163. člen DZ

Pri presoji pravilnosti odločitve o ugovoru z dne 9. 4. 2025 zoper začasno odredbo z dne 2. 4. 2025 lahko pritožbeno sodišče upošteva zgolj dejansko stanje do vključno 2. 4. 2025, saj je bilo le to stanje dejstvena podlaga (spodnja premisa sodniškega silogizma) z ugovorom izpodbijanega sklepa. Ogroženost otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti z vsebino v vsakem posameznem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine. Bistvo začasne odredbe je zavarovanje, torej preprečevanje nevarnosti, ki je najbolj učinkovito prav takrat, ko grozečo nevarnost odvrne tako, da se grozeča nevarnost sploh ne uresniči. Zato zgolj dejstvo, da v vsem tem obdobju ni bilo na stiku z otrokom nobenega incidenta (kar je lahko tudi posledica tega, da so stiki potekali pod nadzorom), samo po sebi še ne zadošča za utemeljenost predloga za popolno sprostitev stikov. Pravno naziranje, da je preživnina, določena z začasno odredbo, namenjena zgolj nujnemu preživljanju otroka, je v novejši sodni praksi preseženo. Ukrep "stiki v prostorih CSD ob prisotnosti strokovne delavke CSD" je praktično v vsem identičen ukrepu stikov pod nadzorom iz 163. člena DZ. Edina razlika, da prisotna delavka

Če otroci stike zavračajo, je zaradi ugotavljanja njihove koristi treba ugotoviti, zakaj jih zavračajo in v povezavi s tem presoditi, če, kakšni in koliko stikov je posameznemu otroku v korist. Pri ugotavljanju zmožnosti staršev za pridobivanje dohodka je treba ugotoviti realne pridobitne zmožnosti. Upoštevajo se zmožnosti za zaslužek v danem okolju in vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo in strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in njegovo zdravstveno stanje.

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

Pritožbene navedbe, da ta ali ona pritožnikova ravnanja otrok ne bi mogla spraviti v stisko, ju ogrožati ter vzbujati v njiju občutka krivde ali usmiljenosti, so nedopustno projiciranje pritožnikovih stališč in nazorov na otroka ter enostransko določanje, ob katerih njegovih ravnanjih se otroka »smeta« počutiti ogroženo, neprijetno oziroma v stiski. Z drugimi besedami, pritožnik skuša odločati o tem, kaj se lahko in kaj se ne sme ali ne more dogajati v psihi drugih oseb, v tem primeru njegovih otrok.

Za podaljšanje izrečenega ukrepa ni dovolj zgolj bojazen pred nasprotnim udeležencem, saj v času izrečenega ukrepa nasprotni udeleženec izrečenega ukrepa ni kršil, prav tako predlagatelj ne navaja novih okoliščin oziroma dogodkov, ki bi se zgodili po izreku predmetnega ukrepa in bi predstavljal podlago za izrek ukrepa po ZPND, s tem pa predlog za podaljšanje že izrečenih ukrepov prepovedi približevanja in navezovanja stikov ni utemeljen.

Okoliščine, ugotovljene v času izdaje izpodbijanega sklepa, se v primerjavi z okoliščinami, ki so bile podlage za izdajo začasne odredbe z dne 22. 4. 2025, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, niso spremenile v takšni meri in na takšen način, da bi to utemeljevalo popolno prenehanje nadzora Centra nad izvajanjem stikov med očetom in otroki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo pritožnikov predlog za spremenjen način izvajanja stikov brez nadzora CSD kot časovno preuranjen, saj vsi razlogi za nadzorovane stike še niso bili v celoti odpravljeni in je določena stopnja previdnosti še vedno potrebna.

Ker je A. A. dejansko v varstvu predlagateljice v B., bi obiskovanje šole na D. zahtevalo vsakodnevne vožnje iz B. na D. in nazaj. Ni dvoma, da bi takšne vožnje otroka obremenjevale ter krnile tako njegov čas, namenjen šolskemu delu, kot čas, namenjen počitku in sprostitvi. Takšna obremenitev bi bila lahko upravičena le v primeru, če bi se izkazalo, da pozitivni vidiki šolanja na D. odtehtajo negativne posledice, ki jih takšne vožnje prinašajo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so bili stiki med A. A. in nasprotnim udeležencem več mesecev prekinjeni, pri tem pa so bili pred prekinitvijo v družini prisotni vsaj nekonstruktivni, če ne že nasilni vzorci obnašanja, ki jim je bil priča tudi A. A. Upoštevajoč te okoliščine je opirajoč se na mnenje CSD pravilno ugotovilo, da je v korist dečka, da se stiki z nasprotnim udeležencem uvedejo v obliki stikov pod nadzorom.

Okoliščine, ki preoblikujejo otrokovo korist, lahko pripeljejo do tega, da utegne biti v izjemnih okoliščinah posameznega primera v postopkih izvršbe s področja, ki se tičejo otrok, priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. Toda dopusten odstop od načela stroge formalne legalitete se ne more izražati v vsebinskem posegu v pravnomočno odločbo. Izvršilno sodišče zato izvršilnega nasloven ne more izvršiti tako da zapove "uvajalne stike", ki jih izvršilni naslov ne ureja. Prav tako se odstop od načela stroge formalne legalitete v postopku posredne izvršbe, ko se z izrekanjem denarnih kazni dolžnika (pri)sili k izpolnjevanju njegove obligacije (prizadevanja), ne more izraziti tako, da izvršilno sodišče zaradi upoštevanja otrokove koristi zavrne predlog za izvršbo. Element spreminjajoče se otrokove koristi namreč v zadostni meri varuje institut odloga izvršbe.

Že materin predlog za izdajo začasne odredbe za določitev stikov pod nadzorom, s katerim mati predlaga, da se stiki z očetom določijo, kaže na to, da mati stikov ne onemogoča, temveč je stike začasno prekinila le zaradi navedb deklic o nasilju. Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje ali kršitev pravice do izjave zaradi neizvedbe dokaza, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno ali je bilo napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bil ta dokaz izveden oziroma bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.

Ker je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe posebej poudarjeno načelo hitrosti, sodišče o njem praviloma odloča na podlagi mnenja CSD, le izjemoma že v postopku za izdajo začasne odredbe angažira izvedenca.

Pritožba zmotno meni, da sodišče ni imelo pravne podlage za spremembo že izdane začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče. Sodišče mora odločitve spremljati in nadaljnje odločitve glede načina in obsega stikov prilagajati v nadaljevanju postopka ugotovljenim okoliščinam na podlagi poročil CSD oziroma glede na ugotovitve iz nadaljnje izvedbe dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki so mu narekovale, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, ne glede na trditveno podlago in predloge strank, saj nanje ni vezano (7. člen ZNP-1).

Za uspešen telesni in duševni razvoj otroka je koristno, da se njegove potrebe, ne le eksistenčne, pač pa tudi npr. šport, razvedrilo, počitnice ipd. zagotavljajo kontinuirano. Če se kljub temu, da imata starša zadostne preživninske zmožnosti, ne, je otrok ogrožen.

Nasprotni udeleženec je brez soglasja predlagateljice A. A., ki je bila v relevantnem obdobju še zaupana v varstvo in vzgojo obema udeležencema, odpeljal v drugo državo in ji ne omogoča stikov z materjo, ki so bili deklici v korist. Okoliščine, ki otežujejo izvajanje stikov, je povzročil sam s svojim samovoljnim ravnanjem, s katerim je sledil le svojim interesom. Z nenadno selitvijo je nasprotni udeleženec sam otežil oziroma praktično onemogočil izvajanje stikov, določenih s pravnomočno začasno odredbo, tudi situacijo dolgih voženj na stike, ki deklici niso v korist, je povzročil sam iz lastnih interesov. Nevzdržnost situacije, ki jo je sam povzročil, zato ne more uporabiti kot argument za prenos pristojnosti za izvajanje stikov in za nadomestitev soglasja za vpis A. A. v OŠ v Srbiji. Nasprotni udeleženec s samovoljnim zadrževanjem A. A. v Srbiji, pri čemer je predlagateljica selitvi A. A. v Srbijo nasprotovala, onemogoča njene osebne stike z materjo in omejuje telefonske stike, kar vodi v odtujevanje A. A. od matere in A. A. povzroča dolgoročno škodo.

V 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je na podlagi ugotovitve, da so dosedanji stiki pod nadzorom vsaka dva tedna potekali v dobrem vzdušju, saj je bila deklica na njih razpoložena, vesela in radoživa ter izražala željo po več stikih pravilno, zaključilo, da jih je utemeljeno razširiti, in sicer na dve uri tedensko. Pritožbeno sodišče v tej zvezi dodaja, da ima odločitev sodišča prve stopnje o razširitvi stikov podlago v 156. člen DZ (načelo najmilejšega ukrepa), kar pomeni, da sodišče izreče ukrep, ki najmanj posega v starševsko skrb, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka. V obravnavani zadevi pa je glede na okoliščine primera mogoče zaključiti, da omejitev stikov na stike pod nadzorom vsaka dva tedna ni več potrebna in je utemeljeno določiti pogostejše stike pod nadzorom. Pritožbeno zavzemanje za nadaljnje izvajanje stikov pod nadzorom kot do sedaj, t.j. na vsaka dva tedna, je neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tudi za podaljšanje (ali spremembo) začasne odredbe (enako kot za njeno izdajo), potrebno za verjetno izkazati pogoj ogroženosti mladoletnega otroka. V obravnavanem primeru je takšna ogroženost mladoletne A. podana, saj sum

Sodišče je izpostavilo načelo ničelne tolerance do nasilja. V to kategorijo sodi tudi vlečenje otroka za ušesa, kar je nesprejemljivo in predstavlja fizično nasilje, čeprav ga je oče dojemal kot vzgojni prijem za dosego dečkove poslušnosti. Sodišče je poudarilo, da je takšno ravnanje neprimerno in kot vzgojna metoda nedopustno ter nesprejemljivo. Po drugi strani pa je upoštevalo očetov uvid v neustreznost ravnanja. Pokazal je pripravljenost, da se udeleži treninga starševskih veščin. Sodišče je neposredno zaznalo, da ima oče sina rad. Pokazal je kritičnost do svojih ravnanj in pripravljenost, da jih spremeni. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba dati prednost pravici otroka, da ima stike z očetom.

Z izdano začasno odredbo o začasni omejitvi pravice do stikov tako, da stiki med nasprotnim udeležencem in otroki potekajo samo pod nadzorom strokovnih oseb CSD, je hkrati zaobsežena tudi prepoved, da nasprotni udeleženec otroke prevzame v vrtcu, šoli ali od katerekoli druge osebe, pri kateri se otroci nahajajo v varstvu. Gre za enovito, vsebinsko povezano odločitev, kar pomeni, da nasprotni udeleženec izven stikov pod nadzorom, drugih stikov z otroki nima, zato je II. točka izreka sklepa nepotrebna. Kot je pravilno navedla predlagateljica v pritožbi, bo sodišče nadaljnje odločitve glede dinamike, načina in obsega stikov prilagajalo v nadaljevanju postopka ugotovljenim okoliščinam (na podlagi poročil CSD glede izvajanja stikov pod nadzorom, oziroma glede na ugotovitve iz nadalje izvedenega dokaznega postopka) z novimi sklepi o začasni odredbi oziroma s končno odločbo.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da ji je bila kršena pravica do izjave v postopku, ker ji mnenje ni bilo vročeno pred ponovno odločitvijo o predlogu. Vsakemu udeležencu postopka mora biti dana možnost, da se seznani s procesnim gradivom in se o njem izjavi.

Denarna kazen v družinskih postopkih zavarovanja z začasno odredbo ni namenjena kaznovanju preteklih neustreznih ravnanj in kršitev začasne odredbe, temveč je sredstvo za prisilitev udeležencev, da spoštujejo začasno odredbo, torej da ravnajo v skladu z njo oziroma se vzdržijo z začasno odredbo prepovedanih ravnanj. Žrtev nasilja ima pravico, da izrazi svoja čustva, prav tako ima pravico, da določena ravnanja ali govorjenja nasprotnega udeleženca dojema kot neprijetna in grozeča ter da se nasprotnega udeleženca boji; po drugi strani nasprotni udeleženec nima pravice določati, katero njegovo vedenje oziroma ravnanje je lahko prepoznano kot nadležno ali grozeče in česa se predlagateljica "sme" bati.

Že samo dejstvo prekinitve stikov narekuje potrebo po začasni ureditvi stikov pod nadzorom CSD, katere namen je ponovna vzpostavitev odnosa med deklico in očetom ter krepitev njune čustvene povezanosti, ob hkratnem ugotavljanju njune dinamike, ter ob zagotovitvi varnega okolja za izvajanje stikov.

S tem, ko mati dejansko nima nobenih stikov s sinom je otrok vsaj s stopnjo verjetnosti ogrožen, ker lahko popolna odsotnost stikov vodi v odtujenost od starša, s katerim sicer ne živi, kar pa lahko ima negativne posledice za njegov nadaljnji psihofizični razvoj.