UPRS Sodba I U 1142/2026-15

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce ..., od 26. 5. 2026 od 10.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 26. 8. 2026 do 10.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

Tako je odločila, ker sta jo varnostna in socialna služba v azilnem domu obvestili, da je tožnik večkrat kršil pravila Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Hišni red) in vnašal nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Toženka je o teh kršitvah s tožnikom ob prisotnosti tolmača za arabski jezik 26. 5. 2026 opravila razgovor, seznanila ga je z njimi, tožnik jih je vse priznal, le tega ne, da je dal ukradene bele copate svojemu sosedu. Potrdil je, da je bil ob sprejemu v azilni dom seznanjen s pravili Hišnega reda in s posledicami kršitev le-teh. Nato mu je toženka na zapisnik izrekla omejitev gibanja, tožnik je potrdil, da je ukrep razumel in da na zapisnik nima pripomb, podpisal ga je.

Pri odločitvi je toženka upoštevala tudi dopis Policijske postaje A. (v nadaljevanju PP A.) z 11. 5. 2026, iz katerega izhaja, da je bil tožnik pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v kazenskem postopku III K 42315/2024 pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, izrečena mu je bila tudi stranska kazen izgona iz Republike Slovenije za dve leti. Dne 25. 2. 2026 je samovoljno zapustil azilni dom, 10. 3. 2026 pa nezakonito prestopil mejo z Italijo ter ponovno podal namero za mednarodno zaščito. Po pravnomočni kazenski obsodbi tožnik nadaljuje s kršitvami slovenskega pravnega reda, saj zoper njega teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ki naj bi ga storil 20. 4. 2026, dvakrat (25. 3. 2026 in 7. 5. 2026) pa so ga obravnavali tudi zaradi kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-2) po 12. členu in kršitev Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZzasV-1) po 89. členu. PP A. je navedeni dopis zaključila z besedami, da toženko obvešča zato, da bi zoper tujca začela postopek o obveznem zadrževanju oziroma omejitvi gibanja.

Sklepno iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v obdobju od marca 2026 do izreka ukrepa večkrat huje kršil 10. in 11. člen Hišnega reda, določbe ZJRM-2, ZZasV-1 in Kazenskega zakonika (KZ-1). Užival je droge, v azilni dom vnašal ukradene stvari, oviral delo zaposlenih v azilnem domu, napadel je drugega prosilca in grozil drugim prosilcem. Zato mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce (v nadaljevanju CT). Z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ne bi bilo mogoče obvladovati tožnikovega vedenja, dosledno izvajati Hišni reda in varovati javni interes. Glede na veliko število kršitev Hišnega reda in njihovo težo, izvedba izrečenega ukrepa ne bi bila učinkovita, če bi mu bilo omejeno gibanje na območje azilnega doma, saj je s svojim ravnanjem ogrožal ne le sebe, temveč tudi ostale v azilnem domu. Upoštevaje vse zgoraj navedene okoliščine, je toženka ugotovila, da je izpolnjen pogoj za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato je izdala izpodbijani sklep.

Tožba

Tožnik zoper izpodbijano odločitev vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to je iz razlogov po prvih treh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču primarno predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep toženke odpravi, podredno pa, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Od toženke zahteva povračilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zanika, da je večkrat kršil Hišni red, in da je te kršitve priznal na razgovoru pri toženki. Kot prava neuka oseba v upravnem postopku ni imel ustrezne pravne pomoči, toženka pa mu ni dala možnosti, da bi pojasnil svojo verzijo dogodkov in predstavil razbremenilne okoliščine v svoj prid. Izpodbijana odločitev temelji le na nekritično povzetih poročilih varnostne službe, socialne službe in policije, katerih vsebino je toženka štela za resnično, ne da bi jo predhodno preverila. S tem je kršila načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Meni, da se toženka ne more sklicevati na dogodke, glede katerih tečejo prekrškovni oziroma kazenski postopki, saj vsak velja za nedolžnega dokler mu ni krivda pravnomočno dokazana. Izpostavlja dogodek z nožem, v katerem ni bil napadalec, temveč oškodovanec. Zanika, da bi drugim prosilcem prodajal predmete in vztraja, da očitki glede prepovedanih drog ne držijo. Pri njem niso nikoli niso našli hašiša ali drugih prepovedanih substanc.

Tožnik meni, da toženka konkretno ni izkazala, da zanj ne bi bil učinkoviti milejši ukrepi. Ni ugotavljala ali bi bilo mogoče uporabiti omejitev gibanja na območje azilnega doma, obvezno javljanje ali morda kakšen drug milejši ukrep ter ni pojasnila zakaj je edino primerna omejitev gibanja na CT. Obrazložitev je zato v tem delu pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Gre za hud poseg v osebno svobodo posameznika iz 19. člena Ustave Republike Slovenije in 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki je zato dopusten le ob strogi presoji načela sorazmernosti. Toženka ni opravila tehtanja med posegom v njegovo osebno svobodo in zasledovanim ciljem preprečitve ogrožanja sebe in drugih.

Odgovor na tožbo

Toženka se sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Meni, da je sklep zakonit in pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazovanje

Sodišče je na naroku za glavno obravnavo pogledalo in prebralo vse listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na predmetno zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A2 (izpodbijani sklep), A3 in A4 (slabo vidni fotografiji telefonskega zaslona). Zaslišalo je tožnika.

Zavrnilo je tožnikove dokazne predloge z vpogledom v njegovo zdravniško dokumentacijo v azilnem domu, v videoposnetke varnostnih kamer azilnega doma, z zaslišanjem prič B. B., socialne delavke v azilnem domu ter prosilcev z imenom C. C. in D. D. ter nekega E. E.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje CT, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Ta zakonska ureditev pomeni implementacijo določbe 1. in 2. točke ter točke 3.(e) člena 8 Recepcijske direktive II¹ v slovenski pravni red. V skladu s citiranimi določbami direktive lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-601/15 (J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie) že pojasnilo, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je sprejel člen 8(3), prvi pododstavek (e) Recepcijske direktive II, ki res omejuje izvrševanje pravice do svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, spoštoval pravično ravnovesje med pravico prosilca do svobode in zahtevami, ki izhajajo iz zaščite nacionalne varnosti in javnega reda. Opozorilo pa je, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve pri izvrševanju teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

Sodišče ugotavlja, da je toženka v pravilnem in zakonitem postopku pravilno ugotovila dejansko stanje in uporabila pravilno pravno podlago, navedeno v gornjem odstavku. Zato sledi utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta in se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je toženka v njem podala. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

Tožnik je na zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja tožniku z 26. 5. 2026 (nahaja se v priloženem upravnem upravnem spisu; v nadaljevanju zapisnik o omejitvi gibanja) potrdil vse kršitve Hišnega reda, ki mu jih je toženka očitala v tej dokazni listini. Zanikal je edino to, da bi sosedu v azilnem domu B. B. dal ukradene športne copate. V tožbi in na naroku za glavno obravnavo pa tožnik zanika vse očitane kršitve (razen kajenja marihuane v azilnem domu 30. 3. 2026) in vztraja, da jih na razgovoru pri toženki ni priznal.

Ne strinja se z njenimi ugotovitvami, da je bil zaloten pri kajenju konoplje, da je imel pri sebi predmete z varovali proti kraji, preskakoval ograjo azilnega doma, grozil drugim prosilcem, bil udeležen v fizičnih konfliktih, bil obravnavan zaradi napada na drugega prosilca z nožem oziroma zaradi lahke telesne poškodbe, bil predhodno pravnomočno obsojen zaradi velike tatvine ter po izgonu ponovno nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo. Toženki očita, da mu ni dala možnosti, da bi pojasnil svojo verzijo dogodkov in predstavil razbremenilne okoliščine v svoj prid. O tem ga ni vprašala, prav tako tudi ne o morebitnih pričah, ni preverila njegove zdravstvene dokumentacije in videoposnetkov. Meni, da izpodbijana odločitev temelji le na nekritično povzetih poročilih varnostne službe, socialne službe in policije, katerih vsebino je toženka štela za resnično, ne da bi to predhodno preverila. Tožnik je prava neuka oseba, zato od njega ni mogoče pričakovati, da bo brez ustreznega pravnega pouka in brez strokovne pomoči sam vedel, katere dokaze mora predložiti oziroma katera dejstva so pravno pomembna za odločitev o omejitvi gibanja. Toženka vsega naštetega ni upoštevala, zato je kršila načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

Prvo vprašanje, na katero mora odgovoriti sodišče je, ali je toženka upoštevala zgoraj omenjeni temeljni načeli ZUP. Treba je torej ugotoviti ali je bilo v kontradiktornem postopku ugotovljeno resnično dejansko stanje, pomembno za zakonito in pravilno odločitev. Postopek je kontradiktoren takrat, kadar ima stranka pred izdajo akta možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (prvi odstavek 9. člena ZUP). Razen v zakonsko določenih primerih organ svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (tretji odstavek 9. člena ZUP). Po presoji sodišča je odgovor na zastavljeno vprašanje pritrdilen. Toženka je v postopku izdaje izpodbijanega sklepa dosledno spoštovala obe temeljni načeli upravnega načela, tako načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP kot tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

Tožnik je na zapisnik o omejitvi gibanja in na zaslišanju na naroku potrdil, da je bil ob nastanitvi v azilnem domu seznanjen s pravili Hišnega reda in s posledicami kršitev le-teh, o tem je podpisal izjavo. Ta okoliščina med strankama ni sporna. To pa pomeni, da je bil seznanjen tudi z 10. in 11. členom Hišnega reda, ki določata obveznosti nastanjenih oseb in prepovedi, ki veljajo zanje. Med drugim določata, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb. Zaradi zagotavljanja varnosti in reda je v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki, prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb in vnašanje ali uživanje alkohola.

Iz priložene upravne dokumentacije in obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka omejila gibanje tožniku na prostore CT, ker se je v kratkem časovnem obdobju (tj. od marca 2026 do 26. 5. 2026) neprimerno vedel in šestkrat huje kršil pravila Hišnega reda. Toženka ga je na zapisnik o omejitvi gibanja z očitanimi kršitvami seznanila in sicer:

Iz prve strani zapisnika o omejitvi gibanja je razvidno, da je bil na razgovoru prisoten tudi tolmač za arabski jezik. To pomeni, da je toženka omogočila tožniku, da je postopek lahko spremljal in podajal izjave v svojem maternem jeziku. Pred opravo razgovora je opravila poizvedbe v hišni ambulanti in ugotovila, da tožnik ni deležen nobenega medikamentoznega zdravljenja in da pri njem ne obstajajo nobeni zdravstveni zadržki za omejitev gibanja. Potem, ko je tožnik podal svoje osebne podatke, je uradni osebi na razgovoru povedal, da se v redu počuti in da ni pod vplivom alkohola ali prepovedanih substanc. Zatrdil je, da se počuti dobro. Iz zapisnika, ki šteje pet strani, je razvidno, da je razgovor trajal 30 minut, tožniku je bilo v tem času postavljenih več vprašanj. Zato sodišče ne more slediti izpovedbi tožnika na naroku, da je razgovor pred omejitvijo potekal tako, da so zjutraj k njemu prišli neki moški, mu dali v podpis "nek listek” in mu dejali, da bo šel v ... . Ne le, da mu je toženka pred izrekom ukrepa omejitve gibanja natančno predočila, zaradi katerih kršitev Hišnega reda se vodi zapisnik, temveč je iz te dokazne listine tudi jasno razvidno, da se je tožnik o vsaki očitani kršitvi imel možnost izreči in da je to svojo pravico tudi izkoristil. Še pred tem pa ga je uradna oseba vprašala, če lahko z njim opravi razgovor brez prisotnosti pravnega svetovalca in ali se tožnik odpoveduje pravici do navzočnosti pooblaščenca. Tožnik je na to odgovoril, da ne bo kontaktiral svojega pravnega svetovalca in da se odpoveduje pravici do pooblaščenca. Toženka je torej ob prisotnosti tolmača za arbski jezik tožniku dala pravico do izjave (9. člen ZUP), kot prava neuko osebo ga je opozorila, da ima pravico do pravnega svetovalca oziroma pooblaščenca, tožnik pa je to odklonil. Nato se je izjavil o vsaki očitani kršitvi Hišnega reda.

Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnik pritrdil vsem kršitvam Hišnega reda, zanikal je le to, da je dal ukradene bele copate svojemu sosedu. Zato po oceni sodišča ni bilo potrebe, da toženka v dokazne namene zasliševala priče, vpogledala videoposnetke nadzornih kamer in v tožnikovo zdravstveno dokumentacijo v azilnem domu ali izvajala kakšne druge dokaze. Ob tem sodišče dodaja, da iz upravne dokumentacije ni razvidno, da bi bilo tožniku v postopku pred toženko kakor koli onemogočena obramba v smislu predlaganja dokazov glede dejstev, o katerih se s toženko ni strinjal (npr. glede vprašanja ali je dal ukradene bele copate sosedu ali ne). Kot že povedano, je tožnik skoraj vse kršitve Hišnega reda na zapisnik priznal, zapisnik mu je bil prebran, nanj ni imel pripomb in ga je podpisal.

Tožnik je zaslišan na naroku potrdil, da ga je varnostna služba 30. 3. 2026 zalotila pri kajenju marihuane (kršitev Hišnega reda iz 18.a točke obrazložitve zgoraj), ostale kršitve Hišnega reda, ki se mu očitajo, pa neprepričljivo zanikal češ, da se mu dogaja krivica. Vztrajno je zanikal, da bi te kršitve priznal na zapisnik o omejitvi gibanja. Izjavil je, da je uradni osebi na ta zapisnik povedal, da je ukradene predmete, ki jih je 1. 4. 2026 v njegovi sobi našla varnostna služba (glej poročilo varnostne službe zgoraj v točki 18.b obrazložitve), kupil in da je na razgovoru tudi razkril od koga. Sodišče ugotavlja, da to ne drži, saj tožnik tega na zapisnik o omejitvi gibanja ni povedal. Na zaslišanju je v zvezi s tem izjavil le, da naj bi te ukradene predmete kupil od nekega "džankija” H. H. in da je to povedal policiji. Denar v znesku 25 EUR naj bi mu dala sestra, ki je v Italiji in brat v Nemčiji. Glede kršitve Hišnega reda iz točke 18.c obrazložitve je vtrajal, da sostanovalcu ni dal ukradenih belih copat, temveč mu je dal rabljene čevlje, saj so bili njegovi raztrgani.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik o napadu z nožem zaslišan na naroku izpovedal diametralno drugače kot izhaja iz opisa tega dogodka, ki ga je tožnik kot pravilnega predhodno potrdil na zapisnik o omejitvi gibanja, in je povzet zgoraj v točkah 18.č in 18.d obrazložitve. Sodišču je izpovedal, da je bil on žrtev napada nekega I. I. Ta ga je z nožem napadel, ker je menil, da je tožnik kot izdajalec kriv, da je varnostna služba pregledala sobo. Po tožnikovih besedah naj bi ga ta I. I. najprej zagrabil za vrat, nato porezal z nožem po roki, ga odvrgel, zatem pa sam sebe porezal z nožem, z namenom, da bi on izpadel kot žrtev napada, tožnik pa kot napadalec. To lahko potrdita priči C. C.in nek E. E. Po napadu naj bi tožnik stekel v azilni dom, kjer mu je socialna delavka dala obkladek. Sodišče te tožnikove izpovedbe ne sprejema kot verjetne in prepričljive iz več razlogov. Iz zapisnika o omejitvi gibanja je razvidno, da je bil tožnik (in ne I. I. ) tisti, pri katerem je varnostna služba večkrat našla ukradene artikle s pritrjenimi varovali proti kraji. Glede na poročila varnostne službe je bilo to 1. 4. 2026, 24. 4. 2026 in 28. 4. 2026. Iz zapisnika o omejitvi gibanja je nadalje razvidno, da je 20. 4. 2026 ta I. I., ki naj bi tožnika napadel, socialni službi azilnega povedal ravno obratno, kot je sodišču izpovedal tožnik. I. I. je izjavil da ga je tega dne tožnik napadel, ker je govoril z varnostno službo in socialno sobo glede pregleda sobe. Tožnik je 26. 5. 2026 na zapisnik o omejitvi gibanja potrdil, da drži Maročanova verzija dogodka (da je bil torej tožnik napadalec in ne žrtev). Poleg tega tožnikova izpoved ni verjetna že zato, ker je izpovedal, da ga je I. I. najprej porezal po roki, zatem pa naj bi naknadno porezal še sebe, ob tem pa ni omenil nobene poškodbe očesa. Na zapisnik o omejitvi gibanja namreč tožnik ni potrdil le tega, da je I. I. močno porezal po telesu, temveč tudi, da mu je močno poškodoval oko. Nenazadnje iz dopisa PP A. z 11. 5. 2026 izhaja, da zoper tožnika teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ki naj bi ga storil 20. 4. 2026, to pa je isti datum, ko naj bi prišlo do opisanega napada z nožem. Glede na vse navedene okoliščine je v okviru tega upravnega spora bolj verjetno, da se je ta kritičen dogodek odvil tako kot izhaja iz poročila varnostne službe, uradnega zaznamka socialne službe z 20. 4. 2026 in zapisnika o omejitvi gibanja ter da ga je toženka pravilno povzela in upoštevala v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Ko je sodišče tožniku predočilo kršitev Hišnega reda, opisano pod točko 18.e obrazložitve z 24. 4. 2026, je zaslišan pojasnil, da on kupuje ukradene stvari, ki jih plača z denarjem ali drogo. Dejal je, da so to malenkosti. To mu prinesejo ... in ..., če so mu oblačila všeč, odstrani varovala in jih nosi.

Glede kršitve Hišnega reda, opisane pod točko 18.f obrazložitve z 28. 4. 2026, je tožnik sodišču predstavil drugačno verzijo dogodka od tiste iz zapisnika o omejitvi gibanja. Zaslišan je dejal, da ta nahrbtnik ni bil njegov, in da ga je zagledal na drugi strani ograje azilnega doma. Šel ga je iskat in pogledal vanj, ker ga je zanimalo, kaj je notri. Takrat je pristopil varnostnik, ki je prav tako želel vedeti, kaj je v njem. V tem nahrbtniku so našli ženske stvari in parfum. Ko je sodišče zaslišanemu tožniku predočilo, da iz izpodbijanega sklepa izhaja drugačen potek dogodka in sicer, da je varnostna služba poročala, da je on ta nahrbtnik želel vreči čez ograjo azilnega doma, in da je bežal pred varnostniki, je tožnik le pavšalno zanikal, da bi ga na razgovoru kaj vprašali o tem.

V zvezi s kršitvijo Hišnega reda z 20. 5. 2026, opisano v točki 18.g obrazložitve, ko naj bi tožnik v prisotnosti varnostne službe grozil dvema prosilcema, je tožnik neprepričljivo odgovoril, da je šlo za dva ... , ki sta imela vodko in sta "navijala" glabo do štirih zjutraj. Zanikal je, da bi v sobi za pridržanje, kamor so ga po tem odvedli, razbijal inventar v sobi (zaboj za smeti).

Iz zgoraj predstavljenih tožnikovih izjav na zaslišanju je razvidno, da je tožnik o kršitvah Hišnega reda, ki se mu očitajo, izpovedal drugače kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Potrdil je le to, da je 30. 3. 2026 v sobi kadil marihuano, ni pa priznal drugih kršitev. Njegova neverodostojna in nekonsistentna izpoved o drugačnem poteku dogodkov, povezanih z navedenimi kršitvami Hišnega reda, sodišča ni prepričala, še zlasti ne ob dejstvu, da je tožnik skoraj vse kršitve toženki priznal in ji takrat ni ponudil kakšne drugače razlage spornih dogodkov. Zato sodišče sprejema opis kršitev Hišnega reda, naveden v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Iz tega razloga ni izvedlo predlaganih dokazov z vpogledom v tožnikovo zdravniško dokumentacijo v azilnem domu, v videoposnetke varnostnih kamer azilnega doma, z zaslišanjem prič B. B., socialne delavke v azilnem domu ter prosilcev z imenom C. C. in D. D. ter nekega E. E. Po oceni sodišča izvedba teh dokazov ob ugotovljenem dejanskem stanju ni bila potrebna.

Tožnik je opisane kršitve Hišnega reda izvajal skozi daljše časovno obdobje, ni upošteval navodil in odredb varnostne službe, s svojim vedenjem je ogrožal druge, zato toženka ni imela druge izbire, kot da je izdala izpodbijani sklep.

Glede na ugotovljeno sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Pripominja le, (1) da so navedena poročila o očitanih dejanjih v spisu, ki se nanaša na zadevo, (2) da jih je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno povzela, (3) da je iz poročil z vidika zahtev obravnavane zadeve dovolj konkretno razvidno, da je tožnik storil očitana dejanja, in (4) da tožnik ne trdi določno, da te listine niso vsebovale informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev navedenega pravno relevantnega dejanskega stanja (storitev očitanih dejanj).²

Tožnik v tožbi tudi navaja, da se toženka sklicuje na nekatere dogodke, glede katerih tečejo prekrškovni oziroma kazenski postopki. V zvezi s tem tožnik pravilno poudarja, da zgolj obstoj takšnih postopkov sam po sebi še ne pomeni, da so očitana ravnanja dokazana. Sodišče se strinja s tožnikom, da vsak velja za nedolžnega dokler mu ni krivda pravnomočno dokazana. Vendar pa ni mogoče spregledati neprerekanega dejstva, ki ga je toženka upoštevala v izpodbijanem sklepu in sicer, da je bil tožnik pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v kazenskem postopku III K 42315/2024 že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, izrečena mu je bila tudi stranska kazen izgona iz Republike Slovenije za dve leti. Dne 25. 2. 2026 je samovoljno zapustil azilni dom, 10. 3. 2026 pa nezakonito prestopil mejo z Italijo ter ponovno podal namero za mednarodno zaščito. Na to okoliščino je toženko opozorila PP A. , ki je dopisu z 11. 5. 2026 zapisala, da jo obvešča zato, da bi zoper tujca začela postopek o obveznem zadrževanju oziroma omejitvi gibanja.

Po oceni sodišča je toženka pravilno obrazložila in utemeljila tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. Tožnik ni prerekal, da je imel zgolj v obdobju od marca do omejitve gibanja 26. 5. 2026 zabeleženih več kršitev Hišnega reda. Prav tako tudi ni zanikal, da je bil po vsaki kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval. Tudi po prepričanju sodišča tožnikova dejanja terjajo najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na CT. Sodišče se strinja, da je to nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu. Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v azilnem domu ter ogrozil ostale prosilce in zaposlene v domu. Ob dejstvu, da je kršitve, četudi predhodno opozorjen, večkrat ponavljal, se očitno se tudi v bodoče pravilom v azilnem domu ne bo podrejal. Toženka je ustrezno obrazložila, da če bi bilo gibanje tožnika omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal. Nobeno opozorilo varnostnikov in socialnih delavcev do zdaj namreč ni imelo učinka. Sklep je v tem delu jasno obrazložen in je preizkus mogoč.

Izpodbijani sklep je po povedanem zakonit in pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

O stroških postopka

V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalka za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar sodišče ugotavlja, da sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).

Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/17), iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).

Glede na navedeno sodišče v obravnavani zadevi ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zato je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno primerjaj s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
-------------------------------
¹ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)
² Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 74/ 2023 z dne 19. 4. 2023 že pojasnilo, da je za listino kot dokazno sredstvo bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva (v obravnavani zadevi tožnikovih ravnanj z 30. 3. 2026, 1. 4. 2026, 20. 4. 2026, 24. 4. 2026, 28. 4. 2026 in 20. 5. 2026). Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena.