407. člen OZ

Odločanje o enotni zahtevi denacionalizacijske upravičenke za vrnitev nacionalizirane nepremičnine je bilo dolgotrajno, predvsem pa razdrobljeno. Ob upoštevanju takega poteka postopka pa je prestrogo stališče, da bi moral prvi tožnik za del stavbe (ki v naravi predstavljajo le del kletnih prostorov) že v roku petih let po pravnomočnosti delne odločbe z dne 18. 10. 1995 vložiti tožbo, za ostale prostore (v isti) stavbi pa kasneje. Tako stališče bi prekomerno poseglo v pravico prvega tožnika do nadomestila po 72. členu ZDen. Nenazadnje je bila šele s pravnomočnostjo odločbe, ki je bila izdana v obnovljenem postopku, jasna celotna višina prikrajšanja. Višina koristi se lahko ugotavlja bodisi preko metode hipotetične najemnine bodisi z upoštevanjem dejanskih najemnin iz konkretnih najemnih razmerij (pa tudi na druge načine), vendar pa v konkretnem primeru uporaba metode z upoštevanjem najemnine iz najemnega razmerja med prvo toženko in podjetjem L. ne pride v poštev. Trditvena podlaga tožnikov je bila v tem pogledu pomanjkljiva.

Ko eden izmed dedičev zahteva določeno stvar od tretjega, lahko zahteva le vrnitev stvari v zapuščino, ne pa njene izročitve njemu kot dediču; ker gre za pozitivno aktivno ravnanje v korist vseh udeležencev materialnopravnega razmerja oziroma v korist dediščinske skupnosti, udeležba vseh dedičev ni nujna. Tožnica bi torej lahko vložila tožbo sama, vendar pa zaradi obstoja nerazdeljene dediščinske skupnosti le v korist vseh dedičev oziroma te skupnosti.

Ker je tožnica odškodnino, ki bi šla zapustniku, zahtevala zgolj zase oz. v svojo korist in ne v korist vseh dedičev oz. njihove skupnosti, niti niso bili preostali dediči vključeni kot (so)tožniki na aktivni strani oz. zajeti na pasivni strani, je treba tak tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrniti.

Če je obveznost zavarovalnice, da v primeru, če je do zavarovalnine upravičenih več oseb, ob nastanku zavarovalnega primera vsem izpolni obveznost izplačila zavarovalnine, ji ni mogoče očitati, da zlorablja pravice, če v primeru, kadar celotno zavarovalnino zase zahteva le eden izmed upravičencev, poda ugovor, da ni dolžna temu upravičencu izplačati tudi tistega dela zavarovalnine, do katerega je upravičen nekdo drug. Če je tožnik menil, da je edini upravičen prejeti zavarovalnino zase, bi moral podati relevantne trditve in dokaze, ki to pravico potrjujejo, s čimer pa v konkretnem primeru ni uspel. Pravico zase zahtevati izpolnitev celotne obveznosti bi tožeča stranka imela, če imata z drugim upnikom status solidarnih upnikov, ali pa če ji je drugi upnik svoj del zavarovalnine odstopil, pri čemer bi morala izkazati tudi kritno razmerje med njima, saj ni namen zavarovanja nuditi korist tretjemu, ki ni lastnik zavarovane nepremičnine. V tem smislu je obrambo proti plačilu celotnega zneska tožeči stranki gradila tudi tožena stranka. S pritožbo stranskega intervenienta zoper sodbo v delu, v katerem tožeča stranka ni uspela, je stečajna upraviteljica dejansko odobrila dej

V tem postopku tožnica terja plačilo iste obveznosti iz naslova njegovega solidarnega poroštva. Z vložitvijo predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika 25. 2. 2011 je bilo zastaranje terjatve pretrgano tudi nasproti poroku - tožencu. Sodišče je dovolilo izvršbo s sklepom o izvršbi, ki je postal pravnomočen 23. 3. 2011. Z dne 23. 10. 2012 pravnomočnim sklepom pa je bil izvršilni postopek ustavljen. To pomeni, da je zastaranje začelo znova teči 24. 10. 2012. Do vložitve predloga za izvršbo zoper toženca 27. 2. 2015 torej ni potekel ne 10 letni zastaralni rok, ki velja za judikatno terjatev, niti splošni 3 letni zastaralni rok.

Zmotno je stališče pritožnika, da mora sodišče zahtevati od izvedenca, da ustno odgovori na vsako vprašanje, ki ga zastavi stranka izvedencu na zaslišanju. Dolžnost predsednika senata je skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se vendar pri tem postopek ne zavlačuje. Odškodnina je denarna odmena za zmanjšanje premoženja oškodovane osebe. To v konkretnem primeru pomeni, da tožeča stranka kot solastnica, za delež uničene ali poškodovane zavarovane stavbe, ki presega njen solastniški delež, po materialnem pravu načeloma ne bi bila upravičena do odškodnine. Ima pa upnik od dolžnika pravico zase zahtevati izpolnitev celotne obveznosti, če imata z drugim upnikom status solidarnih upnikov. Solidarnost upnikov se ne domneva, podana je le v primeru, če je določena z zakonom, ali če je dogovorjena.

Četudi se izkaže, da eden izmed upnikov (zatrjevane) solidarne obveznosti ni stvarno legitimiran, to na položaj drugega upnika ne vpliva. Ker sta obe tožeči stranki skupaj zahtevali nerazdelno plačilo denarnega zneska, lahko vsaka tožeča stranka sama zahteva celotno plačilo.

Pritožbeno sodišče ne vidi ne stvarnega ne razumnega razloga za razlikovanje položajev tistih upravičencev, ki jim je bilo premoženje vrnjeno v naravi, in tistih, ki so se zaradi obstoja ovir za vračilo v naravi z zavezanci dogovorili za vrnitev nadomestnih nepremičnin. Tudi slednjim zato pripada odškodnina zaradi nezmožnosti uporabe (nadomestnih) nepremičnin, vrnjenih v postopku denacionalizacije po 72. členu ZDen.

Za pravilno odločitev je pravno pomembno, kdaj je bilo oddano javno naročilo za dela, za katera je podjetje sklenilo s toženo stranko Pogodbo za izvedbo gradbeno, obrtniških in inštalacijskih del. Od tega datuma je odvisno, katera je materialnopravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi.

Sporno je, ali je zavarovanec (tudi) tožnik kot „ekonomski lastnik“ vozila (poleg leasingodajalca kot pravnega lastnika vozila). Glede na definicijo zavarovanca v splošnih pogojih je bistveno, kdo je v konkretnem primeru imel interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal. Ni sporno, da tožnik v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi pa vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost odtujitve stvari.