VSL sklep II Cp 2075/2014

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, in sicer glede zahtevka za nadomestilo za uporabo podržavljenega oziroma nadomestnega zemljišča, za nadomestna zemljišča, ki so bila vrnjena upravičencem v last in posest, navedena v 1. in 2. točki izreka delne odločbe o denacionalizaciji RS, UE Ljubljana, številka 321-966/93-307, z dne 23. 9. 2009, za obdobje od 7. 12. 1991 do 13. 10. 2009 (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da bo o višini ter o stroških postopka odločeno s končno odločbo (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper takšno odločitev se iz vseh razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Uveljavlja obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni navedlo, na podlagi katerega dokaza je zaključilo, da tožniki utemeljeno uveljavljajo odškodnino za čas od 7. 12. 1991 do 13. 10. 2009. Iz sodbe naj namreč ne bi bilo razvidno, ali in kdaj je delna denacionalizacijska odločba postala pravnomočna. V zvezi z vprašanjem pravnomočnosti v nadaljevanju graja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Opozarja, da tožniki kljub njenemu ugovoru niso predložili nobenega dokaza, da je izrek delne odločbe z dne 23. 9. 2009 res postal pravnomočen in kdaj. Zato bi moralo sodišče prve stopnje takšno dejstvo šteti za nedokazano in tožbeni zahtevek zavrniti. Nazadnje uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavljajo, da podržavljenih zemljišč ni bilo mogoče vrniti v naravi, nadomestna zemljišča pa so že ena od vrst odškodnine in zato njihovi prejemniki niso upravičeni še do dodatne odškodnine iz naslova nezmožnosti uporabe. Poleg tega tožniki od nadomestnih zemljišč ne bi mogli pridobivati nobenih koristi, saj so bila nadomestna zemljišča prvič določena šele v delni denacionalizacijski odločbi. Ovire za vračilo v naravi se ugotavljajo glede na stanje ob uveljavitvi ZDen tako, da ob uveljavitvi zakona podržavljeno premoženje, za katero so bile ugotovljene ovire za vračilo, ni bilo v lasti RS in v upravljanju toženke. V takšnem primeru pa posledično ni mogoče vzpostaviti domneve, da bi tožniki s podržavljenim premoženjem lahko gospodarili že z uveljavitvijo ZDen. Predlagajo spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je predmet spora terjatev po drugem odstavku 72. člena ZDen, tj. za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nadomestnih nepremičnin, vrnjenih v postopku denacionalizacije. V pritožbenem postopku je izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da gre takšna odškodnina upravičencem ne zgolj v primeru vračila premoženja v naravi, temveč tudi v primeru (kakršen je obravnavani), ko so se upravičenci z zavezancem sporazumeli o vrnitvi nadomestnih nepremičnin v smislu tretjega odstavka 42. člena ZDen.

6Sodišče druge stopnje stališču, ko ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pritrjuje. Četudi je takšen način denacionalizacije uvrščen v zakonsko poglavje z naslovom, ?odškodnina?, je namreč treba upoštevati argument po isti sistemski razlagi, da je določba 72. člena ZDen uvrščena v posebno poglavje zakona z naslovom ?druga odškodninska razmerja in dedovanje?, pri čemer besedilo same določbe v okviru jezikovne razlage ne daje osnove za razlikovanje med primeri, ko je bilo upravičencu vrnjeno premoženje v naravi ali dodeljeno nadomestno premoženje. V besedilu drugega odstavka 72. člena ZDen je namreč uporabljen izraz ?nemožnost uporabe oziroma upravljanja premoženja? ter ?iz naslova vzdrževanja nepremičnin?.

7Tudi argument, da se nepremičnine, ki se bodo upravičencu dodelile, konkretizirajo šele v odločbi o denacionalizaciji, zaradi česar tožniki od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe ne bi mogli pridobivati nobenih koristi od nadomestnih zemljišč, ni utemeljen. V pravni teoriji in sodni praksi ni več sporno, da predstavlja določba drugega odstavka 72. člena ZDen podlago za sui generis odškodninski zahtevek, ki ga ni mogoče subsumirati niti pod splošna pravila odškodninska prava niti pod pravila o neupravičeni obogatitvi. Gre za odmeno (ne pa polno nadomestilo škode),(1) ki jo je zakonodajalec po načelu pravičnosti ob upoštevanju siceršnjega modela oziroma zasnove denacionalizacije ter premoženjskih zmožnosti družbe štel za utemeljeno zaradi odprave krivic upravičencem, ki jim je bilo premoženje podržavljeno z zakoni iz 3. člena ZDen. Z denacionalizacijo se namreč takšna razmerja niso urejala za nazaj, temveč na novo oziroma za naprej, tj. od uveljavitve ZDen dalje(2).

8Odškodnina iz 72. člena ZDen je eden izmed institutov, ki naj bi zagotovil čim hitrejšo in posledično učinkovito denacionalizacijo, saj naj bi denacionalizacijske zavezance spodbudil k prostovoljnemu in čim prejšnjemu pristopu k reševanju denacionalizacijskih zahtevkov oziroma sodelovanju v denacionalizacijskih postopkih. Pri odločanju o teh zahtevkih je zato treba upoštevati zlasti tiste okoliščine, ki se nanašajo na vprašanje, ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjsko korist, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji(3). Glede na takšen smisel določbe ni videti stvarnega in razumnega razloga za razlikovanje položajev tistih upravičencev, ki jim je bilo premoženje vrnjeno v naravi, in tistih, ki so se zaradi obstoja ovir za vračilo v naravi z zavezanci dogovorili za vrnitev nadomestnih nepremičnin. Višje sodišče v Ljubljani je smiselno enako odločilo že v zadevi II Cp 2951/2011 z dne 9. 5. 2012.

9Kljub zavzetemu materialnopravnemu stališču pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru spregledalo nepravilnost tožeče stranke pri oblikovanju tožbenega zahtevka, zato mu takemu, kot je postavljen, ni mogoče ugoditi. Tožniki so za utemeljitev aktivne legitimacije glede nepremičnin iz 1. točke delne denacionalizacijske odločbe z dne 23. 9. 2009 predložili sklep o dedovanju, iz katerega izhaja, da so glede tega premoženja dediči po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu F. Hkrati so v tožbi navedli, da so glede tega premoženja še vedno v dediščinski skupnosti, ker skupnega premoženja še niso razdelili. Svoj zahtevek so oblikovali kot solidarno zavezo na upniški strani ter navedli enotni/skupni denarni znesek za celotno vtoževano terjatev, kar materialnopravno ni pravilno.

10Solidarnost se namreč na upniški strani ne domneva, temveč je podana zgolj, če je izrecno dogovorjena ali če takó določa zakon (406. člen OZ). Navedenega v obravnavani zadevi ni moč ugotoviti ne za terjatev, ki se nanaša na odškodnino v zvezi s premoženjem iz 1. točke delne odločbe o denacionalizaciji z dne 23. 9. 2009, kot tudi ne iz 2. točke iste odločbe. Glede nepremičnin, vrnjenih po točki 2, so tožniki zatrdili, da so v zemljiški knjigi že vpisani kot solastniki. To pomeni, da je njihova terjatev, kolikor se nanaša na te nepremičnine, deljiva, posledično pa za solidarnost na upniški strani glede terjatve v tem delu po zakonu ni pogojev.

11V zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na nepremičnine iz 1. točke delne denacionalizacijske odločbe z dne 23. 9. 2009, za katere tožniki trdijo, da so še vedno v dediščinski skupnosti, niti SPZ niti ZD ne določata solidarnosti skupnih lastnikov oziroma dedičev, kadar so ti v obligacijskem razmerju na upniški strani v zvezi z nerazdeljeno dediščino. Glede na to, da je zapuščinska obravnava glede takšnega premoženja končana in torej zapuščine ni več, prav tako ni mogoče zahtevati plačila obveznosti v zapuščino. Ker je vtoževana terjatev po neprerekanih trditvah tožnikov še vedno njihovo skupno premoženje, pomeni, da je nedeljena in njena izpolnitev nedeljiva(4). V obravnavanem primeru je treba za terjatev v tem delu zato uporabiti določbo drugega odstavka 416. člena OZ, v skladu s katero lahko ob odsotnosti pooblastila enemu izmed upnikov, da sprejme izpolnitev, vsak upnik zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost vsem skupaj ali da jo položi pri sodišču.

12Tožniki bi morali torej zahtevek v tem delu (tj. glede nepremičnin iz 1. točke izreka delne odločbe z dne 23. 9. 2009) oblikovati takó, da je tožena stranka dolžna plačati sporni znesek odškodnine vsem tožnikom skupaj (oziroma kot skupnim lastnikom) ali jo položiti pri sodišču. Sicer ? v primeru ugoditve zahtevku za plačilo tožnikom kot solidarnim upnikom ? je mogoča izpolnitev ali izterjava v izvršbi zgolj v korist enega izmed sodedičev na način, da obveznost preneha do vseh upnikov (407. člen OZ). Glede na nedoločenost idealnih deležev na skupnem premoženju ostali sodediči v takšnem primeru ne morejo uresničiti siceršnje pravice solidarnih upnikov po 415. členu OZ, da zahtevajo od upnika, ki je prejel izpolnitev od dolžnika, naj jim izroči delež, ki jim gre.

13Ker je sodišče prve stopnje spregledalo izpostavljene materialnopravne določbe o solidarnosti upnikov, je sodišče druge stopnje v izogib izdaje sodbe presenečenja izpodbijano odločitev o podanem temelju zahtevka razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vprašanje (ne)obstoja solidarne zaveze sodi namreč v temelj obligacijskega razmerja, zato pritožbeno sodišče vmesne sodbe ni moglo potrdili in vprašanje, kolikšen del terjatve pripada posameznemu upniku, prepustiti odločanju o višini tožbenega zahtevka.

14Glede na obširno pojasnjeno materialnopravno stališče o solidarnosti upnikov in do sedaj postavljenem tožbenem zahtevku drugi napotki za nadaljnje sojenje niso potrebni. V ponovljenem postopku bo moralo v primeru sklepčnosti zahtevka (ki se nanaša tako na pojasnjen temelj kot tudi na višino) navesti tudi razloge v zvezi s pravnomočnostjo delne odločbe o denacionalizaciji kot pravno odločilnem dejstvu za prisojo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen.

15Zaradi razveljavitve izpodbijane odločitve je sodišče druge stopnje odločitev o stroških v postopku s pritožbo pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

--------------

(1) Primerjaj razloge odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995.

(2) Zakonodajalec se je določil, da ne bo razveljavil predpisov, ki so bili podlaga za podržavljenje. Zato je na novo uredil lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc) (Breznik, J., Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, Ljubljana, 2000, str. 482). ZDen takó ne vzpostavlja stanja ob podržavljanju in ne posega v razmerja do njegove uveljavitve. Upravičencem se vzpostavi lastninska pravica na podržavljenem ali nadomestnem premoženju oziroma prizna odškodnina s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji (Ustavno sodišč RS, U-I-72/93 z dne 20. 4.1995)

(3) Glej Breznik, J., in drugi, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Ljubljana, 2000, str. 492 (T. Frantar, komentar k drugemu odstavku 72. člena ZDen).

(4) Pravno razmerje je nedeljeno tako v primeru, ko je izpolnitev po naravi stvari nedeljiva (prvi odstavek 393. člena OZ), kot tudi v primeru, ko je tako določeno s pravnim poslom ali s pravno normo (primerjaj S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 1230).