172. člen DZ

Zmotno meni pritožba, da je v predmetni zadevi potrebno odločati v skladu s 172. členom DZ. Predmetna določba DZ pa se ne uporablja za primere, ko se starša ne moreta sporazumeti o pregledu ali zdravljenju, v tem primeru gre za spor glede izvajanja starševske skrbi in se rešujejo po določbi 151. členu DZ.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bistvena razlika med pogoji za izdajo začasne odredbe in izrekom ukrepa trajnejšega značaja ni le v dokaznem standardu pri oceni ogroženosti otroka, ki mora biti pri izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo verjetnosti, pri izdaji ukrepa trajnega značaja pa s stopnjo prepričanja, ampak tudi v stopnji ogroženosti otroka. Kajti nižji kot je dokazni standard (verjetnost), bolj tehtni morajo biti razlogi za poseg države v pravico do družinskega življenja (iz 54. člena Ustave in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) z odvzemom otroka (huda ogroženost). Zato lahko do odvzema otrok staršem praviloma pride zgolj na podlagi odločitve o glavni stvari po 174. členu DZ (kjer zadošča "navadna" ogroženost ob dodatnem upoštevanju načela najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ), zgolj izjemoma (v primeru s standardom verjetnosti izkazane hude akutne ogroženosti otroka) je mogoče mld. otroka odvzeti staršem z začasno odredbo. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje presodilo, da predlagatelj ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da sta mladoletna A. A. in B. B. v matični družini tako hudo ogrožena, da so hudo ogroženi cilji njune socia

Vendar je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da velja pri izdaji začasnih odredb v družinskih sporih restriktiven pristop, kar pomeni, da se začasne odredbe izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari; izdaja začasne odredbe je tako omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ni mogoče razbrati nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je zdravje mld. A. A. tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari (na podlagi 172. člena DZ) in je treba o tem takoj odločiti z začasno odredbo. Zgolj okoliščina, da strokovni delavec CSD in šolska psihologinja, ki mld. A. A. že obravnava, menita, da bi bilo zanj dobro (koristno), da se vključi v psihoterapevtsko obravnavo (kot izhaja iz 23. točke obrazložitve sklepa o začasni odredbi), ne zadošča. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na podlagi 172. člena DZ mogoče odrediti prisilno zdravljenje zgolj v izjemnih primerih, in sicer takrat, ko je ogroženo otrokovo življenje ali je huje ogro

Slednje pomeni, da lahko udeleženci nepravdnega postopka v pritožbenem postopku navajajo tista dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave, vse ostale okoliščine, kot je že navedlo sodišče druge stopnje, pa predstavljajo podlago za spremembo pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje v novem postopku. Glede poletnih počitnic se nasprotna udeleženka zavzema, da se v trajanje stika vključi tudi stik, ki je določen s sodno odločbo med starima staršema po očetovi strani in ml. otrokoma. V poletnih počitnicah vsak od staršev preživi z otrokoma 2 x 10 dni, slednje pa ne vpliva na dejstvo, da bosta ml. otroka s starima staršema predlagatelja preživela še dodatnih 5 dni v času poletnih počitnic, saj v same stike staršev ne posega.

Izpodbijana odločitev v nobenem od njenih delov ni odločitev o varstvu in preživljanju, o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov; pa tudi začasna, torej časovno omejena, ni. Gre za nekaj povsem drugega - za zagotovitev izvedbe in način izvedbe dokaza z analizo DNK, katerega izvedbo je tožeča stranka (po kolizijskem skrbniku) sicer predlagala, a dejanski izvedbi (skupaj z drugo toženko) nasprotuje. Začasne odredbe (niti v družinskih zadevah) niso namenjene prisilitvi strank k izvedbi dokazov. V določbah ZPP ni podlage za prisilitev strank v poseg v telesno integriteto, kadar je to potrebno v dokazne namene.