294. člen ZGD-1

Kasnejša uspešnost družbe, dosežena pod novo upravo, ne more biti podlaga za nagrajevanje tožnika, v čigar mandatu je družba poslovala z izgubo ter neustrezno likvidnostjo. Če bi bila nagrada izplačana šele v času, ko je uspeh poslovanja dosežen zaradi prisilne poravnave in uspeha nove uprave, bi to vodilo do nesorazmerja med prejemkom in dejansko uspešnostjo direktorja ter posledično podjetja. Takšno nesorazmerje pa bi bilo v nasprotju z zakonom (270. člen ZGD-1), ki zapoveduje, da so celotni prejemki člana uprave (direktorja) v ustreznem sorazmerju z njegovimi nalogami in finančnim stanjem družbe. Do nagrade je torej direktor (upoštevajoč vsebino sklepa nadzornega sveta v kontekstu zakonskega okvira) upravičen, če oziroma ko se njegove (opravljene) naloge odrazijo v stabilni in ustrezni finančni kondiciji družbe (čisti dobiček, ustrezna likvidnost).

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženka oziroma njen nadzorni svet ni imel možnosti, da bi tožniku določil oziroma priznal dohodek, ki ni skladen s Politiko prejemkov toženke oziroma ki ga ta ne določa. Iz točke V.1.2. Politike prejemkov toženke izhaja, kateri prejemki so lahko izplačani članu uprave. Prejemki so v tej določbi taksativno našteti in med njimi vtoževane posebne nagrade za uspešnost poslovanja ni navedene.

Iz narave in načina določitve plačila v individualni pogodbi o zaposlitvi direktorja izhaja, da pri "variabilnem delu plače" ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot direktorja toženke.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za obračun in plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti za leti 2010 in 2011.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bili očitki v nezaupnici očitno neutemeljeni. Zato je tožniku pravilno dosojena pogodbeno določena odpravnina.

Ureditev pogodbenih razmerij s direktorjem gospodarske družbe, ki je formalno urejena s pogodbo, ki je poimenovana individualna pogodba o zaposlitvi, še ne pomeni samo po sebi, da sporne pravice/obveznosti zapadejo pod sistem pravil delovnega prava. V obravnavani zadevi pri spornem pogodbenem določilu ugotovljena dejstva ne dovoljujejo sklepa o obstoju delovnopravne obveznosti tožene stranke o plačilu za poslovno uspešnost, temveč gre za korporacijskopravni institut nagrade za poslovno uspešnost, za katerega so predvidene drugačne pravne posledice.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da kljub dejstvu, da tožnik nesporno v času odpovednega roka (januar in februar 2016) ni opravljal poslovodne funkcije, tožniku za omenjena meseca pripada po pogodbi dogovorjeno fiksno plačilo s po pogodbi dogovorjeno zapadlostjo (mesečna plačila so zapadla 15. v mesecu za pretekli mesec). Razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnik funkcijo v letu 2015 opravljal le 9 mesecev in da za izplačilo variabilnega dela (tudi zaradi (pravilno) odpusta dolga) ni neposredne povezave z njegovim delom, so napačni, saj pogodba o poslovodenju takšnih pogojev za izplačilo variabilnega dela ne vsebuje. Pogodbena pogoja za tožnikovo upravičenost do izplačila variabilnega dela nagrade sta le dva, in sicer pozitiven poslovni rezultat v preteklem letu in presežek bilančnih prihodkov nad 1 MIO EUR.

Hujša kršitev obveznosti in nezaupnica iz krivdnih razlogov sta dva ločena, samostojna razloga za odpoklic iz prvega odstavka 17. člena Individualne pogodbe. Tožnik ni bil odpoklican zaradi hujših kršitev obveznosti. Samo glede teh lahko velja stališče, da se morajo nanašati na opravljanje funkcije direktorja družbe, s katere funkcije je bil odpoklican, saj to neposredno izhaja iz Individualne pogodbe ("če direktor huje krši svoje obveznosti"). Za izrečeno nezaupnico pa ni nujno, da je posledica ravnanj, storjenih pri opravljanju funkcije, s katere je direktor odpoklican. Razlogi za utemeljen izrek nezaupnice so pomensko odprti in omejeni zgolj z zahtevo, da ne smejo biti očitno neutemeljeni. To so lahko ravnanja direktorja, ki ne pomenijo hujših kršitev njegovih obveznosti in niso neposredno povezana z opravljanjem funkcije ali pa dejstva, za katera je lastnik izvedel kasneje in direktorja, če bi zanje vedel prej, vodenja poslov ne bi zaupal.

Odpravnina je bila pogodbeno dogovorjena za primera predčasne sporazumne prekinitve pogodbe za poslovodno funkcijo oziroma odpoklic brez razlogov, njeno izplačilo pa je bilo vezano na prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožniku je mandat prenehal na način, določen v individualni pogodbi o zaposlitvi, ker mu je z dnem prenehanja mandata prenehalo tudi delovno razmerje in ker se tožnik po tem prenehanju ni ponovno zaposlil pri toženi stranki, je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljen.

Tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 14. 12. 2015 na podlagi sklepa nadzornega sveta (slednjega toženka ni izvršila), temveč šele 13. 1. 2016. Toženka zato z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2015 ni odpovedala delovnega razmerja, ki ga ni bilo več. Nasprotno, tožnikovo delovno razmerje je kljub sklepu z dne 14. 12. 2015 trajalo še naprej in mu je dejansko prenehalo ravno na podlagi odpovedi z dne 19. 12. 2015. Zato je nepravilno stališče sodišč, da za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2015 tožnik nima pravnega interesa. Odpravnina v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi je bila dogovorjena za primer predčasne prekinitve pogodbe za poslovodno funkcijo in ne za primer prenehanja delovnega razmerja, ki je bilo sicer dogovorjeno za nedoločen čas. Gre za pravico, ki je določena v ZGD-1 kot odmena za predčasno prenehanje poslovodne funkcije, zato tako dogovorjena odpravnina predstavlja korporacijskopravno pravico. Neutemeljeno je stališče sodišča druge stopnje, da dogovorjena odpravnina predstavlja terjatev iz delovnega razmerja, ker je pravna podlaga za njeno izplačilo pogodba o zaposlitvi. Pravna narava odpravnine zaradi predčasne

Ena od temeljnih razlik med materialnim in procesnim dokaznim oziroma trditvenim bremenom je v tem, da materialno breme ves čas postopka nosi ista stranka (je stabilno), medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko. Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek oziroma tožeča stranka prerekati ugovore tožene stranke, je med drugim odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke. Nasprotni dokaz bo uspešen že, če bo skupni uspeh dokazovanja pod nivojem zahtevanega dokaznega standarda. Na tožeči stranki je bilo, da zatrdi in dokaže, da so boljši (cenejši) ponudniki zadevnih storitev v kritičnem času obstajali, torej da bi bilo tudi realno, ne le teoretično, mogoče doseči nižjo ceno. Pri pravilu poslovne presoje namreč ni mogoče izhajati iz idealnega sveta, kjer bi obstajala množica ponudnikov, ki bi bili pripravljeni opraviti specifične storitve po ugodnejših cenah od tistih, ki jih je plačala tožeča stranka, pač pa je potrebno presojati ex ante v trenutku poslovne odločitve, ali so tedaj konkretno obstajali ponudniki zadevnih storitev, ki so bili pripravljeni te storitve opr

Kršitev določb ZGD-1 bi torej bila podana, če v Letnem poročilu ne bi bila določena uporaba čistega dobička za tiste rezerve, za katere zakon predpisuje obvezo njihovega oblikovanja. Ni pa mogoče kot kršitev določb zakona opredeliti odločitev uprave in nadzornega sveta, da nista v Letnem poročilu oblikovala tudi drugih rezerv, za katere obveznost oblikovanja iz ZGD-1 ne izhaja.

Nelikvidna je terjatev, ki ji dolžnik „kvalificirano“ nasprotuje. Nelikvidna je tudi dvomljiva terjatev, to je terjatev, obstoj katere ni izkazan niti s stopnjo verjetnosti.

Ne drži, da ZGD-1 ne določa tehnike poročanja. Iz določb ZGD-1 in sodne prakse izhaja, da mora poslovodstvo pred skupščino delničarju zagotoviti pisno gradivo (tj. letno poročilo) s podatki, ki se bodo lahko ustno obravnavali na skupščini v okviru točk dnevnega reda. Pravica do obveščenosti je pravica delničarja, ki je časovno omejena na skupščino. Zato ima delničar zahtevek za razveljavitev skupščinskih sklepov le, če je katerikoli delničar že na sami skupščini od poslovodstva zahteval podatke in jih ni dobil.

1. Institut razrešnice tudi po oceni pritožbenega sodišča nima pomembnejših pravnih posledic in je povezan z odločanjem o razdelitvi bilančnega dobička (prvi odstavek 294. člena ZGD-1). 2. Tožeča stranka se je več kot očitno že vnaprej odločila, kako bo ravnala pri glasovanju o predlogu sklepa o razrešnici, in sicer ne glede na zahtevano informacijo. Takšno sklicevanje na kršitev pravice do obveščenosti pa je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja.

Glede na dikcijo 1. odstavka 305. člena ZGD-1 je uprava oziroma poslovodja družbe dolžan na skupščini delničarju, če to zahteva, posredovati ustne informacije – podatke in pojasnila, četudi so morda le-ti vsebovani v pisnem letnem poročilu, ki je bil delničarjem dostopen. Svoje informacijske dolžnosti na skupščini se torej poslovodja družbe ne more razbremeniti z usmeritvijo delničarja na pisno izdelano letno poročilo. Letno poročilo in poročilo nadzornega sveta stapodlagi delničarjem za presojo uspešnosti dela poslovodstva in nadzornega sveta družbe in s tem za odločitev o (ne)podelitvi razrešnice za delo v preteklem poslovnem letu.

Če »gradivo za sejo skupščine tožene stranke tožeči stranki kot delničarju ni bilo dostopno niti pred niti med samim zasedanjem skupščine«, gre namreč za kršitev postopka v zvezi s sprejetjem sklepa skupščine, ne pa vsebine samega sklepa. Za takšno kršitev pa je določen postopek uveljavljanja izpodbijanja, ne pa ničnosti. V obravnavani zadevi je šlo za neobveščenost o zadevah družbe, za neposredovanje podatkov, potrebnih za presojo posameznih točk dnevnega reda, ne pa za zavrnitev odgovora na vprašanje, ki je bilo zastavljeno na skupščini, za zavrnitev na skupščini zahtevanih podatkov. Ker je tožeča stranka vložila nasprotni predlog, da se bilančni dobiček razdeli med delničarje, je njeno sklicevanje na kršitev pravice do obveščenosti v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Tožeča stranka se je namreč očitno že vnaprej odločila, kako bo ravnala, ne glede na zahtevano informacijo. To pa kaže, da je očitno želela vplivati na odločitve skupščine z izpodbijanjem tistih skupščinskih sklepov, s katerimi se ni strinjala.

1. Smisel razrešnice je v tem, da delničarji na točno določen način izkažejo svoje zaupanje oz. nezaupanje aktivnim članom organov družbe, upoštevaje pri tem uspešnost delovanja posameznega člana, glede na dosežen bilančni dobiček družbe v posameznem poslovnem letu, o uporabi (delitvi) katerega lahko odločajo samo in zgolj delničarji na skupščini družbe. 2. Dela organa ni mogoče ocenjevati po posameznih obdobjih poslovnega leta na takšen način, da se za en del poslovnega leta razrešnica podeli, za drugi del istega leta pa ne. 3. Sprememba v personalni sestavi organa družbe ne predstavlja spremembe organa samega, saj zakon ne pozna razlik med eno (staro) in drugo (novo) upravo (isto velja tudi za nadzorni svet) v posameznem poslovnem letu.

Za kršitev iz 305. čl. ZGD-1 bi šlo, če bi delničar na skupščini družbe zahteval določene podatke, pa jih ne bi dobil oz. bi jih dobil, pa bi bili napačni, pri čemer bi morala biti ta zahteva vnešena tudi v notarski zapisnik.