pritožba tudi ne more uspeti zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da Letno poročilo "ni razumljivo, ustrezno, zanesljivo in primerljivo", ne da bi določno navedla niti tega, kateremu delu tega akta je te pomanjkljivosti očitati, in zakaj.

15Na podlagi navedenega je v izpodbijanem delu pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke glede odločitve o veljavnosti Letnega poročila zavrnilo kot neutemeljeno . Ker pritožba ni določno oblikovala nobenih kritik glede presoje, da je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ničnost skupščinskega sklepa, je pritožbeno sodišče, ki tudi ob preverjanju po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP ni zasledilo, in ki je soglašalo z materialnopravno pravilno ugotovitvijo, da skupščinski sklep po svoji vsebini ni v nasprotju z določbami ZGD-1¹² , tudi v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

16Nosilni razlog, zaradi katerega je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je ničen del Letnega poročila, ki se nanaša na Razkritja k izkazom poslovnega izida glede prejemkov uprave, zaposlenih po individualnih pogodbah in prejemkov nadzornega sveta, je bil, da gre za podatke, ki so v javnem interesu, katerega zagotavlja tožeča stranka, kot občina, in da bi morali biti ti podatki v Letnem poročilu popolni in individualizirani. Po izpodbijani presoji gre zaradi anomalij v družbi za izrecno kršitev zahteve po preglednosti Letnega poročila oz. njegovega dela.

17Letno poročilo mora izkazovati resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida; da se zagotovi možnost preizkusa njegovih podatkov, mora biti letno poročilo sestavljeno jasno in pregledno (prvi odstavek 61. člena ZGD-1). Zato je zakon v Osmem poglavju podrobno predpisal členitev izkazov. Med drugim je v 69. členu ZGD-1¹³ predpisal tudi, katere podatke in pojasnila k podatkom v računovodskih izkazih je potrebno dodatno pojasniti. V 18. točki prvega odstavka te določbe je, tako kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, določil, da mora kot priloga k izkazom biti razkrit tudi podatek o skupnem znesku vseh prejemkov članov poslovodstva, delavcev, zaposlenih na podlagi pogodbe, za katero ne velja tarifni del kolektivne pogodbe, in prejemkov članov nadzornega sveta, in sicer ločeno za vsako od teh skupin. Obveznost o razkritju teh podatkov v letnem poročilu izhaja tudi iz petega odstavka 294. člena ZGD-1, kjer so zahtevane še bolj podrobne informacije glede prejemkov zgoraj navedenih oseb¹⁴ . Takšna zahteva po razkritju vseh podatkov je tudi razumljiva, saj 294. člen ZGD-1 obravnava podatke, ki jih skupščina mora imeti, ko odloča o uporabi bilančnega dobička in podelitvi razrešnice organom vodenja in nadzora. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo tudi dejstvo, da iz razkritja, ki je priloga k obravnavanemu Letnemu poročilu, ne izhajajo vsi ti podatki, ampak je podana le informacija o skupnih prejemkih uprave in zaposlenih po individualnih pogodbah in posebej o višini prejemkov članov nadzornega sveta¹⁵ . Informacija torej ni bila razdelana tako, da bi se ločeno prikazali prejemki članov uprave od prejemkov delavcev po individualnih pogodbah, sploh pa ni bilo podrobnih informacij o strukturi prejemkov za vsako osebo posebej.

18Vendar pa pritožbeno sodišče navkljub temu ne more soglašati s stališčem prvostopenjskega sodišča, da se takšno pomanjkljivost, ko so podatki o višini zneskov za prejemke organov vodenja in nadzora sicer bili podani, a niso bili dovolj razčlenjeni, sankcionira z ničnostjo (dela) Letnega poročila. Pri presojanju, ali je letno poročilo nično, ali ne, je po oceni pritožbenega sodišča potrebno izhajati iz namena, ki ga letno poročilo ima. Slednji mora (tako delničarjem kot tudi upnikom in širši javnosti) prikazati na pošten način resnično premoženjsko stanje družbe, njene obveznosti, pa tudi razvojne perspektive družbe. Zato mora biti letno poročilo sestavljeno na pregleden, z zakonom določen način, tako da se lahko iz njegovih podatkov preveri resničnost prikazanega stanja družbe. Ničnost lahko zato povzroči le bistvena kršitev določb ZGD-1, ki onemogoča preveritev podatkov ali pa povzroči izkrivljanje podatkov letnega poročila. Vsaka kršitev določb Osmega poglavja ZGD-1, kjer je predpisana členitev letnega poročila, pa takšne posledice ne more povzročiti, s čemer soglaša tudi pravna teorija¹⁶ .

19Podatki, povzeti v 17. točki te obrazložitve, ki jih obravnavano Letno poročilo ne vsebuje, za sam prikaz premoženjskega stanja družbe zagotovo niso pomembni podatki, ampak, kot to pravilno poudarja tudi tožena stranka v pritožbi, so to podatki, ki so z vidika pravice do informiranosti pomembni za delničarje. Še toliko bolj to velja v konkretnem primeru, ko tožeča stranka, ki je umanjkanje teh podatkov izpostavila kot ničnostni razlog, ni navedla ničesar, tudi dvoma ne, da bi bili podatki o prejemkih, ki jih je Letno poročilo sicer vsebovalo, napačni, ali da bi izkrivljali siceršnjo sliko o stanju družbe. Samo ščitenje interesa javnosti, da se (zaradi anomalij, do katerih prihaja na področju prejemkov organov vodenja in nadzora) ti podatki do podrobnosti razgrnejo, ne more povzročiti, da bi kršitev prerasla v tako hudo in bistveno, ki bi narekovala ničnost akta gospodarske družbe. Ali povedano drugače in iz vidika posledic ugotovljene ničnosti: če bi sledili stališču prvostopenjskega sodišča, da je del Letnega poročila ničen, in četudi bi spregledali spornost stališča, da je lahko nično Letno poročilo samo v delu, bi uprava in nadzorni organ neveljavnost dela Letnega poročila odpravil samo s tem, da bi ga dopolnil z vsemi potrebnimi podatki iz petega odstavka 294. člena ZGD-1¹⁷ , vendar ta dopolnitev podatkov na noben drugi podatek iz Letnega poročila ne bi imela nobenega vpliva.

20Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti Letnega poročila v celoti, torej tudi v delu, ki se nanaša na del poročila, kjer so razkriti podatki o prejemkih članov uprave, zaposlenih po individualnih pogodbah in prejemkih članov nadzornega sveta (5. alineja 358. člena ZPP).

21Ker je spremenilo odločitev o zahtevku, je pritožbeno sodišče moralo poseči tudi v odločitev o pravdnih stroških, nastalih v prvostopenjskem postopku. Prvostopenjsko sodišče je stroške tožene stranke odmerilo v višini 10.013,15 EUR. Te odmere pritožbi nista izpodbijali. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki, ki v postopku ni uspela, naložilo, da v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrne pravdne stroške tožene stranke v zgoraj navedenem znesku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče prav tako odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in je tožeči stranki, ki s pritožbo ni uspela, naložilo, da toženi stranki povrne 6.985,44 EUR. Ti stroški predstavljajo izdatke tožene stranke za sodno takso za pritožbo (v višini 375,00 EUR), za nagrado za pritožbeni postopek (po tar. štev. 3210 ZOdvT, ki se v predmetnem postopku uporablja na podlagi drugega odstavka 20. člena OT), in za pavšalne stroške za pt storitve (tar. štev. 6002), oboje povečano za 22% DDV (tar. štev.6007).

¹ Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je tožeča stranka vlogo tožene stranka res dvignila šele 1. 4. 2016, vendar je bila o prispetju poštne pošiljke z vlogo obveščena že teden dni prej (25. 3. 2016), tako da bi ob skrbnem ravnanju imela vsekakor dovolj časa za pripravo pisnega odgovora na vlogo tožene stranke in tudi za pravočasno posredovanje slednje sodišču in nasprotni stranki.
² celo z navajanjem ozadij spora, kar za predmetno odločanje tudi ni bilo potrebno
³ Tožeča stranka je zgolj navedla: ?Dopolnitev izvedenskega mnenja ne vsebuje odgovorov na vsa pravno pomembna vprašanja.?
⁴ tako npr. tudi sodba VS RS II Ips 26/2015, z dne 21. 7. 2016
⁵ tako v trditvah tožeče; iz Letnega poročila izhaja znesek 1.690.277 EUR, iz revizorjevega poročila pa obrazložitev, da so kot vir za to rezervacijo uporabili neporabljena sredstva okoljske dajatve v višini 1.650.000 EUR, v breme tekočih stroškov pa za ta namen še 40.276 EUR
⁶ drugi ničnostni razlog, kateremu je prvostopenjsko sodišče sledilo, bo obravnavan v okviru pritožbe tožene stranke
⁷ trditve v tožbi, pa tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, kjer je zatrjevala obveznost tožene stranke, da bi kot upravljalec odlagališča zagotovila (prek cene storitev) finančno jamstvo in sredstva za zapiranje in za obdobje po zaprtju odlagališča
⁸ če in kolikor glede na zakonsko določeni vrstni red višina čistega dobička to omogoča
⁹ če statut na daje pooblastil za večji delež
¹⁰ N. Plavšak, Veliki komentar ZGD, GV Založba, Lj. 2006, 1. knjiga, str. 374
¹¹ pa očitno tudi ne iz statuta tožene stranke
¹² iz istih razlogov, kot so bili navedeni za Letno poročilo
¹³ veljavnem v času izdelave in sprejemanja Letnega poročila
¹⁴ vsebovati morajo podatke o prejemkih za vsakega člana vodenja in nadzora posebej, prejemki morajo biti razčlenjeni vsaj na fiksne in variabilne prejemke, udeležbo na dobičku, opcije in druge nagrade, povračila stroškov...
¹⁵ na 74. strani LP
¹⁶ glej M. Kocbek, Veliki komentar ZGD-1, GV Založba, Lj 2007, 3. knjiga, str.743
¹⁷ kar je po zatrjevanju tožene stranke bilo že storjeno