VSL Sodba I Cpg 310/2017

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe plača tožeči stranki znesek 8.240,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vključno 30.12.2014 dalje do plačila na fiduciarni račun za vodenje sredstev rezervnega sklada (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je sodišče tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki v višini 583,28 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila (III. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del ter odmero stroškov (II. In III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l., RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podredno predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, z vsemi stroškovnimi posledicami za toženo stranko.

3Zoper I. In III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, torej tudi za znesek glavnice v višini 8.240,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2014 dalje do plačila in v celoti prizna priglašene stroške tožene stranke v prvostopenjskem postopku ter stroške v zvezi s pritožbo. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, pri čemer predstavljajo stroški pritožbe nadaljnje stroške postopka, ki naj jih sodišče naloži tožeči stranki v plačilo v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

4Pritožba tožnice je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

5Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7V predmetni zadevi tožeča stranka od tožene kot zemljiškoknjižnega etažnega lastnika poslovnega prostora v poslovno-stanovanjski stavbi zahteva plačilo obveznih mesečnih prispevkov v rezervni sklad, in sicer gre za 52 obračunov za čas od februarja 2011 do decembra 2014, v skupnem znesku 26.109,28 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka ugovarja, da kot leasingodajalec na podlagi Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine št. 2456/07 z dne 13.8.2007 ne odgovarja za obveznosti leasingojemalca iz naslova razpolaganja z nepremičnino, ki je predmet leasinga in glede katere tožnik vtožuje obvezne mesečne prispevke v rezervni sklad. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 8.240,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vključno 30.12.2014, v presežku pa ga je zavrnilo, in sicer v pretežni meri iz razloga zastaranja, v manjši meri pa tudi zaradi neizkazanosti višine posameznih vtoževanih mesečnih prispevkov nad zakonsko določenim minimalnim prispevkom.

O pritožbi tožeče stranke:

8Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da za plačilo stroškov rezervnega sklada na podlagi 119. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami, SPZ) neposredno odgovarja etažni lastnik (tožena stranka), tožeča stranka pa se glede presoje pasivne stvarne legitimacije tožene stranke neutemeljeno sklicuje na 5. odstavek 24. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami, SZ-1), ki določa zgolj subsidiarno odgovornost lastnika stanovanja za obratovalne stroške najemnika. SZ-1 namreč v 3. členu določa, da so stanovanjske stavbe, razen enostanovanjskih, stavbe, sestavljene iz posameznih delov in skupnih delov ter da so posamezni deli stanovanjske enote, poslovni prostori ali drugi samostojni prostori. V 4. členu pa nadalje določa, da so stanovanjske enote v dvo ali večstanovanjski stavbi stanovanja, pri čemer kot stanovanje opredeljuje skupino prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, ne glede na to ali so prostori v stanovanjski stavbi ali drugi stavbi. Tako glede na povsem jasno in določno opredelitev pojma stanovanja uporabe določila 5. odstavka 24. člena SZ-1 nikakor ni mogoče širiti tudi na poslovne prostore, nadalje pa stroškov rezervnega sklada tudi ni moč šteti kot obratovalne stroške.

9Ker glede na zgoraj pojasnjeno tožena stranka ne odgovarja na podlagi pravil o subsidiarni odgovornosti po 5. odstavku 24. člena SZ-1, pač pa na podlagi 119. člena SPZ neposredno, je sodišče prve stopnje tudi povsem utemeljeno zavrnilo navedbe tožeče stranke o pretrganju zastaranja do tožene stranke s postopki proti leasingojemalcu ter zaradi zastaranja pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 16.369,99 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tudi terjatve po razdelilnikih za čas od januarja 2014 do marca 2014 nad zneskom 686,70 EUR in oktobra 2014 do decembra 2014 nad zneskom 686,70 EUR, terjatev po razdelilniku št. 3594513056010 (priloga A40) v višini 1.152,30 EUR ter terjatvi po razdelilnikih št. 5559998162625 (A36) v višini 36,00 EUR in št. 5559998198050 (A42) v višini 36,00 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na tem mestu pritožbeno sodišče v zvezi s subsidiarno odgovornostjo lastnika stanovanja, ki kot že rečeno v obravnavani zadevi ni podana, zgolj pripominja, da sme upnik od poroka (oziroma subsidiarnega dolžnika) zahtevati izpolnitev obveznosti že po tem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi in ne šele po tem, ko se na noben način ne more poplačati od najemnika.¹

O pritožbi tožene stranke:

10Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka za plačilo stroškov rezervnega sklada odgovarja neposredno na podlagi kogentnih določb 119. člena SPZ, zato se kot etažna lastnica v razmerju do tožeče stranke ne more razbremeniti te svoje obveznosti s sklicevanjem na Pogodbo o leasingu nepremičnine št. 2456/07 z dne 13.8.2007. Slednja predstavlja le relativno razmerje, ki učinkuje samo med toženo stranko kot leasingodajalcem in leasingojemalcem, ne učinkuje pa v razmerju do tretjih oziroma tožeče stranke, saj ta ni bila stranka navedene pogodbe o leasingu. Tožeča stranka zato lahko zahteva plačilo stroškov rezervnega sklada neposredno od tožene stranke kot etažnega lastnika, ta pa jih, odvisno od medsebojne pogodbe, lahko nato terja od leasingojemalca. Tožena stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3043/2013 z dne 13.2.2014 glede obveznosti plačila prispevkov v rezervni sklad dejanskega etažnega lastnika. V predmetni zadevi je dejansko stanje drugačno od dejanskega stanja v zadevi opr. št. II Cp 3043/2013, saj se v slednji novi etažni lastnik kljub ustreznemu pravnemu naslovu in zemljiškoknjižnemu dovolilu ni vknjižil v zemljiški knjigi kot lastnik, v predmetni zadevi pa je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti leasingojemalca prišlo do prenehanja pogodbe o leasingu, tako da leasingojemalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine in nikoli ni razpolagal z listino sposobno za vpis v zemljiško knjigo, zaradi česar ga ni moč šteti za dejanskega etažnega lastnika v smislu zgoraj navedenega sklepa višjega sodišča. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 237/2008 z dne 16.5.2011 pa se nanaša na uveljavljanje pravic leasingojemalca do tretjih na podlagi zavarovalne pogodbe in je zato z vidika predmetne zadeve sklicevanje nanjo po mnenju pritožbenega sodišča nerelevantno.

11Obvestilo leasingojemalca tožeči stranki z dne 20.3.2009 (priloga A66 spisa) o tem, da bo plačnik faktur za rezervni sklad in skupne stroške od 16.3.2009 dalje leasingojemalec ter ravnanje tožeče stranke skladno z navedenim obvestilom ne more izključiti zakonske obveznosti tožene stranke po 119. členu SPZ. V zvezi z navedbami tožene stranke, da je tožeča stranka tudi sicer vse zadeve urejala izključno z leasingojemalcem kot ekonomskim lastnikom, njo pa je o obstoju dolga leasingojemalca seznanila šele z dopisom konec leta 2014 in se zato tožena stranka naknadno do temelja teh stroškov ni mogla ustrezno opredeliti, prav tako pa ni mogla glasovati o sklepih zbora etažnih lastnikov, pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka kot etažni lastnik imela možnost seznanitve z vsemi postopki glede predmeta leasinga, to pa so ji nenazadnje omogočali tudi 1. odstavek 5. člena, 9. odstavek 10. člena ter 4. odstavek 11. člena Splošnih pogojev za finančni leasing nepremičnin (priloga B5), ki so sestavni del Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine št. 2456/07. Prav tako tudi ni nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje toženi stranki dalo možnost, da se izjavi o zahtevku in vseh relevantnih navedbah tožeče stranke.

12Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da prevzem dolga v predmetni zadevi ni izkazan. Iz obvestila leasingojemalca tožeči stranki z dne 20.3.2009 namreč ne izhaja, da se je leasingojemalec v obvestilu navedene stroške zavezal plačati namesto leasingodajalca (tožene stranke). Pri prevzemu dolga je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da se upnik s spremembo dolžnika strinja. Predpogoj strinjanja pa je, da je o spremembi dolžnika obveščen.² V predmetni zadevi upnik (tožeča stranka) ni bil obveščen o tem, da naj bi leasingojemalec stroške plačeval namesto lastnika (tožene stranke) in da bo posledično obveznost slednjega prenehala, zato na prevzem dolga sploh ni mogel pristati, s tem pa ni izpolnjen bistven pogoj za nastop pravnih posledic prevzema dolga.³ Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je domnevo iz 3. odstavka 427. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) potrebno razlagati restriktivno, in sicer tako, da ta učinkuje samo, če je bil upnik pred sprejemom izpolnitve obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi glede privolitve.⁴ Glede na zgoraj pojasnjeno v predmetni zadevi ni izpolnjen že prvi pogoj za učinkovanje navedene domneve, prav tako pa v navedenem obvestilu ni vsebovan nikakršen poziv upniku, da se v zvezi s čimerkoli izjavi. Tako ni nobenega dvoma, da je za plačilo stroškov rezervnega sklada še naprej (neposredno) zavezana tožena stranka.

13Neutemeljena je pritožba tudi v zatrjevanju, da naj bi bilo o predmetnem zahtevku že pravnomočno razsojeno v zadevi opr. št. XIII Pg 4643/2013 Okrožnega sodišča v Ljubljani (priloga A63 spisa) ter da je bila terjatev po sodbi v navedeni zadevi v stečajnem postopku nad leasingojemalcem dokončno priznana. V pravnomočni sodbi, na katero se tožena stranka sklicuje, sta bili stranki postopka tožeča stranka, na toženi strani pa je nastopala družba I. d.o.o. - leasingojemalec. Ta sodba torej v skladu s temeljnim načelom iz pravdnega postopka učinkuje le med tema strankama, saj sta le ti stranki sodelovali v postopku in imeli možnost vplivati na odločitev (subjektivne meje pravnomočnosti⁵ ), zato ni mogoče govoriti o istovetnosti zahtevka in o razsojeni zadevi v predmetnem postopku, kjer pravdne stranke niso iste. Smiselno enako velja tudi za dokončno priznanje tožničine terjatve v stečajnem postopku nad leasingojemalcem, ki kot splošna (generalna) izvršba služi kot sredstvo za dosego izpolnitve obveznosti leasingojemalca po navedeni sodbi.

14Drži navedba tožene stranke, da tožba z dne 16.7.2015 ni bila popolna, ker ni vsebovala tožbenega predloga (1. odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)), vendar je bilo zato sodišče prve stopnje od tožeče stranke dolžno zahtevati, da tožbo popravi oziroma dopolni (1. odstavek 108. člena ZPP). To tega nikoli ni storilo, ampak je tožeča stranka sama na lastno pobudo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 25.11.2016 konkretno opredelila vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo nepopolne tožbe z dne 16.7.2015, ki ni vsebovala tožbenega predloga, in sicer v skladu s 3. odstavkom 108. člena ZPP. Določba 3. odstavka 108. člena ZPP se namreč nanaša na vse vloge, ki so vezane na rok, tudi tiste, s katerimi se pretrga zastaranje. Opustitev dolžnosti sodišča prve stopnje, da ravna v skladu s 1. odstavkom 108. člana ZPP, ne more imeti škodljivih posledic za tožečo stranko. Če bi jo sodišče pozvalo k popravi tožbe, bi se kot dan postavitve zahtevka (kar bi pretrgalo tek zastaralnega roka) štel dan vložitve tožbe. Enako mora zato veljati tudi za popravo oziroma dopolnitev tožbe, ki jo opravi tožeča stranka na lastno pobudo.⁶ Glede na pojasnjeno tudi ne držijo pritožbene navedbe, da postavitev tožbenega zahtevka na naroku dne 16.7.2015 predstavlja spremembo tožbe. Na omenjenem naroku postavljeni tožbeni zahtevek pa je bil po mnenju pritožbenega sodišča tudi dovolj določen in kot tak izvršljiv. Določnost tožbenega zahtevka zahteva, da je tožbeni zahtevek konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da mora biti naveden določen znesek denarja⁷ , tega pa je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe na naroku dne 25.11.2016 navedla, v zvezi s sklepčnostjo zahtevka v obrestnem delu pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje mnenju sodišča prve stopnje.

15Končno pritožbeno sodišče v celoti sledi tudi prvostopenjski odločitvi o stroških.

Odločitev o pritožbah in pritožbenih stroških:

16Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

17O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča in tožena stranka s pritožbama nista uspeli, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cpg 101/2014 z dne 10.4.2014.
² Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 640/2015.
³ M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 612.
⁴ M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 613.
⁵ A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 173 in naslednje.
⁶ Sodbi in sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 16/2014 z dne 9.4.2014 in opr. št. II Ips 52/2007 z dne 10.9.2009.
⁷ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 465/2011 z dne 9.6.2011