4. člen SZ-1

Ureditev glede zahtevanega soglasja etažnih lastnikov za kratkoročni turistični najem stanovanj je razmeroma nova, saj je bil (šele) letos, septembra 2025, sprejet nov Zakon o gostinstvu (ZGos-1), ki med drugim ureja tudi te primere. Zakon o gostinstvu ureja kratkoročno oddajanje stanovanj kot del gostinske dejavnosti. Po novi ureditvi se zahteva soglasje več kot 75 % etažnih lastnikov, potrebno pa je tudi soglasje vseh lastnikov stanovanj, ki mejijo na tisto stanovanje, ki se ga namerava oddajati (četrti odstavek 20. člena ZGos-1). Sklicevanje pritožbe na zakon, ki v času spora še ni veljal in ki se tekom trajanja celotnega spornega razmerja še ne uporablja, zato ni relevantno. Kvečjemu lahko služi kot indikacija konteksta razlage sporne problematike na podlagi veljavnih, relevantnih predpisov. Uporaba stanovanja v druge namene se po drugem odstavku 29. člena SZ-1 šteje za posel, ki presega redno upravljane, za kar se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov, sicer pa se za (druge) posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, zahteva soglasje več kakor treh četrtin etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže. Pri turističnem oddajanju stanovanj gre za kra

Zgolj bivanje v stanovanju, plačevanje odmene in stroškov še ne pomeni, da je uporaba stanovanja zakonita.

Po določbi drugega odstavka 3. člena SZ-1 sodijo med posamezne dele stanovanjske enote, poslovni prostori ali drugi samostojni prostori. K posameznemu delu pa lahko spadajo tudi drugi individualno odmerjeni prostori, če so del stanovanjske stavbe v solastnini etažnih lastnikov. Iz tretjega odstavka 4. člena SZ-1 ne izhaja, da so individualni prostori posamezni del. Individualni prostori, ki pripadajo določenim posameznim delom, so lahko atriji, kleti, drvarnice kot tudi garaže, balkoni, terase, lože, če niso sestavni del posameznega dela.

Ne SZ-1 ne OZ ne sodna praksa ne omogočajo, da bi se stanovanjsko najemno razmerje za določen čas spremenilo v najemno razmerje za nedoločen čas ustno, kaj šele molče ali konkludentno, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Po prvem odstavku 105. člena SPZ je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. S pogodbama z dne 17. 12. 2020 tako tožnica v stvarnopravnem pomenu stvari ni odsvojila stanovanjske hiše dvema kupcema, temveč je odsvojila dve stanovanji s pripadajočim zemljiščem. Oprostitev bi ji bila priznana (kot je pravilno navajala toženka na obravnavi), če bi tožnica prodala stanovanjsko hišo (enemu ali več kupcem, kjer bi imela stalno prebivališče), torej eno nepremičnino. Ker pa je stanovanjska hiša etažirana, je tožnica prodala dve stanovanji (oziroma eno stanovanje in 9/20 drugega stanovanja) v stanovanjski hiši, kar v pravnem smislu predstavlja dve stvari oziroma dve nepremičnini. Oprostitev plačila dohodnine za stanovanjsko hišo z dvema stanovanjema je namreč določena za primer, ko se kot kapital odsvaja stanovanjska hiša in ne dve stanovanji v stanovanjski hiši s pripadajočim skupnim zemljiščem, kot je to pravilno izpostavljala toženka na glavni obravnavi.

Pravnoposlovni pridobitelj posameznega dela v etažni lastnini hkrati s pridobitvijo lastninske pravice na posameznem delu pridobi tudi solastninsko pravico na skupnih delih stavbe. Ne glede na to je pravni naslov za pridobitev te solastninske pravice pravni posel in ne zakon. Pridobitev je izvedena - pridobitelj vstopi v lastninskopravni položaj odsvojitelja. Če odsvojitelj ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, ima pridobitelj na razpolago izpolnitveni ali/in odškodninski zahtevek. Tudi v položaju iz 34. člena ZVKSES kupec ne pridobi solastninske pravice na skupnih delih na izviren način, ampak z vknjižbo. Splošni pogoji zgolj nadomestijo funkcijo akta o oblikovanju etažne lastnine, ne nadomestijo pa vknjižbe. Parkirni prostori niti po zakonski opredelitvi niti po naravi stvari ne sodijo neogibno med skupne dele stavbe.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tretji odstavek 60. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji - ZSZ/84) v povezavi s 6. členom Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 28 - 9. 11. 2018) razlagalo na način, da je klet individualni prostor, ki sicer pripada stanovanju kot delu stavbe v večstanovanjski stavbi, vendar ni namenjena trajnemu bivanju, temveč je tehnični prostor, zaradi česar je ni mogoče šteti pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot drugi zaprti prostor stanovanja?

Predlog se zavrne.

Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z nakupom v stečajnem postopku predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice, pri čemer ni pomembno, ali je stečajni dolžnik kot prodajalec v trenutku prodaje imel razpolagalno sposobnost. Del stavbe št. 8 v naravi predstavlja vhodni del v stavbo (prostor pred vhodom je sestavni del parcele št. 880, ki je tožnikova last) s hodnikom in stopniščem, ki vodi iz pritličnih prostorov (iz druge etaže) v kletne prostore (v prvo etažo). Ker je prva toženka lastnica kletnih prostorov v tem delu stavbe to pomeni, da tožnik ne more biti lastnik tistega dela stavbe št. 8, ki se nahaja v sklopu kletnih prostorov. V ta sklop sodi tudi stopnišče, ki se nahaja v sestavi 1. etaže (kletnih prostorov). Tožnik je zato lahko lastnik le tistega dela stavbe št. 8, ki spada v sklop 2. etaže (pritličnih prostorov), kar v naravi predstavlja vhodni del v stavbo s hodnikom in „odprtim“ delom nad stopniščem v kletne prostore. Prva toženka je kupila kletne prostore v stečajnem postopku, pri čemer je bilo z dodatkom k prodajni pogodbi z dne 11. 10. 2007 še določeno, da imajo poslovni prostori prve toženke v kletnem delu stavbe zagotovljen d

Sodna praksa je že zavzela stališče, da ko gre za objekt pomožne narave, ki služi zgolj redni rabi stavbe predlagatelja, ne more priti do dejanske pridobitve pripadajočega zemljišča na posameznem pomožnem delu. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zunanji pomožni objekt k stanovanjski stavbi ni vpisan v kataster in tudi ne v zemljiško knjigo, predlagatelja pa predlagata določitev pripadajočega zemljišča le k temu objektu, je pravilno zavrnilo predlog. Materialnoprocesno vodstvo ne pomeni, da bi se moral sodnik poistovetiti s stranko in zapolniti vrzeli v dejanskih navedbah in v predlogu ali tožbi. Sodnikova nepristranskost bi lahko bila dvomljiva tudi v primeru, ko bi stranko vzpodbudil, da spremeni tožbeni temelj ali, da uveljavlja nove ugovore.

Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo predpisana merila za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pri tem ni poseglo v javni interes, na katerega se sklicuje pritožba. Res morajo biti javne površine dostopne vsem pod enakimi pogoji, vendar je dokazni postopek jasno pokazal, da sporni del pripadajočega zemljišča nikoli ni bil v uporabi nasprotne udeleženke ali v javni rabi. Sodišče se je na naroku, ki ga je ob sodelovanju izvedenke opravilo na kraju samem, lahko prepričalo, da stanje v naravi in sledi pretekle rabe potrjujejo, da so sporni del pripadajočega zemljišča uporabljali in vzdrževali sami etažni lastniki. Pomožni zunanji objekti oziroma prostori v njih so lahko skupni del glavne stavbe ali pa imajo položaj individualnih pomožnih prostorov posameznih stanovanj v glavni stavbi, upoštevaje drugi stavek drugega odstavka 105. člena SPZ in tretji odstavek 4. člena SZ-1. Tudi po prejšnjem SZ, ki je olastninil nekdanja družbena stanovanja, so pomožni stanovanjski prostori, kot med drugim drvarnice, ne glede na to, ali so bili v stanovanjski hiši ali zunaj nje, sodili k stanovanju in bili njegov ses

Prvenstveno je treba izhajati iz besedila 10. člena SZ-1, ki govori o tem, da mora stanovanje, ne pa stanovanje skupaj s pripadajočimi pomožnimi prostori, ustrezati površinskim merilom za oddajo neprofitnega stanovanja v najem.

Sodišče prve stopnje je pravilno na večji stopnji verjetnosti ugotovilo predlagateljevo lastništvo določenih posameznih delov stavbe.

V skladu s prvim odstavkom 11. člena SPZ se šteje (domneva), da je lastnik nepremičnine tisti, ki je (kot tak) vpisan v zemljiško knjigo. Obstoj te domneve je povezan (tudi) z okoliščino, da je v našem pravnem sistemu (v skladu z 49. členom SPZ) konstitutivna predpostavka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom njen vpis v zemljiško knjigo. Klet kot individualni prostor sicer (upoštevaje tretji odstavek 4. člena SZ-1) lahko predstavlja sestavni del posameznega dela ali pa mu (v nasprotnem primeru) pripada. Vendar pa je potrebno tudi za presojo z njo povezanih lastninsko-pravnih vprašanj upoštevati zemljiško-knjižne vpise (zemljiško-knjižno stanje).

Objekti, ki služijo glavnemu objektu, so pomožni objekti in se praviloma postavljajo na funkcionalnem zemljišču stavbe, kateri služijo (kot je to v konkretnem primeru). Pomožni zunanji objekti oziroma prostori v njih, so lahko skupni del glavne stavbe ali pa imajo položaj individualnih pomožnih prostorov posameznih stanovanj v glavni stavbi v smislu drugega stavka drugega odstavka 105. člena SPZ in tretjega odstavka 4. člena SZ-1. Lastninska pravica na takšnih prostorih je tako vključena v lastninsko pravico na stanovanju v glavni stavbi. Takšna (dvoriščna) stavba in prostori v njej tako ne podležejo načelu superficies solo cedit v smislu njihovega prirastka zemljišču pod stavbo in tudi ne načelu solum cedit superficiei – da zemljišče pripade graditelju, saj so po samem zakonu bili in ostajajo stvarnopravne sestavine stanovanj, katerim takšni prostori pripadajo. Lastninska pravica na njih je bila in ostaja vključena v lastninsko pravico na stanovanjih v glavni stavbi.

Odločba o denacionalizaciji je nična, če na vrnjeni nepremičnini obstoji lastninska pravica ali pravica uporabe v korist fizične oziroma civilnopravne osebe (16. člen ZDen), tretjega, ki ni zavezanec za vrnitev. Ker lastništvo tretjih na individualnih prostorih v smislu tretjega odstavka 4. člena SZ-1 v denacionalizacijski odločbi ni bilo upoštevano oziroma kleti in drvarnice niso bile izvzete iz denacionalizacije kot predmet vrnitve, je bilo z denacionalizacijsko odločbo poseženo v lastninsko pravico tretjih - tudi tožnice, izvršitev denacionalizacijske odločbe pa na teh prostorih ne bi bila mogoča.

V primerih, ko je pravni naslov pridobitelja posameznega dela stavbe pravni posel, nastal pred 1. januarjem 2003, za izkazovanje pravnega temelja pridobitve ali prenosa lastninske pravice na posameznem delu stavbe pridobitelju ni treba predložiti zemljiškoknjižnega dovolila odsvojitelja. Individualni prostori, ki pripadajo določenim posameznim delom, so lahko atriji, kleti, drvarnice, garaže, balkoni, terase, lože, če niso sestavni del posameznega dela. Upoštevanje drvarnice kot sestavnega dela posameznega dela stavbe terja spremembo vpisov v kataster stavb in vpliva na celotno odločitev (deleži).

V drugem primeru je sodišče odločilo, da bi se toženka v konkretnem primeru plačila v rezervni sklad lahko kvečjemu razbremenila le, če bi izkazala, da je imela z etažnimi lastniki sklenjen dogovor, da se njena obnova skupnih delov (dela fasade na zgornjem delu stavbe, kjer se nahaja toženkin poslovno-stanovanjski prostor) upošteva na račun njenega prispevka vplačil v rezervni sklad. Toženca bi se zato eventualno lahko izognila plačilu stroškov v rezervni sklad, če bi dokazala, da sta imela z ostalimi etažnimi lastniki sklenjen dogovor, česar pa toženca nista izkazala.

Iz tretjega odstavka 87. člena ZEN izhaja, da na obravnavi geodetsko podjetje seznani lastnike dela stavbe, katerega podatek se spreminja (v primeru skupnih delov stavbe so to vsi lastniki posebnih delov), z vsebino spremembe, s primerjavo poteka v elaboratu spremembe podatkov katastra stavb in v naravi. V obravnavani zadevi seznanitev lastnikov ni bila opravljena, iz zapisnika pa tudi ne izhaja vsebina spremembe (staro, novo stanje), tako da sodišče ne more preizkusiti, ali je v zadevi glede na 93. člen ZEN obstajala podlaga za ugotovitev spremembe - vpis novega dela stavbe. Iz elaborata mora izhajati ugotovljena sprememba dejanske rabe, ki pomeni nov del stavbe, glede na prejšnje stanje, ko novega dela stavbe ni bilo. Sprememba mora izhajati tudi iz izreka odločbe, kot izhaja iz petega odstavka 95. člena ZEN.

V primerih kot je ta, kjer je tožnik najemnik sobe, ki meri 45 kvadratnih metrov in skupnih prostorov kuhinje in kopalnice (par ljudi ima v souporabi skupno približno 50 kvadratnih metrov) je možno tudi ob definiciji stanovanja v funkcionalnem smislu, kakor ga določa drugi odstavek 4. člena ZS-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZS-1 v povezavi z 28. členom ZUPJS šteti, da gre za prostore, katerih najemniki so upravičeni do subvencionirane najemnine ob pogoju, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za priznanje subvencije najemnine.